Med.Over.Net

Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: dr. Anica Koprivec Prepeluh, zakonska in družinska terapevtka • dr. Barbara Kutnar Novak, zakonska in družinska terapevtka • Edin Durakovic, kulturolog in doktorant ZDT • Jana Lavtizar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • Melita Kramar, specialistka zakonske in družinske terapije • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC)

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

dr. Anica Koprivec Prepeluh , zakonska in družinska terapevtka

Anica_K._Prepeluh

dr. Barbara Kutnar Novak , zakonska in družinska terapevtka

Barbara Novak

Edin Durakovic , kulturolog in doktorant ZDT

Edin Durakovic

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka

JanaLavtizar

Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka

JernejaDimecBratina

Melita Kramar , specialistka zakonske in družinske terapije

Melita Kramar

dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.

Sabina_JuricSenk

mag. Uroš Drčić , specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC)

Uroš Drčić

Je specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC). Je direktor zavoda Revita, center za svetovanje in izgorelost, kjer vodi prakso individualne, partnerske in skupinske psihoterapije ter psihosocialnega svetovanja. Skozi leta psihosocialnega dela je tudi na podlagi lastne izkušnje izgorelosti dal poseben poudarek pomoči osebam s težavami s prekomernim izčrpavanjem. Vodi tudi svetovalno skupino prav za osebe s takimi težavami. Znanja in veščine s področja psihoterapije je pridobil v okviru študija na Univerzi Sigmunda Freuda ter specialističnega študija psihoterapije transakcijske analize na Psihopolis inštitutu pod mentorstvom priznanega psihoterapevta Zorana Milivojevića, TSTA. Je član Mednarodne zveze za transakcijsko analizo (ITAA). Poleg privatne prakse je Uroš v preteklosti več let delal kot psihoterapevt v programu za psihosocialno rehabilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami Društva Projekt Človek.

Mamin sinček

Default avatar

ofelija

Spostovani,

veliko sem že na forumu prebrala o maminih sinckih, vendar nikjer nisem zasledila odgovorov na naslednja vprasanja: Ali se mama zaveda, da s svojim ravnanjem sinu skoduje, ali ne? Razmisljam, da vsaka mama zeli svojemu otroku najboljse, oziroma, da se posameznik na podlagi vesti zaveda kdaj dela dobro in kdaj ne. Ter, ali mamin sincek dojema, da odnos ni pravilen ali ne? Ce ne dojema, kaj je potrebno, da to dojame? Kaj za takega sina pomeni partnerka in kaj otrok?

Hvala za odgovore.

Lep pozdrav
Default avatar

Jerneja Dimec, spec. ZDT

Pozdravljeni, ofelija!

Sprašujete o maminih sinovih. Mama se ne zaveda, da škoduje sinu. Če bi se mama začela tega zavedati, tega verjetno ne bi več počela. Mama (kot vsak človek) dela stvari vedno izključno zaradi sebe, morda zato ker sama potrebuje nekoga, da zanj skrbi in se počuti potrebno in pomembno, morda je v zakonskem konfliktu in se je lažje ukvarjati z otrokom kot z možem, morda zato, ker nima predelane svoje lastne zgodovine, ki jo nezavedno ponavlja v enaki ali pa popolnoma nasprotni smeri ali pa zaradi številnih drugih možnih razlogov, ki niso ozaveščeni oz. zato, ker je sama kot ženska v stiski in ne more niti priti do tega, da bi v resnici postala mama (čeprav ima otroka in tehnično je mama, v resnici je to samo ranjena ženska). Vzroke je potrebno ugotoviti za vsakega posameznika/co posebej. Biti mama pa dejansko pomeni, da začutiš otroka in njegovo stisko. Mama bi torej morala v prvi vrsti najti stik s sabo, začutiti sebe in svoje telo, ozavestiti dogodke in vzorce iz svoje družinske zgodovine in otroštva in preko otroka začeti doživljati kaj se ji je dogajalo oz. kaj se zdaj ponavlja pri njenem otroku. Mama oz. starši sigurno naredijo za otroka tisto, kar mislijo, da je najbolje zanj oz. naredijo tisto, kar največ zmorejo narediti oz. nuditi v tistem trenutku – čeprav jih tudi ne opravičuje odgovornosti, da bi naredili še kaj več za otroka, zlasti v čustvenem smislu oz. da bi sami zrasli kot starši. Skratka, na kratko - zaradi lastnih stisk mama oz. starši žal ne uvidijo, da delajo včasih tudi škodo svojim otrokom, kar se lahko v družinskem sistemu ponavlja par generacij.

Otrok posesivne mame (mamin sinček ali postaršen otrok ali čustveni partner ) ponavadi sam ne uvidi, da ta odnos ni pravilen. Morda se mu dozdeva, da nekaj ni v redu, čuti, da gredo stvari predaleč, vendar otrok zelo težko naredi korak iz tega ven sam, ker vsak otrok zaradi želje po sprejetosti zagovarja svoje starše in ponavadi krivi sebe, ne uvidi pa čustvenih oz. drugih zlorab, ki se mu dogajajo. Kaj je potrebno narediti, da bi človek uvidel v čem je, je zelo težko reči, še posebej zato,ker je vsak odrasli sam odgovoren za svoje življenje, pa tudi za (ne)predelavo preteklosti. Mnogi so tako močno v tem sistemu (zlorabe), da ne vidijo poti ven, najtežje pri vsem pa je, da pot iz tega ni enostavna in je potrebna zavestna odločitev. Ni recepta, nikogar se ne da prisiliti, da bi se spremenil, nikomur ne moremo dopovedati kaj se mu dogaja, dokler sam ne pride do tako hude stiske, da začuti, da tako ne bo šlo več in da se želi spremeniti. Samo odpiranje oči maminim sinčkom verjetno nič ne pomaga, dokler sami ne bodo ugotovili, da se jim je dogajala zloraba oz. krivica. Morda pa jih postavljanje pred dejstvo – da ne prevzemamo odgovornosti namesto njih, da vztrajamo, da sami nekaj naredijo oz. da drugače v resnici morda ostanejo brez drage osebe (odhod) – lahko pripravi do razmišljanja. Tu je spet za vsakega posameznika potrebno ugotoviti prav njegovo zgodbo in najti ključ za razrešitev, s čimer se ukvarjamo na terapijah. Tole je le nekaj teoretičnih, možnih vzrokov. Kaj partnerka oz. otrok za takega maminega sina pomeni lahko samo ugibamo. Morda samo nezavedna zamenjava za mamo, morda želja po resnično drugačnem življenju, čeprav so nezavedni vzorci močnejši. Pomembno za prav vsakega posameznika bi bilo torej odrasti, se soočiti s svojo zgodovino, s svojimi čustvi, vzorci vedenja, skratka poskrbeti za »osebno higieno« - kakor danes tudi rečemo, da zakonska in družinska terapija postaja del potrebne osebne higiene posameznika.


Lepo pozdravljeni in vse dobro.
Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si
Default avatar

Lena 39

[quote=""Jerneja Dimec, spec. ZDT""]
dokler sami ne bodo ugotovili, da se jim je dogajala zloraba oz. krivica. Morda pa jih postavljanje pred dejstvo – da ne prevzemamo odgovornosti namesto njih, da vztrajamo, da sami nekaj naredijo oz. da drugače v resnici morda ostanejo brez drage osebe (odhod) – lahko pripravi do razmišljanja.

Kaj partnerka oz. otrok za takega maminega sina pomeni lahko samo ugibamo. Morda samo nezavedna zamenjava za mamo, morda želja po resnično drugačnem življenju, čeprav so nezavedni vzorci močnejši. .[/quote]

Se popolnoma strinjam, da je terapija nujna in neobhodna, če jo takšne mamin sinko sploh sprejme (moj se je je namreč udejstvoval samo zaradi forme, brez kakršnegakoli uvida). Zanima pa me ali vsi postanejo tako strašansko ogroženi in posesivni, ko jih postaviš pred dejstvo, da jih boš zapustila? Saj se je pri nas redno dogajalo, da je ob mojih "postavljanijih pred dejstvo" navrgel goro obljub in želja po izboljšanju, vse skupaj pa se je vseskozi nadaljevalo po starih tirnicah in vzorcih. Po terapiji sem vsaj jaz okrepila svojo samopodobo in samozavest in postala odporna na njegovo psihično nasilje - to pa ga je tako "zlomilo", da si je iskal "izhode" v drugih ženskah.

Zanimivo mi je tudi, ne glede na vse teorije o vzorcih izbire, da jaz njegovi materi niti najmanj nisem podobna v nobenih karakteristikah (torej sem "fake" oz. morda "napačna izbira" zaradi neizkušenosti v mladosti), sedanja nova partnerka pa ji je podobna do najmanjšega možnega vlakna, še vizualno sta si podobni posebej pa v načelih, nesposobnosti in manipulativni naravi (ok kolikor informacij o njej sem pač pridobila, se je slišalo kot da mi nekdo opisuje mojo bivšo taščo)? Je to morda potrditev "pravilnosti" njegove sedanje izbire, da bo končno lahko ob partnerki ponovno podoživljal vse zlorabe iz mladosti in ga bo to osrečevalo?

Poleg tega pa opažam, da zlorablja otroka (manipulacije in druge oblike čustvene zlorabe in psihičnega nasilja nad njima), še posebej odkar je tašča pred 4 leti umrla. Je to zamenjava za mater, ker z novo partnerko zaradi trajajočega ločitvenega procesa še ne živi skupaj?
Zanima me tudi kaj lahko kot mati storim, da takšne čustvene in psihične zlorabe čimbolj nevtraliziram? (žal sodišča upoštevajo predvsem očetovske pravice do stikov, mnenj sodnih izvedencev o njihovih slabih vplivih na otroke pa ne, niti priporočil izvedencev za pošiljanje na terapijo) Kakšne psoledice bosta imela otroka zaradi takšnega ravnanja?
Default avatar

Barbara Novak

Spoštovana,

očitno sva dve terapevtki odgovarjali istočasno, zato bomo izjemoma dodali dva odgovora.

Vprašanja, ki ste jih postavili, so hkrati zelo resnična in v življenju žal precej pogosta: čustveni partnerji staršev, mamini sinčki, očkove ljubljenke… Vam bom odgovorila kar konkretno. Mati, ki svojega sina nevede »potisne« v vlogo svojega čustvenega partnerja, se tega odnosa oz. negativnih posledic tega odnosa ne zaveda. Otrok se v vlogi »nadomestnega zakonca« ali kot pravite »maminega sinčka« znajde (še posebej pogosto je to, če je sin prvi otrok!) iz razlogov, ker je materin odnos z možem nesrečen, nezadovoljen, neuresničen oz. se mati zaradi kakšnih drugih razlogov od moža odtuji (ali od od nje) oz. se z njim ne razume. Torej, kadar pride do odtujenosti v zakonu, kjer so konflikti ali odkriti ali zelo prikriti, je to lahko podlaga, da si eden od staršev podzavestno 'izbere' enega od otrok za čustvenega partnerja. Ta sin materi služi z namenom zadovoljitve njenih čustvenih potreb po pomembnosti in potrditvi, saj čuti, da je le na ta način z njo povezan. Neizpolnitev njenih želja zanj predstavlja grožnjo, da jo izgubi. Nekje globoko v sebi nosi strah, da bo s strani matere zavržen ali da ga ne bo imela rada, če ji ne bo sledil. Čeprav sin dostikrat čuti, da mu gre mati na živce, da mu je neprijetno ob njej, da je jezen in besen nanjo ali jo celo sovraži, se velikokrat ne zmore s to resnico soočiti in mater odločno zavrniti ter s tem poskrbeti zase. Pogostokrat se potem zgodi, da sin prekine vse stike s svojo materjo, sovraštvo in bes, ki je v resnici namenjen materi, pa projicira v svojo partnerko in njo obsoja ter krivi za svoje izgubljeno otroštvo. Partnerka postane »tarča« za ves gnev in jezo, ki jo je sin čutil do matere, a ji tega ni bil zmožen izraziti. Lahko pa ta sin ostane leta in leta v močnem čustvenem odnosu z materju, ki ga jasno odkrito zanika in partnerki trosi izgovore, da se ji to le dozdeva, da mu mati hoče dobro… (kar je sicer res) čeprav partnerka običajno prav čuti, kdaj je mati prestopila meje sinove intimnosti, saj je le-ta zunaj tega odnosa. Zagotovo je sin edini, ki mora materino čustveno posesivnost odločno ustaviti, seveda pa se mora za to najprej odločiti in še prej začutiti materino manipulacijo in prevaro, saj je tu sinovo življenje povsem zanemarjeno. Sin mora sprevideti, kdaj mati ni več le mati. Matere dajo v ospredje otrokove potrebe in ne svoje neuresničene potrebe po varnosti in sprejetosti.

Vso srečo vam želim.
dr. Barbara K. Novak, zakonska in družinska terapevtka

www.bodisprememba.si/
Default avatar

Lena 39

[quote=""Barbara Novak""]
Pogostokrat se potem zgodi, da sin prekine vse stike s svojo materjo, sovraštvo in bes, ki je v resnici namenjen materi, pa projicira v svojo partnerko in njo obsoja ter krivi za svoje izgubljeno otroštvo. Partnerka postane »tarča« za ves gnev in jezo, ki jo je sin čutil do matere, a ji tega ni bil zmožen izraziti. Lahko pa ta sin ostane leta in leta v močnem čustvenem odnosu z materju, ki ga jasno odkrito zanika in partnerki trosi izgovore, da se ji to le dozdeva, da mu mati hoče dobro… (kar je sicer res) čeprav partnerka običajno prav čuti, kdaj je mati prestopila meje sinove intimnosti, saj je le-ta zunaj tega odnosa. Zagotovo je sin edini, ki mora materino čustveno posesivnost odločno ustaviti, seveda pa se mora za to najprej odločiti in še prej začutiti materino manipulacijo in prevaro, saj je tu sinovo življenje povsem zanemarjeno. Sin mora sprevideti, kdaj mati ni več le mati. Matere dajo v ospredje otrokove potrebe in ne svoje neuresničene potrebe po varnosti in sprejetosti. [/quote]

Kako izjemno resnično!!! Prav tako sem se počutila v zakonu z maminim sinkom, ki se je nad mano znašal zaradi svojega besa nad materjo (in mlajšo sestro, saj zaradi bolnih družinskih odnosov nikoli ni smel biti v konfliktu z njo). To sem občutila kot izjemno krivico, saj nikakor nisem počela nič takega kot mi je bilo očitano. Trajalo je zelo zelo dolgo časa, da sem dojela, da sem le kanta za praznenje frustracij, ki so namenjene drugima dvema....
Default avatar

Vprašanje

Sama se sprašujem(in odgovora še ne vem) kako to da nekatere
ženske izberemo mamine sinčke? Zakaj ravno njih? Kaj je v nas takega
da smo tako kompatibilne z njimi? Najbrž ni naključje?
In kako to da oni izberejo ravno nas? Najbrž ne zato ker bi bile
že skoraj idealne in brez potrebe po razvoju? Verjetno imamo tudi
me kašno slepo pego in kaj pri sebi za poštimat?
Zdi se mi da so te podobnosti, ki nas privlačijo, očem nevidne in
sploh zelo subtilne in težko prepoznavne.Pomembno se mi zdi tudi
da za neuspele zakone ne krivimo samo nasprotno stran ampak
tudi pri sebi najdemo kaj kar bi bilo treba pomesti.
Default avatar

Jerneja Dimec, spec. ZDT

Pozdravljeni, Vprašanje!

Zelo dobro razmišljate in ta vaša vprašanja so res bistvena pri vsej stvari. Super. Saj je pomembno razumeti kako je z maminimi sinovi, še bolj pomembno pa je pri sebi najti odgovor kako to, da sva si ravno midva z maminim sinom privlačna, kako da sva ravno midva prišla skupaj in kaj moram jaz pri sebi spremeniti in predelati, da se mi to ne bo več dogajalo oz. s čim mu morda omogočam, da je še kar lahko v tej vlogi in mu ni potrebno odrasti. Jaz morda tu igram nekoga (morda neko mamo), ki mora za vse poskrbeti, urediti, postoriti...? Meni morda kar ustreza, da je na nek način tako odvisen od mene, da se lahko jaz počutim tako pomembno, skrbno, vsemogočno, da se morda počutim malo vzvišeno, da mu morda lahko kdaj očitam, ga krivim, se jezim nanj...?....Mi je od nekod poznano občutje, da moram skrbeti za nekoga, nositi bremena namesto drugih?… Na katerih čutenjih sva se v resnici ujela?... Tu je res še težje najti odgovor zase in če nam je najlažje kriviti partnerja in nanj zvaliti vso jezo in bes (ali pa na tašče oz. starše), nam ob tem soočenju s samimi sabo sigurno ni najlažje in se nam začne prebujati bolečina, prizadetost, razočaranje, žalost, jeza… Soočenje s temi čutenji pa je nujno za izhod…

Vse dobro vam želim.
Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si
Default avatar

gorenjka123

Spoštovani,

sicer ne vem, če še kdo odgovarja na to temo, ker je že dolgo od zadnje objave, ampak bom vseeno napisala ... Vljudno bi prosila za vaše strokovne mnenje ...
Želela bi namreč pomagati oz. razsvetliti obzorja svojemu večletnemu partnerju, za katerega menim, da je mamin sinček, ampak ne tipični mamin sinček ... Sicer vseh kriterijev maminega sinčka ne poznam, ker to ni moja stroka:) ampak lahko rečem, da je samostojen moški, ki mi je vedno pripravljen pomagati, ki od mene in tudi v bistvu od nikogar drugega ni odvisen, je delaven in skratka res super moški, kar lahko po vseh teh letih še vedno rečem in bi se tudi vedno znova zanj odločila. Še vedno sva skupaj srečna in tudi zaljubljena. Daje mi občutek varnosti, ljubezni in vse kar je potrebno … Verjetno se sprašujete, v čem je potem problem … Ampak so stvari, ki se mi zdijo neobičajne in tudi vem, da ga obremenjujejo, čeprav si tega ne bi nikoli priznal … Je namreč tak tip moškega, ki želi ugoditi tistim, ki jih ima rad. Gre namreč za to, da je edinec (trenutno star 30 let), ki je sicer živel v družini tako z očetom kot z mamo, ampak je bil (tako so mi rekli) oče večino časa odsoten, saj je veliko časa preživel pri svoji mami namesto doma, kar je delno tudi posledica tega, da oče in mati nimata odnosa kakršnega bi naj imela mož in žena ... Njegov oče se je postavil na stran svoje mame in ne žene in je bil tipičen mamin sinček. Partnerjev oče v maminih očeh ni oseba, na katero se lahko resnično zanese, mu vse pove in ki je dovolj sposobna, da bi za njo skrbela, ampak je to v njenih očeh moj partner ... In tukaj nastane problem ... Sreča je sicer ta, da se ona večinoma časa zaveda, da ne more viseti na njem, ker ima njen sin svoje življenje in tudi moram reči, da imava s taščo super odnos, ampak on je še vedno njen sinek. Tudi kliče ga tako pri tridesetih letih, ker se meni osebno zdi neustrezno … Tudi večkrat na dan ga pokliče, mu zvečer piše smse za lahko noč in pričakuje, čeprav živiva skupaj, da pride vsak dan domov (res je, da sta oba starša bolehna)na kosilo, ampak tudi jaz bi, kdaj pričakovala, da bi najprej prišel k meni domov in šele potem domov v njegov prejšnji dom na obisk ... Sama pravi, da je on oz. midva oba njena svetla točka in potem je razumljivo, da predvsem on kot sin, želi to tudi ostati. Imam pa ga dovolj rada, da mu večino časa pustim, da se odloči po svoje in mu ne gnjavim, kako in kaj ... Čeprav mu poskušam povedati, da se mi to ne zdi prav ... Moram tudi reči, da je situacija boljša kot je bila pred leti (zadeva se izboljšuje). Prav tako je bil problem, ko sem se odločila, da bi šla na svoje in on še ni bil pripravljen iti od doma (naj povem, da sem od njega mlajša in da je bil on star že skoraj 30), sama sicer nisem imela redne službe, ampak sem želela na svoje, tako da se sem to tudi naredila in izpeljala zadeve pozitivno. Takrat je bil trenutno brez službe in je delal še neke strokovne izpite, tako da je bil njegov izgovor, da nima dovolj denarja, da bi prispeval, da pride živet k meni. Ko je dobil službo pa sem ga dobesedno postavila pred dejstvo, ali pride k meni živet ali pa je bilo to to. Naj povem, da je drugače pri meni spal in bil večinoma časa, ampak si nikakor ni mogel odnesti vseh stvari od doma, češ, da mama ne bi doživela prevelikega šoka. No, po razmisleku in potem, ko je videl, da mislim resno, je prinesel vse stvari in od takrat tudi srečno živima skupaj ... Naj še povem, da je tudi zelo razumem človek, s katerim se lahko marsikaj pogovoriš, ampak ta tema o mami pa je v njem tako globoko, da se je verjetno niti sam ne zaveda, da je lahko problem ... Hkrati nikoli ne govori veliko o poroki ali o otrocih, čeprav vem, da si vse to želi, tudi povedal je že večkrat, ampak se mi zdi kot da ga nekaj ovira, kot, da bi to pomenilo, da bi se še bolj osamosvojil in odtujil od mame. Verjamem in čutim, da me ima resnično rad, drugače tudi sama ne bi iskala nekih rešitev … Prosila bi vas, če bi mi lahko povedali, kako nastopiti, da bo razumel, da je prav, da gre po svoji poti in da ni prav, da je mama tako navezana nanj, ker čutim, da mu je to še dodatno breme in da gre večinoma domov samo zato, da je tam in potem gleda tv, je na računalniku … Skratka imam občutek, da želi samo izpolniti, kar mora ... Ne me razumeti napačno-njegova mama je super oseba in je vredna vsega spoštovanja in ljubezni, tudi sama jo imam zelo rada, ampak to ni prav ... Njena dotična oseba bi moral biti njen mož, ne sin ... Naj še tudi povem, da bi se moj partner zmeraj postavil na mojo stran (če bi seveda prišlo med nama z mamo do konflikta) in da drugače tudi jasno pove svoje mnenje (ni tipični mamin sinček), ampak globoko v sebi vem in me moti, da se ne more čisto odpreti in z mano narediti koraka naprej, ker vem, da ima v njegovem življenju mama še vedno pomembno funkcijo in se nekako podzavestno ne more čisto osamosvojiti, se sprostiti in čisto odpreti ... Želela bi mu pomagati, da bi to razumel, ampak ne želim, da ima občutek, da mora priti takoj po službi k meni, da mi ugodi, tako kot jaz želim, ampak, da naredi po svojem srcu, da živi in se sprosti … Da ni on tisti, ki mora zmeraj biti za mamo tukaj, ampak bi to funkcijo naj imel njegov oče … Zanima me, če se vam zdi v redu, da si odrasel moški vsak zvečer dopisuje z mamo smse in da mu mama piše, da ga ima rada (naj še sicer povem, da sta oba starša bolna), ampak tudi pred tem ni bilo drugače ...
Mama ga kliče večkrat na dan, če je z njim vse v redu, kar se mi ne zdi normalno … In takoj, ko pride popoldan iz tujine iz službe mu napiše, če se kaj vidimo … Naj povem, da če ga kak dan slučajno ni domov, se sicer ne kuje in ni jezna nanj, ampak je pač žalostna, če ga ni, ampak mislim, da ga to ravno še bolj prisili do tega, da gre domov, češ, da ne bi bili doma žalostni … Je pa tudi res, da je on takšna oseba, pri kateri z užaljenostjo ne prideš nikamor ... Mislim, da mama tega ne dela zavestno, ampak podzavestno, je pa tudi res, da je moj partner na to tako navajen, da se mu to zdi nekaj normalnega, meni osebno pa se to ne zdi v redu, kar mu tudi povem ... Naj še povem, da čeprav me to moti, nanj ne želim še dodatno pritiskati, ker ga imam preveč rada, da bi mu nalagala še breme odgovornosti tega, da skrbi za moje zadovoljstvo, da npr. pride najprej k meni domov, ker se mi to ne zdi prav. Sama sem se že osamosvojila, do te mere, da sem večino časa lahko sama in da tega ne jemljem osebno ali tragično. Na lep način bi mu namreč rada pokazala pravo pot in ga tudi malo razbremenila ...
Prosila bi za vaše mnenje in pomoč!

Hvala vam in lep dan vam želim!
Default avatar

JernejaDimecBratina

Spoštovani gorenjka123!

Obremenjuje in boli vas situacija z vašim partnerjem, ki je sicer odločen in samostojen moški, v odnosu z mamo pa mu je težko postaviti meje. Čutiti je, da se ji ne upa reči ne oz. je razočarati in ji zato skuša čim bolj ustreči, posveča ji veliko svojega časa in vse to zelo močno vpliva na vajin partnerski odnos. Ne vem koliko njega mamina posesivnost že moti in jezi (koliko pa jo sprejme kot normalno in se o tem morda niti ne sprašuje), koliko sta se o tem vidva že uspela pogovoriti, koliko ste mu vi uspeli iskreno opisati svoja občutja, strahove, dileme… morda omeniti tudi vašo (ne)pripravljenost (??) tolerirati takšne situacije vnaprej… Odločitve o tem ali npr. iti po službi na kosilo domov (kje je dom zanj zdaj??? - pri mami ali pri vama), velikodušno prepuščate njemu - in on praviloma izbere mamo, saj navzven zgleda kot da je vam tako v redu! Vi pa zaradi številnih klicev in njegovih obiskov pri tašči ostajate prikrajšani kot da je za vas samoumevno, da se odrečete svojim željam in pričakovanjem v vajinem odnosu in žrtvujete ta vajin čas v dobro odnosa mame in sina. Vi se posledično v partnerskem odnosu čutite razočarani, zapostavljeni in prikrajšani ter verjetno postajate že jezni, ne želite pa biti tečna in zahtevna partnerka, zato ste še potrpežljivo tiho in trpite sami v sebi in si verjetno te jeze niti še ne priznate. Po drugi strani partnerja zelo dobro razumete, čutite, da je razpet »med dvema ognjema«, imate ga radi in ker je tudi do vas dober in ustrežljiv, jezo verjetno nekam potlačite. Razumete njega, izgubite sebe. V sebi pa vedno bolj jasno čutite, da se vam dogaja krivica in da nekaj ni v redu. Koliko si smete verjeti, da je res tako in da vam kot partnerki pripada, da se v resnici odloči za vas in da veliko stvari, ki si jih prilašča mama, zdaj spadajo v vajin odnos?

Sprašujete na kakšen način to predočiti partnerju, kako mu pomagati in ga razbremeniti?! Dobro bi se bilo vprašati od kod vam potreba po pomoči in reševanju? Biti aktivni in ukrepati v nečem, kar dotični kar pasivno prepuščajo? Morda prevzemati odgovornost namesto drugega?... In v čem bi mu vi želeli pomagati ali ga »razsvetliti«? V njegovem odnosu z mamo? (Ali pa v odnosu z vama (kot partnerja, morda zakonca, starša))? Čigava pa je odgovornost za vsak posamezen odnos? In kdo v njem lahko kaj reši? Logično je, da samo oba udeležena. Vi partnerju ne morete pomagati, saj bo nekaj v odnosu sin – mama lahko spremenil on, če se bo on tako odločil in sploh začutil potrebo po tem. Res je globoko problematično, če starši (verjetno nezavedno) ne pustijo odrasti svojim otrokom in jih spustiti v samostojno življenje in jih preko različnih potreb, pomoči, obiskov… lahko še vedno pretirano vežejo nase. Ta naloga upiranja in postavljanja meja svojim staršem za odraslega otroka nikakor ni lahka, saj je naravna pot obratna. Stvari so še težje, če gre za edinega otroka in za soočanje z ostarelostjo in boleznijo staršev. Vi zelo dobro čutite te nevidne nitke, s katerimi je na primarno družino privezan močneje kot z verigo, vendar je »osvoboditev« odvisna od njega. Vi mu pri tem ne morete pomagati, čeprav vidite in razumete stvari zelo jasno. Problem je, da jih on zelo verjetno sploh še ne vidi oz. ne čuti. Kar lahko vi storite, je da vzamete sebe in svoja občutja zelo resno, da si priznate, da vas partnerjevo preveliko posvečanje svoji izvorni družini moti, boli in jezi in da postanete glede tega manj tolerantni. Da si upate biti bolj zahtevni glede vajinega odnosa. Da se o tem vidva veliko pogovarjata. Da mu skušate prikazati kako vas boli ta odnos in da vi pri sebi odkrivate kaj se pa vam od nekod poznanega prebuja ob partnerju in njegovih odhodih domov… Da morda vztrajate, da se skupaj odločita za partnersko terapijo, če sama ne bosta zmogla najti poti naprej… Ob vašem tudi siceršnjem vztrajanju (npr. glede posvečenega časa vam) pa se zna njemu kaj domačega prebuditi… Stvari so namreč zelo kompleksne, vzajemne, prepletene, globoke, nezavedne, na več nivojih in jih ni tako enostavno predelati…

Rada bi vam še ovrednotila pomembnost, da ste vztrajali, da se je preselil k vam (če ne bi, se mu verjetno še ne bi bilo treba!) in da ste se vi sami že uspeli osamosvojiti.

Vse dobro vam želim.
Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/
Default avatar

Pikapolonica21

Mene pa zanima ali kdaj mamini sincki se sploh gdaj lahko postavijo na svoje lastne noge? Ali zaradi tega pridejo prepiri med zakoncema
Default avatar

JernejaDimecBratina

Spoštovani Pikapolonica21,

Odprli ste staro temo z verjetno zelo aktualno temo. Ker je bilo veliko o tem povedanega že zgoraj, vam bom tudi na kratko odgovorila. Nekoliko posplošeno, kar je lahko do koga tudi krivično, ker ima v resnici vsak svojo zgodbo in svoje življenje, pa vendar.

Vprašanje če se in kdaj se mamini sinčki postavijo na svoje lastne noge je zelo na mestu. Menim, da je to mogoče samo, ko so v to »prisiljeni«, torej ko jim ne preostane nič več drugega. Dokler jim uspe celo življenje učen ( in uspešno naučen) ter zanje samoumeven način življenja peljati dalje, ga bodo tudi peljali. V smislu dokler aparat deluje – ni potrebe po popravljanju (ali zamenjavi??). Verjamem, da človek v resnici ne uvidi, da počne nekaj narobe, ker je tako prepričan v svoj prav. In če se partnerka pritožuje, dojema njo kot tečno…. Kakor je opisano odvisno od njega, pa je zelo bistveno tudi od drugega, npr. od partnerke, mame… – s čim, kako in do kdaj sodeluje v tej igri s svojo držo in svojim vedenjem, ki to so-omogoča. Tu se odpre novo polje osebnosti drugega. In ukvarjanja s sabo.

Bistveno je torej, da lahko vsak spreminja samo sebe – to pa lahko stori le, ko ugotovi, da ima problem on sam, ko želi v resnici spoznati samega sebe in ko se odloči nekaj spremeniti – pri sebi. Dokler tega ni, se začarani krogi samo vrtijo. Največkrat pri obeh parterjih.

Kakor opažate verjetno tudi sami, se način oz. najgloblji vzorec življenja, ki smo se ga naučili, ( bolje rečeno »skenirali« in »posneli«) nezavedno prenese v vse odnose, torej tudi v partnerstvo in starševstvo. In normalno je, da se tam stvari še bolj »zakomplicirajo«, z namenom, da bi se tokrat stvari uredile, »pozdravile«, razrešile na nov, drugačen način. Vendar se po vedno isti poti ne pride v nov kraj, ampak v vedno isti kraj. Tudi, če vklopimo avtomatskega pilota, ne pomaga, saj je vprašanje kam želimo priti.

Prava drža je verjetno drža odprtosti, aktivnega iskanja in učenja novega, pripravljenosti korigiranja smeri, pogovarjanja, ranljivosti, iskanja poti do sebe, do drugega in do Boga… Vsak ima svobodno voljo in možnosti,da se odloča tako kot se njemu zdi prav…

Vse dobro vam želim in prijazne praznične dni
Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/
Default avatar

ree

Mene zanima, ali mamin sinček oz. čustveni partner, kot se navaja, tudi spi z materjo. In kako je z njimi po smrti matere.
Default avatar

iskalka poti

Pozdravljeni,

s pomočjo odgovorov in knijige Ne boj se ljubiti! sem dojela, da je moj fant mamin sinko. Sinko, ki ji zavestno kaže, da se hoče odcepiti od nje, ona pa mu ne pusti. Težko je, ker na to ne morem pokazati s prstom. Taščina dejanja so namreč na prvi pogled čisto nič napačna, popolnoma pozitivna (kot so npr. samoiniciativna gospodinjska dela, na zvon obešena materinska skrb ipd). Ta mati še toliko boljša izpade kot tašča, ker je do mene zelo prijazna, mi nikdar nikoli ni nič slabega storila ali rekla. (Razen tako, da je v moji odsotnosti vsejala dvome v fanta, da je kakšen plan pravilen, čeprav je pred mano dajala vtis, da se strinja.) Torej ne spada pod kategorijo tašče, ki bi jo lahko brez težav obtožila, da mi noče "prepustiti" svojega sina. Pravzaprav mi daje očutek, da me je sprejela v svoj "trop" (ona v njenega). Ali je to samo njena sprijaznitev, da druge poti ni?

Zdaj pa pride še večji štos. Vso to njeno "kupovanje" sina sem intuitivno občutila kot napad na fanta, ker sem v bistvu tudi sama poškodovana "roba". Ta občutek napadanja in potrebe po tem, da se je treba braniti, sem razvila, ker me je imel oče pod nadzorom. Pa ne govorim o zdravem nadzoru, temveč o izsiljevanju z očetovsko ljubeznijo, seveda ne na deklarativni ravni. Zaradi tega taščine napade, ki na prvi pogled to sploh niso, nekako podoživljam kot napade name. Ker pa ne gre za mojo mater, se počutim toliko bolj nemočna, saj se ne morem braniti pred taščo iz treh razlogov. Prvič zato, ker te pravice nimam (saj ni moja mati). Drugič zato, ker njena dejanja izpadejo samo kot dokazi ljubezni do sina (in do snahe). Tretjič zato, ker "napada" fanta, ne pa mene.

Naj povem, da ko sva začela hoditi s fantom, je bil fant samostojen in ga nisem dojemala kot nekoga, ki ga je treba ubraniti pred posesivnostjo matere. To se je pokazalo šele čez nekaj let. Kolikor razumem, jaz ne morem narditi skoraj nič. Očitno pa nima razrešenih "travm" v odnosu z mojim očetom. Zanima me, če bi mi družinska terapija pomagala pri tem?
Default avatar

JernejaDimecBratina

Spoštovana iskalka poti,

hvala za zaupanje vaše zgodbe. Prav imate, da v odnosu mame in sina vi ne morete narediti ničesar, saj gre za njun odnos in sta zanj odgovorna onadva oba. Partner je odrasel moški, ki se mora sam braniti in ubraniti pred posesivno materjo, prav tako je od njega odvisno ali se bo uspel izviti iz njenega objema in najti »lepši ali grši« način, da bo pri tem lahko vztrajal (namreč svojo odločno držo – do česar pa bo najlažje prišel s terapevtsko podporo). Vem, da je to zelo težko zanj, ker jo ima rad in si ne želi konfliktov, obenem pa je vprašanje kaj vse on poskuša in udejanja oz. ga morda mamino nestrinjanje zaustavi. Toda samo on je tisti, ki ta njun odnos lahko razreši oz. spremeni svoj del odnosa med njima. Čutiti je, da vi bolj opazite in prepoznavate »mamine napade« nanj, na katere pa on morda sploh ne odreagira (več), kar pa daje vtis, da je glede postavljanja zase (in za vaju) morda bolj pasiven in nemočen kot bi si vi želeli, da bi bil. Torej vprašanje je kaj on naredi za to, da bi razumel, predelal in v svojo korist tudi spremenil ta odnos z mamo (predpostavljam, da se ona bo spremenila) in koliko se zaveda svojega deleža odgovornosti za ta odnos.

Drugi del odnosa, ki se tiče vas, pa je, kakor ste sami dobro prepoznali, kaj se vam vašega prebuja ob bodoči tašči in kam v vaše odnose z očetom in v družinsko zgodovino vse to spada. Torej čustvena predelava jeze, prizadetosti, zamer, žalosti in drugih bolečih čutenj iz odnosa z vašim očetom, pri čemer vam relacijski družinski model terapije lahko zelo pomaga.

Potem je pa tu še vajin partnerski odnos in pogovor med vama s fantom o tem kaj vidva doživljata drug ob drugem, kako vama je in kaj si želita in pričakujeta v situacijah, ko mama s svojimi pričakovanji »pritisne« na sina oz. ko njeno vmešavanje za vas oz. za vaju ni sprejemljivo in kaj je samo vajina sedanjost in prihodnost, ki jo bosta krojila vidva.

Torej imata več možnosti, da lahko gresta oba skupaj na partnersko terapijo, kjer bo najprej sicer precej dela na individualni ravni vsakega od vaju ali pa najprej vsak na svojo individualno in nato še oba skupaj na partnersko terapijo, če se bosta odločila ostati skupaj. Vsekakor je modro nekaj narediti na sebi in svoji osebnostni rasti in če ste vi že pripravljeni, fant pa morda še ne, vas spodbujam, da začnete sami.

Vse dobro vam želim.
Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/
Default avatar

Plastenka1000

Tudi jaz imam "maminega sinčka".

No naj začnem od začetka. Preselila sem se iz mesta iz svojega stanovanja v hiši na vas v zgornje nadstropju, samo zaradi ljubezni do moža. In to direktno iz porodnišnice s hčero. Tašča je zelo prijazna, pomaga, kuha ampak po drugi strani pa zajedljiva v smislu, kaj jo dojiš saj vidiš da ni dovolj mleka ker samo joka, daj ji flaško. In tako je hči pri 6 tednih pristala na flaški, saj zaradi sekirancije in tudi mojih zdravstvenih težav nisem imela več mleka.

In tako smo nekako vozili, saj sem požirala njene pripombe. Mož pa je bil tiho in se ni nikoli postavil zame. No vsaj v moji prisotnosti ne. Naj povem da je tašča "gazda" v hiši in je tudi tast pod njeno komando. Tako sem zanosila in sedaj imam sina starega leto dni, ki naj bi ga po nasvetu tašče nehala dojiti pri 2 mesecih. seveda je nisem poslušala in se dojiva še danes. In starejša hči je seveda ljubosumna, kar ima za posledico tudi kričanje, kljubovanje in jok in sva, ko ji poskušam razložiti zakaj je mali spet v mojem naročju tudi glasni. In seda nastopi moja tašča, ki se stalno vtika kaj se mala dere, kaj bodo pa sosedje rekli, mi jo vlači za roke stran od mene, kljub temu, da sem jo izrecno prosila naj dela ne dela. In kaj dela moj mož? Nič! Tiho je in ne stori nič! Tako sem bila primorana ji povedati naj se ne vtika v nas, da naj končno dojame, da ima njen sin družino in ni več 15 letni smrkavec, da ga bo komadirala. In je užaljena, da ona nam hoče dobro, mi pa tega ne cenimo. naj povem še to: ko pridemo domov je na oknu ali na vratih, hči joka že sprašuje kaj je,...Pričakuje, da bom delala na vrtu, njivi, okoli hiše, jaz pa se zase nimam časa.

Prosila sem ga, da kupimo parcelo in gremo na svoje, ampak o tem noče slišati. Pravi, da je že veliko denarja vložil v hišo, kjer trenutno smo. Sama pa čutim, da tega ne bom več dolgo zdržala. Mož pa je gluh za moje prošnje. Pravi, da ni tako hudo in naj se prilagajam.

Ne vem več, kako naj ga prepričam, da bo uvidel, da nam tašča dela veliko škodo. Ne bi pa rada pobasala otroke in se odselila nazaj v mesto, kjer imam še vedno stanovanje in ga na ta način prisilila, da mogoče začne delati na tem, da gremo na svoje. (Mož se noče seliti v mesto)
Kakšen nasvet?
Default avatar

JernejaDimecBratina

Spoštovana Plastenka1000,

čutiti je, kot da ste za vse sami, povsem nerazumljeni in da z možem živita vsak na svojem bregu. Nekako se ne zmoreta pogovoriti do te mere, da bi vas in vaše nezadovoljstvo vzel resno. Obenem se zdi, da ne zmoreta vzeti resno niti vsak samega sebe, za kar obstaja nek močan razlog v vajinih družinskih sistemih. To bi bilo dobro raziskati in razumeti. Ker ste se zaradi ljubega miru doslej precej prilagajali in šli čez samo sebe, verjamem, da s tem ne morete biti zadovoljni, drugim pa je bilo verjetno tako kar sprejemljivo. Posledično postajate vedno bolj frustrirani, nemočni, jezni in napeti, saj ste iz samostojne in močne ženske, ki je zmogla živeti in funkcionirati sama, dobili dva otroka ter moža z nerazmejeno taščo vred. Mož je očitno navajen mamine »komande« in mu je, stisnjenemu »med kladivom in nakovalom«, še najlažje, če bi takšen način sprejeli tudi vi – kar pa, verjamem, vam ni več sprejemljivo. Tudi njemu gotovo ni enostavno, vprašanje pa je kaj je pripravljen spremeniti, da se osamosvoji in prevzame odgovorno, odraslo držo, ki jo pričakujete od svojega partnerja. Drugo, zelo močno vprašanje pa je, kaj boste storili v nasprotnem primeru?

Kot ste opisali, je težav veliko in verjamem, da je tako zelo težko živeti. Nikogar se ne da prepričati, vsak namreč lahko prepriča le samega sebe, in še to le, če se tako odloči. Torej ni vprašanje kako prepričati moža, pač pa najprej kako prepričati sebe, da mu vedno znova sporočate kako se počutite in da vztrajate pri odločitvah, ki jih boste sami, ali pa najbolje skupaj z njim, sprejeli. Da boste lahko spregovorili o svojih željah in potrebah in vztrajali dokler ne boste dobili občutka, da ste slišani. Da vzamete zares občutek, da na tak način ne zmorete več. Pri tem je pomembno kako sporočate in tudi kako se zmoreta kot partnerja pogovoriti, poslušati in razumeti, če že ne podpirati. Če vidva sama ne najdeta skupnega jezika, toplo priporočam partnersko terapijo, saj stvari same od sebe ne bodo boljše. Otroci pa vso to napeto, nevzdržno situacijo zelo močno čutijo, če že ne odigravajo s svojim vedenjem

V prvi vrsti bi bilo o po mojem mnenju potrebno predvsem delati na tem, da bi samo sebe in svoja doživljanja vzeli zares – torej, da boste zmogli prepoznati in dovolj odločno povedati kako vam je, kaj še lahko dopuščate in se prilagodite, česa pa ne več ter predvsem kaj boste storili, da ne boste »povozili« same sebe. Zavedam se, da je vse to dolgoročni proces, in da se brez zavestne odločitve in poglobljenega dela na sebi (s terapevtsko podporo) zelo težko pride do trajnejših sprememb.

Iz napisanega domnevam, da so priložnosti za rast na več področjih: nerazmejenost odnosov v družinskem sistemu, vajin zakonski odnos, odnos do sebe, odnos do otroka, način izražanja jeze in drugih čustev. Stvari so povezane in pomembno je začeti. Ko človek nekje dobi oporo in občutek razumevanja, se najde tudi pot.

Vse dobro vam želim.
Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/