ojdipov kompleks
Pozdravljeni,
Sama imam težavo za katero mislim da naslov pove vse. S fantom sva skup 3 leta. Fant je odraščal brez očeta z mamo in se je drži kot klop. Vem da je on bil moški predstavnik tiste hiše in da ni bil tretiran kot otrok in vem da njun odnos mati – sin ni normalen. Skoz mu govori da ga nič ni doma, čeprav se midva vidiva le enkrat med tednom in pač med vikendi, kjer sva en teden pri njemu in en teden pri meni.
Tudi z mojim očetom se nikakor ne razume, ker je verjetno to njegova konkurenca po njegovem ali kaj? Povrh vsega se nikoli skoraj ne smeji, vsaj ne tisto iz srca, hitro se razjezi, ko mi njegova mama kaj očita se nikoli ne postavi na mojo stran ampak on pravi da se boma že same zmenile. Katastrofa!!!
V glavnem vem da to ni življenje, ki ga hočem živet, zanima pa me če je kaj takega kar lahko ukrenem.
Hvala in LP
Če je tvoj fant čustveni partner svoje mame, potem ti sama ne moreš skoraj nič ukrepati. Največ je to, da mu na pravi način poveš, kje je in kako ga vidi zunanja oseba. Pa ti zelo verjetno ne bo verjel oziroma ne bo mogel slišati ali razumeti.
Kajti biti čustven partner svojega starša, to je težka situacija in da prideš ven iz nje, moraš nekaj let krepko delati na sebi, za začetek pa moraš svoje stanje prepoznati in se odločiti. Takšno odločitev pa človek ponavadi sprejme šele, ko sam zaradi bridkih izkušenj v življenju spozna, da mora nekaj storiti. Če mu samo drugi govorijo, je to ponavadi bob ob steno.
Na tvojem mestu mu lahko narediš veliko uslugo s tem, da se modro odločiš, da ga boš zapustila in da mu razložiš, zakaj si to naredila. Kaj tebe kot njegovo punco boli pri njegovem obnašanju. Kako ti pokaže, da je mama pri njem glavna. Kako se nikoli ne postavi na tvojo stran.
Biti partner takega človeka je res katastrofa, hec je v tem, da te njegovi čustveni odzivi sekljajo tako po malem, vsak dan te s čim prizadene…Nazadnje si čustvena razvalina.
Anomis27,
verjamem, da vas vse to jezi in vas boli, ko vam partner »odteka« nazaj k svoji materi. Kot kaže partnerjeva mati ni predelala izgube partnerja, zato je ta rana precej stara in nezaceljena (zato še kar »pušča«). Sčasoma se je nevede močno navezala in zanašala na sina, da ji je postal čustveni partner. Sin je pri tem odraščal z ogromno krivde, v smislu, »Če je že oče mene, jaz mame ne bom izdal, saj bi lahko še njo izgubil, pa čeprav se v tem odnosu ne počutim varnega.« Temu pravimo čustvena zloraba, za katero je mati odgovorna in bi morala tega svojega otroka čustveno izpustiti in poskrbeti zase. Predvsem se lahko njen sin osamosvoji in prevzame odgovornost za svoje življenje tako, da prične priznavati svojo nemoč, zavrženost in vsa težka čutenja. Tega ni malo in je velik zalogaj, ampak vztrajno delo na sebi je nujen pogoj, v kolikor želi zadihati v svoji koži kot zna in želi in prevzame nadzor nad vzorci. Predvsem pa v kolikor je za resno zvezo z vami. Vi sama najbolje čutite in veste koliko mu lahko zaupate in koliko ste ob njem pripravljena vztrajati.
