Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Huda nesproščenost s primarno družino

Odgovori Nova tema
Default avatar magnezij 21 Mar 2011 12:07

Pozdravljeni.

Stara sem dobrih 20 let in imam hude težave s funkcioniranjem v primarni družini. Ko gledam nazaj, ugotavljam, da je bilo že od nekdaj tako. Nikoli se nisem počutila sprejeto, razumljeno. Skozi celotno odraščanje mi je bilo posredovano prepričanje (bolj ali manj direktno), da se je potrebno kar se da prilagoditi večini, se truditi, da čim manj odstopaš, čim bolj potlačiti individualnost in "nenormalnost". Na ta način sem se začela vse bolj in bolj zapirati pred svetom, čeprav se tega niti nisem dobro zavedala. Moja samozavest je povsem na psu, razvila sem tudi precej težav z anksioznostjo, paranojo ... Moje želje niso nikoli tam, kjer so moja dejanja. Še danes imam hude težave s spuščanjem družinskih članov v svojo intimo. Težko se pogovarjam z njimi o čemerkoli osebnem, jim zaupam. Konstantno čutim napetost, nesproščenost, nekakšen napad nase, izgubo nadzora, neodraslost, ponižanost ... Domov se tako izredno nerada vračam (sicer živim v podnajemu, sem še študentka), vendar doživljam po drugi strani glede tega precej pritiskov, klicev, očitkov. Nekako se zdi, da nočejo in ne morejo povezati vzrokov s posledico. Pa teh površnih očitkov o "nehvaležnosti in brezbrižnosti" ne doživljam samo s strani strašev (oz. predvsem mame), tudi starejša sestra se je začela posluževati podobnih prijemov. Nikogar ne zanima, kako se v resnici počutim, kje so vzroki za to nelagodje, nesproščenost, nezmožnost funkcioniranja v njihovi bližini. Popolnoma odpovem, se zlomim, ponese me nazaj v preteklost.

Predvsem v zadnjem času se počutim povsem brez energije za kakršnakoli "soočenja", asertivnosti, brez samozavesti, prestrašena. Nimam nikakršne moči, da bi tisto, kar lahko v glavi milijonkrat argumentirano premislim, spravila v prakso. Običajno je tako, da bolj kot je "nasprotnik" na drugi strani nerazmišljujoč, zaverovan v stereotipe, "butast in hudoben", če se nekoliko slikovito izrazim, težje ga je omajati, povzročiti kakršnokoli spremembo. Torej nekakšno sizifovo delo. Tako se potem raje zapiram pred svetom, trepetam pred morebitnimi soočenji (kot bi bila kriva za karkoli, odgovorna). Najhuje je, da se zaradi negativnih izkušenj v preteklosti in tudi v sedanjosti zapiram pred morebitnimi novimi stiki. Na intuititvni ravni sem si "dopovedala", da so ljudje načeloma slabi, lahko vodljivi, nestrpni, osredotočeni na lastno (trenutno) korist. V zadnjem času me recimo preganja in straši misel, kako je mogoče, da je toliko ljudi volilo Hitlerja. Kako je mogoče v takšnem svetu živeti mirno, neobremenjeno, neparanoično. Vem, težko je ponuditi odgovor, najlažje bi bilo odmisliti, pač živeti tako, kot se trenutno da. Vendar določenih stvari ne morem potisniti na stran, ne morem odmisliti nelagodja, paranoje, negativnih občutkov, ki se nenadoma prikradejo.

No, od starih znancev sem se sicer nekako distancirala, ampak še vedno obstaja strah, nelagodje. V smislu, kje vse jih lahko srečam. Trenutno sem daleč od tega, da bi znala samozavestno in mirno stati za svojim trenutnim načinom življenja, se počutiti sproščeno in odraslo. Vedno me posrka v neko staro pretvarjanje, nelagodje, podrejenost. Kar mi potem vedno znova pretrese in podre sistem, ki je že tako postavljen na hudo trhlih temeljih. Ampak to še nekako gre. Večji problem je z družino (ožjo in širšo), tega mi nikakor ne uspe pustiti za sabo, se distancirati na način, da bi se počutila lagodno. Ob najmanjšem poskusu se name usuje plaz obtožb in nerazumevanja. Kot bi vsi izgubili spomin. To me precej obremenjuje. Doma se počutim zelo nesproščeno, neprilagojeno, zaprto vase, neodraslo in nebogljeno. Sestra in brat vozita domov partnerje, jaz kričim, naj me pustijo pri miru, če že nanese na to temo (običajno s strani mame, z očetom se praktično ne pogovarjava). Enostavno nisem bila tako vzgojena oz. se doma nisem nikoli počutila sproščeno, nikogar nisem spuščala v svojo intimo, takšno ali drugačno. To se je postopoma preneslo tudi na ostala področja v življenju, Vse zadržujem zase, skrivam, čakam, da me nekega dne tesnoba "povozi". Enostavno ne znam drugače. Zdi se mi, da bi vsak poskus zahteval skorajda nečoveške napore. Če se z določenimi ljudmi nisi naučil/navadil komunicirati/funkcionirati v 20 letih, potem je malo verjetno, da bodo prišle stvari kar čez noč. Še posebej, če je na drugi strani zgolj in samo pričakovanje, da bi bil "normalen". Brez jasne opredelitve, kaj hudiča naj bi to sploh pomenilo. Brez kakršnekoli pripravljenosti, odprtosti. Težko je poiskati skupni jezik z ljudmi, ki jih toliko časa gledaš, kako delujejo v popolnem nasprotju z vsem, o čemer razmišljaš, z vsem, kar čutiš. Zanimivo je, koliko stavkov, skorajda dobesedno ponovljenih, lahko shrani spomin. Pa se jih takrat, ko so izrečeni, niti ne zavedaš dobro, jim ne posvečaš posebne pozornosti. Pa potem nenadoma vse privre na dan, se poveže v celotno sliko, vidiš stvari v perspekitivi. In te potem preganja in muči. Pa ne govorim samo o najožji, temveč tudi o širši družini (živimo povsem blizu). Iskreno mislim, da trenutno nisem sposobna ustvarjati nekega odnosa, niti ne vem, če si tega želim, preveč vsega se je nabralo, preveč narazen so naši načini razmišljanja, funkcioniranja, predstav o tem, kako bi življenje "moralo" izgledati. Meni so ostali predvsem podzavestni občutki manjvrednosti, občutki, da stvari ne delam prav, predsodki, paranoja. Vendar se po drugi strani zdi skorajda nemogoče popolnoma pretrgati stike, čeprav iskreno mislim, da bi bila to trenutno najboljša pot zame. Da malo popustijo raznorazni pritiski, pričakovanja, obveznosti. V določene "slike" me pač ni mogoče strpati. Niti nočem biti del njih. Naporno je celo življenje posvetiti nekemu prilagajanju.

V večje konkretnosti se težko spuščam. Trenutno sem psihično povsem zlomljena, zdi se mi, da se ne morem izživeti v nobeni sferi življenja. Samo životarim, puščam, da gredo dnevi mimo, da se negativna občutja stopnjujejo. Počasi me to povsem uničuje. Pričenjam se bati vsega in vseh.

Prosim za kakršenkoli nasvet.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 29 Mar 2011 11:21

Pozdravljeni, magnezij!

Veliko žalosti, osamljenosti in solz je v vaši življenjski zgodbi, ki ste nam jo zaupali. Predstavljam si, da hudo trpite in vam res ni niti najmanj enostavno živeti v takšnem okolju. Najtežje vam je, ko vedno znova ostajate razočarani, ko se obupani vedno znova zapirate v svoj svet nerazumljenosti in nesprejetosti, ob tem pa vedno znova tudi doživljate kot da je z vami nekaj narobe, ker vas ne razumejo niti tisti, ki bi vas najbolj morali razumeti. Prepričana sem, da so občutja in doživljanja, ki jih doživljate, normalna, vendar so do vas skrajno krivična in vam jih ni potrebno več doživljati na tak način.

Otroku v prvi vrsti pripada biti sprejet, ljubljen, občuten, potrjen in razumljen od mame in očeta. Če v teh odnosih ne dobi dovolj te sprejetosti, občudovanosti in potrjenosti, da je najbolj čudovito, najbolj sposobno in najbolj zaželeno bitje na svetu, če ne občuti, da ga njegovi primarni skrbniki začutijo v NJEGOVIH potrebah in željah, bo otrok začel sebe doživljati kot da z njim nekaj ni v redu, kar pa je čista krivica. Otrok ni nikoli kriv, če ga starši ne zmorejo (zaradi povsem svojih razlogov, ki pa so njihova odgovornost, da jih razrešijo) začutiti v njegovem bistvu, čeprav se starši oz. skrbniki lahko na svoj način zelo trudijo in so »tehnično« povsem funkcionalni (pomeni, da družina lahko na zunaj funkcionira povsem normalno in da tudi starši v resnici poskrbijo za svoje otroke na vse druge načine, le ČUSTVENEGA STIKA z njimi ne najdejo in jih ne začutijo... kar pa je za otroka najhujša travma!). Zato otrok začne sebe kriviti in se doživljati kot da je on čuden, slab, nesposoben, prezahteven…, ker zaradi svoje velike odvisnosti od okolja (preživetje) ne zmore realno videti, da je z njim vse v redu, da pa mogoče skrbniki (kljub trudu) ne zmorejo poskrbeti zanj tako, kot bi on potreboval. Da ne omenjam kakšne posledice ima vse to na samozavest otroka in kasneje odraslega, kar ste vi zelo dobro opisali v vašem pismu.

Magnezij, ni se vam več potrebno ves čas prilagajati in se neprestano truditi, da vi najdete stik in sprejetost od mame, sestre in drugih članov družine, ki živijo v povsem svojem svetu in vas očitno niti najmanj ne razumejo. Omenjate, da vas obtožujejo in kritizirajo in vas skušajo spraviti v »svoj kalup«, vi pa tega seveda nočete in vam vsega tega (psihičnega nasilja) tudi ni potrebno več sprejemati. Zelo slikovito ste napisali - kot da bi vaši družinski člani izgubili spomin – verjamem pa, da ga sploh niso izgubili, ker očitno sploh še niso dojeli, da NJIHOVE potrebe in želje niti zdaleč niso (bile) VAŠE potrebe in želje in da tega nikoli niso zmogli RAZLIKOVATI. Vi ste pa vse to zelo dobro čutili, zato se vam zdi, da so izgubili spomin, oni pa tega niti ne vedo in niso nikoli vedeli in niti ne razumejo kaj jim hočete povedati in o kakšnem spominu vi govorite. Verjamem, da bi jim vi najbolj želeli to povedati, pojasniti in dobiti zadoščenje, da ste vi čutili prav (kar ste res), toda vi ne morete na noben način vplivati na njihovo dojemanje in spreminjanje mišljenja, pa če se še tako zelo trudite. Zato je vsak napor v tej smeri sizifovo delo, dokler oni ne bodo sami pri sebi pripravljeni nečesa spremeniti. Imate pa možnost začeti verjeti vase in delati na sebi.

Verjamem, da si lahko okrepite vašo samopodobo in samozavest in razvijete prepričanje večjega zaupanja vase, saj ste izredno senzitivna, razmišljujoča in inteligentna oseba. Pripada vam, da se razcvetite, ne pa da vas nekateri globoko ukoreninjeni vzorci vedno znova potegnejo v začarani krog, iz katerega sami ne najdete izhoda. Lahko si poiščete pomoč najbližjega zakonskega in družinskega terapevta, s katerim bosta šla skupaj (preko individualnih terapij) skozi proces spreminjanja določenih prepričanj, nezavedno prevzetih vzorcev in občutij, ki jih posledično doživljate in ki zdaj zavirajo vašo funkcionalnost. Terapija ni sramota in sploh ne pomeni, da je nekdo, ki jo obiskuje »nenormalen«, pač pa sem prepričana, da vedno bolj tudi pri nas postaja del osebne higiene posameznika, zlasti pa je dobrodošla pomoč vsakemu, ki se čuti nerazumljen in si želi »zrasti«, se okrepiti in nekaj spremeniti. Kot sem že omenila nimate prav nobenih možnosti vplivati na spreminjanje prepričanj vaših staršev, sester, bratov oz. kogarkoli drugega in zato zelo pravilno čutite, da je to sizifovo delo. Ni se vam več potrebno ukvarjati s tem, da bi njih (ali kogarkoli drugega) prepričali v to, da oni narobe čutijo in da vi ste v redu, lahko si končno začnete verjeti in delati samo na sebi. In rezultati bodo presenetljivi, v to sem prepričana.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar varjag 31 Mar 2011 18:21

Magnezij,
slišalo se bo klišejsko, ampak točno si lahko predstavljam, kako se počutiš. Stavke, kot so »se potem raje zapiram pred svetom, trepetam pred morebitnimi soočenji (kot bi bila kriva za karkoli, odgovorna)«, »od starih znancev sem se sicer nekako distancirala, ampak še vedno obstaja strah, nelagodje. V smislu, kje vse jih lahko srečam.«, bi lahko napisal sam še pred parimi leti, in še danes se mi podobna negotovost kdaj prikrade. Vseprisoten občutek rahle tesnobe v domala vseh družbenih situacijah, toliko bolj ob srečanjih z »avtoritetami« (govorilne ure pri profesorju, urejanje stvari na banki, ipd.), za hip pospešen utrip srca vsakič, ko zazvoni mobitel (še preden vidim, kdo kliče), nenehno mentalno preverjanje, če sem opravil vse, kar se opraviti mora (čeprav večinoma ni treba opraviti nič posebnega)… »I've done it all – I wrote the book on it«, kot pravijo. Skratka, vem, iz kje izhajaš, vem, kako je živeti takšno življenje. In vem tudi, kako lahko najdeš pot iz tega životarjenja, kjer vsak nov dan ponavlja isto tesnobno ozadje, le siva kopija prejšnjega.

Osebna povezava s tvojo zgodbo me je spodbudila, da ti orišem svoj način soočanja s podobnim kontekstom. Moje prvo ključno spoznanje je bilo, da se nič ne bo spremenilo. Nič se ne bo spremenilo. Življenje, ki ga živiš trenutno, se bo reproduciralo iz dneva v dan in iz leta v leto. S tem ne mislim, da ne boš počela novih stvari, spoznala novih ljudi, zanimivih fantov; merim na to, kar že sama točno veš – da bodo vse te stvari prišle v tvojo situacijo, podlaga tvojega življenja pa se ne bo spremenila. Zmogla boš sprejeti le stvari, ki se vklapljajo v že obstoječo matrico. Občutek tesnobe bo ostal; še več, iz leta v leto se bo postopoma, skorajda neopazno stopnjeval, dokler ne boš nekega dne ugotovila, da si stara, da je življenje steklo mimo tebe, in se vprašala, česa, za vraga, si se ves čas tako bala. In ob vsem tem boš imela občutek, da je takorekoč ves svet pokvarjen, in da so ljudje povečini sami bedaki, pogosto zlonamerni bedaki. In, da se razumeva, slednje vsekakor bolj ali manj drži, ampak to ni tisto, iz česar izhaja grenkost takšnega vsakdana.

Namreč, četudi so bedasti in morda zlonamerni, pa vsi ljudje nimajo vpliva na tvoje življenje. Večina ljudi nima nobenega stika s tabo in ti ne z njimi, nikoli se niste videli in se nikoli ne boste. Če udarim kar konkretno, tvoje ubadanje z denimo, Hitlerjem, nima nobene veze s Hitlerjem. Tvoji hitlerji (in njihovo »volilno telo« - ljudje, ki jih na tak ali drugačen način implicitno podpirajo) so tebi precej bližje in ti povzročajo hudo stisko, medtem ko so Hitler in njegovi volivci že prah v zemlji v oddaljeni Nemčiji in zate obstajajo le kot slike na računalniškem ekranu ali besede v knjigah. Obremenjevanje z njimi je vsekakor na mestu za »človeškega« človeka in širši družbeni procesi, ki uničujejo življenja vedno večjega števila ljudi niso zgolj nepomembna abstraktnost, ravno nasprotno. A z njimi se ne moreš realno ukvarjati, dokler se ne soočiš z demoni v svojem osebnem življenju. »Personal is political«, če si sposodim slogan feministk iz 60-ih. Dokler doživljaš – in dopuščaš - represijo s strani primarne družine, je tvoje sočutje do žrtev nacizma predvsem transfer tvojih občutkov do svoje primarne družine na, v tem primeru, naciste. Nacisti Tretjega rajha so neprimerno lažja tarča od tvojih staršev, na primer. So daleč, daleč proč. Vsi se strinjajo, da so »zlikovci«. Družbeno okolje bi te podpiralo v uporu proti njim. Tvoja primarna družina, na drugi strani, pa je povsem drugačna zver. Starši imajo popolno, avtoritarno oblast nad svojim otrokom, takšna je pogosto narava starševstva. Nihče ne debatira s petletno deklico, kaj in kako bodo potekale stvari v družini. Ne, deklici se preprosto pove in se morebitno neposlušnost na tak ali drugačen način sankcionira. S tega vidika življenje v represivni družini idejno in čustveno vsekakor ni daleč od življenja v represivni družbi na splošno. In, kar je izjemno pomembno, primarne družine imajo nezaslišano mero a priori podpore s strani širšega družbenega okolja. Dominanten diskurz kar kipi z izjavami o svetosti družine - družina je vedno na prvem mestu, spoštuj starše, ceni jih, dokler so še živi, sicer ti bo kasneje žal zamujenih trenutkov, vsaka mati bi naredila vse za svojega otroka, materinska ljubezen ne pozna meja, ipd. Vse to pomeni, da si, v trenutku, ko se upreš svoji primarni družini, na bojni nogi s širšim dominantnim družbenim diskurzom. Upor proti primarni družini je s tega vidika neprimerno težji od, denimo, obsojanja nacizma (vsaj v današnjih okoliščinah, v katerih živimo).

Morda sem se malce preveč spustil v primerjavo med družino in družbo, in so to stvari, ki jih že veš. A pomembno se mi jih zdi poudariti, ker je ravno v tem stičišču izvor problema, ki ga navajaš kot eno glavnih ovir pri soočanju s svojo situacijo. Govoriš o napadih nate (in gre za izjemno krute in surove napade, po mojem mnenju), o pritiskih, očitkih in obtožbah. Ampak, Magnezij, o teh stvareh pogosto govoriš v trpniku/pasivu. Če ti, kot pišeš, »čutiš ponižanost«, ta ponižanost ni prišla iz zraka. Če čutiš ponižanost, je to zato, ker te ponižujejo! Če ne moreš biti sproščena, je to zato, ker te napadajo. Seveda nisi sproščena in bi bilo nesmiselno v takšnem okolju biti sproščen. Tvoja nesproščenost je tu, da ti pomaga, če jo boš poslušala.
Predstavljaj si vojaka na fronti, ki se sprašuje, zakaj je nesproščen in kako bi premagal izgubo zaupanja do ljudi, ki streljajo nanj. Vzemi resno, kar si dognala že sama – nujno moraš iz te situacije. Poberi se s fronte, potem razmišljaj naprej. Tvoji občutki ti pravilno opisujejo situacijo, v kateri se nahajaš; občutki nezaupanja, ponižanosti, tesnobe, strahu. Vse to so tvoji obrambni mehanizmi, punca, vzemi jih smrtno resno in ne dovoli si dvomiti vanje. Še ena metafora – predstavljaj si, da položiš dlan na vročo ploščo, čemur jasno sledijo občutki bolečine. Nikar se ne sprašuj, kako bi premagala te občutke bolečine, kako bi vzpostavila zaupen odnos z vročo ploščo, in zakaj nisi sproščena, ko imaš dlan na razbeljeni plošči. Bolečina ti sporoča, da umakni dlan z vroče plošče, za božjo voljo, dokler imaš še kaj kože na njej! Ljudje, ki ti bodo govorili, da vztrajaj, premagaj in rasti skozi bolečino vroče plošče, so tvoji sovražniki, ki se povečini krasijo z lastnimi osmojenimi štrclji namesto dlani. In neredko bo takšen glas prišel tudi iz tvoje glave, kamor so ga vsadili skozi leta in leta socializacije.

In, nikar se ne slepiva – tem ljudem je vseeno zate. To ni le moje iz trte izvito mnenje, to so tvoje besede: »Nikogar ne zanima, kako se v resnici počutim, kje so vzroki za to nelagodje, nesproščenost, nezmožnost funkcioniranja v njihovi bližini.« They don't give a ******. Oni bi radi samo, da si poslušna še naprej. Nisi človek, temveč pripomoček. Ne bodo pogrešali tebe, če odideš, temveč jih bo sram pred sosedi. Pišeš, da se ne počutiš odraslo – seveda ne, ko pa te vsi ostali hočejo še naprej obvladovati kot petletno deklico. In dokler se jim ne upreš, boš ostala petletna deklica. In upreti se jim moraš z vso borbenostjo in voljo do življenja, ki jo premoreš, dokler je ne izbijejo iz tebe in te dokončno zlomijo. In te bodo zlomili, verjemi, svet je poln takšnih pohabljencev.

Vse, kar ti pišem, si napisala že sama. Moje sporočilo je, da angažiraj svoj ogenj, in s ponosom kreni v boj za lastno življenje. Don't take any prisoners! In zatrjujem ti, da je vse v tvojih rokah. Nihče ti ne more pomagati, a tudi te nihče ne more ustaviti. Rešiš in uničiš se lahko samo sama. Skozi dejanja bo prišla samozavest, organsko in naravno. Izmisliti si je ne moreš. In nikar ne odlašaj, ker boš kmalu preslabotna za takšen podvig. In to je podvig, verjetno največji boj tvojega življenja; če si se pripravljena boriti in živeti, ne životariti. In vse kaže, da si pripravljena na boj, da še imaš iskro v sebi, sicer niti ne bi več pisala na forumu o tem. Zdi se, da si pametna in pronicljiva punca, tvoj način izražanja je izjemen, in tvoje razčlenjevanje kompleksne in čustveno izčrpljujoče situacije je na zavidanja vrednem nivoju. Kaže, da si ena redkih, ki ima lepe možnosti v tem boju. In, pri 20-ih letih si v najboljšem obdobju za spopad; sam si lahko le želim, da bi tako kmalu spregledal in si prihranil leta, ki jih nikoli več ne bo nazaj. Bil sem na tvojem mestu, veliko energije in časa sem porabil za borbo s podobnim životarjenjem in primarno družino, odgriznil sem si marsikateri ud, da sem se rešil iz pasti, in še vedno moram neredko poprijeti za meč. Star sem 30 let, pred sedmimi leti sem prekinil stike z očetom, lani z mamo (sta ločena in se srčno sovražita). Bil sem pripravljen prekiniti stike tudi s starejšo sestro, ki je začela stopati po njunih stopinjah, a se je medtem službeno odselila na Nizozemsko in že samo ta fizična oddaljenost od fronte primarne družine jo je osvobodila do te mere, da postaja povsem drugačna (pa vendarle na nek način tista stara, »prava«) oseba. Sam sem skozi leta postopnega distanciranja nazaj pridobil krateno mi samozavest in obžalujem le, da nisem reza opravil že prej in bolj odločno. Počutim se kot vojni veteran, ki se po vrnitvi domov začenja zavedati, da se ni več potrebno vreči v kritje ob vsakem poku na cesti. S fronte sem prinesel brazgotine, ki pa se bolj ali manj uspešno celijo in moj korak je spet postal odločen. A dokler si še vedno na fronti, boš vedno nesproščena, in prav je tako. Nikoli ne veš, kdaj in s kakšnim »razlogom« bo prišel naslednji napad. Zato si vedno v pripravljenosti, zato »trepetaš pred morebitnimi soočenji«. Ko boš fronto zapustila, bo napetost postopoma popustila – povsem empirično, namreč. Napadov ne bo več, ali pa jih bo vsaj neprimerno manj, in vse manj jih boš pričakovala. Dokler si v okolju, kjer so napadi neizbežni in zanesljivi, boš vedno nesproščena, karkoli drugega niti ne bi bilo logično.

