Pozdravljeni!

Prosila bi za kakšen nasvet, kako rešiti moje težave, ker sama več ne vem kaj je prav in kaj ne.
Moja zgodba:
Mlada sem imela otroka(16 let), se poročila in po sedmih letih sva se s partnerjem razšla, ločila. Nekako nisem mogla biti sama, zelo sem si želela ob sebi ljubečo osebo. Pri 26 letih sem spoznala svojega sedanjega moža, ki je imel takrat 20 let. Njegovi starši so se ločili, ko je bil star 8 let, živel je pri očetu, njegov 5 let mlajši brat je ostal z mamo. Oče se je znova poročil in imel še hčero, normalna, prijazna družina!
Imela sva se lepo, po dveh letih sva začela živeti skupaj, seveda je živel z nama tudi moj 12 letni sin. Nekako so se takrat začele težave med nama, on ni sprejel mojega sina, tudi sin njega ne. Sin v šoli ni imel nikoli težav, vendar je od njega zahteval, da se naj uči, mu dajal razne kazni. Njegov oče je tako delal z njim, s to razliko, da on ni bil odličnjak, kot moj sin. Jaz pa sem nekako držala z možem, saj nisem hotela dvojne vzgoje. Če je bilo prehudo sem držala s sinom. Moj sin ga je zasovražil. Vedno pogosteje je bil z doma, prihajal pozno ali pa tudi ostajal pri starših. Bila sem nekako razdvojena med sinom in njim, ampak si vseeno nisem predstavljala življenja brez njega. Bili so lepi trenutki in bili so težki trenutki.
Pri 30-tih sem si želela še enega otroka in po enem spontanem splavu nama je uspelo. Med nosečnostjo sva se kregala, govoril mi je, da bo počakal, da rodim, mi vzel otroka in odšel. Bila sem veliko sama, želela sem si njegove bližine, zato sem bila jezna in užaljena, če ga ni bilo domov, zmerjala sem ga. Bil je hladen do mene, kot da me ne bi imel rad. Rodila sem sina, bilo je veselje! A ko so se pričeli otrokovi krči, jok, bedenje ponoči, je bilo spet vse narobe. Zdi se mi, da mož nekako ni bil kos vsemu, moj otrok, najin otrok, družina... Ko je bil najin sin star 2 leti, se je odselil, po enem tednu pa je želel priti nazaj. Po nekaj dnevnem točenju solza in moledovanju sem popustila in mu dovolila, da se vrne. Sama sem že preživela eno ločitev, enega otroka brez očeta ob sebi sem že imela. Hotela sem vse najboljše drugemu sinu.
Kmalu sva kupila hišo in se preselila iz bloka. Moj starejši sin(takrat 18 let) ni hotel več živeti z nama, odselil se je k babici. Nekako sem se strinjala, ker sem mislila, da se bova z možem bolje razumela, če bomo sami trije. Ampak, motila sem se. Še naprej sva se kregala, najbolj zaradi tega, ker je bil veliko z doma, bila sem osamljena in ljubosumna, saj mi ni dajal tega, kar sem si od njega želela. Začela sem ga kriviti, da sem morala zapustiti svojega sina zaradi njega in čutila veliko bolečino, ker sin ni živel z menoj. Kregala sva se...pri meni ni odobraval nekaterih dejanj, sam pa je to počel. Ker sem mu jaz težila kje je bil, meni ni dovolil ven s prijateljico... Nakar me neki dan, ko je bil dva dni službeno z doma, prijateljica vpraša, če grem ven (nisem niti slučajno mislila iti), rečem, zakaj pa jaz ne bi smela iti ven, on pa hodi vsepovsod po svoje. Nekaj v meni se je premaknilo, nisem se več bala, da ga bom izgubila, postalo mi je vseeno za njega.
Nato se je začel on spreminjati. Začel mi je govoriti, da si želi biti več z menoj, ni mi zaupal, postal je ljubosumen, jaz pa sem delala po svoje, nekako tako, kot on prej. Nisem več videla izhoda, zato sem ga zapustila. Čez 2 meseca me je prosil, naj se vrnem, vrnila sem se. Bila sva spet skupaj nemogočih osem mesecev.
Pred dvema mesecema sva se spet razšla. Med nama je bila vedno neka ljubezenska vez, čeprav sva se veliko kregala in žalila drug drugega v neobvladljivi jezi. Krpala sva in spet parala, bi lahko rekla. Zdaj sem spoznala, da ima on velike težave sam s seboj zaradi ločitve njegovih staršev in zaradi tega, ker so ju z bratom razdvojili in sta drug drugemu tuja. Ko sva se spoznala, se mi je zdel zrel za svoja leta. Vseeno pa sem vsa ta leta čakala, da bi dozorel. Zdaj se boji , da bo moral njegov sin, ki ima zdaj 8 let, tudi vse to preživljati, kar je sam ob ločitvi staršev. Ko smo še bili skupaj, ni mislil na to. Jaz sem si želela stran, ker je najin sin doživljal zraven naju reči, ki jim ni bil kos in sem se bala za njego psihično stanje. To sem naredila tudi v svojem prvem zakonu, ko se z možem nisem razumela.
Ne vem kaj naj naredim, želim si družino, ne razvaline, a ko poskušam rešiti težave, jim nisem kos. Razmišljam o tem, da bi se vrnila k možu, vendar ne vem, če še imam toliko moči in zaupanja, da bo lahko kdaj najino skupno življenje normalno.
Stara sem 39 let, že drugič sem pustila za seboj vse kar sem ustvarila. Živim pri starših, s katerimi se tudi ne razumem. Rada bi le normalno življenje in svoj mir.

