
Pozdrav!
Dolgo sem oklevala, preden sem se odločila v pisano besedon preliti svojo zgodbo. Sploh ne vem kje naj začnem. Vem samo, da se moram sprazniti, sicer se bom razpočila. Oba starša sta še živa, imam brata z družino in imam svojo družino, ki se ji bo kmalu pridružil četrti član. Živimo na svojem, s partnerjem nimava nekih hudih problemov in najin otrok je najino malo sončece. Vse je torej bp, samo odnos, ki ga imava z mamo mi (nam) greni življenje. Ker živimo v bloku, smo pa zelo radi zunaj, se dostikrat, sploh med vikendom, radi vračamo na moj ali partnerjev dom. Pri mojih imamo svojo sobo in sploh je na zunaj vse idealno. Moja mama je zelo dominantna oseba, ki mora imeti vedni prav in to tudi zelo glasno poudarja. Če ona nekoga ali nekaj ne mara - ja, do tega ima vso pravico, a ne!!! Midve nikoli nisva imeli pravega zaupnega odnosa mati - hči, med odraščanjem me je (sedaj to vem) čustveno izsiljevala in psihično sem bila čisto uničena, dokler nisem šla od doma. Potem je bilo nekaj časa ok, saj sva se videli dvakrat na mesec in sem takrat pač malo potrpela. Sedaj, ko pa imam svoje otroke, pa ji ne bom dovolila iste prakse izvajati nad njim (zaenkrat še samo sinom). V čem je pravzaprav bistvo? Brat je ostal doma in si ustvaril družino in dom v zgornji etaži. Ima dva otroka (8 in 5 let), pred kratkim pa sta s partnerko šla narazen. Mama je njegove otroke praktično sama vzgajala, saj oni kot družina niso nikoli bili samozadostni. Vse to je bilo čist fajn in me ni motil, dokler se ni rodil moj sin. Že kar na začetku je bilo jasno povedano, da je on naš, nečaka pa sta njihova. Tempo življenja je prehiter, da bi se za vsako tako stvar človek sekiral, vendar mi nikoli ni bilo vseeno in ne, nisem bila tiho. Vendar je mama oseba, s katero ni možno normalno komunicirati kot odrasel z odraslim. Vse zmeče v isti koš, izvaja čustvene pritiske (v smislu "saj ne smem nič reči"), očita nehvaležnost ipd. A svojemu otroku sem se trudila prikriti svoje občutke, da bi imel normalen odnos s svojo babico. In ga je tudi imel, dokler ni bil sam z njo in ga je po nepotrebnem strašila z nekim hudim stricem, ki bo prišel če ne bo jedel ali spal ipd. Od takrat noče biti več sam z njo (pa je bil tam samo eno noč in en dan). Ko sem ji povedala, zakaj odklanja počitnice pri njej, je rekla, da ga tudi jaz strašim. No, naj povem, da to ni res, saj se mi zdi to zelo nevzgojno in neumno, res pa je, da pride muca (copatarica) občasno malo pogledat če so igrače pospravljene. Vendar to ni strašenje in tudi muc se prav bnič ne boji zaradi tega. Hudih stricev, ki odnašajo poredne otroke pa zelo. Groza!!!!
No, odkar pa sta se nečaka odselila je pa vse še slabše. Mami gre po glavi samo to, kako se jima bo prikupila in ubira naravnost nenormalne poti. Zdaj je postalo jasno, da ima samo dva vnuka. Ta dva peljeta z očetom na dopust (boga revčka!!!), jih pelje v trgovino, ko ima eden od njiju rojstni dan ter obema kupuje zelo drage igrače, jima kuha kar si izmislita in potem naslednjih štirinajst dni govori samo o njiju. No, naj povem, da imam nečaka iskreno rada, ampak zaradi teh grozljivih sprememb v njunem mladem življenju, se spreminjata v male pošasti. Vse jima je dovoljeno in vse odpuščeno. Mi smo postavljeni na povsem stranski tir in moj otrok je vedno zapostavljen, če so vsi skupaj. Tudi jaz sem bila vedno v taki poziciji, saj je brat (mlajši) smel in imel veliko več kot jaz. Pa sem se s tem navadila živeti, tako kot s tem, da z mamo ne bova nikoli prijateljici, ma kaj še, ne bova niti dve odrasli sogovornici. Vedno znova deli ali nasvete (za katere je nihče ne prosi) ali očitke, ob katerih je najbolje molčati. A mojemu otroku tega ne bo naredila! Ne bo mu vzela samozavesti in zaupanja v odrasle kot ga je meni! Če česa ne zmore, se mu posmehuje (glej, kako je neroden!), če kaj lepega naredi, pa se rajši obrne stran, kot da bi ga pohvalila. Nikoli si ne vzame časa zanj in posledično ga sploh ne pozna! Je pošten in iskren fantek, ljubeč in odprt, vendar precej eksploziven. Zgodilo se je, da mu je starejši nečak tečnaril in ga zmerjal cel popoldan in kljub posredovanju mene in brata ni in ni odnehal. Potem pa, ko je bila prilika, jih je dobil po glavi. Na njegovo kričanje se je seveda takoj odzvala tudi moja mama in začela ukazovalno nama s partnerjem dopovedovati, da tako pa res ne moreva vzgajati otroka, da bo druge mlatil! No, ker je takrat tudi mojemu partnerju padel mrak na oči, ji je pač povedal par krepkih in od takrat je mir. Popolni! Zdaj ima res še samo dva vnuka, ki sta takorekoč že kar njena otroka, bratova nova partnerka je njena nova zaupnica (prejšnja je tudi bila, dokler ni spoznala drugega tipa - od takrat je ******,....), zgodovina se ponavlja in meni je kot bi ostala brez doma, brez korenin. Ne vem, kaj sploh lahko storim, saj sem zanjo še vedno neodgovorna mladoletnica, ki ne zna niti svojih otrok vzgajati. Naj povem, da sem v pedagoškem poklicu, ampak zanjo je to brez pomena. Niti enkrat me do sedaj ni vprašala, kako se počutim (sem proti koncu druge nosečnosti), ko pokliče ne vpraša po vnuku, ampak razlaga o "naših" dveh in o načrtih za dopust z njima - kot da nisem njena hči, ampak pač nekdo. Gotovo se boste vprašali, kje v tej zmedeni zgodbi je moj oče. Z očetom imava zelo lep, odprt odnos, ki temelji na medsebojnem spoštovanju. Je moder človek in kot tak se raje umakne, kot da bi imel koflikte, ki nikamoir ne pripeljejo. Tudi brat se raje ne sooči z realnostjo, ker bi se potem nekaj moralo drastično spremeniti. Saj pove svoje, precej glasno in eksplozivno, ampak pravih problemov pa noče ali ne more videti (to, da mama hodi po njegovem stanovanju, kot bi bilo njeno, da kuha, pere in skrbi za njegove otroke, kot bi bili njeni preveč posesivno, da dela red tam, kjer bi ga moral on ipd). Zmedena zgodba, kot so zmedeni občutki v moji glavi. Rada bi pospravila in postavila stvari na svoje mesto, a sama tega ne zmorem. Že celo življenje se borim za kanček naklonjenosti osebe, katere naklonjenost bi naj bila brezpogojna. A to nikoli ni bila. No, saj nekaj je dobrega v vsem tem - jaz se do svojih otrok ne bom nikoli tako obnašala, saj vem kako lahko boli odklanjanje in nepriznanje, najbolj pa večna kritika in očitki. Rada imam svoj dom in ljudi ki so tam ostali in smo še vedno prijatelji, a vedno težje mi je pri srcu, ko se vračam. Kaj naj storim, kako naj sebi in svoji družini pomagam, da nas ta odnos ne bo preveč zaznamoval? LP in hvala za odgovor!!!!
Dolgo sem oklevala, preden sem se odločila v pisano besedon preliti svojo zgodbo. Sploh ne vem kje naj začnem. Vem samo, da se moram sprazniti, sicer se bom razpočila. Oba starša sta še živa, imam brata z družino in imam svojo družino, ki se ji bo kmalu pridružil četrti član. Živimo na svojem, s partnerjem nimava nekih hudih problemov in najin otrok je najino malo sončece. Vse je torej bp, samo odnos, ki ga imava z mamo mi (nam) greni življenje. Ker živimo v bloku, smo pa zelo radi zunaj, se dostikrat, sploh med vikendom, radi vračamo na moj ali partnerjev dom. Pri mojih imamo svojo sobo in sploh je na zunaj vse idealno. Moja mama je zelo dominantna oseba, ki mora imeti vedni prav in to tudi zelo glasno poudarja. Če ona nekoga ali nekaj ne mara - ja, do tega ima vso pravico, a ne!!! Midve nikoli nisva imeli pravega zaupnega odnosa mati - hči, med odraščanjem me je (sedaj to vem) čustveno izsiljevala in psihično sem bila čisto uničena, dokler nisem šla od doma. Potem je bilo nekaj časa ok, saj sva se videli dvakrat na mesec in sem takrat pač malo potrpela. Sedaj, ko pa imam svoje otroke, pa ji ne bom dovolila iste prakse izvajati nad njim (zaenkrat še samo sinom). V čem je pravzaprav bistvo? Brat je ostal doma in si ustvaril družino in dom v zgornji etaži. Ima dva otroka (8 in 5 let), pred kratkim pa sta s partnerko šla narazen. Mama je njegove otroke praktično sama vzgajala, saj oni kot družina niso nikoli bili samozadostni. Vse to je bilo čist fajn in me ni motil, dokler se ni rodil moj sin. Že kar na začetku je bilo jasno povedano, da je on naš, nečaka pa sta njihova. Tempo življenja je prehiter, da bi se za vsako tako stvar človek sekiral, vendar mi nikoli ni bilo vseeno in ne, nisem bila tiho. Vendar je mama oseba, s katero ni možno normalno komunicirati kot odrasel z odraslim. Vse zmeče v isti koš, izvaja čustvene pritiske (v smislu "saj ne smem nič reči"), očita nehvaležnost ipd. A svojemu otroku sem se trudila prikriti svoje občutke, da bi imel normalen odnos s svojo babico. In ga je tudi imel, dokler ni bil sam z njo in ga je po nepotrebnem strašila z nekim hudim stricem, ki bo prišel če ne bo jedel ali spal ipd. Od takrat noče biti več sam z njo (pa je bil tam samo eno noč in en dan). Ko sem ji povedala, zakaj odklanja počitnice pri njej, je rekla, da ga tudi jaz strašim. No, naj povem, da to ni res, saj se mi zdi to zelo nevzgojno in neumno, res pa je, da pride muca (copatarica) občasno malo pogledat če so igrače pospravljene. Vendar to ni strašenje in tudi muc se prav bnič ne boji zaradi tega. Hudih stricev, ki odnašajo poredne otroke pa zelo. Groza!!!!
No, odkar pa sta se nečaka odselila je pa vse še slabše. Mami gre po glavi samo to, kako se jima bo prikupila in ubira naravnost nenormalne poti. Zdaj je postalo jasno, da ima samo dva vnuka. Ta dva peljeta z očetom na dopust (boga revčka!!!), jih pelje v trgovino, ko ima eden od njiju rojstni dan ter obema kupuje zelo drage igrače, jima kuha kar si izmislita in potem naslednjih štirinajst dni govori samo o njiju. No, naj povem, da imam nečaka iskreno rada, ampak zaradi teh grozljivih sprememb v njunem mladem življenju, se spreminjata v male pošasti. Vse jima je dovoljeno in vse odpuščeno. Mi smo postavljeni na povsem stranski tir in moj otrok je vedno zapostavljen, če so vsi skupaj. Tudi jaz sem bila vedno v taki poziciji, saj je brat (mlajši) smel in imel veliko več kot jaz. Pa sem se s tem navadila živeti, tako kot s tem, da z mamo ne bova nikoli prijateljici, ma kaj še, ne bova niti dve odrasli sogovornici. Vedno znova deli ali nasvete (za katere je nihče ne prosi) ali očitke, ob katerih je najbolje molčati. A mojemu otroku tega ne bo naredila! Ne bo mu vzela samozavesti in zaupanja v odrasle kot ga je meni! Če česa ne zmore, se mu posmehuje (glej, kako je neroden!), če kaj lepega naredi, pa se rajši obrne stran, kot da bi ga pohvalila. Nikoli si ne vzame časa zanj in posledično ga sploh ne pozna! Je pošten in iskren fantek, ljubeč in odprt, vendar precej eksploziven. Zgodilo se je, da mu je starejši nečak tečnaril in ga zmerjal cel popoldan in kljub posredovanju mene in brata ni in ni odnehal. Potem pa, ko je bila prilika, jih je dobil po glavi. Na njegovo kričanje se je seveda takoj odzvala tudi moja mama in začela ukazovalno nama s partnerjem dopovedovati, da tako pa res ne moreva vzgajati otroka, da bo druge mlatil! No, ker je takrat tudi mojemu partnerju padel mrak na oči, ji je pač povedal par krepkih in od takrat je mir. Popolni! Zdaj ima res še samo dva vnuka, ki sta takorekoč že kar njena otroka, bratova nova partnerka je njena nova zaupnica (prejšnja je tudi bila, dokler ni spoznala drugega tipa - od takrat je ******,....), zgodovina se ponavlja in meni je kot bi ostala brez doma, brez korenin. Ne vem, kaj sploh lahko storim, saj sem zanjo še vedno neodgovorna mladoletnica, ki ne zna niti svojih otrok vzgajati. Naj povem, da sem v pedagoškem poklicu, ampak zanjo je to brez pomena. Niti enkrat me do sedaj ni vprašala, kako se počutim (sem proti koncu druge nosečnosti), ko pokliče ne vpraša po vnuku, ampak razlaga o "naših" dveh in o načrtih za dopust z njima - kot da nisem njena hči, ampak pač nekdo. Gotovo se boste vprašali, kje v tej zmedeni zgodbi je moj oče. Z očetom imava zelo lep, odprt odnos, ki temelji na medsebojnem spoštovanju. Je moder človek in kot tak se raje umakne, kot da bi imel koflikte, ki nikamoir ne pripeljejo. Tudi brat se raje ne sooči z realnostjo, ker bi se potem nekaj moralo drastično spremeniti. Saj pove svoje, precej glasno in eksplozivno, ampak pravih problemov pa noče ali ne more videti (to, da mama hodi po njegovem stanovanju, kot bi bilo njeno, da kuha, pere in skrbi za njegove otroke, kot bi bili njeni preveč posesivno, da dela red tam, kjer bi ga moral on ipd). Zmedena zgodba, kot so zmedeni občutki v moji glavi. Rada bi pospravila in postavila stvari na svoje mesto, a sama tega ne zmorem. Že celo življenje se borim za kanček naklonjenosti osebe, katere naklonjenost bi naj bila brezpogojna. A to nikoli ni bila. No, saj nekaj je dobrega v vsem tem - jaz se do svojih otrok ne bom nikoli tako obnašala, saj vem kako lahko boli odklanjanje in nepriznanje, najbolj pa večna kritika in očitki. Rada imam svoj dom in ljudi ki so tam ostali in smo še vedno prijatelji, a vedno težje mi je pri srcu, ko se vračam. Kaj naj storim, kako naj sebi in svoji družini pomagam, da nas ta odnos ne bo preveč zaznamoval? LP in hvala za odgovor!!!!