
Pozdravljeni.
Stara sem dobrih 20 let in imam hude težave s funkcioniranjem v primarni družini. Ko gledam nazaj, ugotavljam, da je bilo že od nekdaj tako. Nikoli se nisem počutila sprejeto, razumljeno. Skozi celotno odraščanje mi je bilo posredovano prepričanje (bolj ali manj direktno), da se je potrebno kar se da prilagoditi večini, se truditi, da čim manj odstopaš, čim bolj potlačiti individualnost in "nenormalnost". Na ta način sem se začela vse bolj in bolj zapirati pred svetom, čeprav se tega niti nisem dobro zavedala. Moja samozavest je povsem na psu, razvila sem tudi precej težav z anksioznostjo, paranojo ... Moje želje niso nikoli tam, kjer so moja dejanja. Še danes imam hude težave s spuščanjem družinskih članov v svojo intimo. Težko se pogovarjam z njimi o čemerkoli osebnem, jim zaupam. Konstantno čutim napetost, nesproščenost, nekakšen napad nase, izgubo nadzora, neodraslost, ponižanost ... Domov se tako izredno nerada vračam (sicer živim v podnajemu, sem še študentka), vendar doživljam po drugi strani glede tega precej pritiskov, klicev, očitkov. Nekako se zdi, da nočejo in ne morejo povezati vzrokov s posledico. Pa teh površnih očitkov o "nehvaležnosti in brezbrižnosti" ne doživljam samo s strani strašev (oz. predvsem mame), tudi starejša sestra se je začela posluževati podobnih prijemov. Nikogar ne zanima, kako se v resnici počutim, kje so vzroki za to nelagodje, nesproščenost, nezmožnost funkcioniranja v njihovi bližini. Popolnoma odpovem, se zlomim, ponese me nazaj v preteklost.
Predvsem v zadnjem času se počutim povsem brez energije za kakršnakoli "soočenja", asertivnosti, brez samozavesti, prestrašena. Nimam nikakršne moči, da bi tisto, kar lahko v glavi milijonkrat argumentirano premislim, spravila v prakso. Običajno je tako, da bolj kot je "nasprotnik" na drugi strani nerazmišljujoč, zaverovan v stereotipe, "butast in hudoben", če se nekoliko slikovito izrazim, težje ga je omajati, povzročiti kakršnokoli spremembo. Torej nekakšno sizifovo delo. Tako se potem raje zapiram pred svetom, trepetam pred morebitnimi soočenji (kot bi bila kriva za karkoli, odgovorna). Najhuje je, da se zaradi negativnih izkušenj v preteklosti in tudi v sedanjosti zapiram pred morebitnimi novimi stiki. Na intuititvni ravni sem si "dopovedala", da so ljudje načeloma slabi, lahko vodljivi, nestrpni, osredotočeni na lastno (trenutno) korist. V zadnjem času me recimo preganja in straši misel, kako je mogoče, da je toliko ljudi volilo Hitlerja. Kako je mogoče v takšnem svetu živeti mirno, neobremenjeno, neparanoično. Vem, težko je ponuditi odgovor, najlažje bi bilo odmisliti, pač živeti tako, kot se trenutno da. Vendar določenih stvari ne morem potisniti na stran, ne morem odmisliti nelagodja, paranoje, negativnih občutkov, ki se nenadoma prikradejo.
No, od starih znancev sem se sicer nekako distancirala, ampak še vedno obstaja strah, nelagodje. V smislu, kje vse jih lahko srečam. Trenutno sem daleč od tega, da bi znala samozavestno in mirno stati za svojim trenutnim načinom življenja, se počutiti sproščeno in odraslo. Vedno me posrka v neko staro pretvarjanje, nelagodje, podrejenost. Kar mi potem vedno znova pretrese in podre sistem, ki je že tako postavljen na hudo trhlih temeljih. Ampak to še nekako gre. Večji problem je z družino (ožjo in širšo), tega mi nikakor ne uspe pustiti za sabo, se distancirati na način, da bi se počutila lagodno. Ob najmanjšem poskusu se name usuje plaz obtožb in nerazumevanja. Kot bi vsi izgubili spomin. To me precej obremenjuje. Doma se počutim zelo nesproščeno, neprilagojeno, zaprto vase, neodraslo in nebogljeno. Sestra in brat vozita domov partnerje, jaz kričim, naj me pustijo pri miru, če že nanese na to temo (običajno s strani mame, z očetom se praktično ne