Povsem pričakovano je odnos med njim in vašim očetom problematičen, saj še svojega ni uspel spoznati, da ne govorimo o njegovi otroški bolečini, ki izvira iz občutka zavrženosti in pogrešanja očeta (notranja duševna govorica, »Očitno je z mano nekaj hudo narobe, ker me je oče moral zapustiti«). In morda mu ta odnos z vašim očetom prebuja veliko te ogroženosti iz otroštva. Ob vsem tem notranjem boju s seboj in preteklostjo pa se počuti izčrpanega in nesrečnega, zato se umika. Ker nima notranjega modela za soočanje in uravnavanje vsega tega, kar nosi po krivici. Kakorkoli že, partner kljub zlorabi odgovarja za svoje vedenje in ravnanje, čeprav je stara in otroška bolečina tista, ki ga znova in znova nevede sili v ne-varne odzive in odnose. Skratka, če bi si želel stopiti v stik z očetom, mora pri sebi preveriti, kako se v zvezi s tem počuti, če je za to pripravljen in ali je to tudi sicer varno storiti. Treba je preveriti možnosti.
Kar bi vama priporočil je, da se o vsem tem poskusita varno pogovarjati, ko si za to RES vzameta čas (zaupno in neobtožujoče) in počasi gradita pri delu na sebi in iskanju svojega lastnega izraza. Tudi vi si poskusite odgovoriti kaj je tisto, kar vas tako močno vleče v ta odnos? Kaj je tisto, kar vi prinašate v odnos, da se vedno znova spustita v bolečino? In kaj je tisto, kar vaju lahko iz nje povleče? Itn. V kolikor se to sčasoma izkaže za prevelik izziv, se lahko vedno obrneta na terapevtsko pomoč.
Srečno!
Kar bi vama priporočil je, da se o vsem tem poskusita varno pogovarjati, ko si za to RES vzameta čas (zaupno in neobtožujoče) in počasi gradita pri delu na sebi in iskanju svojega lastnega izraza. Tudi vi si poskusite odgovoriti kaj je tisto, kar vas tako močno vleče v ta odnos? Kaj je tisto, kar vi prinašate v odnos, da se vedno znova spustita v bolečino? In kaj je tisto, kar vaju lahko iz nje povleče? Itn. V kolikor se to sčasoma izkaže za prevelik izziv, se lahko vedno obrneta na terapevtsko pomoč.
Kaj pa sploh lahko narediš, če se niti noče pogovarjat o tem in te celo obtoževat da ni res, da si izmišljaš, da si grda da sploh kaj takega rečeš? Te celo obtoži, da si nora in ti toplo priporoča psihiatra, ker imaš očitno težave s spiho, ko pa ga obtožuješ s takimi?
@ kit3tačka
mogoče je dobro, da se z nekom pogovoriš, ki ti bo lahko dal nasvet kako in kaj, ki ne bo temeljil na pripadnosti tebi (prijateljica, ki ti piha na dušo) temveč na konkretnem, odkritem pogovoru kateremu je interes, da se vidi čim bolj realno stanje.
Če se nekdo noče pogovarjati, imaš po mojem bolj malo možnosti. Sam vem, da lahko v danem trenutku postanem čustveno odsoten. To se zgodi, če me nekaj močno moti v vezi in sem vložil v zadevo več mesecev v katerih sem želel izpostaviti problem in se o tem pogovoriti. Priznam, da ne znam dati partnerki vse čustvene in ostale bližine, če dolgo časa, več mesecev, opozarjam, da se dogaja nekaj, kar me res moti, ker mi daje občutek da ji moja čustva niso pomembna. Ampak, tudi v tej fazi, me lahko kadarkoli posede, da se pogovoriva, če pride do tega, da ona rabi pogovor. Tukaj je ne želim omejiti, ker sem sam spoznal kako boli, če, te partner odklopi, če poveš, da si res želiš/potrebuješ pogovor ali pa tvojo prošnjo enostavno presliši, jo vsakič preloži. Je pa res, da je zelo pomembno na kakšen način partnerka prične pogovor. Imam namreč odpor, če prične pogovor s tem, da mi pove kaj vse delam narobe in noče slišati zakaj sem se umaknil.