Želim ti, da čimprej zbereš pogum in ukrepaš z dejanji. Če sem uporabljal nekam bojno retoriko je to zato, ker sem hotel podati vtis o resnosti situacije, v kateri si. In ne pozabi, boj ima mnogo oblik. Stori, kar moraš storiti, da preprečiš napade nase. Ne išči zaupanja pri ljudeh, ki te napadajo, obsojajo in ponižujejo. Olajšaj si stvari, kolikor se da. Ti si na prvem mestu, in drugo mesto je zelo, zelo daleč zadaj. You do it or you die trying. Če se ne rešiš, boš obsojena na gnitje, dan za dnem. Tvoja samozavest bo izginila do te mere, da ne bo niti bežen spomin več, tvoji dosežki bodo vedno brez pomena, dokler ne procesiraš primarne družine boš neizbežno izbirala partnerje, s katerimi boš vzorce reproducirala in nazadnje boš, ne vedoč, kako se je zgodilo, obsojala, napadala in poniževala svoje otroke. Mimogrede, hvala bogu, da ne voziš partnerjev domov, ker v svojem stanju boš pritegnila samo fante, ki se jim to stanje zdi domače, udobno. In bodo poskrbeli, da se to stanje ne spremeni. Tvoje življenje bo vsakdan tihega obupa, kot je za toliko ljudi vse okoli nas. Izberi življenje, loti se »skoraj nemogočega«, stori, kar prekleto dobro veš, da te edino lahko ohrani pri življenju.

Srečno, zberi pogum ali pa ukrepaj brez njega, in čimprej se pridruži borcem za človeško življenje ter doprinesi svoj še kako potreben delež v borbi z zombifikacijo sveta. Vsaka borka nam pride prav, in pomoč rabimo že včeraj ;)

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar miška2233 21 Apr 2011 10:10

čudovito napisano varjag

hvala

in še:
magnezij - vse napisano drži kot pribito - zato ... ti svetujem, da upoštevaš ... in na koncu najdeš luč ....
tudi meni se zdi, da si pri svojih 20-ih zelo hitro dojela svojo situacijo. Jaz .... jih imam 38, pa sem začela z rezi kake 5 let nazaj - in .... počasi odhajam iz bojnega polja .... kake bitke so še na vidiku .... tesnoba - občasno, strah tudi .... a gre na bolje

in res:
ko se začneš borit proti "težko ali celo neoprijemljivim manipulatorskimi prijemi primarne družine" - so obsodbe tiste (tvoje lastne sebi in obsodbe okolice), ki te .... zadevajo v sredo srca ....morijo... - te je treba zbrisat

SREČNO!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh