Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Socialni prostor

Odgovori Nova tema
Default avatar slapovi 5 Sep 2010 22:05

Spoštovani!

Nekaj mesecev je že, kar sva šla z možem narazen, uradno še nisva ločena, vzrok razhoda pa je bilo nasilje. Vseh podrobnosti niti ne bi naštevala; nastopila pa so prav vsa čustva, ki si jih je moč zamisliti, vendar se z njimi dokaj konkretno spopadam. Ene težave pa ne morem rešiti sama in sicer je to socialni prostor, tako stiki z (nekdanjimi) skupnimi prijatelji, obiskovanje (istih) prireditev, sodelovanje pri pripravah na kakšno prireditev in podobno. Grozljivo mi je, ta občutek, da prej sem pripadala tako temu krogu ljudi, kot možu, sedaj pa si mož lasti ves prostor, jaz tudi če slučajno pridem na isto prireditev, se ne počutim zraven in grozljivo mi je (ob vseh teh čustvih - od sovraštva, razočaranja, upanja), da bi mož sedel za eno mizo, jaz za drugo, škilila pa bi po njegovi mizi. Začela sem se izogibati pripreditev v domačem kraju, z najbližjim sosedom, s katerim se vidimo skoraj na dvorišče in smo prej prebili največ časa skupaj, pa se sedaj druži mož; vendar zelo subtilno, kot nekako na skrivaj, da jaz ne bi vedela (vedno me ta druženja, ko za njih izvem vržejo iz tira), počutim se, kot da je neka zarota proti meni in da se mi zmanjšuje socialni prostor, oz. kot da ne morem dihati, saj mož brez problema in kančka slabe vesti posega po družabnosti. Ne znajdem se iz tega, zbegana sem, ljubosumna sem na sposobnost moža, da mi suvereno prevzame in si lasti pravico do ljudi in da hodi na iste prireditve, kot bi želela tudi jaz. Vendar, če se (ali se bi) videvala, ne morem razveze preboleti, ker se mi vsakič zbudi misel: poglej z njimi je lahko, z mano pa ne more biti ali še huje, da si vzame pravico še naprej gojiti stike, kot da sva še skupaj, vendar s poudarkom ti kar ropotaj, MENI pripada ta prostor in nič mi ne moreš. Naj povem, da razvezo izjemno težko sprejemam, da mi je težko (včasih vzamem tableto za pomiritev, ki mi jih je, potem, ko sem zdravnici opisala situacijo, zdravnica tudi predpisala), najhuje pa je, da se mi zdi, da sem svoje reakcije (tudi nasilne) sprejela, medtem, ko bi mož še njegovo nemoč preložil name. Edina dobra stran je, da se kolikor toliko normalno dogovarjvava okoli otrok in da tu vedno striktno otroke postavim na prvo mesto (čeprav včasih izredno težko) in predvsem, da se zavedam, da moram starševstvo ločiti od partnerstva. Torej: kako naj ravnam v situacijah, ko se slučajno pojaviva na isti prireditvi, ko imam občutek, da mož (čeprav sva že narazen) bolj drži s sosedom (lojalnosti ni niti na račun dolgega zakona), kot z mano in ko mi moj socialni prostor kroji izogibanje skupnim srečanjem.
Za pomoč bom hvaležna in lepo pozdravljam.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 7 Sep 2010 13:03

Pozdravljeni, slapovi!

Verjamem, da vam je zelo neprijetno ob srečevanju bivšega moža v (tudi vašem) socialnem prostoru in da se vam ob tem prebuja polno težkih občutij. Res ni enostavno preboleti ločitve in razhoda z njim, in vse to je še toliko težje, če ga na vsakem koraku srečujete oz. srečujete skupne znance. Ni nobenega pravila čigav je socialni prostor v vaši okolici oz. kdo si ga lahko lasti. Pripada tako vam kot tudi njemu oz. imata vsak svoj prostor, ki pa se zelo prekrivata. Sigurno da imate tudi vi pravico do obiskovanja prireditev in pogovarjanja s sosedi, vprašanje pa je kako se vi ob tem počutite, če tam redno srečujete tudi njega oz. kako to vpliva na vas. On ima očitno debelo kožo in se ne pusti motiti pri tem, vi pa ob tem doživljate izpostavljenost, sram, krivičnost, prizadetost, ljubosumje, strah, krivdo, morda že tudi jezo… Vprašanje torej ni komu ta prostor pripada in kdo se ima pravico pojaviti tam ( ker imata oba to pravico), niti ne gre za vprašanje vztrajnosti (kdo bo zmagal oz. kdo bo popustil), pač pa gre za to koliko stika s samim seboj si bosta dovolila - v smislu izpostavljenosti ranljivosti, sramu in zavarovanju svojega dostojanstva. To konkretno pomeni, da vi sami pri sebi ugotovite in predelate zakaj se vi ob tem morda počutite šibkejšo, zapostavljeno in manjvredno (čeprav ni potrebno, da bi se tako počutili!) in s tem na nek način dajete njemu moč, da se (še bolj) počuti večvrednega, močnejšega in bolj upravičenega, da je tam (čeprav seveda nima nobene realne osnove, da bi imel to prednost).

Vi sami boste vedeli in začutili kako vam je, če ste tam ( in poskrbite zase tako, da se tam lahko dobro počutite in da veste, da ste tam povsem upravičeno – in ne dovolite neprijetnim čutenjem, da vas preplavijo- kar je sicer zelo težko storiti!) in kako vam je, če poskrbite zase in tja ne greste oz. greste morda začasno kam drugam, morda v kak sosednji kraj (kar je res čista krivica do vas, da se morate voziti drugam in izbirati nove destinacije –vendar bi vi to naredili zaradi sebe, da vam ne bo še težje - in ne zaradi njega ali izogibanja njemu). Vi se boste odločili, če bo za vas morda lažje, da se tem krajem in ljudem morda za nekaj časa izogibate, dokler ne predelate ločitve oz. se toliko ne okrepite, da vas to ne bo več prizadelo ali pa boste tudi vi vztrajali in boste preprosto tam, kjer imate vso pravico biti. Imate torej možnost, da vztrajate pri tem socialnem prostoru ali pa si ga (vsaj začasno) razširite oz. zamenjate. Pričakovati lojalnost (da bo mož držal z vami oz. da bo do vas sočuten, prijazen in korekten- kar bi si vi sicer zaslužili) pa je verjetno zelo nerealno, saj je on verjetno prizadet na drugačen način in verjetno še zdaleč ni tako daleč, da bi prevzel nadzor nad svojimi čustvi in vedenjem in ločeval kaj je njegovo in kaj vaše oz. od koga drugega…

Preboleti in predelati ločitev ni niti najmanj enostavno, niti proces ne poteka hitro, pač pa je potrebno preiti vse faze in se soočati s čutenji šoka, zanikanja, razočaranja, prizadetosti, bolečine, žalosti, jeze… ob tem. Dovolite si to izgubo izžalovati. Ob tem je še posebna tema nasilje in predelava le tega, kar spet zahteva svoj (zahteven) proces in napor.

Zelo dobro je, da zmorete ob tem poskrbeti za otroke in da materinstvo postavljate na prvo mesto. Pogumno se soočate s stiskami in res vam ni enostavno. Vse dobro vam želim še naprej.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar slapovi 7 Sep 2010 15:12

Spoštovani!

Najlepša hvala za odgovor. Res je vse kar ste napisali, prebujajo se prav vsa čustva, v zadnjem času je pravladovala zamera in sram. Ob tem se mi prebuja tudi ranljivost iz otroštva (stati na obrobju) in čakati, da se me kdo spomni. To lahko izpostavim zaenkrat.

Imam pa eno vprašanje: Ob gornjem zapisu razumem, da gre za dve različni stvari: preboleti razvezo in da še posebno temo predstavlja nasilje. Soočila sem se že z večimi travmami na temo nasilja, vendar dojemam, kot da nekako ne gre zame, kot da je spodaj še zanikanje. Zanima me, kako vpliva (poleg splošno znanega) še nasilje na človeka (ali se res lahko boji samega sebe in svojih reakcij, ko "ga nekdo" toliko sprovocira, da "žrtev" ponori), ali gre tukaj skupaj občutek krivde in prezir. Nekako se mi zdi (ob pomoči sem se teh težkih tem lotila), da pa se še nisem zavedla "globine" predvsem psihičnega nasilja; kako se soočiti s tem. Ker ne poznate celotne zgodbe, bi morda rekla, da so vprašanja malce nametana, predstavljajo pa mojo trenutno fazo na poti iz nasilja, kar si želim zase in za otroke in tudi trenutno zrelost ter vprašanja, ki se ob tem pojavijo.

Prosila bi vas, kako terapevti vaše smeri gledate na nasilje, čemu se je potrebno posvetiti in kako se resnično dokončno izviti iz tega primeža?

Najlepša hvala!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Lena 39 7 Sep 2010 16:27

Slapovi, veš jaz sem tudi mislila, da sem v enaki situaciji. Pa sem se postopoma zbezala iz hišice in ugotovila, da me ljudje v mojem socialnem prostoru zelo cenijo, mnogo bolj kot mojega bivšega moža (katerega družina je v okolju močno kompromitirana, vendar zelo podtalno, saj se jim sosedi in znanci odkrito nikakor ne upajo zoperstaviti, ker sejejo strah s svojim vedenjem in delovanjem). Zato grem v socialni prostor z dvignjeno glavo (včasih oborožena z družbo kakšne dobre prijateljice, vsaj na začetku, da mi je bilo lažje) in ponosom. V bistvu me ne briga kaj si ljudje mislijo o meni (kolikor ugotavljam itak same dobre reči :), opravljanje svakinje (kot včasih pred leti tašče) pa mi kvečjemu dviguje ceno v okolju, ker jima nihče ne verjame), niti kaj si o njem (mi je poslušanje zgodbic o njem in njegovih zelo odveč), še manj pa me mika, da bi škilila za njegovo mizo. Jaz sem jaz in tega mi nihče ne more vzet. Enostavno ne dovolim več, da bi se mi dogajala krivica!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 8 Sep 2010 12:54

Pozdravljeni, slapovi!

Nasilje je izredno težko področje, ki se zelo globoko zareže v otroka in pusti hude posledice ne le na otrokovi duši in njegovi samopodbi, pač pa tudi konkretno v vsakem vlaknu njegovega telesa, tudi če je samo posredno izpostavljen nasilju (npr. kot prisoten ob večjih prepirih med staršema). Ob nasilju doživljamo ponižanje, krivico, strah, sram, gnus, neprimernost, nevrednost, krivdo, bolečino, jezo in nemi bes, ki pa se ga največkrat zaradi strahu ne upamo niti izraziti…Če nimamo nikogar, ki bi nam ljubeče in sočutno pomagal predelati vsa ta (ponavljajoča) boleča občutja, ki popolnoma razvrednotijo naše dostojanstvo, nas to zelo močno zaznamuje kot osebnosti. Vse to ljudje nosimo s sabo v vse nadaljnje odnose, tudi v odraslosti. Glede na nekoč nezavedno vpisane zasevke nasilja ostajamo tudi še naprej bodisi žrtve nasilja (morda niti ne v obliki, da bi nas kdo udaril, pač pa, da se nam neprestano dogajajo krivice, ponižanja, prizadetosti v družinskih odnosih, na delovnem mestu, v družbi…), bodisi da smo sami povzročitelji nasilja (morda niti ne pretepamo, pač pa kritiziramo, obsojamo, prizadevamo z besedami, imamo svoj prav in ne dopustimo otroku/možu/drugim pravice do svojega, drugačnega mnenja, skušamo neprestano spreminjati druge (zlasti otroke, partnerje, bližnje, morda tudi v poklicni vlogi…)).

