Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Kako se rešiti travm iz otroštva?

Odgovori Nova tema
Default avatar prevarana 23 Feb 2011 10:59

Tole vprašanje naslavljam na terapevta, ker vem, da obvlada tovrstne probleme. Po vseh prebiranjih odgovorov terapevtov, da vse izhaja iz otroštva, sem ozavestila naslednje: izhajam iz družine, v kateri je bil oče avtoriteta. Poskrbel je za nas otroke, da nam ni ničesar manjkalo (materialno). Vsi smo se šolali in to mu je veliko pomenilo. Zelo se je zanimal za naše uspehe v šoli. Prepirov doma med staršema ni bilo in živeli smo kar mirno življenje. Ni bilo pa čustvene bližine. Spominjam se dogodka, ko sem prišla s potolčenimi koleni domov, pa sem jih skrivala, ker sem vedela, da bom kregana, namesto, da bi me kdo stisnil k sebi in se zanimal, kaj se mi je zgodilo. Mama je bila malo boljša glede tega, oče pa je predvsem vzgajal s trdo roko, bil sicer dober do nas, toda ni nas pohvalil. Predvsem smo poslušali, kaj se ne sme, kaj je nespodobno. Temu primerno smo bili vsi pridni v šoli in tudi doma, samo da smo izpolnili njegova pričakovanja. O čustvih se ni govorilo, o ljubezni prav tako ne, objemov ni bilo. Če je bilo na govorilnih urah vse v redu, nas je pohvalil, kar pa je bilo skoraj vedno.
Tekom let, ker sem že starejša, ugotavljam, da sem dobila enakega moža, kot je oče. Skrbi za dom, da nam ničesar ne manjka. Vse delam z namenom, da bi bil zadovoljen, da bi me pohvalil, da bi vsaj čutil, da ima v redu ženo. Vse pa bi dala za trenutke, ki bi jih preživel z menoj. En sam objem in topel pogled ter kakšna lepa beseda bi mi pomenilo vse na svetu. Zadihala bi. Tega pa ni. Mož je čustveno popolnoma hladen. V začetku odnosa sem kdaj podvomila v njegovo ljubezen in mu to rekla. Odgovor sem dobila: "Če te ne bi imel rad, ne bi bil tukaj." To mi ni bilo dovolj, ker dejanja tega niso dokazovala. Celo življenje je odhajal. Najprej sem mislila, da dela, potem se je izkazalo, da ima ljubico. Pozneje sem izvedela, da je to počel že od najinega poznanstva. O tem se noče pogovarjati in noben poskus ni obrodil sadov, tudi obisk terapevta ne, kjer je izjavil, da bi se še enkrat poročil z menoj. Sedaj niti ne poskušam več, ampak živim svoje življenje.
Rada pa bi izvedela od vas naslednje: Kako sedaj, ko sem osvetlila dejstvo, da sem dobila prav takega moža, kot sem imela očeta (oče sicer ni imel ljubic, bil paje čustveno odsoten) premagati to hrepenenje in se postaviti na lastne noge, ko sem ozavestila, da pravzaprav od otroštva hrepenim po očetovski ljubezni in da sem to vedno v življenju iskala pri moških, pa bila velikokrat razočarana. Kako živeti sama s seboj in si biti dovolj? Od moža ne pričakujem več ničesar, čeprav vem, da bi bila sposobna vse pozabiti in začeti znova ob njegovi pripravljenosti in vsaj kančku ljubezni z njegove strani ter seveda ob pripravljenosti začeti znova. On pa kot da nima žene. Ne prepirava se, ker praktično zakona ni. Sva le sostanovalca. Pogovarjava se le o stvareh, ki se tičejo vsakdana, brez čustvenih primesi. Vem, da je on popolnoma zadovoljen. Veliko sem storila za najin zakon. Bila sem popolnoma na tleh in ob vsem tem se ni zganil. Nekako sem se osvobodila odvisnosti od njega in zaživela, toda otrok v meni še vedno išče objem in občutek zaželenosti, ki se lahko dobi le v odnosu doma. Nisem pristaš iskanja objema drugje, toda tako zelo ga pogrešam. Kako se tega rešiti? Upam, da ste me razumeli in hvala za odgovor.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 1 Mar 2011 12:17

Pozdravljeni, prevarana!

Hvala za zelo dobra vprašanja, ki jih postavljate, žal pa nanje nimamo tako dobrega odgovora. Veliko ste storili že s tem, da ste se si dovolili »brskati po teh svetih stvareh« in se dokopali do spoznanj kako vas je »zaznamovalo« dogajanje v izvorni družini, v kateri sicer navzven ni bilo opaziti kakih težkih situacij in ste imeli »skoraj idealno družino«, vendar ste vi kot otrok vseeno čutili neko prikrajšanost, čustveno neizpolnjenost, osamljenost, strah in žalost, morda tudi krivdo, na drugi strani pa veliko potrebo po dokazovanju, potrjevanju in popolni ustrežljivosti (in s tem zanikanju svojih potreb in želja), čeprav so se vaši starši trudili po svojih najboljših močeh in so vam dali vse, kar so v tistem trenutku zmogli in znali.