pogovarjava). Enostavno nisem bila tako vzgojena oz. se doma nisem nikoli počutila sproščeno, nikogar nisem spuščala v svojo intimo, takšno ali drugačno. To se je postopoma preneslo tudi na ostala področja v življenju, Vse zadržujem zase, skrivam, čakam, da me nekega dne tesnoba "povozi". Enostavno ne znam drugače. Zdi se mi, da bi vsak poskus zahteval skorajda nečoveške napore. Če se z določenimi ljudmi nisi naučil/navadil komunicirati/funkcionirati v 20 letih, potem je malo verjetno, da bodo prišle stvari kar čez noč. Še posebej, če je na drugi strani zgolj in samo pričakovanje, da bi bil "normalen". Brez jasne opredelitve, kaj hudiča naj bi to sploh pomenilo. Brez kakršnekoli pripravljenosti, odprtosti. Težko je poiskati skupni jezik z ljudmi, ki jih toliko časa gledaš, kako delujejo v popolnem nasprotju z vsem, o čemer razmišljaš, z vsem, kar čutiš. Zanimivo je, koliko stavkov, skorajda dobesedno ponovljenih, lahko shrani spomin. Pa se jih takrat, ko so izrečeni, niti ne zavedaš dobro, jim ne posvečaš posebne pozornosti. Pa potem nenadoma vse privre na dan, se poveže v celotno sliko, vidiš stvari v perspekitivi. In te potem preganja in muči. Pa ne govorim samo o najožji, temveč tudi o širši družini (živimo povsem blizu). Iskreno mislim, da trenutno nisem sposobna ustvarjati nekega odnosa, niti ne vem, če si tega želim, preveč vsega se je nabralo, preveč narazen so naši načini razmišljanja, funkcioniranja, predstav o tem, kako bi življenje "moralo" izgledati. Meni so ostali predvsem podzavestni občutki manjvrednosti, občutki, da stvari ne delam prav, predsodki, paranoja. Vendar se po drugi strani zdi skorajda nemogoče popolnoma pretrgati stike, čeprav iskreno mislim, da bi bila to trenutno najboljša pot zame. Da malo popustijo raznorazni pritiski, pričakovanja, obveznosti. V določene "slike" me pač ni mogoče strpati. Niti nočem biti del njih. Naporno je celo življenje posvetiti nekemu prilagajanju.
V večje konkretnosti se težko spuščam. Trenutno sem psihično povsem zlomljena, zdi se mi, da se ne morem izživeti v nobeni sferi življenja. Samo životarim, puščam, da gredo dnevi mimo, da se negativna občutja stopnjujejo. Počasi me to povsem uničuje. Pričenjam se bati vsega in vseh.
Prosim za kakršenkoli nasvet.
Stara sem dobrih 20 let in imam hude težave s funkcioniranjem v primarni družini. Ko gledam nazaj, ugotavljam, da je bilo že od nekdaj tako. Nikoli se nisem počutila sprejeto, razumljeno. Skozi celotno odraščanje mi je bilo posredovano prepričanje (bolj ali manj direktno), da se je potrebno kar se da prilagoditi večini, se truditi, da čim manj odstopaš, čim bolj potlačiti individualnost in "nenormalnost". Na ta način sem se začela vse bolj in bolj zapirati pred svetom, čeprav se tega niti nisem dobro zavedala. Moja samozavest je povsem na psu, razvila sem tudi precej težav z anksioznostjo, paranojo ... Moje želje niso nikoli tam, kjer so moja dejanja. Še danes imam hude težave s spuščanjem družinskih članov v svojo intimo. Težko se pogovarjam z njimi o čemerkoli osebnem, jim zaupam. Konstantno čutim napetost, nesproščenost, nekakšen napad nase, izgubo nadzora, neodraslost, ponižanost ... Domov se tako izredno nerada vračam (sicer živim v podnajemu, sem še študentka), vendar doživljam po drugi strani glede tega precej pritiskov, klicev, očitkov. Nekako se zdi, da nočejo in ne morejo povezati vzrokov s posledico. Pa teh površnih očitkov o "nehvaležnosti in brezbrižnosti" ne doživljam samo s strani strašev (oz. predvsem mame), tudi starejša sestra se je začela posluževati podobnih prijemov. Nikogar ne zanima, kako se v resnici počutim, kje so vzroki za to nelagodje, nesproščenost, nezmožnost funkcioniranja v njihovi bližini. Popolnoma odpovem, se zlomim, ponese me nazaj v preteklost.