Ali ti želiš slišati svojega partnerja zakaj ti reče to, kar ti reče? Kaj je razlog, da se tako obnaša? Partner, ki te ljubi, vsaj po mojem, ne bo izpostavil tvojih napak, da te s tem pokoplje temveč, ena izmed možnosti, da pokaže kaj mu povzroča bolečino, psihično ali drugače.
Menim, da v partnerskem odnosu ne moreš odklopiti partnerja, če izrazi željo po pogovoru. Samo nimajo vsi tega mišljenja in jih za to tudi ne smemo obtoževati. Vsak človek je unikaten in prej kot to spoznamo, bolje je za vse. Potem se pa vidi koliko srčnosti, spoštovanja in ostalega premoreš do svojega partnerja.
Vse to sem napisal, da ti povem kaj si jaz osebno mislim glede komunikacije. To, da ti pove, da si nora in ostalo je grdo in neljubeče. Kaj je njegov razlog, da ti to pove na tak način, ne morem vedeti. Če je bil v preteklosti ljubeč in skrben in si ga ti zavračala, je lahko to razlog za njegovo obnašanje. Če pa nikoli ni bil vajen pogovorov, je mogoče čas, da se vprašaš kaj vaju povezuje in kako trdna je vajina veza.
Če želiš napiši kaj več in ti podam moje mnenje.
menepani, hvala za tako obsežen odgovor.
iskreno še zdaj nisem preveč sigurna, da vem, kaj je njegov razlog za takšen odnos zdaj. V perteklosti sem z veseljem sprejemala njegov ljubeč odnos, ikreno me je še dodatno osrečeval. Tudi sama sem v odnos vložila maksimalno možno energije. Zdaj se počutim kot ožeta krpa. Imam občutek, da se boji prihodnosti. Sem njegova prva partnerka, oba sva malo čez 30, nikoli ni živel na svojem. Je tudi dokaj nesamozavesten v družbi, v službi je relativno uspešen. Vem da je njegovo zavračanje pogovora grdo in neljubeče. In to me zelo boli. Po eni strani vem, da ne smem dopuščat takšnega vedenja, po drugi pa že od začetka veze čutim, da je to to.
Recimo imela sva plane kam se bova po poroki preselila, nekaj let sva delala na tem. In ni bila samo moja želja, celo on jo je prvi izrazil. Tako sem razumela da imava podobne interese. Zdaj pa si je premislil, noče se preselit, želi podstrešje pri njegovih starših. Čeprav finančno ni potrebe. Je to lahko (edini)razlog?
Za terapevta zaenkrat noče slišat. Tudi literature na to temo ne želi brat. ‘je tehnični tip’…
kit3tačka,
glede na vse, kar preberem iz tega kar si napisala, izgleda, da je v njemu prišlo do neke spremembe, ko so se mu spremenile tudi prioritete, cilji in način obnašanja. Ugibanja o tem kaj ga je pripeljalo do spremembe v odnosu do tebe se raje ne bi šel, ker lahko takoj brcnem v temo.
Imel bi vprašanje zate. Ali misliš, da je njegovo obnašanje, ki niti ne vem koliko časa že traja, kar je pomemben podatek, njegovo tipično obnašanje? Ali je mogoče, da si v času vajine veze, ki tudi ne vem koliko traja, na njega gledala nerealno, da nisi videla kakšen je kot oseba in se to kaže šele sedaj, ker si mislila, da je to-to?
Glede podobnih interesov lahko rečem le, da se nekaterim ljudem s časom spreminjajo. Nekateri si za nekaj časa tudi “prilastijo” tvoje interese, ki pa jih ne izpeljejo, ko bi bilo to potrebno. Takrat pridejo na dan njihovi resnični interesi.
Razlogov za odločitev za preselitev na podstrešje je več, redko kdaj je samo eden. In težko boš ugotovila kaj ti razlogi tudi so, če ti jih ne našteje on sam.
