Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

stiske mladoletnice in namigovanje na samomor

Odgovori Nova tema
Default avatar pomagajte 31 Okt 2010 19:54

Pozdravljeni.
Lepo, lepo va sprosim za pomoč. Sem mati samohranilka, hči je stara 16 let in pol. Z njenim očetom sva ločena že 10 let. Ločitev je bila dolga in umazana, a sva kljub temu nekako našla način, da lahko lepo komunicirava. Sicer imava čisto drugačne poglede na vzgojo, na to, kaj je dobro za najino hči in kaj ne, ampak verjamem pa, da si oba zanjo želiva le najboljše in da bi bila srečna. On se ji je npr. ko se ga je pred cca pol leta zelo napila (ne samo 1x) in komaj prišla domov, le smejal in jo snemal, češ, da bo imela spomin za stara leta, jaz pa sem bila šokirana in sem se z njo poskušala pogovoriti, ker se mi je zdelo, da je to odraz tega, da jo nekaj muči. Seveda sama nisem kaj veliko dosegla, ker se ni želela pogovarjat. Po drugi strani se pa vsem povedala kako kul očija ima, da kdaj pa kdaj celo skupaj spijeta kak bandidos. Hči se je pred cca 15 meseci zaljubila. Fanta mi je predstavila in zdel se mi je v redu. Dovolila sem ji, da je prišel občasno k njej na obisk, da sta šla skupaj v kino, na kako zabavo. Seveda sem vedno vztrajala, da ju peljem jaz in tudi pridem po njiju oz. po njo. On je slabi dve leti starejši od nje in je zato lahko ponoči ostajal od doma dlje. Imel je tudi svoje prijatelje, ki so že imeli avto in z njimi je večkrat šel na kake moške zabave. Moja hči je to sprejela. Ko pa je ona želela iti s kakšno prijateljico na kavo, je njen fant ponorel. Prepovedal se ji je družiti s prijateljicami, sošolkami, sošolci, po koncu pouka je morala čakati na njega, ali pa je on počakal njo. Zadeve so se stopnjevale in čez zas ji je govoril tudi kaj lahko ima oblečeno in kaj ne. Če si je npr. oblekla legice in dolgo tuniko, jo je zmerjal za kurbo in ji prepovedal to nositi. Postajal je vedno bolj domač in sproščen in včasih sem bila kar presenečena, ko sem videla kako se pogovarja z mano. Sicer ni bil nesramen, ampak ko mi je npr. voščil za rojstni dan, me je celo ves čas tikal. S hčerko sem se poskušala pogovoriti o tej njeni vezi, pa je po navadi bolj agresivno odreagirala in rekla, da naj jo pustim pri miru. Počasi se mi je le odprla in povedala, kaj se dogaja. Druži se lahko le s tistimi, s katerimi ji on dovoli, oblečeno lahko ima le tisto, kar ji on dovoli, ne sme hoditi s prijateljicami na kavo, v kino, na obisk, medtem, ko pa on lahko gre ven s komerkoli in kadarkoli hoče. Ko smo šli junija jaz in moja hči ter moj novi partner in njegova hči za teden dni v zdravilišče, je že prvi dan fant hčeri očital, da je šla z nami in da jo bo zaradi tega pustil. Hčera je celo noč jokala in vpila, da ne želi živeti brez njega in da naj jo peljemo domov, da je ne bo zapustil. Nekako se je potolažila, ko je za 3 dni prišla k nam na obisk njena sošolka. Vendar pa je to, ko je izvedel njen fant, zadevo le še poslabšalo. Zdaj je bil prepričan, da bosta sami kam šli in da bosta koga spoznali. Ko smo se vrnili domov, se je zadeva malce umirila, a kljub temu je hči vedno več jokala, ni se več družila s prijatelji in znanci in postajala je vedno bolj zadirčna in prepirljiva, pa tudi shujšala je zelo. Iz šole je občasno prišla okajena. Vse skupaj je je zelo begalo, ker je drugače zelo pridna učenka in zelo dobra punca, ki z veseljem pomaga drugim. Pred cca mesecem dni se je hči s fantom razšla. Rekla je, da sta že tolikokrat šla narazen in potem ponovno poskusila, da zdaj ne more več poskušat. Bilo ji je hudo, veliko je jokala, a nekako se mi je zdelo, da je sama uvidela, da je tako bolje. Prosila me je, da ji greva kupit nekaj nove garderobe in zdelo se mi je, da je spet pridobila na samozavesti in da je bolj zadovoljna. Seveda pa je fant ni pustil pri miru. Najprej je vsem povedal, kakšna grozna punca je, nato pa je vsakemu, ki ga je želel poslušati oz. brati po facebooku ali kje drugje razlagal kakšna je, kaj vse je počela in napisal nekaj neverjetnih laži. Hči je bila seveda šokirana, prizadeta. Cele dneve in noči je bila na facebooku in brala kar je pisal o njej, pa potem tisto, kar si je dopisoval z drugimi puncami, kasneje tudi z novo punco. Če je ona sama kaj spregledala, jo je klicala kaka sošolka, sošolec in ji povedal kje in s kom so ga videla, ali pa kje je kaj napisal čez njo... Postala je obsedena. Klicala sta se, kregala preko telefona, facebooka in na koncu vsakega takega prepira je on potem namignil, da pa je še možnost, da bi bila spet skupaj. Ker se hči ni strinjala, je ubral drugo taktiko in sicer je začel flirtati z drugimi puncami in seveda poskrbel, da je bila moja hči o vseh teh njegovih novih avanturah obveščena. Pred kratkim pa je profil spremenil iz samskega v "v vezi" in seveda na facebook nalepil mnogo slik svoje nove punce, ki jo pozna tudi moja hči in slike podkrepil s pisanji, ki sta ga imela s punco. Moja hči je vse to brala in čeprav sem ji večkrat rekla, da naj ne gleda in bere, ji je še sam pošiljal provokativne stvari. Včeraj pa se je s sošolcem in sošolko zmenila, da gredo v kino. Na poti iz kino dvorane je srečala svojega bivšega fanta z novo punco in to jo je tako prizadelo, da je celo noč jokala. Zjutraj se se samo nadaljevalo s topnjevalo. Ni se želela pogovorit, ni se želela obleči, niti jesti, samo ležala je na golih tleh in jokala. Ko sem jo želela spraviti na posteljo ali vsaj pokriti, me je histerično nadrla in nagnala iz sobe. Po nekaj urah, se je oblekla in rekla, da gre malo na sprehod. Želela sem iti z njo, pa ni dovolila. Rekla mi je, da bo šla peč do očija. Ker sem imela slab občutek, sem ga poklicala in mu povedala, da pride hči k njemu in da naj mi javi, ko bo tam. Ker ni bilo klica, sem ga poklicala, pa je rekel, d aje še ni. Poklical jo je in rekla je, da je sicer meni rekla, da gre k njemu, ampak, da je šla še prej malo na sprehod na travnik. Šla sem pometit balkon, ko pa sem končala, sem se vsedla na kavč in želela prižgati TV. Pod daljincem sem zagledala pismo na katerem je pisalo MAMI IN OČI. Zmračilo se mi je. Prebrala sem samo zadnji stavek in vedela kaj je. Klicala sem njenega očeta, pa se mi ji javil. V tisti norosti se sploh nisem spomnila njegove stacionarne številke. Vzela sem ključe, pa nisem vedela kam naj se peljem. Nato sem odhitela ven in tekla na travnik. Bivši me je klical nazaj in me komaj razumel, ko sem mu jokala in vpila, da naj jo poišče, da je napisala pismo in... Rekel je, da me je že prej slišal, ko sem mu rekla, da me je strah, da si ne bi kaj naredila in da je že na poti k njej. Da jo vidi, da sedi... Pritekla sem do njiju, jo objela, jokala, ona pa je samo jokala. Čez čas je postala apatična in zaskrbelo me je, da je mogoče pojedla kake tablete. Odpeljali smo jo domov in čez cca pol ure je bila že veliko bolje. Ko sem jo na lep način vprašala, če bi šla z mano k zdravniku, je rekla, da ne gre nikamor. Čez čas me je poklicala in prosila, da naj pokličem njenega bivšega fanta in mu povem, kaj se je zgodilo. Rekla je, da hoče, da on to ve. Z grozo me je prešinilo, da si hči verjetno želi, da bi fanta na tak način prizadela. Mogoče si celo želi, da bi potem, ko bi videl, kaj se skoraj naredila zaradi njega, pustil novo punco in spet želel biti z njo... Ne vem kaj se dogaja v glavi moje hčerke, vem pa, da je hudo in da ji moram pomagat. Pogovarjat se ne želi, silit ne upam, pod prisilo je pa tudi ne morem peljati k psihologu, psihiatru. Prosim, pomagajte mi. Svetujet mi kako naj ravnam, na koga naj se obrnem, kako naj pomagam moji zlati punčki, da ne bo tako trpela. Hvala vam vnaprej.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 2 Nov 2010 19:22

Pozdravljeni, pomagajte!

Iz vašega pisma veje resnično veliko stiske, žalosti, prizadetosti, bolečine, strahu, nemoči, zavrnjenosti, obupa… Vse to doživljate vi kot mati, ki ji ni vseeno za svojo odraščajočo hčerko, še bolj intenzivno pa vse to doživlja tudi vaša hči, ki si od vas želi, da spregovorite prav o teh občutjih in jo v njih razumete in začutite ter pomagate iz njih. Vi kot mama niste nemočni in ste naredili že prvi najpomembnejši korak, da ste stisko hčerke vzeli resno, vse stvari pustili in jo šli iskat. Vsako grožnjo s samomorom je potrebno vzeti skrajno resno. To je pravzaprav klic na pomoč, kot ste že sami ugotovili. S tem vas (pa tudi očeta na svoj, drugačen način) hči kliče v odnos, s tem vama želi pokazati, da ne obvlada odnosov, v katerih se počuti zavrnjena, ko ni sprejeta, ljubljena, ko jo boli in se ne čuti spoštovana, vredna pozornosti, ljubezni, dostojanstva… Od vsakega od vaju želi, da ji pokažeta, povesta, tudi dokažeta z vajinim lastnim zgledom, kako rokovati s temi težkimi občutji, kako premagati stiske prve zaljubljenosti, kako kot mladostnica najti samo sebe, svoje vrednote, svoje mesto v življenju… Ni enostavno biti star 16, ni enostavno odraščati v iskanju morda premajhne (zlasti čustvene) pozornosti, v iskanju svoje identitete, občutka ali sem v redu, ali sem dovolj lepa, dovolj privlačna, sposobna, pametna, prijetna, zanimiva?…me bo še kdo kdaj imel rad, ko se mi podira svet ob prvih zavrnitvah?… Hčerka si želi, da jo kot mama začutite v njeni najgloblji ranljivosti, jo pri tem podpirate, spodbujate, vrednotite njena čustva, verjamete vanjo, ji dajete občutek sprejetosti, ljubljenosti, ponosa, ji zagotavljate, da je lepa, prijetna, da je z njo vse v redu, da ste ji in ji boste vedno ostali na razpolago…

Gospa, vi ste v odnosu s hčerko že dosegli veliko, ko vam je zmogla zaupati svojo stisko, kar govori, da ste dobra mama, ki začuti hčerko. Ravno to si ona tudi najbolj želi, vendar to v vsakem trenutku, ne le ko ji je že tako hudo, da ne zmore več in obupuje… Gospa, vi boste svoj strah vzeli zelo resno in dokler ne boste vi mirni, da je hčerka na varnem (enako pa velja tudi za očeta), ne boste mogli mirno spati. To pomeni, da se boste z njo zelo resno pogovorili tudi o poskusu samomora (brez obtoževanja, pridiganja itd.), pač pa z veliko mero sočutja in odgovornosti. Izvedeti boste morali ali ima pripravljen načrt, ali je situacija tako huda, da ne sme biti sama brez nadzora, da mora biti nekdo ves čas ob njej ali je morda potrebna celo hospitalizacija… ali pa se zmore sama toliko obvladovati (imeti nadzor nad sabo in svojim življenjem)in morda z obljubo, s podpisom kakega dogovora vam dokazati, da ji lahko zaupate od enega do naslednjega dneva… Morda boste spali malo manj, morda tudi na tleh ob njej, morda pred vrati njene sobe… Povejte in dokažite ji, da vam ni vseeno zanjo. Tu je pomembno kaj bo vas pomirilo kot mamo. Dokler boste čutili strah, ne odnehajte, četudi vas bi hčerka zavračala. Za puberteto je namreč značilno, da bolj ko nas otrok odriva stran, bolj si želi, da najdemo pot do njega in da smo še bolj z njim, čeprav na drugačen način. Tu užaljenost, siljenje, obtoževanje, obupovanje prav nič ne pomagajo, pač pa samo ljubeča, vztrajna in umirjena materinska drža sočutja, ki začuti in vzdrži stisko otroka… In mama, ki sicer spoštuje željo po (začasnem) odmiku, vendar vedno znova prihaja nazaj, iskat stik, preverjat stisko, pomagat otroku…

Vi si lahko poiščete pomoč najbližjega zakonskega in družinskega terapevta, kamor greste sicer lahko tudi s hčerko, če bo le želela. Pomembno pa je, da tja hodite vsaj vi, ( morda pa tudi njen oče), in da vidva kot starša najdeta en dogovor in sodelovanje kako pomagati vajini hčerki. Tam boste govorili tudi o tem kako se pogovarjati s hčerko o fantu (kar je njena občutljiva in boleča točka, zato je potrebno tukaj veliko previdnosti, sicer vas bo hitro odpodila proč)- brez prepovedovanja stikov z njim, brez kritiziranja njega, brez slabega govorjenja o njem, pač pa le o tem, da ji pripada spoštljivost, dostojanstvo, prijaznost s strani fantov do nje, da ji ni potrebno prenašati nasilja, ljubosumja, da to, da te nekdo kontrolira in nadzira in ne dovoli izhodov ter ne zaupa, ne pomeni ljubezni, torej, da sama preko vašega spoštljivega govorjenja o njem razmišlja ali ji je vse to res nudil… in da bo zmogla z vašo pomočjo speljati proces žalovanja za tem fantom…

Pomagajte, vi zmorete svoji hčerki pomagati najti pot iz te stiske… Prvi korak ste že storili. Verjamem, da boste pogumno vztrajali na tej poti… Zaslužite si vi, predvsem pa si zasluži ta odnos vaša hčerka.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh