Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Kako naprej?

Odgovori Nova tema
Default avatar zalostna26 10 Okt 2010 14:42

Pozdravljeni,

tako sem obupana in žalostna, upam da ne bom tako zmedeno napisala, kot se počutim.

Spoznala sem ga po končanju prvega letnika, se noro zaljubila in videla samo njega. Doma nisem imela najbolj ljubečega odnosa, velike razlike so delali starši med menoj in sestro. Jaz sem morala biti vedno močna, ki nikoli ne joka in si izbori svoj prostor za obstoj z visokim tonom in zunanjim močnim videzom. V duši pa sem vedno bila in tudi trenutno sem, nežna duša, ki se trese v notranjosti, ko nekdo vpije nad menoj, ...
Poročila sem se z 19 leti, bežala sem iz družine, kjer je bilo veliko prepira, vedno so me zaničevali in nikoli priznali in nikoli mi verjeli, da se dejansko tako počutim. Nikoli nisem občutila, da sem ljubljena, zaželjena,...spoštovana.
Imela sem občutek, da to je to. On me ima rad. Končno bom živela v miru in ljubezni. Da to je to.
Preselila sem se k njemu. Vse se mi ej zdelo lepo, popolno,..nisem pa videla, da imam zraven sebe moškega, ki je isti moja mami.
Dan po poroki, se je komunikacija izgubila, ni imel časa za mene,...vedno mi ej govoril tam je mama pojdi se z njo pogovarjat, zmatran sem,....
Mesec dni po poroki, me je njegov oče naredil dobesedno "kurbo" od kod mu ta pravica, od kod mu ta ideja???? Moj mož je bil tiho. Prišel je moj daljni bratranec po eno knjigo in to je bil razlog, da me je on naredil lahko žensko. Mož je vedel, da sem bila samo z njim, vendar očetu ni ničesar rekel. Danes trdi, da se je postavil za mene, kasneje ko je bil z očetom sam. Ne vem mogoče se je.
Ni bilo dovolj isti dan ej odšel mož z očetom k mojim staršem in vpil v domu mojih staršev, tolkel po mizi,...takrat sem klicala moža in on se je lagal, da je v domačem kraju, bil pa je pri mojih starših. Mamo sem slišala, ko je na glas rekla ne laži, povej da si pri nas!
Poskušala sem vse pozabiti in upala, saj bo.
Zanosila sem. Vesela, srečna,...imela bom otroka. Tako sem si ga želela. Nosečnost mi ni bila v rožicah. Pretrpela sem veliko zaničevanja z strani tašče, tasta , moža - to me je največ bolelo, zakaj od moža. Nikoli si ni vzel čas za mene. Jaz sem bila tečna nosečnica, kljub temu da sem bila poslušna delala čisto vse, kot ne bi bila noseča. No v 37.tednu, se mi ej življenje zasukalo na glavo. Na rednem pregledu, so ugotovili, da je otroku nehalo biti srce,..rodila sem mrtvo hčerkico,,.bilo je prehudo. Mož je bil zraven poroda, vendar kot ga ne bi bilo. Isti dan so mi prišli v porodnišnico vsi, jokali,...jaz sem jih morala tolažit...kdo je tolažil mene? NIHČE!!! Tast je isti da govoril, kako naj ne jokam ker sem mlada in bom imela otroka, stvari katere sem imela doma da moramo dati na Rdeči Križ...nekaj ur nazaj sem rodila mrtvega otroka, katerega sem čutila, si ga želela, sanjala o njemu....oni pa meni govorijo kaj moram delati, kako se moram počutiti,...jaz moram mamo tolažit, ker ji je tako hudo. Kaj pa jaz, kdo bo mene tolažil? Mož stoji zraven mojega očeta in tasta kot kip, kot se nič ne bi zgodilo. Priderm domov drugi dan, ker nisem mogla zdržati v porodnišnici, kjer so otroci jokali, kjer so mamice nosile svoje otročičke,...jaz sem pa namesto joka slišala tišino. Prišla sem domov, nekaj minutk po mojem prihodu so se zbrali vsi moževi sorodniki pili in se pogovarjala o mojem dogodku, kot o kupovanju avta. Naslednji dan sem končala v bolnišnici zaradi pritiska in mesec dni ležala, ker mi pritisk ni in ni padel.