Sam gledam na odnose na način, da si vedno želim, da se vsak odnos reši, če je to seveda želja obeh. Če še nista poročena bi ti svetoval, da si vzameš nekaj časa in ugotoviš kaj ti govorijo tvoja čustva, tvoje srce in tvoj um. Dobro je tudi, mogoče si to že storila, da si te stvari zapišeš na papir. Prav tako se vprašaj, če si želiš v takšnem okolju vzgajati otroke, ki bi jih nekoč verjetno imela. Zelo pomemben podatek je tudi kako na njegovo odločitev gledajo njegovi starši in kako močno so te sprejeli v njihovo družino. Na koncu ukrepaj glede na tvojo odločitev, ne popusti v upanju na nek “mogoče” nekje v prihodnosti, če ne vidiš resne želje po spremembi pri partnerju.
Če bi bil s partnerko in ne bi bil poročen, bi se z njo želel pogovoriti – pišem konkretno glede na tvoj primer. Če bi mi govorila stvari, ki ti jih je povedal tvoj partner, psihiater in ostalo, bi močno razmislil, če še želim to vezo. Če partnerka ne bi bila pripravljena na pogovor, kljub večkratnim prošnjam, bi vezo zaključil. Sam si ne znam zamisliti kako bi bil s partnerko, ki bi bila takšna do mene niti kako bi v takšnem odnosu lahko vzgajal otroke. Si želiš biti z nekom, ki ob tvoji prošnji, da rešita nek problem, ki povzroča, da se počutiš popolnoma izčrpano, enostano zavrne pogovor in ne želi spremembe? To vzemi v kontekstu! Če rada nergaš in se neprestano nekaj pritožuješ, veš, da si naporna oseba in se partner mogoče zato ne želi pogovarjati, mogoče niti ne želi biti več s teboj. Mislim pa, glede na napisano, da nisi takšna oseba. Je pa res, da se najbolje poznaš sama.
Sam sem ugotovil, da si dostikrat lahko zamišljamo, da je neka veza tista prava. Čas potem pokaže, da dostikrat ni. In če se nam ne bi tako mudilo, da z nekom pridemo skupaj in ostalo, bi dostikrat izbrali drugače. Zdi se mi, da premalo zaupamo svojim občutkom in izkušnjam, ko si izbiramo partnerja in si raje mislimo, da je to tisto pravo in da se bo že vse uredilo. Mogoče je v vajinem primeru sreča, da se je že sedaj pokazalo kaj lahko pričakuješ. Če si se res trudila za vezo in si bila iskrena, menim da imaš dokaj realen pogled na vezo. Za še bolj realen pogled si vzemi čas in napiši vse, kar imaš v mislih.
Naj te ne bo strah misli, ki jih boš napisala in kasneje prebrala. Zavedaj se, da so le misli. Pomembno je kaj naredimo na podlagi misli, ki jih imamo.
Vsak človek si zasluži spoštljiv odnos od partnerja. Za dober odnos je potreben obojestranski trud. Če tega ni je odnos zelo verjetno obsojen na propad. Kaj si zares želiš?
Glede na napisano sklepam, da nista poročena. V tem duhu sem tudi napisal stvari.
Hvala za še drugi zorni kot. Raje bi slišala kruto resnico kot pa pocukrano neresnico. Če sem že zgubila vezo, nebi rada še lekcije…
Skupaj sva bila eno leto in pol, potem sva eno leto in pol živela skupaj, zdaj sva bila še 6 mesecev poročena. vlogo za ločitev sva oddala pred nekaj tedni na njegovo željo, ker sem se odselila iz hiše njegovih staršev, v kateri nisem več zdržala. Skupno torej 3 leta in pol.
Ali misliš, da je njegovo obnašanje, ki niti ne vem koliko časa že traja, kar je pomemben podatek, njegovo tipično obnašanje? Ali je mogoče, da si v času vajine veze, ki tudi ne vem koliko traja, na njega gledala nerealno, da nisi videla kakšen je kot oseba in se to kaže šele sedaj, ker si mislila, da je to-to?
