Zdravo,

že dolgo razmišljam, da si moram poiskat pomoč oz. da se moram nekomu potožit-upam, da mi boste lahko pomagali..
problemi segajo nazaj v otroštvo, čeprav se bližam 40-moji spomini na otroštvo so v glavnem sestavljeni iz spominov na tepež s strani očeta-za vsako besedo, ki ni bila po njegovem, za vsako dejanje..doma smo imeli obrt in je bilo potrebno zmeraj pomagat-sošolke so se igrale zunaj, jaz pa sem bila v hiši in pomagala-spomnim se, ko sem si želela gledati nek film-stara sem bila nekje 7-8 let, mi ga niso dovolili, morala sem v delavnico in nekaj naredit-in ker sem bila užaljena, prizadeta, sem nekaj ropotala z mašino in je prišel dol in me pretepel..
kot osnovnošolka sem nosila očala-s poceni plastičnimi okvirji, ki jih dobiš na recept-ko sem ene prerastla, sem si jih šla izbrat sama, take lepe, s kovinskim okvirjem, da me otroci ne bodo več zbadali očalarka-končalo se je tako, da sem jih morala nesti nazaj in vzeti socialne-na recept..in te socialne očala mi je parkrat zlomil z zaušnicami-da sem morala nosit zlepljena..
spomin seže tudi na dogodek, ko sem prišla zjutraj v kuhinjo-ne vem točno, kaj je bilo, nisem ga pogledala prav ali kaj-končalo se je z vrženjem vročega čaja v obraz...
pri nekje 15, ko sem hodila v srednjo šolo (in nisem hodila nikamor, nisem hodila ven žurirat ali kaj podobnega, edino na srednješolske plese vsakih par mesecev, ki so se končali že ob 8 pa na mladinski verouk) je bila mama na operaciji in je ni bilo doma-šel je z mlajšo sestro k njej na obisk za par dni, meni pa zaklenil stanovanje-kuhinjo, tako, da sem lahko bila samo v svoji sobi, brez možnosti kuhanja kosila, večerje..
uredila sem si sobo-takrat so bile popularne bravo revije s posterji-vem, da mi jih je uspelo nekaj dobit in sem jih nalepila v sobici-je prišel in potrgal vse dol...ne vem kaj sem naredila-vzel mi je tudi kasetofon, ki sem si ga izprosila za rojstni dan-14-15? ne vem..
po tem dogodku sem začela uhajat ven-zvečer, ponoči, si našla čudno družbo, pila, kadila, bila cele dneve ponoči zunaj, prvič bila resno zaljubljena, pa me je samo izkoristil in nato še njegovi prijatelji-nekaj let je bilo tako-nespametne veze, polno alkohola in doma samo grožnja, da me bodo dali v dom, da nisem njihova..
aja-pred dogodkom z zaklenjenjem kuhinje se je poročila starejša sestra-ker so bile razmere doma takšne, sem ob tem, ker sem se bala, da bom zgubila edino osebo, ki mi je še kdaj stala ob strani, pobegnila od doma-ponoči sem štopala, mi je ustavil nek tovornjakar, nekaj htel, tako, da sem kmalu izstopila, tam pa so me opazili policisti-smrkljica sredi noči sama...
prijateljev skoraj nisem imela, v ulici ni bilo nobenega moje starosti, -v osnovni šoli eno punco-ki se je potem preselila na drugi konec mesta-pa za naše nikoli ni bila dovolj dobra-
kolikokrat so mi rekli, da me noben ne mara-in res me nikoli nihče ni vabil na rojstne dneve-jaz pa sem smela tudi povabit samo tiste boljše punce, ki se niso zmenile zame-ko sem povabila svojo prijateljico, je bilo vse narobe-nisem bila popularna-doma narejene hlače namesto takrat popularnih kavbojk, debela, s poceni očalmi-edino, kar sem razturala, je bila matematika, pa tudi drugod sem bila kar dobra (zoisova štipendija, ki pa mojih ni navdušila-to ni bilo za njih nič)
po srednji šoli sem si želela samo delat, pa služb ni bilo za dobit, sem nekaj delala doma, za stanovanje in hrano in nekja malega žepnine-po cele dneve
ko sem hodila ponoči ven, sem si našla tudi prijateljico, s katero sva šli na morje, tam sem spoznala fanta, in šla študirat(prijateljica me je v tem času zafrknila-našla si je fanta in zame ni bilo več časa..ni se več odzivala na telefon..), pustila tega fanta in bila z njegovim prijateljem, ki je bil mlajši od mene-imela sem v najemu stanovanje, katero sem plačevala sama, sem delala popoldne, on pa je živel pri meni, mi kradel denar, živel na moje stroške in me redno pretepal-(in nonstop varal, tudi v mojem stanovanju, ko mene ni bilo) po istem vzorcu-nikoli nisem vedela, kaj bom rekla, storila narobe, da ne bo priletelo..to se je vleklo skoraj dve leti-faksa seveda nisem bila sposobna narediti-sem ponavljala-drugo leto nisem niti hodila več na faks kazat mojih bušk, podpludb-parkrat so zvonili sosedje, da bojo klicali policijo, pa ni prišel nihče...po dveh letih sem zbrala toliko moči, da sem mu vzela ključ in nisem več odpirala-sem pa se zapirala v stanovanje in samo jedla-se zredila 20 kg..
