razpotje

Niti ne vem kako začeti z pisanjem, ker je zame kot prvo poiskati ali zaprositi za pomoč ali nasvet prvič in kot drugo na vzven delujem popolnoma vesela, polna energije in navidezno srečna.
Moja zgodba je sledeča, tako na kratko da prikažem od kje vsa negativna čustva in predvsem od kje vsi ti strahovi in na nek način ohromela čustva.
Tri leta nazaj sem rodila prvega otroka. Pričakovanje, ki naj bi bilo nekaj najlepšega in polnega novih spoznanj se je sprevrglo v pravo nočno moro.

Vendar moja zgodba sega še malo nazaj. In namreč ko sem spoznala svojega partnerja. Vse super in lepo, zaljubljena, ko je ljubezen minila spoštovanje in tudi zaupanje z obeh strani. Vendar sem v sebi nekje čutila da ima partner neko zgodbo, ki je ostala zamolčana. Kako sem to vedela? Sprva in predvsem z odnosa katerega je imel s starši. Nekako se je čutila neka hladnost, mogoče odtujenost ali če pogledam sedaj nazaj prej razočaranje in žalost. Partnerju sem za te moje občutke tudi povedala glede njegove skrite zgodbe. Nikoli ni pretirano reagiral na vse to. In tudi s časom ko se je najina veza poglobljevala se je ponovno na nek način zbližal s starši. Sam sem zelo odprta in topla oseba, ki z izkazovanjem čustev nimam težav. Na drugi strani pa je partner glede čustev bolj zadržan ali previden. Pa kljub temu mi je vedno dajal občutek ljubljenosti. Mogoče pa ne občutek da se posebna zanj.

Pa da se nadaljujem zgodbo z rojstvom otroka kjer se je njegova skrivna zgodba pričela ponovno. Ustvarila sva si pravzaprav vse, hišo, avto, materialno preskrbljena in med nama je bila ljubezen. Niti na kraj pameti ni kakšen drug moški padel meni na misel niti njemu ne kakšna ženska.
Poanta vsega je da je zapadel v odvisnost v trenutku ko sem ga najbolj potrebovala.
Do njegove odločitve da poišče strokovno pomoč je preteklo več kot 2 leti. Dve leti laži, prikrivanj, pretvarjanj, lažnih obljub in še bi lahko naštevala. Sprva je bil zame to grozljiv šok, potem žalost, samo-pomilovanje in nato popolna indiferentnost.In v tem občutku, kot da mi je vseeno sem še vedno.
Sedaj ko ima strokovno pomoč in čiste misli zahteva oz pričakuje od mene da bi se obnašali kot prava družina. Pa ne morem. preveč se je vsega nakopičilo. Niti ne vem če bi lahko kdaj pozabila, odpustila ali ponovno mu odprla srce. Tako kot me je prizadel me ni še nikoli nihče. In ne samo prizadel, temveč tudi razočaral. Vedno sem milsila da zmoreva skupaj vse. In to tudi čutila. Resnično sem bila srečna in verjela da na najino pot ne more pasti nobena prepreka.
Vem da s tem hladnim odnosom s katerega po delčkih bežim (k staršem, prijateljem, novim poznanstvom) delam škodo sebi, njemu in še največ mali hčerkici.

Srž in poanta vsega tega kar pišem je predvsem ali je še upanje med dvema ki se tako zelo prizadaneta. Tudi jaz sem prizadela njega, ko sem mu povedala da sem se zaljubila v drugega. SEveda to ni bilo res, ker tega niti nisem več zmožna. Vem da me je imel in da me ima rad, tako kot tudi jaz njega na nek način, vendar ali se lahko zaupanje povrne ko se sva prizadaneta tako kot sva se midva. Zaupanja ni poponoma nič. Ne na moji strani, ne na njegovi. To čutiva oba, ker je za oba naju novo.
In tudi če se poskusiva kaj pogovarjati, glede na to da ima on strokovno pomoč (jaz ne) ponavadi čeprav redko prične kakšne pogovore o prihodnosti. Jaz pa zaradi vseh teh groznih čustev ne morem spraviti s sebe niti stavka. Solze se mi vlijejo v trenutku.

Vem da takšno stagniranje na dolgi rok uničuje vse udeležene. Da iz vseh nas treh lahko naredi čustvene invalide. In jaz se kot tak čustveni invalid počutim že danes. In kar ne najdem in ne najdem poguma za karkoli. Ali ostati in kaj narediti ali oditi.
Popolnoma otopela in na nek način flegmatična do vsega kar se dogaja. Popolnoma odtujena, še najbolj od same sebe.

Vem da je tole napisano popolnoma zbegano in mogoče celo nepovezano. Za konec pa naj še povem da so za partnerjevo skrivnost vedeli prav vsi, njegova družina prijatelji pa jih je prepričal naj mi to zamolčijo. Pa ne prelagam krivde, ker vem da bi to morala biti njegova naloga.
Najhuje pa je, da je v meni občutek kot da sem bila popolnoma izigrana.

Niti nisem popolnoma prepričana ali je to tema za ta forum, bom pa vesela vsakega nasveta ali vsaj vzpodbudne besede.
In seveda iluzionističnega odgovora ali je še kaj mogoče storiti in popraviti v dobro male dekline in naju obeh seveda.

Hvala.

Pozdravljeni, v.e.r.o.n.i.k.a!

Pogumni ste, da ste uspeli premagati strah, sram in druge težke občutke, ki se pojavijo ob izpostavljenosti in ste nam izpovedali svoja občutja. Verjamem, da je potrebno premagati kar nekaj odpora in prestopiti kar nekaj ovir, ki se ob tem pojavijo in vi ste tu storili že velik korak. Tako kot se vam ni bilo enostavno soočiti s stisko ob priznanju, da obstaja še nekaj močnejšega od vajine ljubezni, namreč partnerjeva odvisnost, ki vaju oba povsem presega. Ne pišete s čim je bil partner zasvojen, toda tudi to, da ste vztrajali, da si je našel strokovno pomoč in se uspešno odvaja od neke odvisnosti, je že zelo velik korak za vas, zanj in za vaju oba. Verjamem, da vam je zelo hudo, da čutite prizadetost in razočaranje in morda tudi užaljenost in zamero ob tem, ko ste bili po krivici izdani in na nek način prevarani, zmanipulirani, popolnoma izigrani ob njegovem skrivanju težav (in morda tudi njegovem skritem upanju, da se jih bo zmogel rešiti ob vas, kar pa mu ni uspelo, ker je odvisnost ponavadi vedno močnejša), sigurno pa je to obdobje težko in boleče tudi zanj.

Oba sta torej zdaj v zelo napornem obdobju, ko bi najbolj potrebovala pomoč in podporo in zaupanje drug drugega, vidva pa sta oba ob tem močno ranjena in prizadeta in iščeta vse mogoče izhode iz boleče situacije. Razmišljate o morebitnem razhodu, skrbi vas, če je sploh možno odpustiti nekomu, ki vas je grozovito prizadel in prihajate do (obrambnih) točk apatičnosti, ko vam postaja vseeno, ko ne čutite več ničesar, niti bolečin prizadetosti… Počutite se kot čustveni invalid in ob tem čutite samo še praznino, kar je res grozljivo. Med upanjem in brezupom iščete neko varnost, občutek razumevanja, opore in podpore, saj ste ob tem še mama mali hčerkici, in vam res ni enostavno. Hudo je, ker se vam je zgodila krivica, da ste bili ob rojstvu otroka in še naprej sami za vse in da je partner takrat očitno (po)doživel neko grozno občutje, ki ga je ponovno »vrglo«na stare tirnice odvisnosti. Zelo pomembno bi bilo, da bi partner odkril kaj je takrat začutil in kaj se mu je zgodilo, ob tem pa bi tudi vi ugotovili in spregovorili o tem kaj ste (po)doživljali vi.