Njegovo obnašanje se je dejansko spremenilo na poroki. Začel mi je dajat vedet, da sem zdaj pa njegova lastnina in da moram ‘ubogat’. V službi delam z ljudmi, tako da sem vajena ‘ocenit’ kaj imam v resnici pred sabo. Je možno, da sem se tokrat zmotila zaradi vpletenosti mojih čustev? Z njim kakršen koli pogovor je praktično nemogoč, sploh od kotobra dalje. Vedno me začne samo obtoževati, da sem jaz kriva, da bo zveza razpadla, ker sem se odselila.
Glede podobnih interesov lahko rečem le, da se nekaterim ljudem s časom spreminjajo. Nekateri si za nekaj časa tudi “prilastijo” tvoje interese, ki pa jih ne izpeljejo, ko bi bilo to potrebno. Takrat pridejo na dan njihovi resnični interesi.
To mi je poznano iz literature.
Najprej je govoril, da si je pač premislil. Počasi je vmes priznal, da že v začetku ni imel selitve preveč resno v planu, da je obljubil ker je bila selitev še daleč. Ker je mislil, da bom tako srečna, da me je poročil, da bom pozabila vse želje in plane za prihodnost in ostala kjerkoli bo on želel… V hiši njegovih staršev in v takem duhu si ne želim sploh imeti otrok. To se čutim dolžna do njih, da jim zagotovim maksimalno zdravo, ljubeže okolje. Vedno bolj se sprašujem ali je tega on sploh zmožen? Če niti živeti ne more brez mamice za ritjo? Njegovi so me sprejeli precej ‘uradno’, nikoli nismo navezali nekih toplih odnosov, takšnih kot jih imam z mojimi starši. Sem pa sicer opazila, da nekih toplih odnosov nimajo niti s svojim sinom. Na nekem ‘mogoče’ ne morem graditi prihodnosti, nikoli nisem. In vem, da moški ne marajo ‘sitnih’ bab, sicer jih pa tudi jaz ne prenašam… Se mi pa zdi normalno, da se partnerja o svoji prihodnosti pogovarjata in to sem pa res večkrat privlekla na plan. V kolikor živita skupaj in preživljata ves prosti čas skupaj, se mi zdi tak pogovor vsaj nekajkrat na teden pričakovan.
Spoznala sva se v času, ko si veze sploh želela nisem. Da je zveza tista prava sem bila sigurna zato, ker sem imela od prvega dne tak občutek. In ker je bilo toliko naključij, v katera ne verjamem. In ker sem do pred enim letom čutila, da sem vse kar je on želel in ker je bil na nek način vse kar sem si želela sama. Vedno bolj razmišljam, ali sva se spoznala le zato, da se nekaj pomembnega naučiva o sebi?
Kaj si zares želiš?
Želim si ob sebi nekoga, ki mu bom lahko zaupala, ki bo stal za svojimi besedami. Ki bo na svoj način tudi moj prijatelj. Ob komer se bom počutila cenjeno, željeno. Topel dom. Ne rabim BMWja pred hišo.
Si ne želimo tega vsi?
Glede na vse, kar si napisala, je razvidno, da je imel on s teboj drugačne namene kot jih je nakazal tebi. Se zgodi, obstajajo tudi tako dobri “lažnivci”, ki dejansko skrijejo kaj je njihov pravi namen. In če ti nisi vajena takšnega tipa odnosa, te to lahko zavede in verjameš, da so odgovori resnični. Ne vzemi si k srcu, ker si zaupala in verjela besedam. Vesela si lahko, da se je vsaj dokaj hitro pokazal v pravi luči, pomisli, če bi bila z njim poročena par let in imela otroke. Ti vsaj veš, da te je zavedel, lagal, to je izjemno koristna informacija, ki ti bo v pomoč na poti naprej.
Želim si ob sebi nekoga, ki mu bom lahko zaupala, ki bo stal za svojimi besedami. Ki bo na svoj način tudi moj prijatelj. Ob komer se bom počutila cenjeno, željeno. Topel dom. Ne rabim BMWja pred hišo.
Si ne želimo tega vsi?
Ne, ne želijo si vsi/vse tega. Nekateri tega niti niso sposobni imeti, tega ne poznajo, ker jim finančna varnost pomeni več kot čustvena povezava s partnerjem. Sem hotel napisati “kot iskrena ljubezen”, a za nekatere so finance pred čustvi in za njih je to “iskrena ljubezen”. Ljudje smo si različni, pomembne so nam različne stvari.
Veš kit3tačka, vse bi dal, da bi imel s partnerko ljubeč odnos, ki si ga ti opisala. In lepo bi bilo, če bi se znali pogovarjati in tudi slišati. Pika na i bi bila, če se ljudje ne bi pretvarjali. Sam bom imel kmalu 36 let, še 6 mesecev. Vedno sem misli, da če sta dva iskrena, da lahko dokaj kmalu ugotovita če sta za skupaj. Saj si ja ne želiš biti z nekom, ki si ga ne želiš z dušo in telesom, ki si ga ne moreš zamisliti, da se zbuja ob tebi čez 40 let in ki si ji/mu zvest in si za zagotavljanje zvestobe pripravljen postaviti tudi kakšno mejo.
Lahko bi še kaj napisal, a se neprestano popravljam, brišem napisano, ker so odnosi zelo zapletena zadeva. Ne moreš jih strniti v nekaj povedi in misliti, da si povedal vse, ker obstaja ogromno nians, pogledov na določeno stvar. Poleg tega tudi moje misli preveč begajo, ker se mi trenutno dogaja veliko preveč.
Ampak, v srčiki vsega naj bi bila ljubezen. Ljubezen, ki vsebuje zaupanje, vztrajnost, vzajemnost, razumevanje in vse, kar še paše zraven. Ko eno področje zašepa, so druga močna in potegnejo odnos nazaj v center ljubezni. Kdaj to nihanje lahko traja dlje časa.
Verjamem, da bo pri tebi še vse ok. Vem kako je, ko si izdan, ko je bilo tvoje zaupanje izdano. Obdrži to, da lahko zaupaš, to je dobra lastnost, naslednjič bo boljše.
Tudi sam sem zaupal in bil potem izdan. Vem kako boli. Ampak, kot sem napisal zgoraj, ti vsaj veš, da te je zavajal. Jaz nikoli nisem izvedel kaj je bil razlog za konec prvega zakona.
Čimprej. Slej kot prej se bosta razšla. Vendar pazi: vprašaj se, če je res mamin sinko. Veliko deklic tukaj označi partnerje kot mamine sinke, so pa zgolj razvajenčki. To ni enako. Če je mamin sinko, boš vedno druga violina. Jaz sem imela takšnega. Ko mi je zdravnica rekla, da takšne navezanosti še ni videla, ji nisem verjela. Pa bi bilo boljše, da bi. Na začutku je bilo v redu, z nosečnostjo pa se je vse spremenilo. Moj nasvet je: ŠKODA ČASA. Nikoli ga ne boš spremenila, z leti bo še vse slabše. Jaz sem bila že čisto izčrpana od veze. Njegovi materi se dober dan nisem znala reči prav. Niti pomisliti več nočem na to obdobje. Sedaj živiva skupaj midva s sinom in onadva z mamo. In vsi štirje smo zadovoljni.
Pusti tipčka takoj, s takim boš imela težave celo življenje, to so zavoženi osebki, jaz sem se enega takega pred leti uspešno znebila in mi ni žal. To niso moški, ampak fantki. Če imeš rada občutek, da imaš v postelji svojega “sina,” pa vztrajaj. Spremenil se ne bo nikoli in tudi v življenju nikoli ne bo dosegel vrhunskih uspehov, ker nima privzgojene samozavesti, ampak samo pridnost.