Pozdrav!

Dolgo sem oklevala, preden sem se odločila v pisano besedon preliti svojo zgodbo. Sploh ne vem kje naj začnem. Vem samo, da se moram sprazniti, sicer se bom razpočila. Oba starša sta še živa, imam brata z družino in imam svojo družino, ki se ji bo kmalu pridružil četrti član. Živimo na svojem, s partnerjem nimava nekih hudih problemov in najin otrok je najino malo sončece. Vse je torej bp, samo odnos, ki ga imava z mamo mi (nam) greni življenje. Ker živimo v bloku, smo pa zelo radi zunaj, se dostikrat, sploh med vikendom, radi vračamo na moj ali partnerjev dom. Pri mojih imamo svojo sobo in sploh je na zunaj vse idealno. Moja mama je zelo dominantna oseba, ki mora imeti vedni prav in to tudi zelo glasno poudarja. Če ona nekoga ali nekaj ne mara - ja, do tega ima vso pravico, a ne!!! Midve nikoli nisva imeli pravega zaupnega odnosa mati - hči, med odraščanjem me je (sedaj to vem) čustveno izsiljevala in psihično sem bila čisto uničena, dokler nisem šla od doma. Potem je bilo nekaj časa ok, saj sva se videli dvakrat na mesec in sem takrat pač malo potrpela. Sedaj, ko pa imam svoje otroke, pa ji ne bom dovolila iste prakse izvajati nad njim (zaenkrat še samo sinom). V čem je pravzaprav bistvo? Brat je ostal doma in si ustvaril družino in dom v zgornji etaži. Ima dva otroka (8 in 5 let), pred kratkim pa sta s partnerko šla narazen. Mama je njegove otroke praktično sama vzgajala, saj oni kot družina niso nikoli bili samozadostni. Vse to je bilo čist fajn in me ni motil, dokler se ni rodil moj sin. Že kar na začetku je bilo jasno povedano, da je on naš, nečaka pa sta njihova. Tempo življenja je prehiter, da bi se za vsako tako stvar človek sekiral, vendar mi nikoli ni bilo vseeno in ne, nisem bila tiho. Vendar je mama oseba, s katero ni možno normalno komunicirati kot odrasel z odraslim. Vse zmeče v isti koš, izvaja čustvene pritiske (v smislu "saj ne smem nič reči"), očita nehvaležnost ipd. A svojemu otroku sem se trudila prikriti svoje občutke, da bi imel normalen odnos s svojo babico. In ga je tudi imel, dokler ni bil sam z njo in ga je po nepotrebnem strašila z nekim hudim stricem, ki bo prišel če ne bo jedel ali spal ipd. Od takrat noče biti več sam z njo (pa je bil tam samo eno noč in en dan). Ko sem ji povedala, zakaj odklanja počitnice pri njej, je rekla, da ga tudi jaz strašim. No, naj povem, da to ni res, saj se mi zdi to zelo nevzgojno in neumno, res pa je, da pride muca (copatarica) občasno malo pogledat če so igrače pospravljene. Vendar to ni strašenje in tudi muc se prav bnič ne boji zaradi tega. Hudih stricev, ki odnašajo poredne otroke pa zelo. Groza!!!!
No, odkar pa sta se nečaka odselila je pa vse še slabše. Mami gre po glavi samo to, kako se jima bo prikupila in ubira naravnost nenormalne poti. Zdaj je postalo jasno, da ima samo dva vnuka. Ta dva peljeta z očetom na dopust (boga revčka!!!), jih pelje v trgovino, ko ima eden od njiju rojstni dan ter obema kupuje zelo drage igrače, jima kuha kar si izmislita in potem naslednjih štirinajst dni govori samo o njiju. No, naj povem, da imam nečaka iskreno rada, ampak zaradi teh grozljivih sprememb v njunem mladem življenju, se spreminjata v male pošasti. Vse jima je dovoljeno in vse odpuščeno. Mi smo postavljeni na povsem stranski tir in moj otrok je vedno zapostavljen, če so vsi skupaj. Tudi jaz sem bila vedno v taki poziciji, saj je brat (mlajši) smel in imel veliko več kot jaz. Pa sem se s tem navadila živeti, tako kot s tem, da z mamo ne bova nikoli prijateljici, ma kaj še, ne bova niti dve odrasli sogovornici. Vedno znova deli ali nasvete (za katere je nihče ne prosi) ali očitke, ob katerih je najbolje molčati. A mojemu otroku tega ne bo naredila! Ne bo mu vzela samozavesti in zaupanja v odrasle kot ga je meni! Če česa ne zmore, se mu posmehuje (glej, kako je neroden!), če kaj lepega naredi, pa se rajši obrne stran, kot da bi ga pohvalila. Nikoli si ne vzame časa zanj in posledično ga sploh ne pozna! Je pošten in iskren fantek, ljubeč in odprt, vendar precej eksploziven. Zgodilo se je, da mu je starejši nečak tečnaril in ga zmerjal cel popoldan in kljub posredovanju mene in brata ni in ni odnehal. Potem pa, ko je bila prilika, jih je dobil po glavi. Na njegovo kričanje se je seveda takoj odzvala tudi moja mama in začela ukazovalno nama s partnerjem dopovedovati, da tako pa res ne moreva vzgajati otroka, da bo druge mlatil! No, ker je takrat tudi mojemu partnerju padel mrak na oči, ji je pač povedal par krepkih in od takrat je mir. Popolni! Zdaj ima res še samo dva vnuka, ki sta takorekoč že kar njena otroka, bratova nova partnerka je njena nova zaupnica (prejšnja je tudi bila, dokler ni spoznala drugega tipa - od takrat je ******,....), zgodovina se ponavlja in meni je kot bi ostala brez doma, brez korenin. Ne vem, kaj sploh lahko storim, saj sem zanjo še vedno neodgovorna mladoletnica, ki ne zna niti svojih otrok vzgajati. Naj povem, da sem v pedagoškem poklicu, ampak zanjo je to brez pomena. Niti enkrat me do sedaj ni vprašala, kako se počutim (sem proti koncu druge nosečnosti), ko pokliče ne vpraša po vnuku, ampak razlaga o "naših" dveh in o načrtih za dopust z njima - kot da nisem njena hči, ampak pač nekdo. Gotovo se boste vprašali, kje v tej zmedeni zgodbi je moj oče. Z očetom imava zelo lep, odprt odnos, ki temelji na medsebojnem spoštovanju. Je moder človek in kot tak se raje umakne, kot da bi imel koflikte, ki nikamoir ne pripeljejo. Tudi brat se raje ne sooči z realnostjo, ker bi se potem nekaj moralo drastično spremeniti. Saj pove svoje, precej glasno in eksplozivno, ampak pravih problemov pa noče ali ne more videti (to, da mama hodi po njegovem stanovanju, kot bi bilo njeno, da kuha, pere in skrbi za njegove otroke, kot bi bili njeni preveč posesivno, da dela red tam, kjer bi ga moral on ipd). Zmedena zgodba, kot so zmedeni občutki v moji glavi. Rada bi pospravila in postavila stvari na svoje mesto, a sama tega ne zmorem. Že celo življenje se borim za kanček naklonjenosti osebe, katere naklonjenost bi naj bila brezpogojna. A to nikoli ni bila. No, saj nekaj je dobrega v vsem tem - jaz se do svojih otrok ne bom nikoli tako obnašala, saj vem kako lahko boli odklanjanje in nepriznanje, najbolj pa večna kritika in očitki. Rada imam svoj dom in ljudi ki so tam ostali in smo še vedno prijatelji, a vedno težje mi je pri srcu, ko se vračam. Kaj naj storim, kako naj sebi in svoji družini pomagam, da nas ta odnos ne bo preveč zaznamoval? LP in hvala za odgovor!!!!

Pozdravljeni, simka38!

Vedno znova doživljate razočaranje, bolečino in prizadetost, ko si v odnosu z mamo (še vedno) želite doseči samo droben kanček naklonjenosti in sprejetosti, ki vam pripada. Ne vem koliko dolgih let že hrepenite po tem, da bi vam mama končno dala mesto, ki vam pripada kot njenemu otroku – torej da bi doživela sprejetost, toplino, (čustveno) razumevanje, sočutje, hotenost, želenost, naklonjenost… Verjetno že zelo dolgo hrepenite, da bi vas mama sprejela in potrdila tudi kot odraslo in samostojno hčerko, kot ženo in dobro mati, da bi vam dala prav v tem kar ste in kar delate v poklicnem in privatnem življenju oz. se vsaj ne bi spotikala ob vaše vzgojne prijeme, stališča in mnenja in dopuščala, da imate lahko svoje mnenje, ki je drugačno od njenega… Očitno mama iz samo njej poznanih razlogov tega ne zmore storiti, vas pa to vedno znova boli in doživljate grenkobo, jezo in morda tudi ljubosumje ob tem, kaj vse je pripravljena narediti za brata in njegove otroke, čeprav vi zelo dobro in pravilno vidite, da to, kar počne, ni v redu.

V odnosu z mamo vi kot otrok žal nimate prav nobenih možnosti, da bi mamo spremenili do take mere, da bi vas zmogla začutiti v zgoraj opisanem, če se mama sama ne odloči za to. Dokler ona ne bo uvidela, da bi bilo potrebno v njenem odnosu do vas in vaše nove družine (pa tudi do brata in vnukov) tudi kaj spremeniti, ji vi sicer te stvari lahko jasno poveste ( izrazite svojo bolečino, žalost in grenkobo ob določenih stvareh, brez da bi ji to očitali, in ob priznanju, da je sicer za vas naredila tudi marsikaj dobrega in da jo imate radi), vendar boste vedno znova ostajali praznih rok… To pa je krivično do vas. Vprašanje je torej kako se vi počutite ob njej (lahko si brez krivde dovolite priznati in v polnosti začutiti vsa ta grenka občutja, ki jih v resnici doživljate), koliko je v teh odnosih čustvenega nasilja in kaj lahko naredite vi sami, da vas ta odnos ne bi tako zelo bolel in prizadeval vsakič znova. Tukaj pa žal nimamo odgovora. Morda se boste prisiljeni odločati celo za manj stikov, če kljub vašim jasnim sporočilom kako vas to njeno ravnanje, očitanje, odklanjanje in neupoštevanje boli, žalosti in jezi, in ona ne bo pripravljena spremeniti ničesar…Glede na to, da pišete, da se z očetom lažje razumete, bi bilo verjetno dobro najti nek globlji stik z njim in njemu zaupati kako vas ta odnos z mamo teži…Tudi on kot oče ima tu svojo nenadomestljivo vlogo in vam verjetno lahko močno pomaga, vas razume in začuti. Še posebej pa je pomembno, da se on kot mož in oče pogovori s svojo ženo tudi o tem, čeprav bi s tem veliko tvegal.

Vi boste vedeli kaj bo pomagalo vam, ob tem pa je pomembno, da imate podporo vašega moža in da se zavedate, da vi tega ne želite delati vašim otrokom. Oni vedno vse čutijo, ne glede na to, da bi jim vi želeli prikriti stisko in žalost in druga čutenja oz. otroke to prikrivanje celo zmede. Zato je najbolj pomembno, da sami poskrbite zase, da se boste vi v redu počutili, (npr. da ne boste delali nekih stvari proti sebi in svojemu prepričanju ali samo iz vljudnosti oz. iz krivde hodili na pogoste obiske domov), saj boste svojim otrokom lahko dali največ le kot zadovoljna mama in žena. Svojo stisko glede odnosov z mamo lahko vsaj delno razrešite ob iskrenih pogovorih o tem z možem in njegovem razumevanju in čutenju vaše bolečine. Za dokončno in trajno ozaveščanje in razreševanje vseh teh odnosov v smeri večje funkcionalnosti pa po mojem osebnem prepričanju ni boljšega načina kot je zakonska in družinska terapija (relacijska družinska terapija).