odšla sem domov, mi je uspelo narediti izpite za prvi letnik in sem potem nadaljevala študij, redno-in ga tudi uspešno zaključila-to so bila najlepša leta-živela sem v študentu, dobila dobro prijateljico, pa tudi cela ekipa v študentu je bila ok, veliko žurk, kartanja vsak dan-ko pa je bilo potrebno, smo stisnili in naštudirali in je bilo...
po študiju sem se vrnila domov, iskala službo (več kot 100 prošenj, skoraj nobenega odgovora, če pa je že bil, je bil negativen), delala preko javnih del, potem pa so me le izbrali, sem bila navdušena nad službo, uživala, delala po 10-12 ur vsak dan, hodila domov le spat-sem se želela izkazat-so mi obljubili, da me bodo vzeli za stalno, če bi katera šla-in res je sodelavka dala odpoved, mene pa kljub večim pogovorom niso želeli zaposliti za stalno-odgovor-saj bo, počakaj še malo..začela mi nagajat še sodelavka, za vse kar sem naredila, je želela imeti zasluge, tako, da sem večkrat naredila in kar sama poslala šefu, da je videl, da je to moje delo in ne njeno...
ker nisem videla rešitve, sem si iskala službo in našla 200 km od doma-se preselila v kraj, kjer nisem nikogar poznala-decembra v tujem kraju, samo v službo in domov..pa sem preživela tudi to, se spoprijateljila s punco iz službe, ki me je potrebovala le za prevoz,kar sem kasneje ugotovila, brskala po internetu da spoznam še svojo drugo polovico (v času po študiju sem namreč hodila ven s sestro in njenim fantom in prijateljico in njenim fantom in sem večkrat sama pri sebi razmišljala, zakaj jaz ne spoznam nikogar, nimam sreče v ljubezni)..po 30 letu težko koga najdeš, še posebno, če nisi doma v kraju, kjer stanuješ-nikogar ne poznaš, edina prilika je služba, tam pa ni bilo primernih samskih kanddatov...
tako sem spoznala mojega sedanjega partnerja-ko sva se prvič dobila v živo, je bilo enkratno-pogovor je stekel, bila sva si všeč na prvi pogled..ko sva se zvečer po sprehodu razšla, sem komaj čakala, da se spet vidiva..zdelo se mi je, da tudi on, saj me je kmalu po tem, ko sem prišla domov, presenetil s sms-v katerem je pisal, da mu je bilo lepo...naslednji dan sva se že poljubila, čez nekaj dni pa sem bila prvič v njegovem stanovanju, kamor po njegovih navedbah ni vodil nobene, edino mene in njegovo prejšnjo veliko ljubezen..ki ga je potem, ko naj bi začela resno hodit, pustila, kar ga je zelo prizadelo...ob tej zgodbi sem mu seveda želela pomagat, bila sva skupaj, imela sva se lepo, kar je trajalo dober mesec, nato pa..zjutraj sva se zbudila, bil je vikend, nekaj je imel za naredit, zato sem odšla domov, je poklical, da se ima za pogovorit, prišel k meni in rekel, da je konec, da ne čuti dovolj do mene, da ni tako, kot je bilo z njegovo bivšo..
njegovo ravnanje me je prizadelo, saj je prišlo kot strela z jasnega-vikend sem prejokala, nato pa poskušala pozabit-že po parih dneh pa je začel pošiljat sms-maile, kako sem..da me želi za prijateljico
tako sva nadaljevala, (na mojo pobudo, pa tudi on ni imel nič proti, več kot prijatelja) on je prišel, ko se mu je zljubilo, videla sva se nekje vsak drugi dan..
po pol leta nekje sem zanosila-nikoli ne bom pozabila njegove reakcije-na koncu se je končalo s tem, da me je prisilil v to, da sem naredila splav (nikoli ne bom s tabo, nikoli ne bom hotel videti otroka-spomnila sem se sestre in nečaka, ki je bil star 1 leto ob ločitvi staršev, pa se njegov oče zanj potem ni zmenil, kako ga je to prizadelo, in nisem to želela svojemu otroku..
tudi po tem sva se še videvala, in čez pol leta sem bila spet noseča, le-da tokrat nisem popustila,želela sem otroka, saj sem bila dovolj stara, pa čeprav sama..prihajal je k meni, mi zagotavljal, da bo skrbel za njega, toda midva ne bova nikoli skupaj, ker ni bil nikoli zaljubljen vame, da me ma rad, anpak da to ni to-tako je ponavljal skoraj do rojstva, nisem več smela hodit k njemu (da ne bi kdo v njegovi okolici opazil), on je prihajal k meni in zvečer odhajal, nikoli ni prespal pri meni. imela sem problematično nosečnost, bila na koncu cel mesec v bolnici in šele takrat je povedal svojim staršem...
do konca nisem vedela, kaj bo z nama, za vse sem bila sama, po otrokovem rojstvu se je preselil k nama -da ga je bilo strah, da ni vedel, kaj naj stori, da je toliko časa živel sam in da je bil to vse šok za njega...da me je imel vedno rad, da ga je prizadelo ravnanje njegove bivše in da se je zato prestrašil--
od takrat sva skupaj, imava tri otroke, toda ko mi je hudo, ko se kaj skregava, se pogosto spomnim na vse to, in na žalost ne morem pozabit..kaj naj storim, da spravim vso to grdo preteklost za sabo in uživam s svojo družino? je možno, da me je po vsem tem času le doletela sreča in da bo vse v redu?

ta teden so bili na obisku starši in se je oče spet obnašal čudno in takrat se ponavadi spomnim teh dogodkov-čeprav je že toliko časa, me še vedno boli..mogoče posledično sva se skregala tudi z moji parnerjem in oživijo spomini na njegovo obnašanje..in pri tem na žalost trpijo moji sončki, čeprav se trudim, da sem vedno z njimi, da se z njimi igram, da sem za njih vedno tu..
mi lahko pomagate?

Pozdravljeni, maja.31ferari!

Polno nasilja, žalosti in krivic ste doživeli v svojem življenju. Ob vsem tem ste bili ves čas izrazito sami, nezaščiteni in očitno ni bilo prav nikogar (mame niti ne omenjate), ki bi začutil vašo stisko, vas potolažil, bodril, vlival novo upanje in zaupanje vase. Omenjate krutosti in nasilje vašega očeta, ki mu v otroških in mladostniških letih nikakor niste mogli ustreči, ob tem pa so bile vaše potrebe in želje popolnoma spregledane, poteptane, pravzaprav ste dobili občutek, da niso pomembne, saj vas v resnici nihče ni jemal resno. Krivično je bilo to. Dogajale so se vam vedno nove krutosti in krivice, vse to nasilje se vam nikoli ne bi smelo zgoditi in prav nikogar ta dejanja ne opravičujejo. Samo delno si lahko predstavljamo kako hudo vam je moralo biti kot otroku in najstnici, ki je v resnici samo iskala sprejetost in razumevanje in v odnosih (zlasti z moškimi) doživljala vedno nova razočaranja in zlorabe.