Osebno se mi pri nasilju zdi najhujše, da ga včasih zelo težko prepoznavamo kot nasilje in da se vzorci in zasevki nasilja prikrito prenašajo preko več generacij. Najhujše oblike nasilja (spolne in fizične zlorabe) danes vedno hitreje prepoznavamo, sankcioniramo in skušamo preprečevati, raznotere oblike psihičnega nasilja pa so bolj prikrite in jih težje prepoznamo kot nasilje oz. morda celo podcenjujemo njihove tudi izjemno hude posledice. Sramotenje, zasmehovanje, poniževanje, kričanje, kritiziranje, obrekovanje, kaznovanje z molkom, užaljenostjo, nalaganje krivde (morda celo zavito v celofan – povsem prijazno, brez vpitja…), so le nekatere oblike, ki pa zlasti ob dolgotrajnih in ponavljajočih zlorabah, v človeku, zlasti pa v otroku (ki jim je najbolj kruto izpostavljen), puščajo izjemno hude psihične in celo fizične poškodbe (celo spremembe v delovanju možganskih in drugih celic)… Da si niti ne predstavljamo kakšno hudo travmo predstavlja za človeka in njegovo dostojanstvo spolna zloraba, pa tudi fizična zloraba, ki je žal v premnogih glavah še vedno ukoreninjena celo kot vzgojno sredstvo…

O nasilju bi lahko napisali še veliko, naj se omejim na nekaj stvari, ki jih sprašujete. Glede na to, da se nasilje zažre prav v vsa vlakna telesa (tudi v možgane), zato vpliva tudi na naše mišljenje, čutenje, delovanje, skratka posledice se pokažejo na vseh področjih (razumska, čutenjska, telesna raven). Posledice so nekoliko specifične za žrtve nasilja, spet morda malo drugačne za povzročitelje zlorabe. Pomembno je v varnem, sočutnem vzdušju prepoznavati in predelati zlorabe, prepoznati in ubesediti vsa čutenja, nato pa prevzeti odgovornost za svoje stanje. Ob nasilju žrtev doživlja ogromno strahu, ki jo lahko povsem preplavi, blokira, onemogoča funkcioniranje (ne more se npr. niti izogniti, preprečiti zlorabe), kasneje se zato verjetno pojavi krivda, občutek sramu, ponižanja, izpostavljenosti, nevrednosti… Pojavi se tudi jeza in bes do povzročitelja, ki pa se je največkrat ne da izraziti (strah pred kaznijo, ponovnim nasiljem…), pač pa potlačiti (ostane pa seveda tudi prezir do povzročitelja). Vsak človek je sam odgovoren za reakcije na svoja čutenja (torej tudi za ustrezen odziv na svojo jezo, bes…) in ga ne more prav nihče sprovocirati. Torej, če ponovim. Prav nič in nihče me ne more izzvati/sprovocirati (s čemerkoli) oz. si ne smem dovoliti, da bi me spravil iz tira tako daleč, da kot odrasel človek izgubim nadzor/kontrolo nad svojimi impulzi, reakcijami, vedenjem… in sem nasilen/a… Ob meni mora biti torej za druge, zlasti za otroke, varno, to pa je lahko le, če imam svoje nagone, impulze in svoje reakcije in vedenje v oblasti. To ne pomeni, da si ne smem dovoliti čutiti jeze, (sploh ne gre za zatiranje le-te), pač pa si jo moram priznati, da jo čutim, ob tem sem pa odgovoren/a kako jo na ustrezen, varen način sprostim… Pridobiti oz. naučiti se teh spretnosti in vedenj, ki jih v najtežjih trenutkih jeze in besa res težko obvladamo, je naloga in odgovornost vsakega človeka, zlasti pa je pomembno, da kot starši otroke naučimo kako se ustrezno spoprijemati z jezo… Verjamem, da se je zaradi izredno močnih občutij krivde, jeze, besa, pritiska, strahu, sramu, gnusa… in posledično močno povišanega srčnega utripa, spremenjenega dihanja, občutka dušenja in ostalih psihičnih in fizičnih reakcij zelo težko spopasti s predelovanjem nasilja. Zato je najprej potrebna (prostovoljna) odločitev in pogum. Najbolj varno in najbolj globinsko se da nasilje predelati s strokovno pomočjo, predlagam zakonskega in družinskega terapevta.

Vi ste si pomoč že poiskali, kar je že izredno pomembno in pogumno dejanje. Verjamem, da vam je težko ob vseh stiskah, ki ste jih doživeli, verjamem pa tudi, da zmorete vztrajati in prehoditi to trnovo pot do konca… Tam je novo upanje.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar slapovi 8 Sep 2010 16:01

Lepo pozdravljeni!

Zahvaljujem se vam za prav ves odgovor, ki ga deloma že vsrkavam in mi bo smernica za naprej. Izpostavila pa bi sledeče:

"Ob nasilju doživljamo ponižanje, krivico, strah, sram, gnus, neprimernost, nevrednost, krivdo, bolečino, jezo in nemi bes..."

Ta nemi bes je tudi meni zaprl usta, da se je vse dogajalo med štirimi stenami oz. zelo pritajeno na javnem kraju. Na videz je vse štimalo, v resnici pa čisto nič. Nemi bes je zajemal preobračanje situacije, saj se nisem zavedala, kaj se dogaja. Vsa ta situacija se nanaša že na naslednje, kar ste napisali in se tudi meni zdi pri nasilju najhuje:

"Osebno se mi pri nasilju zdi najhujše, da ga včasih zelo težko prepoznavamo kot nasilje in da se vzorci in zasevki nasilja prikrito prenašajo preko več generacij. Najhujše oblike nasilja (spolne in fizične zlorabe) danes vedno hitreje prepoznavamo, sankcioniramo in skušamo preprečevati, raznotere oblike psihičnega nasilja pa so bolj prikrite in jih težje prepoznamo kot nasilje oz. morda celo podcenjujemo njihove tudi izjemno hude posledice. Sramotenje, zasmehovanje, poniževanje, kričanje, kritiziranje, obrekovanje, kaznovanje z molkom, užaljenostjo, nalaganje krivde (morda celo zavito v celofan – povsem prijazno, brez vpitja…), so le nekatere oblike, ki pa zlasti ob dolgotrajnih in ponavljajočih zlorabah, v človeku, zlasti pa v otroku (ki jim je najbolj kruto izpostavljen), puščajo izjemno hude psihične in celo fizične poškodbe (celo spremembe v delovanju možganskih in drugih celic)… Da si niti ne predstavljamo kakšno hudo travmo predstavlja za človeka in njegovo dostojanstvo spolna zloraba, pa tudi fizična zloraba, ki je žal v premnogih glavah še vedno ukoreninjena celo kot vzgojno sredstvo…"

O sprejemanju odgovornosti (da so tudi moja obnašanja nasilna in da se včasih počutim v vlogi rablja pa me zanima kako osvetliti nasilje, ki se je dogajalo zgodaj, saj se počutim, kot "da rojevam samo sebe". Ob strokovni osebi sem se nasilja oz. reakcij, ki sem jih doživljala kot nasilje šele pričela zavedati. Vendar nekako "ne v polno", kot da bi se mi telo, glava in možgani (za)(u)prli, da me ne bi dotolklo spoznanje, da sem bila na milost in nemilost prepuščena odraslim. Niti ne znam pokazati, kaj je to nasilje bilo; najhuje mi jre resnično to, kar ste odgovorili, da nasilja ne prepoznam, oz. je zavit v celofan. Šele z razgrinjanjem tega "celofana" se pričenjam zavedati svoje osebnosti, svojih reakcij.

"O nasilju bi lahko napisali še veliko, naj se omejim na nekaj stvari, ki jih sprašujete. Glede na to, da se nasilje zažre prav v vsa vlakna telesa (tudi v možgane), zato vpliva tudi na naše mišljenje, čutenje, delovanje, skratka posledice se pokažejo na vseh področjih (razumska, čutenjska, telesna raven). Posledice so nekoliko specifične za žrtve nasilja, spet morda malo drugačne za povzročitelje zlorabe."

"Vsak človek je sam odgovoren za reakcije na svoja čutenja (torej tudi za ustrezen odziv na svojo jezo, bes…) in ga ne more prav nihče sprovocirati. "

S tem zadnjim stavkom pa menim, da je vsaj v mojem primeru zelo dolgo veljal in (morda krivično ), posledično s "premirnim" odnosom pričelo rasti nasilje (ne da sem vse "požrla"), pač pa sem se o vsem hotela pogovoriti in sem svoje reakcije striktno jemala na svojo stran. Prav ta "ustrezen" odziv sedaj tudi predelujem, kar mi je v osnovi všeč, saj so mi všeč prav vsa čustva, tudi jeza in kadar zmorem jezo tudi dejavno pokazati se mi življenje postavi v pravo luč.

Izostavila bi še morda to: ženski ali moški princip pri odpravi nasilja. Sedaj imam terapevtko, s katero sva se zelo ujeli; vendar mi manjka moški princip in to, da bi moški (pa čeprav "samo" terapevt) ob meni zdržal; kako spregovoriti o tem.

Za pomoč se vam ponovno zahvaljujem.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar avgusta 10 Sep 2010 11:12

Slapovi, mogoče bi ti pomagala tudi kakšna dobra knjiga - npr. "Zakon na prelomu" (avtor Košiček) ali "Pogovori z Bogom" (D.N. Walsch). Meni je to veliko pomagalo.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 10 Sep 2010 17:53

Pozdravljeni, slapovi!

Zelo dobro vam gre pri predelovanju in ozaveščanju posledic nasilja v zgodnjih odnosih in ni prav nič narobe s tem, da je to kar dolgotrajen proces, da se vam morda pojavljajo spomini, pa tudi težka občutja zelo počasi in po korakih, (kolikor vam postopno razgrajevanje obrambnih mehanizmov že dovoljuje in kolikor varnosti že lahko doživljate), tako, da je za predelavo nasilja verjetno potrebno vztrajati v terapevtskem okolju več ciklusov in da se vmes lahko pojavi tudi odpor in upiranje telesa. Tako kot ste zelo dobro opisali gre za nekakšno »rojevanje same sebe«, za vzpostavljanje stika same s sabo in svojim telesom, ki je zaradi travme nasilja zamrznilo in vam zdaj v odraslosti onemogoča funkcionalnost. Predelava poteka na več nivojih, na razumskem (ozaveščanje z novimi pogledi na pretekle dogodke; ob tem pa se fizično vzpostavljajo tudi nove povezave med nevroni), na čustvenem (soočanje s težkimi čutenji, občutenje in prepoznavanje le teh) in tudi na telesni ravni, kjer se vse to manifestira v čisto telesnih odzivih (npr. občutek dušenja, vrtoglavica, tresenje in nemir, povišan utrip, slabost…) in česar se morda najbolj bojimo doživljati. Ne moremo vplivati na to kako hitro in na kakšen način si ti procesi sledijo, pomembno pa je zaupati v naravo, v terapevta in po možnosti tudi v višjo silo. Odločilno pa je, da ste tako pogumni, da ste s tem procesom začeli, da vztrajate in da se proces ozdravljanja nadaljuje in da si ne zatiskate oči pred dejstvi, ki nam vsem kljub zanikanju in nezavedanju, zelo močno krojijo življenje.

Ustrezen odziv na jezo (za žrtev) ne pomeni, da je treba jezo zatirati in tlačiti in se (tiho) čutiti krivo, pač pa, da se upamo postaviti zase, spregovoriti o nasilju in občutjih, čimbolj mirno (tu je ponavadi problem, ker se lahko zelo hitro razburimo in smo kmalu z nasilnežem na isti ravni, tega pa nočemo) postaviti mejo sprejemljivosti, povedati oz. pokazati, da ne dovolimo nasilja, ter seveda v prvi vrsti, da se zaščitimo oz. umaknemo pred nasiljem.

O vseh vprašanjih in doživljanjih je pomembno iskreno spregovoriti s terapevtom. Tudi glede ženske terapevtke oz. moškega terapevta. Morda je bolj kot spol terapevta pomembno kaj vse je zapisano v osebnosti in telesu terapevta, kajti prav z vsakim terapevtom (pa tudi z drugimi ljudmi) se nekje »ujamemo« in se nam nekaj začne prebujati. Seveda pa so občutja ob ženskem oz. moškem terapevtu različna zlasti zaradi tega, ker nas spominjajo na odnos z mamo oz. očetom.

Vse dobro vam želim in kar pogumno vztrajajte.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar slapovi 10 Sep 2010 18:54

Spoštovani!

Tudi tokrat hvala za odgovor. S terapevtko sem o gornjem že spregovorila in z mojim strinjanjem bo nekaj časa prisoten tudi moški terapevt, ki bo po mojem mnenju name vplival tako "partnersko" kot "očetovsko" in sva se o njegovi vlogi tudi pogovarjali. Seveda je predelav več. Morda zopet nekaj izpostavim: Dejali ste, da na fizičnem nivoju tudi potekajo spremembe. Ker me je o tem (še) sram spregovoriti, bi vprašala tukaj: ali so pri predelavi nasilja pomembni in se prebujajo tudi spolni (ugodni) občutki in ali je to normalno oz. prijetni občutki telesa, ne nujno spolni, pač pa zelo sproščujoči (ki pa jih žal zelo hitro zatrem - ker je spodaj strah pred bližino in tudi posesivnost). Tudi o tem bi rada spregovorila, vendar rabim nekaj smernic. Morda lahko pomagate tako "na daljavo".

Vaš odgovor mi pomaga morda iz neke varne razdalje, da si potem tudi v živo upam o tem spregovoriti, saj "je vse res", kar ste zapisali. Ob tem še izpostavim (čeprav sem to že dosti predelala), da se mi ponovno pojavlja občutek krivde za razpad zakona, kot v smislu: če bi... Spodaj so namreč čustva do moža še živa, gre pa za strah pred bližino in da sem morda s svojimi reakcijami "ugasnila" najin zakon.

Tudi sedaj hvala za pomoč.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar slapovi 10 Sep 2010 18:59

Ustrezen odziv na jezo (za žrtev) ne pomeni, da je treba jezo zatirati in tlačiti in se (tiho) čutiti krivo, pač pa, da se upamo postaviti zase, spregovoriti o nasilju in občutjih, čimbolj mirno (tu je ponavadi problem, ker se lahko zelo hitro razburimo in smo kmalu z nasilnežem na isti ravni, tega pa nočemo) postaviti mejo sprejemljivosti, povedati oz. pokazati, da ne dovolimo nasilja, ter seveda v prvi vrsti, da se zaščitimo oz. umaknemo pred nasiljem.

quote]

Imam še eno vprašanje: spopadla sem se tudi s svojim nasiljem, pa me zanima še, kako kot "rabelj" ukrepati.

Hvala

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 13 Sep 2010 13:21

Pozdravljeni, slapovi!

Čeprav so vaša vprašanja korektna in zanimiva vam nanje ne morem odgovoriti, ker se to tiče vašega konkretnega terapevtskega procesa, znotraj katerega boste vse te stvari naslovili. Verjamem, da je polno strahu, krivde, morda tudi nezaupanja in dvoma in da vam je težko, vendar če gremo iz nekega odnosa, znotraj katerega naj bi stvari naslavljali (tokrat terapevtskega), stvari reševat drugam, smo na istem kot pri aferi oz. prevari, kjer gre nek partner drugam iskat rešitev svoje stiske, obema partnerjema pa pripada, da znotraj njunega odnosa iščeta rešitev oz. pot ven. Saj se razumeva, kajne?

Zelo dobro vam gre in prepričana sem, da boste s pomočjo vašega terapevta vsem stiskam in strahovom in dvomom prišli do dna…

Vse dobro vam želim še naprej.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar slapovi 13 Sep 2010 20:14

Hvala za korektne odgovore, ki mi že pomagajo v praksi.Vedno se mi je zdelo, da nekako hlastam za mnenjem, potrditvijo, sedaj se spopadam z "enim" odnosom (terapevtskim), zato mi je toliko bolj pomembno, da ste me usmerili. Moram priznati, da je tudi mene glodal črv, da skačem čez plot, vendar sem se na svoji poti obrnila na marsikoga, kar sem potem odnesla v življenje. Rešitev oz. pot ven bom vsekakor poiskala v tem terapevtskem odnosu, saj bi se mi sicer zdelo, da ostajam sredi poti. Hvala vam za korektnost in odgovore, ki me bodo kljub "izven" pomoči spremljali.
Lep pozdrav!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar žalostnax2 21 Sep 2010 20:52

Jaz sem se začela spoštovati, biti tisto kar sem in se ugotovila da sem lahko prav fajn. Dejansko sprejeti sebe kot si. In takrat ti bo prav malo mar za vesoljno Slovenijo okoli tebe kaj počne. Mene je bilo groza srečanja z bišim in njegovo /na obisku pri otroku v bolnici. ampak za pogum sem vzela takrat mamo s seboj in sem se počutila prav super. Bivši in njegova pa sta se počutila do skrajnosti nelagodno. Tega mi sedaj po treh letih ni potrebno nikoli več storiti. Še celo na nastop otroka sva šla skupaj, nato na pijačo vsi skupaj (pravzaprav smo se imeli super). Prijatelji so od obeh (nisva pa imela veliko skupnih), stike imajo z obema.
Bodi le ti. Tisto kar si si želela biti. Vedno pa si lahko najdeš drugo družbo.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar slapovi 22 Sep 2010 14:49

Hvala za spodbudne besede. Veliko mi pomeni "najti stik s seboj", imeti pravico (tako on kot jaz) biti na istem kraju; vse to sem uporabila že v čisto konkretnih situacijah. Težavo mi predstavljajo nenapovedana srečanja, kajti na nastopih otrok sva tudi midva kot starša, če hči zboli npr. med poukom, jo gre iskat on, ker imam jaz predaleč službo. To je lepši del, znotraj naju pa se žal otroci včasih znajdejo v navzkrižnem ognju, ko so se stvari, ki prej niso štimale med nama preselile na drugo torišče. Seveda takoj, ko to ugotovim postavim mejo, včasih uspešno in suvereno, včasih pa tolčem z mlini na veter.

Veliko težavo pa mi predstavljajo nenadna srečanja ali srečanja, ki si jih jaz želim, smo jih prej delali skupaj, sedaj pa se jih izogibam, samo zato, ker ne bi znala (zaenkrat) še biti v istem prostoru (srečanje npr. v bazenu, kamor smo radi hodili, na lokacijah zunaj...) Moti me, ker se jih izogibam. Naj pa povem, da nekaj konkretnih korakov v to smer, kot jo je zapisala ga. Jerneja Dimec, da "Vprašanje torej ni komu ta prostor pripada in kdo se ima pravico pojaviti tam ( ker imata oba to pravico), niti ne gre za vprašanje vztrajnosti (kdo bo zmagal oz. kdo bo popustil), pač pa gre za to koliko stika s samim seboj si bosta dovolila - v smislu izpostavljenosti ranljivosti, sramu in zavarovanju svojega dostojanstva. To konkretno pomeni, da vi sami pri sebi ugotovite in predelate zakaj se vi ob tem morda počutite šibkejšo, zapostavljeno in manjvredno (čeprav ni potrebno, da bi se tako počutili!) in s tem na nek način dajete njemu moč, da se (še bolj) počuti večvrednega, močnejšega in bolj upravičenega, da je tam (čeprav seveda nima nobene realne osnove, da bi imel to prednost)", sem naredila. S pomočjo tega odgovora in tudi terapije, ki jo imam, sem prišla do odločitve za uradni korak k razvezi. To je bil razmislek po tem, da me odnos, kjer ni pogovora, sodelovanja, je prikrita manipulacija ne izpolnjuje, da ne bo bolje. Več je še teh stvari zadaj, vse pa je plod dolgega in trdega dela na sebi, da sem končno dozorela še za uradni korak.

Vesela sem vsakega spodbudnega odgovora, predvsem pa vseh različnih poti, ki do odločitev pripeljejo.

Hvala

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh