
Niti ne vem kako začeti z pisanjem, ker je zame kot prvo poiskati ali zaprositi za pomoč ali nasvet prvič in kot drugo na vzven delujem popolnoma vesela, polna energije in navidezno srečna.
Moja zgodba je sledeča, tako na kratko da prikažem od kje vsa negativna čustva in predvsem od kje vsi ti strahovi in na nek način ohromela čustva.
Tri leta nazaj sem rodila prvega otroka. Pričakovanje, ki naj bi bilo nekaj najlepšega in polnega novih spoznanj se je sprevrglo v pravo nočno moro.
Vendar moja zgodba sega še malo nazaj. In namreč ko sem spoznala svojega partnerja. Vse super in lepo, zaljubljena, ko je ljubezen minila spoštovanje in tudi zaupanje z obeh strani. Vendar sem v sebi nekje čutila da ima partner neko zgodbo, ki je ostala zamolčana. Kako sem to vedela? Sprva in predvsem z odnosa katerega je imel s starši. Nekako se je čutila neka hladnost, mogoče odtujenost ali če pogledam sedaj nazaj prej razočaranje in žalost. Partnerju sem za te moje občutke tudi povedala glede njegove skrite zgodbe. Nikoli ni pretirano reagiral na vse to. In tudi s časom ko se je najina veza poglobljevala se je ponovno na nek način zbližal s starši. Sam sem zelo odprta in topla oseba, ki z izkazovanjem čustev nimam težav. Na drugi strani pa je partner glede čustev bolj zadržan ali previden. Pa kljub temu mi je vedno dajal občutek ljubljenosti. Mogoče pa ne občutek da se posebna zanj.
Pa da se nadaljujem zgodbo z rojstvom otroka kjer se je njegova skrivna zgodba pričela ponovno. Ustvarila sva si pravzaprav vse, hišo, avto, materialno preskrbljena in med nama je bila ljubezen. Niti na kraj pameti ni kakšen drug moški padel meni na misel niti njemu ne kakšna ženska.
Poanta vsega je da je zapadel v odvisnost v trenutku ko sem ga najbolj potrebovala.
Do njegove odločitve da poišče strokovno pomoč je preteklo več kot 2 leti. Dve leti laži, prikrivanj, pretvarjanj, lažnih obljub in še bi lahko naštevala. Sprva je bil zame to grozljiv šok, potem žalost, samo-pomilovanje in nato popolna indiferentnost.In v tem občutku, kot da mi je vseeno sem še vedno.
Sedaj ko ima strokovno pomoč in čiste misli zahteva oz pričakuje od mene da bi se obnašali kot prava družina. Pa ne morem. preveč se je vsega nakopičilo. Niti ne vem če bi lahko kdaj pozabila, odpustila ali ponovno mu odprla srce. Tako kot me je prizadel me ni še nikoli nihče. In ne samo prizadel, temveč tudi razočaral. Vedno sem milsila da zmoreva skupaj vse. In to tudi čutila. Resnično sem bila srečna in verjela da na najino pot ne more pasti nobena prepreka.
Vem da s tem hladnim odnosom s katerega po delčkih bežim (k staršem, prijateljem, novim poznanstvom) delam škodo sebi, njemu in še največ mali hčerkici.
Srž in poanta vsega tega kar pišem je predvsem ali je še upanje med dvema ki se tako zelo prizadaneta. Tudi jaz sem prizadela njega, ko sem mu povedala da sem se zaljubila v drugega. SEveda to ni bilo res, ker tega niti nisem več zmožna. Vem da me je imel in da me ima rad, tako kot tudi jaz njega na nek način, vendar ali se lahko zaupanje povrne ko se sva prizadaneta tako kot sva se midva. Zaupanja ni poponoma nič. Ne na moji strani, ne na njegovi. To čutiva oba, ker je za oba naju novo.
In tudi če se poskusiva kaj pogovarjati, glede na to da ima on strokovno pomoč (jaz ne) ponavadi čeprav redko prične kakšne pogovore o prihodnosti. Jaz pa zaradi vseh teh groznih čustev ne morem spraviti s sebe niti stavka. Solze se mi vlijejo v trenutku.
Vem da takšno stagniranje na dolgi rok uničuje vse udeležene. Da iz vseh nas treh lahko naredi čustvene invalide. In jaz se kot tak čustveni invalid počutim že danes. In kar ne najdem in ne najdem poguma za karkoli. Ali ostati in kaj narediti ali oditi.
Popolnoma otopela in na nek način flegmatična do vsega kar se dogaja. Popolnoma odtujena, še najbolj od same sebe.
Vem da je tole napisano popolnoma zbegano in mogoče celo nepovezano. Za konec pa naj še povem da so za partnerjevo skrivnost vedeli prav vsi, njegova družina prijatelji pa jih je prepričal naj mi to zamolčijo. Pa ne prelagam krivde, ker vem da bi to morala biti njegova naloga.
Najhuje pa je, da je v meni občutek kot da sem bila popolnoma izigrana.
Niti nisem popolnoma prepričana ali je to tema za ta forum, bom pa vesela vsakega nasveta ali vsaj vzpodbudne besede.
In seveda iluzionističnega odgovora ali je še kaj mogoče storiti in popraviti v dobro male dekline in naju obeh seveda.
Hvala.
Moja zgodba je sledeča, tako na kratko da prikažem od kje vsa negativna čustva in predvsem od kje vsi ti strahovi in na nek način ohromela čustva.
Tri leta nazaj sem rodila prvega otroka. Pričakovanje, ki naj bi bilo nekaj najlepšega in polnega novih spoznanj se je sprevrglo v pravo nočno moro.
Vendar moja zgodba sega še malo nazaj. In namreč ko sem spoznala svojega partnerja. Vse super in lepo, zaljubljena, ko je ljubezen minila spoštovanje in tudi zaupanje z obeh strani. Vendar sem v sebi nekje čutila da ima partner neko zgodbo, ki je ostala zamolčana. Kako sem to vedela? Sprva in predvsem z odnosa katerega je imel s starši. Nekako se je čutila neka hladnost, mogoče odtujenost ali če pogledam sedaj nazaj prej razočaranje in žalost. Partnerju sem za te moje občutke tudi povedala glede njegove skrite zgodbe. Nikoli ni pretirano reagiral na vse to. In tudi s časom ko se je najina veza poglobljevala se je ponovno na nek način zbližal s starši. Sam sem zelo odprta in topla oseba, ki z izkazovanjem čustev nimam težav. Na drugi strani pa je partner glede čustev bolj zadržan ali previden. Pa kljub temu mi je vedno dajal občutek ljubljenosti. Mogoče pa ne občutek da se posebna zanj.
Pa da se nadaljujem zgodbo z rojstvom otroka kjer se je njegova skrivna zgodba pričela ponovno. Ustvarila sva si pravzaprav vse, hišo, avto, materialno preskrbljena in med nama je bila ljubezen. Niti na kraj pameti ni kakšen drug moški padel meni na misel niti njemu ne kakšna ženska.
Poanta vsega je da je zapadel v odvisnost v trenutku ko sem ga najbolj potrebovala.
Do njegove odločitve da poišče strokovno pomoč je preteklo več kot 2 leti. Dve leti laži, prikrivanj, pretvarjanj, lažnih obljub in še bi lahko naštevala. Sprva je bil zame to grozljiv šok, potem žalost, samo-pomilovanje in nato popolna indiferentnost.In v tem občutku, kot da mi je vseeno sem še vedno.
Sedaj ko ima strokovno pomoč in čiste misli zahteva oz pričakuje od mene da bi se obnašali kot prava družina. Pa ne morem. preveč se je vsega nakopičilo. Niti ne vem če bi lahko kdaj pozabila, odpustila ali ponovno mu odprla srce. Tako kot me je prizadel me ni še nikoli nihče. In ne samo prizadel, temveč tudi razočaral. Vedno sem milsila da zmoreva skupaj vse. In to tudi čutila. Resnično sem bila srečna in verjela da na najino pot ne more pasti nobena prepreka.
Vem da s tem hladnim odnosom s katerega po delčkih bežim (k staršem, prijateljem, novim poznanstvom) delam škodo sebi, njemu in še največ mali hčerkici.
Srž in poanta vsega tega kar pišem je predvsem ali je še upanje med dvema ki se tako zelo prizadaneta. Tudi jaz sem prizadela njega, ko sem mu povedala da sem se zaljubila v drugega. SEveda to ni bilo res, ker tega niti nisem več zmožna. Vem da me je imel in da me ima rad, tako kot tudi jaz njega na nek način, vendar ali se lahko zaupanje povrne ko se sva prizadaneta tako kot sva se midva. Zaupanja ni poponoma nič. Ne na moji strani, ne na njegovi. To čutiva oba, ker je za oba naju novo.
In tudi če se poskusiva kaj pogovarjati, glede na to da ima on strokovno pomoč (jaz ne) ponavadi čeprav redko prične kakšne pogovore o prihodnosti. Jaz pa zaradi vseh teh groznih čustev ne morem spraviti s sebe niti stavka. Solze se mi vlijejo v trenutku.
Vem da takšno stagniranje na dolgi rok uničuje vse udeležene. Da iz vseh nas treh lahko naredi čustvene invalide. In jaz se kot tak čustveni invalid počutim že danes. In kar ne najdem in ne najdem poguma za karkoli. Ali ostati in kaj narediti ali oditi.
Popolnoma otopela in na nek način flegmatična do vsega kar se dogaja. Popolnoma odtujena, še najbolj od same sebe.
Vem da je tole napisano popolnoma zbegano in mogoče celo nepovezano. Za konec pa naj še povem da so za partnerjevo skrivnost vedeli prav vsi, njegova družina prijatelji pa jih je prepričal naj mi to zamolčijo. Pa ne prelagam krivde, ker vem da bi to morala biti njegova naloga.
Najhuje pa je, da je v meni občutek kot da sem bila popolnoma izigrana.
Niti nisem popolnoma prepričana ali je to tema za ta forum, bom pa vesela vsakega nasveta ali vsaj vzpodbudne besede.
In seveda iluzionističnega odgovora ali je še kaj mogoče storiti in popraviti v dobro male dekline in naju obeh seveda.
Hvala.