
Spoštovani,
znašla sva se v situaciji ko ne vidiva več izhoda. S partnerjem sva skupaj 13 let in imava tri krasne otroke. Najin odnos je bil vsa leta precej težek, nepredvidljiv. Bi se pa osredotočila na eno stvar katera mene še posebej bremeni. V prvem letu zakona sem zaradi nepomembnega prepira jokala, ker mi je bilo hudo. Ko je partner to videl, je prišel do mene, mi prisolil klofuto in pripomnil, da je to zato, da bom imela zakaj jokati. Ker nočem situacijo prikazat kot zelo enostransko naj napišem, da sva bila za prepire kriva oba. Vem da sem tudi jaz njega večkrat hudo prizadela, za kar mi je zelo žal in sem mu to tudi povedala. Po tej prvi klofuti je še nekajkrat v vseh letih prišlo do fizične grobosti (odrivanje, preprečevanje izhoda, grabljenje za vrat). Pred kratkim me je spet po grdem prepiru zagrabil za roke in me pritisnil na tla da me je močno bolelo. To naredi s tako ihto, glasom in pogledom, da me čisto 'zresetira' po domače. Močno se ga ustrašim in ponovno vsi spomini privrejo na plan. Tokrat sem mu napisala res dolgo pismo, v katerem sem mu opisala kako se jaz počutim, kaj je v najini zvezi narobe. Med ostalim sem mu napisala da mu od prve klofute ne zaupam več in da se ga bojim. Njegov komentar je bil kdaj mu bom že odpustila, da tega v celem času ni bilo veliko, kar je res. Jaz pa ne morem. Naj omenim da je šel na seminar o obvladovanju jeze (prejšnjič sem mu postavila ultimat). Njegov komentar je bil, da mi je hvaležen da je šel vendar ga tisti ki so bili tam sploh ne rabijo. Jaz mislim drugače. Pravi da kvečjemu jaz potrebujem psihiatra. Kar verjetno ne bi bilo slabo ker imam zaradi preteklosti ali ne vem česa en kup strahov. Ves čas sem napeta.
Tokrat se mi ni opravičil, saj pravi da ga drugače sploh ne poslušam. Kako naj mu odpustim če pa vem da se bo spet ponovilo ko bo dovolj jezen. Kar je res poredko pa vendar... Imava še goro drugih težav, ta je pa pri meni največja. Konec meseca bova (upam!) šla na skupinsko terapijo. Rada bi se počutila varno pa se ne.
Hvala za vaš čas!
znašla sva se v situaciji ko ne vidiva več izhoda. S partnerjem sva skupaj 13 let in imava tri krasne otroke. Najin odnos je bil vsa leta precej težek, nepredvidljiv. Bi se pa osredotočila na eno stvar katera mene še posebej bremeni. V prvem letu zakona sem zaradi nepomembnega prepira jokala, ker mi je bilo hudo. Ko je partner to videl, je prišel do mene, mi prisolil klofuto in pripomnil, da je to zato, da bom imela zakaj jokati. Ker nočem situacijo prikazat kot zelo enostransko naj napišem, da sva bila za prepire kriva oba. Vem da sem tudi jaz njega večkrat hudo prizadela, za kar mi je zelo žal in sem mu to tudi povedala. Po tej prvi klofuti je še nekajkrat v vseh letih prišlo do fizične grobosti (odrivanje, preprečevanje izhoda, grabljenje za vrat). Pred kratkim me je spet po grdem prepiru zagrabil za roke in me pritisnil na tla da me je močno bolelo. To naredi s tako ihto, glasom in pogledom, da me čisto 'zresetira' po domače. Močno se ga ustrašim in ponovno vsi spomini privrejo na plan. Tokrat sem mu napisala res dolgo pismo, v katerem sem mu opisala kako se jaz počutim, kaj je v najini zvezi narobe. Med ostalim sem mu napisala da mu od prve klofute ne zaupam več in da se ga bojim. Njegov komentar je bil kdaj mu bom že odpustila, da tega v celem času ni bilo veliko, kar je res. Jaz pa ne morem. Naj omenim da je šel na seminar o obvladovanju jeze (prejšnjič sem mu postavila ultimat). Njegov komentar je bil, da mi je hvaležen da je šel vendar ga tisti ki so bili tam sploh ne rabijo. Jaz mislim drugače. Pravi da kvečjemu jaz potrebujem psihiatra. Kar verjetno ne bi bilo slabo ker imam zaradi preteklosti ali ne vem česa en kup strahov. Ves čas sem napeta.
Tokrat se mi ni opravičil, saj pravi da ga drugače sploh ne poslušam. Kako naj mu odpustim če pa vem da se bo spet ponovilo ko bo dovolj jezen. Kar je res poredko pa vendar... Imava še goro drugih težav, ta je pa pri meni največja. Konec meseca bova (upam!) šla na skupinsko terapijo. Rada bi se počutila varno pa se ne.
Hvala za vaš čas!