Preteklost vedno znova buta na dan, ko se pojavijo dogodki ali občutja, ki v sedanjosti morda le bledo spominjajo na doživete groze, nasilje, osamljenost, prizadetost, prebujajo pa podobne občutke nemoči, nevrednosti, neupoštevanja in nespoštovanja vašega dostojanstva, na vse krivičnosti, ki ste jih doživljali kot otrok… Verjamem, da si zelo želite pustiti preteklost za sabo in uživati v odnosih z družino, ki jo zdaj imate. To vam v resnici pripada. Stvari pa žal niso tako preproste, da bi samo zaprli vrata za sabo in rekli, tako je bilo – zdaj pa konec. Za resnično predelavo preteklosti je potrebno dogodke ne le ozavestiti, pač pa v sočutnem in razumevajočem okolju ugotavljati vzorce odnosov, ki se nezavedno prenašajo v vaše sedanje življenje , ovrednotiti vse krivice in to, da vi niste bili v ničemer krivi za takšno ravnanje z vami, predvsem pa si dovoliti še enkrat (v sočutnem okolju) začutiti vsa občutja, ki ste jih tako kruto čutili, zdaj pa so morda kar nekam poniknila… Ob tem je pomembno, da ugotovite kako so se vam te stvari kar dogajale (brez vašega nadzora, kontrole), da pa vam sedaj ni več potrebno stvari doživljati na tak način, da ste zdaj sposobna odrasla ženska, ki je zmogla vse to preživeti. Pomembno je, da si dovolite čutiti, kar čutite, da si verjamete, da čutite prav, da lahko ubesedite svoja občutja (in tudi občutja vaših otrok), da prepoznavate kaj je vaše in kaj ni vaše, kaj spada v preteklost in kaj v sedanjost, da si dovolite spregovoriti o nasilju in zlorabah, jih prepoznavati in jih razmejiti, da prepoznavate in začutite vso krivičnost, jezo, prizadetosti, zamere iz preteklosti, in ki se lahko začnejo ponovno prebujati in kazati v vajinih odnosih s partnerjem, lahko pa tudi ob otrocih… Žal ni preprostega recepta kako to storiti, lahko pa vam zatrdim, da se to da premagati s strokovno pomočjo.

Morda se za začetek lahko začneta o občutjih pogovarjati vidva s partnerjem, ki sta skupaj premagala že tudi marsikatere stiske in težave v vajinem odnosu. Ne vemo koliko se mu že da povedati za vaše stiske in koliko vas je morda že pripravljen slišati in začutiti (dokler vas ne bo, vas bodo krivice iz vajine preteklosti še vedno bolele…). Krivično je, da ste bili sami za vse (tudi ob njem), ko vam je bilo najhuje, in morda ste še vedno preveč sami. Neke zelo boleče točke, prizadetosti in zamere ob neprisotnosti partnerja (in podobno tudi očeta) se vam prebujajo vedno znova in si želijo ozdravitve. Ne vemo kaj je partner pripravljen storiti za to, da se ta boleča občutja med vama ne bodo več samo ponavljala ob vedno novih konfliktih (niti kaj se njemu prebuja in kaj on doživlja ob vas), niti kaj boste storili za to vi. Ne vemo koliko sta že morda sama sposobna ubesediti boleče občutke, si jih podeliti in biti ob tem sočutna sama s sabo in drug z drugim, ob tem pa prepoznavati in ločevati sedanja in pretekla doživetja, koliko pa se vse to še preplete v zamotan klobčič preteklih zamer (iz otroštva), ki dobivajo nove odtenke v nepravih situacijah, z nepravimi ljudmi (morda ob partnerju, otrocih…). Pomembno bo tudi v novi luči pregledati in začutiti vaše otroške in mladostniške odnose z očetom in mamo, moda tudi spregovoriti z njima o tem kaj ste vi kot otrok doživljali..., žal pa ne vemo (če sploh) kaj bosta onadva že pripravljena sprejeti in razumeti… Pomembno pa je, da vi v tem pri sebi doživite neke spremembe.

Maja.31ferari, prepričana sem, da ste dobra mama in zelo sposobna ženska, ki ji je uspelo v nemogočih razmerah doseči mnogo, in da imate moč in sposobnosti tudi za predelavo preteklosti. Če s partnerjem sama ne bosta zmogla, bi vama lahko koristila tudi o strokovna pomoč zakonskega in družinskega terapevta. Seveda pa je vse odvisno od vaše odločitve in pripravljenosti, pa tudi od odločitve in pripravljenosti vašega partnerja, čeprav je najbolj pomembno, da se za zavestno predelavo preteklosti odloči (za začetek) vsaj eden… Tudi tako bo vašim sončkom še lepše in lažje, saj boste s prepoznavanjem in zavedanjem svojih občutij veliko lažje in hitreje začutili tudi njihova občutja, predvsem pa boste še bolje vedeli kako pomagati njim (da jim daste točno to, kar vaši starši vam niso zmogli dati)!
Vse dobro vam želim.

Pozdravljeni,

hvala za odgovor.
ne vem, če sem pripravljena komurkoli razlagat o moji preteklosti, posebno še ne partnerju (zato sem se tudi obrnila na vas)-o tem nisem nikomur nič razlagala-potrpiš in preživiš..se bojim, da bi se potem v njegovem odnosu kaj spremenilo...pa tudi ne želim zamer z mojimi starši-se bojim reakcije, saj svojim otrokom ne želim prikrajšati starih staršev..
s partnerjem sva se pogovarjala o njegovem obnašanju-pri kakšnem hujšem prepiru to večkrat pride na plano-njegov odgovor je, da se mi je opravičil, da ve, da je ravnal narobe, ampak da preteklosti ne more spremeniti in da bi morala to sprejeti in uživati v tem, kaj imamo-to pa mi je težko, na žalost ne morem kar pozabit trenutkov, ko sem bila sama skoraj do otrokovega rojstva-še posebno ko vidim kakšen par, ki sta skupaj in kako partner skrbi za nosečnico in se skupaj veselita naraščaja..sin je star 4 leta, pa na žalost še nisem prebolela, hudo mi je bilo tudi v drugi in tretji nosečnosti, ko sem videla, kako bi moralo biti...
boli me tudi, da so v tem času prenehali skoraj vsi obiski njegovih kolegov-in potem spet razmišljam da je to zaradi mene, da pač jaz nisem dovolj dobra, da se me zato izogibajo-velikokrat smo jih vabili, da pridejo na obisk, rojstne dneve, pa se nekateri nonstop izgovarjajo-kar me prizadene, partnerjev odgovor na vse to, pa je da si to le domišljam, da nima noben nič proti meni-in spet pride preteklost na plano in vse moje takratne (osnovnošolske) želje, da bi me kdo pa le povabil na svoj rojstni dan-da bi se me kdo želel tudi takrat
v času, ko sem v novem okolju, mi na žalost ni uspelo najti neke prijateljice, kateri bi se lahko potožila, s katero bi lahko šla na kavo in poklepetala-mogoče bi bilo lažje-pa ni, da se ne bi trudila, da navežem stike, ampak se pri pozdravih in pogovorih o vremenu stvar konča..
trenutno ves moj čas okupirajo moji otroci, skušam jim dati vso mojo ljubezen, toda včasih "zgubim živce", in zakričim na njih , pa mi je potem žal, ko se spomnim svojega otroštva in si ne želim da bi imeli podobne spomine-želim, da imajo najlepše otroštvo, vsaki dan smo na sprehodih, zvečer jim berem pravljice, pogosto skupaj gradimo hiške iz kock, barvamo, kolikor se le da, smo skupaj (na žalost ima tudi moj partner še neke študijske obveznosti in bo še kakšno leto bolj zaseden, tako, da sem z otroci (starimi od 4 leta do 9 mesecev) v glavnem sama..ogromno mi pomenijo prazniki, že dva meseca pripravljam darila za sončke in komaj čakam njhovih obrazkov, ko bodo odprli pakete, darila za sestri, starše, partnerja..
in potem sem velikokrat razočarana, ker partnerju prazniki in obdarovanja ne pomenijo veliko-namesto, da bi se veselili, me boli, da se ni spomnil s kako malenkostjo name

pomagalo bi mi že, če se lahko vsake toliko pogovorim z vami, da mogoče tako razčistiva z mojo preteklostjo?
za vsako pomoč se vam zahvaljujem

lepe praznike