
Pozdravljeni!
Stvar je takšna, da sem pred nekaj meseci spoznal osebo, s katero sva se spustila v resen ljubezenski odnos. Oba sva stara nekaj čez 30, tako da nosiva s sabo verjetno veliko enih prijetnih in manj prijetnih izkušenj iz preteklih zvez.
Najin odnos je bil od vsega začetka zelo spoštljiv, ljubeč in zaupljiv. Pač takšen kot sem si ga želel in predstavljal. Vendar pa, po kakšnem mesecu, ko sva začela pogosteje obiskovat drug drugega, so nastale težave. Oba živiva v svojih stanovanjih, v različinih krajih, ki niso močno oddaljeni. Začel sem opažati, da parnterka zavrača mojo pomoč pri opravilih (pospravljanju, nakupovanju itn.) ali pa le s tažavo privoli v to. To je pojasnjevala z razlogom, da je dalj časa živela sama in da zmore vse to storiti sama. Zdelo se mi je, da očitno rabi nekaj časa, da se navadi na življenje v dvoje, vendar pa je zdaj prišlo tako daleč, da sva (je) sklenila, da greva narazen. Kot razlog mi je navedla predvsem to, da se zaveda, da ni vložila toliko v odnos kot bi lahko, na podlagi prejšnjih zvez. Manjkal ji je tudi občutek pogrešanja po meni, kar sem tudi sam opazil in ji dal vedet. Nisva pa znala tega pojasnit. Kajti, ko sva bila skupaj sva se vedno imela lepo, spolnost je bila strastna in odlična za oba. Tudi dotikov, objemov in poljubljanja je bilo veliko in kolikor sva se pogovarjala, sva oba v tem uživala. Res je tudi, da sva oba bila pred tem sama že dalj časa (okrog 2 leti) in sva si zelo želela zapustiti samski stan. Kar je verjetno tako normalno.
Tudi zdaj ko sva se odločila prenehati, sva oba ugotovila, da naju je zelo strah ponovno se vračati nazaj v samoto. Je pa bila največja težava ravno to, da ko bi lahko bila skupaj, je ona ugotavljala, da je raje sama doma, kot pa da čas preživi z menoj. Na začetku zveze je bila zelo vesela, da me je spoznala, kar sem tudi sam opazil. Tudi sedaj ugotavlja, da si je vedno želela točno takšen tip človeka ob sebi, kot sem jaz, vendar pa ji je čudno in nerazumljivo, zakaj je raje doma sama, kot z menoj. Ne pogreša me. Dobil sem občutek, kot da nosi v sebi neko krivdo iz prejšnje zveze in ker se je ni rešila, se na ta način kaznuje, da še naprej sameva in vse stvari počne sama. Kot da si ne dovoli oprostiti. Kaj točno se je v preteklosti dogajalo, pa ne vem, ker nisva šla tako v detaile, sploh pa temu nisem posvečal takrat velike pozornosti. Imam pa željo z njo o tem govoriti. Tudi sedaj vso krivdo prenaša na sebe, čeprav ji jaz tega občutka ne dajem. Dopuščam možnost, da dva enostavno nista kompatibilna in zato ne rabi bit nihče kriv. Ampak bojim se, da midva sva kompatibilna, vendar zaradi enih strahov globoko v sebi, ne moreva zaživeti na polno. Me zanima, če lahko iz te zgodbe izluščite kakšno pametno opažanje.
Stvar je takšna, da sem pred nekaj meseci spoznal osebo, s katero sva se spustila v resen ljubezenski odnos. Oba sva stara nekaj čez 30, tako da nosiva s sabo verjetno veliko enih prijetnih in manj prijetnih izkušenj iz preteklih zvez.
Najin odnos je bil od vsega začetka zelo spoštljiv, ljubeč in zaupljiv. Pač takšen kot sem si ga želel in predstavljal. Vendar pa, po kakšnem mesecu, ko sva začela pogosteje obiskovat drug drugega, so nastale težave. Oba živiva v svojih stanovanjih, v različinih krajih, ki niso močno oddaljeni. Začel sem opažati, da parnterka zavrača mojo pomoč pri opravilih (pospravljanju, nakupovanju itn.) ali pa le s tažavo privoli v to. To je pojasnjevala z razlogom, da je dalj časa živela sama in da zmore vse to storiti sama. Zdelo se mi je, da očitno rabi nekaj časa, da se navadi na življenje v dvoje, vendar pa je zdaj prišlo tako daleč, da sva (je) sklenila, da greva narazen. Kot razlog mi je navedla predvsem to, da se zaveda, da ni vložila toliko v odnos kot bi lahko, na podlagi prejšnjih zvez. Manjkal ji je tudi občutek pogrešanja po meni, kar sem tudi sam opazil in ji dal vedet. Nisva pa znala tega pojasnit. Kajti, ko sva bila skupaj sva se vedno imela lepo, spolnost je bila strastna in odlična za oba. Tudi dotikov, objemov in poljubljanja je bilo veliko in kolikor sva se pogovarjala, sva oba v tem uživala. Res je tudi, da sva oba bila pred tem sama že dalj časa (okrog 2 leti) in sva si zelo želela zapustiti samski stan. Kar je verjetno tako normalno.
Tudi zdaj ko sva se odločila prenehati, sva oba ugotovila, da naju je zelo strah ponovno se vračati nazaj v samoto. Je pa bila največja težava ravno to, da ko bi lahko bila skupaj, je ona ugotavljala, da je raje sama doma, kot pa da čas preživi z menoj. Na začetku zveze je bila zelo vesela, da me je spoznala, kar sem tudi sam opazil. Tudi sedaj ugotavlja, da si je vedno želela točno takšen tip človeka ob sebi, kot sem jaz, vendar pa ji je čudno in nerazumljivo, zakaj je raje doma sama, kot z menoj. Ne pogreša me. Dobil sem občutek, kot da nosi v sebi neko krivdo iz prejšnje zveze in ker se je ni rešila, se na ta način kaznuje, da še naprej sameva in vse stvari počne sama. Kot da si ne dovoli oprostiti. Kaj točno se je v preteklosti dogajalo, pa ne vem, ker nisva šla tako v detaile, sploh pa temu nisem posvečal takrat velike pozornosti. Imam pa željo z njo o tem govoriti. Tudi sedaj vso krivdo prenaša na sebe, čeprav ji jaz tega občutka ne dajem. Dopuščam možnost, da dva enostavno nista kompatibilna in zato ne rabi bit nihče kriv. Ampak bojim se, da midva sva kompatibilna, vendar zaradi enih strahov globoko v sebi, ne moreva zaživeti na polno. Me zanima, če lahko iz te zgodbe izluščite kakšno pametno opažanje.
°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°
Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345
Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345