Predvsem v zadnjem času se počutim povsem brez energije za kakršnakoli "soočenja", asertivnosti, brez samozavesti, prestrašena. Nimam nikakršne moči, da bi tisto, kar lahko v glavi milijonkrat argumentirano premislim, spravila v prakso. Običajno je tako, da bolj kot je "nasprotnik" na drugi strani nerazmišljujoč, zaverovan v stereotipe, "butast in hudoben", če se nekoliko slikovito izrazim, težje ga je omajati, povzročiti kakršnokoli spremembo. Torej nekakšno sizifovo delo. Tako se potem raje zapiram pred svetom, trepetam pred morebitnimi soočenji (kot bi bila kriva za karkoli, odgovorna). Najhuje je, da se zaradi negativnih izkušenj v preteklosti in tudi v sedanjosti zapiram pred morebitnimi novimi stiki. Na intuititvni ravni sem si "dopovedala", da so ljudje načeloma slabi, lahko vodljivi, nestrpni, osredotočeni na lastno (trenutno) korist. V zadnjem času me recimo preganja in straši misel, kako je mogoče, da je toliko ljudi volilo Hitlerja. Kako je mogoče v takšnem svetu živeti mirno, neobremenjeno, neparanoično. Vem, težko je ponuditi odgovor, najlažje bi bilo odmisliti, pač živeti tako, kot se trenutno da. Vendar določenih stvari ne morem potisniti na stran, ne morem odmisliti nelagodja, paranoje, negativnih občutkov, ki se nenadoma prikradejo.
No, od starih znancev sem se sicer nekako distancirala, ampak še vedno obstaja strah, nelagodje. V smislu, kje vse jih lahko srečam. Trenutno sem daleč od tega, da bi znala samozavestno in mirno stati za svojim trenutnim načinom življenja, se počutiti sproščeno in odraslo. Vedno me posrka v neko staro pretvarjanje, nelagodje, podrejenost. Kar mi potem vedno znova pretrese in podre sistem, ki je že tako postavljen na hudo trhlih temeljih. Ampak to še nekako gre. Večji problem je z družino (ožjo in širšo), tega mi nikakor ne uspe pustiti za sabo, se distancirati na način, da bi se počutila lagodno. Ob najmanjšem poskusu se name usuje plaz obtožb in nerazumevanja. Kot bi vsi izgubili spomin. To me precej obremenjuje. Doma se počutim zelo nesproščeno, neprilagojeno, zaprto vase, neodraslo in nebogljeno. Sestra in brat vozita domov partnerje, jaz kričim, naj me pustijo pri miru, če že nanese na to temo (običajno s strani mame, z očetom se praktično ne pogovarjava). Enostavno nisem bila tako vzgojena oz. se doma nisem nikoli počutila sproščeno, nikogar nisem spuščala v svojo intimo, takšno ali drugačno. To se je postopoma preneslo tudi na ostala področja v življenju, Vse zadržujem zase, skrivam, čakam, da me nekega dne tesnoba "povozi". Enostavno ne znam drugače. Zdi se mi, da bi vsak poskus zahteval skorajda nečoveške napore. Če se z določenimi ljudmi nisi naučil/navadil komunicirati/funkcionirati v 20 letih, potem je malo verjetno, da bodo prišle stvari kar čez noč. Še posebej, če je na drugi strani zgolj in samo pričakovanje, da bi bil "normalen". Brez jasne opredelitve, kaj hudiča naj bi to sploh pomenilo. Brez kakršnekoli pripravljenosti, odprtosti. Težko je poiskati skupni jezik z ljudmi, ki jih toliko časa gledaš, kako delujejo v popolnem nasprotju z vsem, o čemer razmišljaš, z vsem, kar čutiš. Zanimivo je, koliko stavkov, skorajda dobesedno ponovljenih, lahko shrani spomin. Pa se jih takrat, ko so izrečeni, niti ne zavedaš dobro, jim ne posvečaš posebne pozornosti. Pa potem nenadoma vse privre na dan, se poveže v celotno sliko, vidiš stvari v perspekitivi. In te potem preganja in muči. Pa ne govorim samo o najožji, temveč tudi o širši družini (živimo povsem blizu). Iskreno mislim, da trenutno nisem sposobna ustvarjati nekega odnosa, niti ne vem, če si tega želim, preveč vsega se je nabralo, preveč narazen so naši načini razmišljanja, funkcioniranja, predstav o tem, kako bi življenje "moralo" izgledati. Meni so ostali predvsem podzavestni občutki manjvrednosti, občutki, da stvari ne delam prav, predsodki, paranoja. Vendar se po drugi strani zdi skorajda nemogoče popolnoma pretrgati stike, čeprav iskreno mislim, da bi bila to trenutno najboljša pot zame. Da malo popustijo raznorazni pritiski, pričakovanja, obveznosti. V določene "slike" me pač ni mogoče strpati. Niti nočem biti del njih. Naporno je celo življenje posvetiti nekemu prilagajanju.
V večje konkretnosti se težko spuščam. Trenutno sem psihično povsem zlomljena, zdi se mi, da se ne morem izživeti v nobeni sferi življenja. Samo životarim, puščam, da gredo dnevi mimo, da se negativna občutja stopnjujejo. Počasi me to povsem uničuje. Pričenjam se bati vsega in vseh.
Prosim za kakršenkoli nasvet.