V želji po zmanjšanju bolečine in vsaj delnem »vračilu« prizadetosti, ki vam jo je zadal partner, ste se mu zlagali, da ste se tudi vi zaljubili v nekoga drugega. Verjetno ste mu s tem (ko ste ga prizadeli) želeli samo pokazati kako hudo vas je izigral in prizadel on (čeprav je on stvari verjetno razumel in doživel povsem drugače, domnevamo pa lahko, da ga je moralo to v resnici tudi močno prizadeti). Pomembno bi bilo ubesediti vsa ta občutja in morda s pomočjo zakonske in družinske terapije ugotoviti kje sta ob tem vidva. Partner se bo s strokovno pomočjo (če prav razumem, gre za pomoč pri odvajanju od odvisnosti) rešil zasvojenosti, kar je zelo pomembno in bo to zanj velika zmaga in takrat bo vajin odnos verjetno na točno tisti točki, kot je bil pred zdrsom v odvisnost. Zato bi bilo za vaju oba najbolj priporočljivo, da bi se skupaj udeležila zakonske in družinske terapije, kjer pa bi odkrivali vzroke, vzorce in zlasti občutja, da sta se (oba!) znašla točno tam, kjer sta. Seveda je to vajina povsem svobodna odločitev in izbira in še nič ne govori o tem, da bi morala ali ostati skupaj ali oditi narazen, o čemer bosta sprejela odločitev vidva sama. Sigurno pa je na tak način možno »predelati »kaj se vama je v vajinem odnosu zgodilo in o čemer se sploh še nista zmogla začeti pogovarjati. Razumem vaš strah ob tem, da ne veste, če mu boste sploh zmogli odpustiti in da bo to za vas res težko, vendar brez tega, da bo on v resnici začutil kako vas je prizadel (in da boste vi začutili kaj se je dogajalo njemu), tega niti ne boste zmogli v polnosti storiti. Zato se bo potrebno začeti o vseh občutjih sočutno (med vama) veliko pogovarjati (in ob tem slišati in začutiti) in to tako, da bo vsak od vaju imel možnost povedati kaj je čutil in doživljal, kaj se mu je prebujalo (in odkod), zlasti pa spet začeti čutiti, kar je otopelo ali pa kar je z odvisnostjo postalo omamljeno in s tem manj boleče in tudi otopelo. Oba imata neke nezaceljene rane, ki sta si jih zadala in nezavedno obnovila in obema bo težko ponovno vzpostaviti porušeno zaupanje. Če sama ne bosta zmogla, si dovolita poiskati pomoč. Pripada vam. Starša bosta v vsakem primeru ostala, še bolj pomembno pa je, da bi vsak prišel do nekih uvidov in občutij in zacelitve ran.

V.e.r.o.n.i.k.a, prepričana sem, da ste dobra mamica in da boste storili vse, da se boste začeli bolje počutiti, da boste spet našli stik s sabo in s svojim telesom, kajti ko boste vi (oz. vidva) v redu, bo to tudi za hčerko najbolje. Krivično je, da zanjo zdaj zmanjkuje prostora, ko sta vidva zasedena še z drugimi skrbmi. Pogumni ste in zmorete.
Vse dobro vam želim.

Upanja, zaupanja kaj šele ljubezni in spoštovanja ni nikoli več med dvema ki sta to enkrat že zapravila in izigrala. Na tej osnovi se lahko razvije drugačen odnos kot je bil, nikoli več pa takšen, kakršnega si želimo in to ni dovolj za ljubeče skupno življenju, ki naj otroka vodi k zdravi odraslosti.

Toliko si napisala in še vedno nisi napisala za kaj gre.Toliko bereš,na koncu ne veš,kaj je tisto,ko te je tako prizadelo.
Zmedeno res...