Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Ko ima hudič mlade...

Odgovori Nova tema
Default avatar Bounty 6 Sep 2010 11:47

Pozdrav.
Z možem se ne znava prepirat. Priznam, da se sama takoj postavim v obrambno držo. Težko sprejmem kritiko. Najbolj se je začelo 8 mesecev nazaj, ko sva dobila hčerko. Mož je zelo skrben očka in je dobro pozoren na kakšne spremembe pri otročku in potem kdaj pripomni, zakaj sem jedla to pa to pa to, da jo potem po dojenju boli trebušček (zelo pazim, kaj jem, mimogrede), zakaj je ne nosim, ko noče zaspati, zakaj ji nisem obula nogavičk, zakaj ji dam tako suho hrano, da težko požira, itd.... Šlo je tako daleč, da sem rekla, jaz bom delala po svoje, ti daj pa po svoje. Ker sem ga imela vrh glave. Pa tudi mene moti, kako on kaj napravi zanjo, velikokrat sem rajši tiho, ko mi pa prekipi, mu pa zabrusim, da sem ga sita. Potem pa sva po cel teden tiho, ne govoriva drug z drugim. Potem se pobotava, a največkrat vzroka za prepir na omenjava in tako spet do naslednjega prepira. Ni zdravo, ni zdravo za hčerko. Hvala za mnenje.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 7 Sep 2010 14:43

Pozdravljeni, Bounty!

Kot sveža in ponosna starša sta ob vajini hčerki zaskrbljena za njeno dobro počutje in imata ob tem vsak svoje poglede na nego in vzgojo. Ob tem prihajajo na plan določene razlike v pogledih in obnašanjih med vama (kar je zelo normalno), ob tem pa tudi očitki in prizadetosti kako bi nekdo naredil drugače. Doživljate razočaranje, nemoč in jezo ob tem, da se tako hitro spreta zaradi malenkosti. Oba sta jezna drug na drugega, moti vaju kako kdo hrani, previja ali oblači hčerko, se ob tem popravljata/korigirata z očitki in nekako ne zaupata drug drugemu, da bo drugi (sicer na svoj način), vendar čisto v redu poskrbel za hčerko. Zakaj si ne bi dovolila biti mama in oče vsak na svoj, edinstven način (materinstva in očetovstva itak vidva ne moreta učiti drug drugega, ker imata to v naravi) in najti vsak svoj prostor ob otroku, če si bosta le dovolila sprostiti se in se umiriti ob tem? Za oba je dovolj prostora in oba zmoreta dobro poskrbeti za otroka. Čisto konkretno se morda včasih, ko se oče ukvarja z otrokom, vi lahko začasno odmaknete v kak drug prostor (in tudi obratno), če se ne moreta vzdržati kritik. Pri tem mu lahko poveste, da mu zaupate, da bo zmogel sam z njo, medtem pa boste vi naredili neko drugo delo, če pa vas bi potreboval, naj vas pokliče. Tako si bosta morda lahko dala priložnost, da se vsak znajde v svoji starševski vlogi in si pridobi zaupanje vase, vidva pa drug v drugega.

Te napetosti, zamere in užaljenosti čuti tudi hčerka in prav imate, ko pravite, da to ni zdravo. Ne za hčerko, ne za vajin odnos. Pomembno je, da se vidva začneta o tem resnično pogovarjati, brez očitanja in krivljenja, predvsem pa o svojih občutjih ob tem (prizadetost, jeza, bes, užaljenost, zamere, razočaranje, strah, nemoč, krivda…). Dobro bo tudi ugotoviti odkod ( iz domačega družinskega sistema) vama je poznano to občutje, da morda nič ne naredita prav (drugi tako misli), čeprav se potrudita po najboljših močeh in sta potem samo jezna, če drugi samo kritizira. Očitki, kritiziranje, molk in zamere so oblike psihičnega nasilja in so vama verjetno od nekod poznane, ni pa potrebno, da si jih dovolita. Pomembno je, da se bosta o vsem tem začela pogovarjati, drugače se bodo razhajanja in prizadetosti in morda zamere samo še kopičile. Obrambna drža in nesprejemanje kritike se pojavlja verjetno izmenično pri obeh. Kritike verjetno nihče ne prenese, če je izrečena na očitajoč način, če pa je izrečena kot skrb drugega za npr. dobro počutje otroka, jo lahko sprejmemo bistveno drugače. Seveda se tu takoj pojavi vprašanje zakaj je potrebno kritizirati in popravljati nekoga (morda vzvišeno mislim, da imam samo jaz prav in samo jaz znam?...) in na drugi strani kako to kritiko sprejmem oz. koliko dovolim, da se me (upravičeno/neupravičeno?) dotakne... Pomembno se mi zdi tudi uporabljati stavke, v katerih govorimo o svojih občutjih, pričakovanjih, strahovih, željah – ob ravnanju drugega, ne pa npr. le o golih, okleščenih dejstvih. Ti so zelo hitro mišljeni oz. sprejeti v napadalno-obrambni strategiji, kar pa hitro privede do porušenega odnosa. Zelo koristno se mi zdi v stavkih uporabljati tudi – npr. ne želim ti očitati, ne kritiziram te, zaupam ti, da obvladaš/zmoreš…

Znati se prepirati se sicer ni umetnost, znati se nato pogovoriti o prepiru, najti pot iz tega naprej in se nekaj naučiti ob tem, pa je že bistveno težje. Če se po prepirih delamo kot da ni bilo nič (ignoriranje problemov), smo kot tisti, ki smeti pometejo pod preprogo in naivno upajo, da bodo kar izginile- pa bodo žal tam ostale – in kup se bo samo še večal. Verjamem, da si tega ne bosta dovolila, saj sta skrbna in dobra starša, predvsem pa ne zaradi vajine hčerke. Če sama ne bosta našla izhoda, predvsem pa, če si želita globinskih in trajnejših sprememb, si lahko poiščeta pomoč najbližjega zakonskega in družinskega terapevta.

Vse dobro vama želim.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar jesenski dež 7 Sep 2010 14:51

A ti mogoče malo pretiravaš, sitna si veš. Vse kar si naštela, sploh ni za prepir, pa vesela bodi, da imaš takega moža, ki skrbi za otrokovo dobro. Umiri se pa ne pretiravaj. :)

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Bounty 7 Sep 2010 16:33

Hvala za odgovor. Sem pa sama že predlagala terapevta, pa pravi, da nimava tako resne težave. Bomo videli. LP B.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar tukaj zdaj 8 Sep 2010 12:27

Z vama prav nič ni narobe, oba se trudita skrbeti za otročka, edina stvar, ki ni vredu je ta, da si ti nervozna - živčna. Pomiri se, tudi to je na nek način odraz poporodne depresije. Drži se moža, dobrega imaš, to kar tebe jezi je res samo tvoja stiska.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar 3xmaja 11 Sep 2010 17:23

Sori ampak si zelo dobra mama in se trudiš po najboljših močeh in da ti kaj takega reče samo kaže na to kako je sam slab oče. Prvo naj pomete svoj prag.
Nimam sicer ideje kaj naredit, da bo prav, sam na dolgi rok če bo tak, boš težko zdržala. Že tko ti je hudo in namesto da bi ti stal ob strani, še dodatno mori. A da je bogi? Vse kar je naredu je 30 minut užival, ti pa si bila 9 mesecev noseča, hormonom se je temu primerno mešalo, nato še porod. Pa naj gre sam rodit pol naj pa pametuje.
Drži se, bodi hrabra (saj ženske moramo bit)!!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
cron
Na vrh