Minil je mesec, prišla sem domov. Nikoli nisem smela omeniti hčerke, kadar sem šla na pokopališče sem jih poslušala,...jokala in jokala. Tašča kot se ne bi nič zgodilo. Da sem si zapolnila dneve, sem začela delati vozniški izpit, kar je tašči šlo v nos saj zapravljam denar. Vendar istočasno je delala izpit tudi soseda in ni pozabila omenit, kako je pametna da je šla delat vozniški.
Naj omenim, da za pogovr z možem ni bilo časa, ker je on bil vedno utrujen, ....vendar ni nikjer delal. Na sprehode sem hodila z taščo, pogovarjala sem se z taščo,...24 ur na dan sem bila z taščo,...v glavnem za mene ni bilo nikoli časa.
Tašča je imela probleme z tastovim bratom in njegovo familijo,...mene jej tašča tako obremenjevala z tem, da sem stopila na njeno stran in jo branila. Čeprav sploh nisem vedela kdo ima prav in kdo ne. Povso je z nami šla tašča, ker je mož tako želel.Živeli smo pri njegovim starši.
Začela sem delati. Kar je ponovno šlo v nos mojemu tastu, tako da je stopil do mojih staršev in rekel, da se jaz sedaj delam ....ker imam službo za nedoločen čas. Mož je ves čas bil tiho in kimal. Uredila sem se za popoldansko delo, tašča pa pred menoj izkoristila čas in možu povedala naj se obleče in naj gre ven, saj je dovolj drugih žensk žunaj. Mislila sem da bom padla na rito, ampak sem se do konca uredila in odšla v službo
Zanosila sem. Tašča je tokrat takoj odšla na vikend. Imela sem rizično nosečnost,...strogo ležanje. Bila sem večinoma sama, mož je delal, tašča je bila na vikendu in je vsake toliko časa prišla iz tujine pojamrat kako je ...... noseča in boga oh in sploh, da je njena tašča šla k hčerki v ....... ona pa sama doma trebuh do zob. Jaz pa noseča ležin na sedežni, strogo ležanje, rizična nosečnost, tašča uživa na vikendu...sedaj se je umaknila. Mož me je v nosečnosti kopal v solzah, nikoli ni imel časa kot ponavadi. Zatekla sem se na računalnik in se s tem tolažila. Vedno sem našla kaj za brat, iskati.
Rodila sem zlatnega sina. Mojega sončka. Rodila sem 3 tedne prezgodaj, ker me je bilo tako strah na koncu nosečnosti, da se zgodba ne bi ponovila. Tašča se je vrnila z vikenda. Na ves način se je trudila prevzeti vlogo matere, mi solila pamet kaj delam prav in kaj ne, me begala ...in me strašila, kako je dete drobno, slabo je, to ne delam prav ono ne delam prav, mi prepovedovala iti k staršem v drugi kraj, kadar smo nekam šli je morala iti zraven, ...moža sem prosila da se preseliva za sebe, ni želel ker je edinec in bo mama sama v tako velikem stanovanju. Naj omenim samo tako za zraven, stanovanje je bilo v razturu,ko sem se priselila ves denar sem uložila v obnom, moji starši so kupili mize in stole, da smo imeli kje sedeti, ker se je vse majalo in sem mislila, da se bo kdo padel ko se bo vsedel na stol...in tako sem staršem odplačevala po obrokih, drugače ni šlo!
Paniževanju ni bilo konca. Njegova mati je začela omenjati ......., da me bo treba utišat z udarci, ker preveč govorim. In to se je tudi zgodilo. Z mamico sta me tako vrgla iz tira, da sem izgubila kontrolo in vse več sem vpila. Počutila sem se kot moja mati, vedno sem vpila. Svoje obmoje sem hotela dobiti nazaj z vpitjem. Tako da mi je mož pred taščo rekel, da nisem nobena mati, da slabo ravnam z otrokom,...ampak otrok je bil v vatki dihala sem z njim. Takrat sem vrgla kavo v njega od vsega hudega, bilo mije dovol. Tašča je rekla, utišaj jo z udarci sine. Ja udaril me je, tako da sem padla po tleh. No tudi to sem pogoltnila.
Otrok je bil star 1 leto, začela sem študirat, ponovno vse narobe za mojo taščo. Mož ponovno tiho. Za 1. rojstni dan smo naredili fešto in izkoristili priložnost in otroka krstili. Tast je na ta dan, mojemu očetu povedal da me je hotel 3 krat ustrelit z pištolo, ki jo ima na vikendu, fešto smo delali pri njih na vikendu. Moj mož ni rekel nič, tašča me je nagnala iz hiše mene in sina. No pa smo se rpeselili. Mislila sem no končno bomo zaživeli, vendar to ni bilo dovolj.
Mož ej lagal, kockal, prekrival stvari,..in tudi udaril me je večkar. Jaz sem izgubila nadzor nad svojim življenjem. Postala sem eksplozivna, stalno me ponižuje, krivi da sem jaz za vse kriva. Da do tega ne bi prišlo če bi jaz bila drugačna. Kadar koli ga vprašam za karkoli, mi odgovri z odgovorom ne vem, ne spomnim se, pozabil sem, počakaj da se spomnim. Tako daleč sem prišla, da sem poklicala eno vedeževalko, pa drugo, tretjo,,,,astrologinjo. Naredila si gromozanski račun. Iskala sem samo pogovor, ki ga doma ne dobim: Metale so mi pesek v oči in jaz sem upala, da bo prišel tudi moj dan. Da bom končno srečna. Ne vem kaj je narobe z menoj, da ga tako ljubim. Ne vem kaj je narobe z menoj. Imam službo za nedoločen čas in tako mi je hudo, da vsakodnevno pomagam ljudem, sama sebi pa ne znam pomagat. Vidim napake, vidim ampak ne znam ukrepat.
Iz dneva v dan me ponižuje, zaničuje, uživa v mojih solzah, ..jaz norim ko sem v njegovi bližini, otroku govorim iskreno, da je to napačno, ...se pogovarjam...ga objamem povem da ga imam rada, da ni nič kriv, da se z očetom ne znava pogovoriti, dogovoriti...Toliko obljub, nobene ni izpolnil. Vedno mi naprej vrže moje upitje,..pa kako naj ne znorim če ga tri di sprašujem eno stvar dobim odgovor ne vem, pozabil sem,...
No za piko na i pa sem bila v nočni in sem ga klicala, vendar mož se ni oglasil. Bilo mi je čudno. Stopila sem do sodelavca in ga zaprosila za računalnik. Ker sem poznala takrat njegovo geslo sem šla na gmail in odkrila kako se rajca po gmailu z bivšo punco pred 10 leti, kako ji pošilja slike svojega penisa, ona njemu slike svojih intimnih predelov. Meni se ni imel časa oglasiti, ker je z njo govoril. Ko se je oglasil je rekel, da dela otroku večerjo, da pospravlja. Nisem mu hotela nič povedati, vprašala sem ga ali si bil kaj na interentu in odgovori ne nisem bil. Kasneje bom šel, ko bo otrok zaspal. Vso noč sem prejokala od bolečine. Po 10 letih veze, bil mi je edini partner in ni ga vraga da v postelji en dobi tistega kar potrebuje. Na vprašanje zakaj? Ko sem mu povedala, da vse vem mi je odgovoril da ne ve. Da ga je zavedla?
Ne vem hudo mi ej, preveč je vsega za mojo mlado dušo,....7 let zakona je za nami, vendar nikoli nisem občutila da sem ljubljena, zaželjena,...da sem žena! Vse se je končalo, ko sem rekla DA

(Oprostite mi na napakah, sem v službi in če bom šla brati vse kar saem napisala, ne bom poslala. Vem poznam se. Ampak hočem poslati, zanima me vaše mnenje, kaj bi vi naredili na mojem mestu, kje delam napake....če sem kaj nejasno napisala bom odgovorila na čisti vsako vprašanje, neglede koliko bo intimne naravi). Hvala vam ker ste prebrali mojo bolečino.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Sorodne vsebine
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 19 Okt 2010 16:58

Pozdravljeni, žalostna26!

Iz vašega pisma res veje polno žalosti, bolečine in občutka nemoči ob vseh stiskah, v katerih ste se znašli, pa tudi jeze nad krivičnostjo, ki jo doživljate. Verjamem, da bi najraje obupali, vendar vi imate moč in sposobnosti, da zaščitite sebe, predvsem pa vašega otroka, ki ob vsej tej zmedi in nasilju, ki se dogaja v vaši hiši, doživlja najhujše groze in travme, čeprav se vi trudite, da mu daste vso svojo ljubezen. Zelo mladi ste bežali iz domače družine, kjer niste dobili občutka sprejetosti in ljubljenosti, kar je bila čista krivica, v naročje moža in njegovih staršev, kjer pa ste se srečali s podobnimi oz. verjetno še hujšimi oblikami zlorabe in nasilja. To sem vam nikakor ne bi smelo dogajati in boste odslej v prvi vrsti poskrbeli za zaščito pred nasiljem. Zmorete in smete se postaviti zase, še posebej pa za vašega otroka. Nobeni udarci (torej fizično nasilje), niti grožnje z utišanjem z udarci, kaj šele grožnje s pištolo in podobnim niso sprejemljive in spadajo na policijo, vse polno pa je tudi psihičnega nasilja v obliki manipulacij, poniževanja, očitanja, ignoriranja in podobnega . Znašli ste se v začaranem krogu nasilja in edino kar vam preostane je, da si poiščete vse možne oblike pomoči. Obrnite se na najbližji center za socialno delo in jim razložite vašo situacijo, da vam bodo lahko pomagali. Tudi vsako nasilje in grožnje je potrebno prijaviti. Najprej boste poskrbeli za zaščito vašega življenja in dostojanstva, kot poudarjam že ves čas, pa ste kot mama dolžni predvsem poskrbeti za varnost vašega otroka. Če ne bo šlo drugače, si lahko poiščete pomoč in zatočišče v varni hiši. Ni vam več potrebno dovoljevati stvari, ki se vam ne bi smele nikoli zgoditi.

Na vašem mestu pa bi si čim prej poiskala tudi strokovno pomoč zakonskega in družinskega terapevta, s pomočjo katerega bi začeli predelovati vaše stiske. Žal mi je in sočustvujem z vami glede vsega, kar ste pretrpeli, zlasti ob prvi nosečnosti in izgubi otroka. Omenjate še polno situacij, ki bi jih bilo potrebno razdelati s strokovno pomočjo, ustavila bi se še pri moževi pornografiji, morda tudi njegovih prevarah in spolnih zlorabah ob tem. Za to je odgovoren on sam. Njegova odločitev je, če si bo hotel poiskati strokovno pomoč, vaša pa, če si jo boste poiskali vsaj vi sami in zlasti do kdaj boste vse to še dovoljevali. Vsega tega vam ni potrebno več prenašati. Zaslužite si mnogo več, zaslužite si dostojanstvo, spoštljivost in mirno, ljubeče vzdušje, v katerem boste lahko poskrbeli za vašega otroka. S strokovno pomočjo terapevta pa boste kasneje lahko predelovali tudi bes, jezo, nemoč, strah, sram in druge oblike, ki se kažejo v vašem vpitju, ki je resnici na ljubo tudi nasilje, za katerega pa boste vi morali prevzeti odgovornost. Vendar najprej je vaša naloga, da poskrbite, da vi zaščitite otroka in sebe pred nasiljem moža in njegovih staršev, najprej čisto fizično, pa tudi psihično - da ne dovolite takšnega ravnanja z vami, da se postavljate za svoje pravice, da veste, da vam pripada spoštovanje in dostojanstvo.

Vse dobro vam želim ob vztrajanju na poti iz takšnega pekla… Vi to zmorete, še posebej, ko pomislite na vašega sina, ki si zasluži vse najboljše…

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
cron
Na vrh