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Pozdravljena,

sem si rekla, da moram napisat nekaj na to temo, saj sem bila sama leta in leta v tvoji vlogi in vlogi tvojega sinčka. Sama sem bila vedno v drugem planu pri starih starših od fotra ter pri svojih starših (mlajša sestra je bila bolj priljubljena).
V življenju sta mi stara starša naredila marsikatero krivico:
* pri meni trda vzgoja - sedenje pri mizi dokler nisem pojedla vsega kar mi je nadeval, pri čemer to da bruham ker ne maram zaseke ni bila ovira. Mojmu bratrancu pa je celo skorjo s kruha dol rezal ker je ne mara, poleg vsega pa je še pojedel vse kar si je bratranec izmislil in si potem premislil, da ne bo jedel.
* darila ko so prišli na obisk 1x letno - so bila iz tržnice ali trgovine variante 500 sit shop z življenjsko dobo 1 teden ali pa neprimerna za mojo starost. Bratranec in sestrična pa sta vsakodnevno iz trgovine dobivala kar sta želela.
* za vsako stvar sem bila jaz kriva, pa tudi če mene sploh ni bilo zraven.
Najbolj pa sem krivico občutila na skupnih dopustih, ko je bilo to še bolj izrazito (ko je deda peljal vse na sladoled je plačal vsem razen meni, gledalo se je kaj pojem in koliko ostali so razmetavali s hrano, jaz sem mogla delat pa še to kar sem naredila nikoli ni bilo dovolj dobro. Skratka stanje je bilo za mene moreče. Obe s stestro sva se jokali, ko sva morali it na dopust z njimi. Sploh pa ker je moj oče vedno zagovarjal svoje starše in se potem do mene tudi tako vedel.
In kako se je stvar razpletla?
Trpela sem vse to in me je morilo vse do mojega 18. rojstnega dne. Takrat sem dala mojemu očetu in vsem jasno vedeti, da ne bojo pometali z mano. Vse se je spremenilo pa predvsem, ko sem odšla študirat v kraj kjer stanujejo. Spoznali so, da sem kot oseba zelo vredu in celo želeli več stikov z mano. Dala sem jim vedeti in jim tudi povedala in pokazala, da se zaradi njih ne sekiram, da so mi naredili v otroštvu marsikaj zaradi česar jih tudi ne jemljem kot moje stare starše (nisem čustveno navezana). Povedala pa sem tudi očetu, da mi je vseeno kaj govorijo, delajo, mislijo in želijo...jaz jih ne potrebujem, nimam želje po njihovi bližini in se zaradi njih ne sekiram in imam mnenje, da so to ena zelo zajedalska , izkoriščevalska bitja in hinavska bitja, ki gredo preko trupel in gledajo samo na svojo rit. Zakaj? Primer: vedno so me obravnavali kot je zgoraj navedeno, razen ko sem s kupila avto. Še sama sem bila za trenutek presenečena pozitivni reakciji ob nakupu avta, dokler nista rekla ja tole je pa super nas boš lahko sedaj ti vozila okoli. In nekoč, ko sem prišla po zdravila (tableto) zaradi neznonskih bolečin, da bom lahko prebrodila dan, sta se kar samoiniciativno spakirala, da ju peljem nekaj 35km v eno stran. Tisti trenutek sta se mi pa legitimirala dokončno. In sem rekla ne ne tak pa ne bo šlo... pa sta rekla ja če sva že spakirala... sem rekla me sploh ne zanima, bota pa še razpakirala. Skratka se ne sekiram zaradi njih, čeprav sem potrebovala 20 let za-to. Ali so, ali pa jih ni.

Moja mama in oče ter druga babica so prav tako delali razlike med mano in sestro (mogoče ker je bila mlajša). S tem, da skozi leta spoznali kakšna sem in se sedaj razumemo veliko bolje.Imam pa z mamo precej viharen odnos. kot ti sem se celo življenje dokazovala in prosila za njeno naklonjenost. Vedno je na meni videla same napake, mi zbijala samozavest, mi dajala kazni, grozila, izsiljevala in se izživljala (karkoli sem hotela nisem smela, njena obrazložitev je bila ... "ker sem jaz tako rekla"). Z njo sem razčistila šele pred dvema letoma, ko sem se postavila zase. Nima me več s čim izsiljevati in uveljavlati svoje volje ... enostavno se nasmejim in rečem " ne bom, ker sem jaz tako rekla" in tako se neverjetno dobro počutim. Kadar pa se skregava pa jo pošljem tudi kam kamor se načeloma svojih staršev naj nebi, ampak tako mi je svetoval nekoč profesor psihologije in verjamete ali ne deluje. V to nisem verjela dokler nisem probala. Res pa je, da tja še nikogar v življenju nisem poslala razen svoje mame, ko me je pripravila do roba. (ona to dobro zna z lažmi katerim celo verjame, nenehnimi žalitvami itd.)

Zaključek:
Skozi leta bodo ljudje, ki delajo krivico spoznali svoje napake. Spoznali bodo v kaj so vzgojili te otroke in da so delali razlike. Videli in spoznali bodo tvojega sina in morda želeli približati ter popraviti napake za nazaj. In takrat bodo razočarani ker bodo spoznali, da se vseh napak ne da preprosto izbrisati. Tvoj sin pa se bo čez čas (verjetno v najsniških letih) zavzel svoje stališče in držo do teh ljudi in se postavil zase. Vidva samo pazita, da bo imel podporo v vas (jaz je žal nisem imela oz. zelo malo) in še naprej dajta mami vedeti, da je to vajin sin in da zahtevata, da ga obravnavata enakovredno kot ostale.

To je moja izkušnja.

Morda bo tole zvenelo malo grobo, ampak jaz bi vam najprej rekla: odrastite in prerežite popkovino. Prenehajte se boriti za mamino odobravanje, prenehajte čakati, da se bo spremenila in predvsem se prenehajte mučiti, ker ker ne morete doseči nedosegljivega.

Mama je, kakršna je in ona v tem ne vidi prav nič narobe. Nje ne zanimajo vaše potrebe in vaše počutje, temveč njene potrebe in njeno počutje. Vi se pa mučite, že od otroštva dalje, da bi ji ustregla, da bi bila taka hčerka, na katero bi bila mamica ponosna, da bi kdaj storili kaj takega, da bi bili deležni njene topline. In kljub temu, da imate partnerja, tudi sama ste mamica, hodite k mami prosjačiti za del toplega otroštva, ki ga od nje ne morete nikoli dobiti.

Potegnite črto in poglejte bilanco: imate partnerja in otroka, ki vas osrečujeta. To je veliko. Ogromno! Pojdite naprej in se posvetite svoji družinici. Zakaj soba v vašem prejšnjem domu? Zakaj se tolikokrat hodite mučiti domov? Zakaj ne greste raje po svoje, na izlet, kot družinica, če imate tako radi naravo?

Zmajšajte število obiskov pri mami, ker tam samo trpite. Mama bo tista, ki bo na izgubi. Lahko bi imela lep odnos z vami, če bi hotela, lahko bi uživala z vašim sinom, če bi hotela. Pač noče. Vam bo čisto lepo, ko boste sami vandrali okoli, po naravi in se resnično sprostili. Vašemu sinu prav gotovo ne bo nič manjkalo, če ga ena babica bolj ignorira. To pa res ni konec sveta. Saj ima vas in vašega partnerja. Na nečaka ne bi bila čisto nič ljubosumna, ker se očitno vsa ta pozornost, ki se jima namenja, na njiju ne odraža pozitivno. In lahko bi bilo mnogo huje - lahko bi mama pikirala na vašega sina in spodbijala vašo avtoriteto, ga pretirano razvajala, da bi bil otrok čisto zmešan, kar naprej silila k vam...

Skratka, kot družinica se izogibajte okolja, ki na vas deluje negativno. In bodite srečni.

Krasno ste napisali oz. svetovali. - Da povem še svojo izkušnjo. Z lastno materjo se nisem razumela, podobne situacije so se kar vrstile, tudi potem, ko sem imela svojo družino. Dolgo časa sem rabila, da sem ugotovila, da nisem sama kriva za takšen odnos. In res je tako, da je treba pretrgati "popkovino". Zaživeti svoje družinsko življenje. S partnerjem se pogovarjajta o svojih občutjih (stiskah, problemih) iz primarnih družin, tako se sčasoma pozdravijo rane. Matere ne boš nikoli spremenila ! Nekoč sem slišala našo priznano umetnico ki je dejala, da se je staršem treba upret, drugače te uničijo. Upri se. Prekini. Reci ji marš!

Kaj vse otroci poskušamo da bi končno od staršev (mam) dobili ljubezen in vse tisto kar nam je pripadalo pa tega ni bilo in še vedno ni od nikogar. In je skoraj misija nemogoče. Ampak mi še vedno upamo in trkamo na njihova vrata. Zaman! Odrasti pomeni: sprijazniti se s tem da tega ni bilo(krivica!) in skoraj zagotovo ne bo! Sobica pri starših? Kje pa! Naj se ve kje kdo stanuje, jasne meje in krajši obiski. Vse ostalo je izguba časa in dajanje moči neizpolnjenim hrepenenjem. Edino tako je možno pravim možno da starši začutijo da se nekaj dogaja in posledično začenjo razmišljat kaj in zakaj, vendar to naj ne bo cilj. Cilj je zaščitit sebe in svojo NOVO družino.

Pozdravljeni,

Svoboden in neodvisen od staršev si takrat, ko od njih nič ne pričakuješ. Ko se ne trudiš njim dokazovati, da bi v njihovih očeh zagledali občudovanje. Pa se res trudimo že od otroštva tekmovati z brati in sestrami za njihovo ljubezen, se marsičemu odpovedati, da bi jim ustregli, potem pa vidiš, da si pa brat ali sestra privoščita na ta račun več. Meni tudi marsikdaj kaj ni prav. Smo trije otroci, pa se mi zdi, da je vsak obravnavan drugače. Moj brat, najmlajši, najbolj razvajen, vsi smo mu poskušali vstreči v vsem.Pa še danes je tako, ko imamo že družine. Da pridem jaz domov pomagati je samoumevno, ko pa brat mogoče enkrat le pokaže malo dobre volje in naredi kaj za svoje starše, pa je to opevanja vredno. Češ, kako je priden, in oh in sploh. Ampak, jaz sploh ne občutim nopbene krivice. Razumem, da je izgubljena ovčka najbolj iskana. Jaz pa se vseeno počutim kot orel, ki ga ščiti sonce. Nobenemu nisem nič dolžna, ne živim doma, pa vendar rada kaj naredim, ko pridem domov. Da bi mi pa kdo kaj pametoval, pa se tudi ne pustim. Vse kar sem dosegla v življenju, sem sama z možem, neodvisno od staršev in raje sem jim dala, kot kaj vzela. Od njih ne pričakkujem nič in tudi ne mislim se jim dokazovati. Pa naj bo to moj mož, starši ali tašča. Jaz vem, kdo sem in to je najpomembnejše. Ampak da prideš do te faze, je včasih trnova pot.

srečno

Pozdravljeni!
Hvala vsem za vaše mnenje in nasvete, sploh ge. Dimec! Mogoče je bilo moje pismo malo nerodno napisano, saj v čustvenem efektu včasih ne najdemo pravih besed. Po odzivu sodeč je to boleča točka marsikoga, zato bi rada poudarila, da sem popkovino že zdavnaj prerezala in živim samostojno življenje odkar sem šla študirat. Od takrat nisem več živela doma in je bilo tako čist fajn, čeprav dom ni samo ena oseba. Tam sem pustila tudi očeta, ki je zame zelo pomembna oseba in brata s katerim (kljub favoriziranju od mamine strani) se imava iskreno rada. Skratka, popkovino (če lahko uporabim ta izraz) z mamo sem prerezala, z domom pač ne. Sedaj je situacija zakomlicirana zaradi vnukov. Ravno včeraj sem razglabljala, kaj natančno me najbolj moti pri vsej tej stvari. Moti me krivica. Pa tudi če bi bila situacija drugačna, da bi bil moj otrok tisti "prvi" v njenih očeh, bi me to zelo motilo. Jaz krivico (tovrstno z njene strani) pač doživljam kot nekaj samoumevnega, saj je tako celo moje življenje. In ne, ne boli me več. Škoda izgubljati energijo za sekiranje okrog tega. Da pa mora moj sin doživljati isto samo zato ker je moj - ne, to pa je krivica!!!
Zakaj se vračamo? Zakaj sobica v mojem starem domu? Vračamo se radi, vsi. Tudi partner in sin, saj samo tam lahko uživamo cele dneve zunaj in se ukvarjamo z aktivnostmi v naravi. Pa tudi moj oče je tisti, ki nas vleče nazaj. Je svetla točka in zame edini pravi straš. Vse svoje vnuke ima enako rad, vsem se enako posveti, je zakladnica najrazličnejših zgodb in zna iz nič ustvariti igračo, instrument, karkoli. To se mi zdi nenadomestljivo, sploh ko vidim iskrice v njegovih in sinovih očeh. Seveda hodimo tudi sami na izlete, hodimo tudi k partnerjevim staršem, smo zelo malo časa doma. Pač živimo v bloku, naš življenjski stil pa je bolj "zunanji" Ja, gotovo se bo sedaj našel kdo, ki bo rekel, zakaj pa ne sezidate hiše, če vam je tako življenje ljubše. Zaenkrat to ostajajo sanje, do takrat pa ... Poklicno se ukvarjam z otroki in vem kako globoke rane lahko pusti krivica in neenako ravnanje na otroški duši. To bi rada svojim otrokom prihranila in zato sem se obrnila na strokovnjaka. Na tehtnico je torej treba dati veliko več kot samo eno osebo in naš duševni mir. Pa bo že.
Hvala še enkrat vsem za mnenje in nasvete! Lepe počitnice želim in čimmanj negativnih izkušenj v bodoče!
LP