Prosim za kakšno mnenje. LP

Pozdravljeni, tejka71!

Doživljate razočaranje, žalost, bolečino, strah in dvom vase, čutite nemoč in nekako je slutiti tudi obupovanje, ko se vam je že drugič v življenju vse, v kar ste verjeli in upali, sesulo v prah. Res se vam dogaja krivica, saj ste vedno imeli najboljše namene, četudi ste bili prvič res še zelo mladi. Verjamem tudi, da je šel tudi mož oz. kar oba moža v zakon z vami z najboljšimi nameni. Zato je razočaranje in prizadetost ob neuspehu verjetno na obeh straneh, ne bi pa ugotavljala koliko odgovornosti je kdo v zakonu prevzel. Običajno smo ljudje nagnjeni k iskanju krivca na drugi strani in nam je kar lažje, če lahko vso jezo stresemo na partnerja/moža. Žal pa nam to prav nič ne pomaga k resnični razrešitvi stiske, saj je neko občutje v nas tisto, ki se je prebudilo ob tej osebi. Ta oseba nam v resnici v sedanjosti ni prizadejala toliko hudega kot se nam je dogajalo hudega že nekje nekoč, ob nekih drugih osebah, in se nam zdaj to z vso intenzivnostjo na novo prebuja… Za resnično razrešitev stiske je skoraj nujno iti skozi relacijski terapevtski proces, čeprav ste vi tisti, ki se boste odločili kaj boste storili, da se bo tretji poskus končal drugače. Pomembno je, da se odločite kaj ste pripravljeni storiti in v vajinem odnosu spremeniti vi in da veste kaj je za to pripravljen narediti partner. Brez nekih korenitih sprememb na obeh straneh se bo sigurno razvila nova polomija, četudi je slutiti, da sta oba še pripravljena tvegati. Če sama ne zmoreta, kaj vama še preostane? Lahko sama poskušata v nedogled, lahko pa si poiščeta strokovno pomoč.

Vi ste ob vsem tem v dveh različnih vlogah, kot žena oz. partnerka, ki se doživljate še posebej prizadeti in razočarani in nesprejeti ob moževih odhodih (za katere mora sicer on sam prevzeti polno odgovornost – podobno pa velja za obrnjeno situacijo, ko ste vi odgovorni za svoje odhode), in druga vloga je vloga mame. Ob tej se bom še posebej ustavila, ker ste kot mati dveh otrok odgovorni, da v prvi vrsti poskrbite za njuno dobro, četudi bi to morda pomenilo, da boste kot ženska ostali morda nekje ob strani… (Seveda pa sta za svoje očetovstvo odgovorna tudi očeta otrok in prav nič in nihče ne more nadomestiti njunega deleža.). Otroka torej ob vsem tem še najbolj trpita in njima se dogaja največja krivica. Strah vaju je, da bi otrok doživljal vso zavrženost in groze, ko se starša ločujeta, čeprav otrok oz. oba otroka vse te grozne stiske že doživljata. Ne vemo kakšne travme zavrženosti, nesprejetosti, groze, sramu, strahu, jeze in še česa doživljata in sta že doživljala vaša sinova, (starejši sigurno na drugačen način kot mlajši) ob vajinih konfliktih, težkih trenutkih, zavračanjih in ponovnih upanjih. Njima je v resnici najhuje in kot mama jima edini (še vedno) lahko pomagate najti pot iz teh stisk. V prvi vrsti to pomeni, da si otroka najbolj želita, da bi nekdo začutil njune stiske, jima pomagal pridobiti občutek varnosti, sprejetosti, ljubljenosti in da bi imel čas in mir za ukvarjanje z njima. Ne glede na to ali se boste odločili živeti sami ali v dvoje naj vam bo odslej prvo merilo vaše materinsko zadovoljstvo. Če ste vi zadovoljni kot mama, to čutijo tudi otroci. In tega otroškega pogrešanja topline v pričakujočih očeh vaših sinov (morda še bolj hrepenečega starejšega sina, ki se mora počutiti strašno odrinjen in nevreden in s katerim boste iskali in tkali nove možnosti stikov) kot mama sigurno ne morete ravnodušno prezreti. Kaj boste storili, da njune stiske naslovite in razrešite?

V zadnjem stavku omenjate tudi nerazumevajoče starše in vašo (začasno) vrnitev k njim. Sigurno si kot hčerka želite in vam bi tudi pripadalo, da bi vas vsaj razumeli in začutili, če ne tudi pomagali predelati vaše poraze. Če tega ne razumejo, je to za vas še toliko večja krivica in bolečina. Predelava odnosov s starši je še posebno poglavje, ki bi ga bilo potrebno osvojiti za lažjo pot naprej.

Tejka71, pred seboj imate kar nekaj odločitev in nalog, ki pa jih vi kot mama, ki ji ni vseeno za svoje otroke, sigurno zmorete. Kar pogumno, korak za korakom.

Vse dobro vam želim.