Zavračanje pomoči partnerke

Pozdravljeni!
Stvar je takšna, da sem pred nekaj meseci spoznal osebo, s katero sva se spustila v resen ljubezenski odnos. Oba sva stara nekaj čez 30, tako da nosiva s sabo verjetno veliko enih prijetnih in manj prijetnih izkušenj iz preteklih zvez.
Najin odnos je bil od vsega začetka zelo spoštljiv, ljubeč in zaupljiv. Pač takšen kot sem si ga želel in predstavljal. Vendar pa, po kakšnem mesecu, ko sva začela pogosteje obiskovat drug drugega, so nastale težave. Oba živiva v svojih stanovanjih, v različinih krajih, ki niso močno oddaljeni. Začel sem opažati, da parnterka zavrača mojo pomoč pri opravilih (pospravljanju, nakupovanju itn.) ali pa le s tažavo privoli v to. To je pojasnjevala z razlogom, da je dalj časa živela sama in da zmore vse to storiti sama. Zdelo se mi je, da očitno rabi nekaj časa, da se navadi na življenje v dvoje, vendar pa je zdaj prišlo tako daleč, da sva (je) sklenila, da greva narazen. Kot razlog mi je navedla predvsem to, da se zaveda, da ni vložila toliko v odnos kot bi lahko, na podlagi prejšnjih zvez. Manjkal ji je tudi občutek pogrešanja po meni, kar sem tudi sam opazil in ji dal vedet. Nisva pa znala tega pojasnit. Kajti, ko sva bila skupaj sva se vedno imela lepo, spolnost je bila strastna in odlična za oba. Tudi dotikov, objemov in poljubljanja je bilo veliko in kolikor sva se pogovarjala, sva oba v tem uživala. Res je tudi, da sva oba bila pred tem sama že dalj časa (okrog 2 leti) in sva si zelo želela zapustiti samski stan. Kar je verjetno tako normalno.
Tudi zdaj ko sva se odločila prenehati, sva oba ugotovila, da naju je zelo strah ponovno se vračati nazaj v samoto. Je pa bila največja težava ravno to, da ko bi lahko bila skupaj, je ona ugotavljala, da je raje sama doma, kot pa da čas preživi z menoj. Na začetku zveze je bila zelo vesela, da me je spoznala, kar sem tudi sam opazil. Tudi sedaj ugotavlja, da si je vedno želela točno takšen tip človeka ob sebi, kot sem jaz, vendar pa ji je čudno in nerazumljivo, zakaj je raje doma sama, kot z menoj. Ne pogreša me. Dobil sem občutek, kot da nosi v sebi neko krivdo iz prejšnje zveze in ker se je ni rešila, se na ta način kaznuje, da še naprej sameva in vse stvari počne sama. Kot da si ne dovoli oprostiti. Kaj točno se je v preteklosti dogajalo, pa ne vem, ker nisva šla tako v detaile, sploh pa temu nisem posvečal takrat velike pozornosti. Imam pa željo z njo o tem govoriti. Tudi sedaj vso krivdo prenaša na sebe, čeprav ji jaz tega občutka ne dajem. Dopuščam možnost, da dva enostavno nista kompatibilna in zato ne rabi bit nihče kriv. Ampak bojim se, da midva sva kompatibilna, vendar zaradi enih strahov globoko v sebi, ne moreva zaživeti na polno. Me zanima, če lahko iz te zgodbe izluščite kakšno pametno opažanje.

Pozdravljeni, Marko!

Doživljate polno strahov, dvomov in nezaupanja. Dolgo ste čakali na pravo osebo in ko sta se končno našla in ugotovila, da sta si privlačna in zanimiva, je po obdobju končane zaljubljenosti pred vama zazijalo brezno strahu. Pojavljajo se različni, verjetno nezavedni strahovi iz najbolj zgodnjega obdobja otroštva vsakega od vaju, ki si jih vidva samo prebujata. V partnerskem odnosu se namreč ravno na področju intime ponovno vzpostavijo vsa najbolj pomembna občutja in čustva (tako vzhičena, lepa in prijetna kot tudi grenka, boleča in težka doživljanja), ki so se vzpostavila v najzgodnejših odnosih s starši. V zaljubljenosti so vse te vsebine privrele na plan in dokler so prevladovala najbolj strastna in prijetna doživetja še ni bilo nobenega problema. Ta se lahko pojavi in nastopi takrat, ko najhujša zaljubljenost in kemično hormonska privlačnost mine, in se začno pojavljati tudi druga, težja in bolj boleča občutja, kar se vama je zdaj zgodilo. To je obdobje, ko zaljubljenost lahko preraste v nekaj več, torej v ljubezen ali pa se partnerja (ali eden od njiju) pred zastrašujočimi občutji (ki ju lahko začno tudi razdvajati in ločevati) raje umakneta in prekineta odnos. Preraščanje v ljubezen pa seveda pomeni tudi srečevanje z najbolj bolečimi in skelečimi ranami vsakega posebej, ki pa si jih v medsebojnem odnosu slej ko prej začneta (nehote in nevede) posipati s soljo, kar seveda peče in boli. Tu sta vsak zase ponavadi partnerja tako globoko ranjena, da sta vsak v svoji bolečini nesposobna začutiti drugega in si dati osnovno sočutje, (ki ga nekje nista dobila v zadostni meri) – in ravno to pričakujeta drug od drugega. Protislovno pričakujeta sočutje in varnost in nežnost in zavarovanost, ki pa sta si jo takrat najmanj sposobna dati.

Vi se sprašujete, če sta vidva kompatibilna oz. prava drug za drugega, pri tem pa zelo dobro čutite, da se nista zmotila in da se tudi narava ni zmotila, ko vaju je pripeljala skupaj (privlačnosti in zaljubljenosti v neko osebo namreč ne moremo izbirati, seveda pa se imamo možnost vedno zavestno odločiti ali se bomo podali na to pot ali jo bomo prekinili že takoj na začetku). Po koncu obdobja zaljubljenosti namreč pri vsakem paru nastopi tudi obdobje, ko se morata oba partnerja zavestno odločiti za odnos oz. ga pogosto nekdo iz različnih vzrokov prekine. Vi se sprašujete kaj se dogaja s partnerko, ki se je začela umikati vaši bližini in se morda bolje (bolj poznano in zato varno, čeprav ne nujno tudi bolj funkcionalno) počuti sama. Res je pomembno, da se o tem zelo senzitivno pogovorite z njo, čeprav obstaja velika možnost, da partnerka tudi sama ne ve kaj se ji (nezavedno) prebuja, (najbolj verjetno pa tudi vi ne zase, še manj zanjo)in da bi do pravega odgovora pravzaprav lahko prišla preko strokovne pomoči zakonskega in družinskega terapevta, kjer bi preko procesa (in ne posameznega srečanja) skušali odkrivati globinske vzroke in vzorce odnosov. To pa je že spet odločitev, ki bi jo morala sprejeti oba (ali pa vsaj tisti, ki bi res želel odkriti kaj se mu dogaja v partnerskih odnosih, saj se bodo gotovo podobna občutja ponavljala v morebitnih novih odnosih s partnerji (lahko pa tudi z otroki), vse dokler ne bodo prepoznana in razrešena).

Ne pišete koliko vam je do partnerke in kaj ste vi pripravljeni narediti v tej smeri (glede na to, da ste se odločili napisati, pa vam verjetno ni vseeno zanjo), očitno pa pri obeh še ni prišlo do globokega pogrešanja – in morda celo občutka, da ne moreta biti ne skupaj, niti narazen. Morda je njej pomenilo biti v odnosu z nekom (pred vami) to, da se je ona trudila za odnos in morda celo »osvajala« moške, ni pa bila navajena, da ji moški pomaga, jo osvaja, ji daje sočutje in bližino, ki ji pripada, ne da bi se ona morala za to posebej truditi, in zdaj ob vas doživlja zmedo in nekaj, na kar ni bila pripravljena. Ne vemo kaj vi doživljate ob tej zavrnitvi, koliko vas boli in prizadane ta njena odločitev – in jo boste morda kar sprejeli in obupali - ali pa morda še nekaj časa nevsiljivo vztrajali in še poskušali priti do nje, kljub trenutni zavrnitvi (kar morda pričakuje ona). Med vama se lahko razvije boleči ples intime (začarani krog), ko se neprestano oddaljujeta in zavračata (umik zlasti, ko za nekoga razmerje postane preboleče in prenevarno), nato pa se po obdobju pogrešanja zopet približujeta. Gre za najgloblja občutja strahu pred zavrnitvijo in zavrženostjo in na drugi strani pred preveliko zbližanostjo, utesnjenostjo, »pogoltnjenostjo«, ki pa jih na površini prekrivajo druga občutja. Z odločitvijo za odnos in morda s strokovno pomočjo se da te stvari prepoznati in razrešiti.

Marko, morda ste pričakovali drugačen odgovor, toda žal vam bolj konkretnega ne morem dati. Dogajajo se vama najbolj normalne stvari, ki se dogajajo vsem parom (ki si le dovolijo priti dovolj blizu drug drugemu), vi pa ste dovolj pogumni, da se o tem sprašujete in ste verjetno pripravljeni tudi nekaj narediti s tem v zvezi. Vprašanje je torej ali vaju bo strah posrkal in blokiral ali pa se bosta odločila iti zavestno čez vse to. Pri tem pa je bistvena obojestranska pripravljenost. In to, da ste vi prepričani vase, da zmorete marsikaj, če se le tako odločite.

Vse dobro vam želim.

Pozdravljeni!

Ne vem več kakšen odgovor sem takrat, ko sem to pisal, pričakoval. Verjetno nek žarek upanja, čeprav bi to bil samo pesek v oči. V tem času sem spoznal, da pričakovati nekaj, kar nima dovolj realne podlage, ni dobro. Zaradi sebe in kasnejših razočaranj. Govorim o osebnih sanjah, ki jih ima vsak posebej in vsak drugačne. Razen, če lahko potem zamahneš z roko (ah, saj ta pričakovanja so bila samo v moji glavi) in se zaveš, da je za uresničenje nekega pričakovanja z neko osebo pomembno tudi ostalih 50%, ki so v sanjah te druge osebe. In potem ne kriviš nikogar za to neuresničenje.
Po drugi strani pa sem spoznal, da pričakovanja nastanejo zaradi strahu, pod vplivom katerega živimo.
Kakorkoli, z odgovorom sem zadovoljen in se strinjam, da se je pojavilo v tej zvezi ogromno enih strahov, ki sem jih v tem času nekako prepoznal in predelal. Mislim da je bila to zelo pomembna izkušnja za mojo prihodnost. Hvala.