Opažate, da ste si res našli moža ki je v marsičem podoben vašemu očetu, in ob katerem ste se in se še vedno počutite podobno kot ste se ob očetu ( globoka želja po potrditvi in sprejetosti, za kar ste morda pripravljeni »plačati previsoko ceno« v smislu narediti vse in še več, samo da bo zadovoljen), na drugi strani pa je dovolj z njegove strani poskrbeti za materialno-tehnično varnost, kar pa vam kot ženi ne more zadoščati in sigurno doživljate veliko prikrajšanost in polno jeze, žalosti in bolečine in neizpolnjenega hrepenenja po drugačnem stiku, ki si ga zaslužite in ki vam pripada. Ob tem so se vam zgodile številne prevare s strani moža, ki jih vi niste smeli niti opaziti in za katere vi sigurno niste krivi, pač pa je popolna odgovornost za prevare na njegovi strani (in ne vemo, če je gospod sploh sprejel kakšno odgovornost oz. če vi doživljate, da je s tem resnično prenehal, se vam opravičil, vas začutil, nekaj spremenil v svojem odnosu do vas… in če ni - do kdaj ste vi pripravljeni vse to še tolerirati in »biti idealna« žena?). Vprašanje je koliko jeze, besa, gnusa, prizadetosti, prezira in bolečine, žalosti in zavrženosti že doživljate in si že smete dovoliti čutiti?

Poleg razumskih vpogledov bi si bilo torej nujno potrebno dovoliti tudi v polnosti čutiti vsa občutja, ki ste jih in jih še doživljate ob teh moževih aferah, tako čustveno, kot tudi kaj vam sporoča ob tem vaše telo, ob tem pa iskati tudi čustvene in druge vzporednice iz preteklosti. To pa je malce težja naloga, ki se jo da bistveno lažje in drugače razrešiti v nekem sočutnem in varnem terapevtskem odnosu, pa četudi bi hodili tja sami. Omenjate, da sta skupaj obiskala nekega terapevta in če sem vas prav razumela sta oba prenehala hoditi po prvem obisku po tistem, ko je on svojo nepripravljenost za spremembe podkrepil z »idealnim razlogom«, da bi se z vami še enkrat poročil. Če si smem dovoliti malce ironije, bi rekla, da ga zelo dobro razumemo, da bi to res storil, saj ste res žena, ki bi si jo želel vsakdo (prijazna, ne težite, ne preverjate, vse naredite in poskrbite za vse, ob tem pa dovolite veliko svobode…). Da se razumemo, vi ste v redu in opravljate stvari tako kot si predstavljate, da jih naj bi žena delala, vendar ne vemo, če si on vse to na tak način zasluži oz. če se vam je potrebno toliko poniževati… Krivično je do vas, prevarana.

Če vam skušam odgovoriti na naslovno vprašanje, bi rekla: v dovolj dolgem procesu relacijske družinske (=zakonske in družinske) terapije. Lahko tudi individualno. Pri drugih možnostih ( v odnosu z možem, v odnosu z očetom, v odnosu z brati oz. sestrami) stvari niso odvisne samo od vas, ampak predvsem od odločitve drugih, na katere pa vi nimate vpliva, pa če se še tako trudite. Ko se boste vi odločili in začeli nekaj drugače kot doslej, bo tudi mož moral sprejeti nova dejstva, ne vemo pa kaj je oz. bo pripravljen narediti s svoje strani. Podobno je v odnosu do staršev. Lahko se skušate pogovoriti z vsakim od staršev, ne vemo pa, če vas bodo zdaj uspeli razumeti in začutiti. Enako velja za pogovor z brati ali sestrami. Ne omenjate, če ste morda tudi sami mama in vse to, česar niste dobili od svojih staršev morda zdaj pričakujejo od vas otroci in se da stvari predelati tudi tako, da se to da njim (čeprav je to najtežje in je potrebno zelo paziti na razmejitve kaj spada v odrasli svet in kaj v svet otroka, četudi je morda že odrasel). Verjetno ste tudi že prebrali knjigi dr. Christiana Gostečnika: Relacijska paradigma in travma in dr. Roberta Cvetka: Bolečina preteklosti.

Prevarana, zaslužite si doživeti občutje ljubljenosti in sprejetosti in želenosti. Vem, da je to hrepenenje v vas globoko in močno, da otrok v vas kriči po sočutju in razumevanju in da ga lahko »potolažite in vzamete v naročje«, da vam pri tem morda lahko pomaga tudi vera, da pa si zaslužite tudi upoštevanje, spoštovanje in dostojanstvo človeškega bitja, ženske, žene.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar mejbi 1 Mar 2011 15:09

Prevarana vidim, da tudi ti veliko delaš na sebi, mož ne. Tudi moj fant hoče biti glavni, ker tudi sama sem odraščala v čustveno odsotni družini. In otroci nezavedno iščemo take partnerje, kot so bili naši starši. Sama nezavedno iščem "deloholike" oz.iščem lastnosti matere. Ampak, ko ti veš sama pri sebi,da nočeš imeti npr.alkoholika, daješ vse od sebe, da se ne zapleteš s takim človekom. Ampak kot razbiram, te je partner prevaral in živita vsaksebi. Noče se potruditi...Verjetno res, da taka zveza nima prihodnosti.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar slapovi 1 Mar 2011 16:02

Spoštovani!

Že nekajkrat sem zasledila v odgovoru "dovolj dolg terapevtski proces". Kaj točno to pomeni?

Lep pozdrav

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 1 Mar 2011 17:24

Pozdravljeni, slapovi!

Hvala za vprašanje. Morda res nisem bila najbolj jasna. Težko je opredeliti koliko časa vsak posameznik/par/družina potrebuje za predelavo nekih težjih in globljih stvari, zlasti kakih travm, zlorab in podobnega. Želela sem poudariti, da je to individualen proces (torej odvisen od vsakega udeleženca in da je zadeva, ki traja nekaj časa in katere učinki se kažejo na dolgi rok) in da se z vztrajanjem v varnem in sočutnem terapevtskem odnosu počasi odstrejo tudi drugi vidiki in pojavijo možnosti novih in še globljih uvidov, prepoznavanja različnih (tudi zelo bolečih in težkih občutij), telesnih doživljanj in s tem možnosti za predelavo. Terapevtski proces se namreč poglablja iz srečanja v srečanje in če nekdo konča en cikel terapij je verjetno prišel do neke točke. Lahko se na tej točki (ali pa na svojo željo že tudi prej) ustavi in mu to tudi trenutno popolnoma zadošča. Najpomembnejša pri tem je torej svobodna odločitev vsakega posameznika in njegovo telo in obrambni mehanizmi. Tudi namen terapevtov ni nikoli navezovanje klientov nase z namenom, da bi ga čim dlje »obdelovali« in morda »vlekli denar iz njega«, kakor bi se lahko kdo ustrašil, pač pa pomoč klientu v stiski na način in tako dolgo kot to potrebuje oz. želi. Iz konkretnih terapevtskih izkušenj pa lahko rečem, da je za resnično uspešno predelavo travm in zlorab potrebnih pogosto kar nekaj zaporednih ciklusov terapij (pri čemer en cikel zajema 12 zaporednih tedenskih srečanj po eno uro in torej en cikel traja približno 3 mesece).

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar prevarana 2 Mar 2011 08:04

Draga mejbi! Mogoče boš sedaj razumela, zakaj sem ti na tvoj post tako direktno odgovorila. Stara sem 56 let! Tako zelo rada bi, da bi na podlagi svojih izkušenj odvrnila od trpljenja kakšno podobno siroto, kot sem bila jaz. Naj povem, da sem ob srečanju svojega bodočega moža že prvi mesec ugotovila, da nekaj ne štima. Počutila sem se ob njem (in mu to tudi povedala), da sva kot bi hodila vsak na svojem bregu reke. To sem rekla popolnoma nezavedno. Nekje globoko sem čutila vse to, brez da bi posebej ozavestila. Bil je dober v tem smislu, da je že isto leto najinega poznanstva začel razmišljati, kje bo postavil hišo in potem je vse potekalo samo okrog tega. Znal me je plesti okrog svojega prsta in je vedno na moje vprašanje, kdaj bo imel čas za naju, kdaj se bova pogovarjala o nama (poroka, otrok itd.) vedno odgovarjal: samo še tole in tole in potem... Tega potem ni bilo. Poročila sva se po 7 letih hoje, ko sem rekla, da se bo v hišo vselil sam (in res sem tako upala) kajti na koruzi ne mislim živeti. In potem se je poročil. Pa bolje, da se ne bi. Neštetokrat si očitam že 20 let, zakaj sem privolila v to. Zakaj? Neumno! Mislila sem si: pa hiša je narejena, kako naj sedaj naredim korak vstran? Pot sem videla le naprej. Toda napaka.
Zato draga mejbi, nisem mogla biti tiho na tvoj post, ker sem preveč videla sebe v tvojem položaju in samo dobronamerno sem ti napisala komentar na tvoje vprašanje. Čas je na tvoji strani, otrok nimaš, pojdi in poišči svoje prave sanje!!!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar mejbi 2 Mar 2011 13:52

Spoštovana prevarana.
Ja težke so te ljubezenske odločitve posebej, ko imaš nekoga rad. Pri nama je ok ker imava pri obema možnost,da živiva. Tako,da kakorkoli bi se obrnilo,gre vsak na svoj konec. Človek se zmeraj sprašuje, kaj pa če...V končni fazi je veza riziko, za nikogar ni rečeno,da bo ta veza večna. Koliko ljudi se ločuje po 1, 10, 20 letih zakona ali zveze. Kdor ne reskira ne profitira. Ampak to ni rečeno, da bova midva ponovno skupaj...veliko dokazil bi potrebovala..da bi lahko šla ta veza naprej.
Kar se tiče pa vaju, je pa težko posebej, ker sta oba vlagala v hišo. Rešitve sta zmeraj 2: poskusiti urediti odnos ali ločitev.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh