Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

MOJA DRUŽINA

Odgovori Nova tema
Default avatar LAMU 14 Jun 2010 08:20

POZDRAVLJENI, stara sem 36 let in pred 8 leti sem po prekinitvi dolgotrajne zveze začela novo s sedanjim partnerjem. oba sva dominantni osebi in v odnosu sem se jaz podredila, na začetku sem zaradi zaljubljenosti in ljubega miru popustila v osnovnih načelih in sprejela nekakšne "dogovore" tako jih poimenuje partner. pred petimi leti se je rodila hčerka. živiva v svoji hiši. s partnerjem nisva poročena.
leta so minevala in med minevanjem časa se je dogajalo ogromno reči. lepih, predvsem pa grdih. očitno le zame: nespoštovanje, nezaupanje, žalitve, vmešavanje njegove matere, ...in nenehna želja partnerja da bi me prevzgojil. tega ne prenesem več..ohladila sem se..v tem obdobju po novem letu se je to moje dojemanje sveta še dodatno okrepilo saj je življenje poskrbelo za nova bremena (novica, da mi pogodbe v službi ne bodo podaljšali, mamina huda bolezen in zdravljenje,...). Do partnerja ne čutim ničesar...kot da bi bila apatična. zdaj sem prišla že tako daleč da ne dovolim nobenega dotikanja..na začetku ga ni motilo, zdaj pa se zaveda da gre za resno stvar in pravi da se bo spremenil. in dejansko nekako poskuša vendar se znova in znova ujame v svoje vzorce obnašanja in potrjuje tisto mojo instiktivno misel, da itak se ne more spremeniti in konec koncev ali si sploh želim, da bi se spremenil, glede na to, da ne čutim ničesar? pogovarjava se tudi o ločitvi in o vsem kar ta prinese. hčerki sva že omenila in sama pravi, da bi najraje živela v svoji hiši z mamico in tatije in takrat on pristavi, da si to želi tudi on ampak mama tega noče...sem zelo potrta..iz moje odločnosti, da tega ne bom več trpela se mi zdi da postajam apatična in da bom popustila želji otroka in ji nudila ta dom ki si ga želi...pred seboj imam negotovost brez zaposlitve (delam v šolstvu in upam, da septembra dobim spet kakšno pogodbo za določen čas). res ne vem kako in kaj..če bi bilo po moje bi spakirala in šla...rabim svoj mir, ne pa nenehno siljenje partnerja vame, s prijaznostjo in njegovo željo po spremembi...včasih si rečem: kje si bil prej?...bojim si sprejeti to odločitev in otroku vzeti tisto kar potrebuje...morda bom raje zatrla sebe...ampak ne vem kako bom dovolila partnerju dotike kaj šele spolnost, ki pa sta njemu v prvi vrsti...res sem zmedena in ne vem več kaj...rada bi spet zaživela in našla stik sama s sabo...kajti preziram tisto kar sem postala v nenehnem podrejanju in uboganju "dogovorov"...jezna sem nase, da sem (glede na moj uporniški značaj) dovolila tak pristop in tak način življenja..
hvala ker obstajate

Lamu

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 22 Jun 2010 11:17

Pozdravljeni, Lamu!

Zapletli ste se v začarani krog iskanja meje med samostojnostjo in popuščanjem/podrejanjem, ob tem pa doživljate vse več samoobtoževanja, krivde, jeze in nezadovoljstva in res vam ni enostavno živeti z vsem tem. Po eni strani si želite presekati ta gordijski vozel in oditi, po drugi strani vas vleče nazaj zlasti krivda do hčerke…Hkrati ste razpeti med dve izbiri, ki vas vlečeta vsaka na svoj konec in želita raztrgati…, vi pa ob tem popolnoma zamrznete, otrpnete, saj je nemogoče hkrati pobegniti in ostati… Telo v tako nemogoči situaciji, ki hkrati zahteva dve nasprotujoči si reakciji, lahko samo zamrzne…kot avto obstane na mestu, če bi hkrati pritiskali na zavore in plin… V vas je zato še več zmede, negotovosti, želje po drugačnem življenju, iskanja vzrokov v smislu (če bi takrat naredila drugače…), obtoževanja in prezira do same sebe zaradi razmer, v katerih ste se znašli, ko ste šli že tolikokrat preko sebe in svojega telesa…

Ni vam enostavno sprejeti težke odločitve – oditi iz boleče situacije in si utreti pot v svobodo, ki se za vas kaže kot odrešitev – ali ostati v utesnjujočem odnosu in še naprej zatajevati sebe in upati, da se bo kaj spremenilo oz. v tem odnosu nekaj korenitega spremeniti!… Na videz morda izgleda prva rešitev lažje dosegljiva kot druga, ki morda izgleda zahtevnejša (vendar samo ostajati pri istem brez korenitih sprememb – z obeh strani! - na dolgi rok sigurno ne bo šlo). Ne glede na to bo pri obeh odločitvah potrebno zelo korenito pogledati vase in na to kako iti naprej. Kaj boste izbrali je seveda odvisno od vas. Morda pa bi bila pred sprejetjem dokončne odločitve dobrodošla pomoč v obliki zakonske in družinske terapije, kjer bi vsak zase in skupaj najprej ugotovila kaj si v resnici želita, kje sta se zgrešila, kateri (nezavedni) vzorci (iz preteklosti) vaju vodijo in se vama drug ob drugem prebujajo, odkod in zakaj sta se znašla ravno na tem mestu, kjer sta… Zakonska in družinska terapija ne pomeni, da vaju bo terapevt na vso silo želel obdržati skupaj, niti vaju ne bo pošiljal narazen (odločitev bosta sprejela sama, po končanem procesu terapije), pač pa bi v času terapije s pomočjo terapevta lahko ugotavljala zakaj se vama stvari dogajajo tako kot se, kako se ob tem počutita vidva in kako je hčerki, kaj sta si želela in pričakovala od vajinega odnosa, kako bi bilo izbrati razhod in kako bi vama in hčerki bilo ob ločitvi, kako nevzdržno za vse vas je trenutno stanje in kaj lahko vi oz. vidva naredita, da bodo odnosi bolj funkcionalni, bolj zadovoljujoči..., morda tudi kako spet najti stik s telesom in čustvi...

Žal ni enostavnega recepta kaj storiti, da vam bo lažje. Sigurno je prav, da poslušate sebe. Verjetno pa je iz vse te zmede težko ugotoviti kaj si sploh v resnici želite. Prepričana sem, da je to spoštovanje, dostojanstvo, upoštevanost, občutek sprejetosti, želenosti, ljubljenosti, globok mir in harmonija…Ali boste do tega prišli po prvi ali po drugi poti je težko reči. Po obeh je možno priti do cilja, po obeh pa je možno to (spet) tudi zgrešiti. Nobena pot ni najbolj enostavna. Na vsaki vas čaka srečanje s samo sabo. Dobro pa bi bilo ugotoviti ali si oba želita ostati skupaj ali ne, kaj ste vi in kaj je partner pripravljen vložiti v spremembe, predvsem pa sta tukaj starša in ne glede na vajino izbiro partnerstva bosta vedno mama in oče vajini hčerki… Če sprašujemo otroka kaj si želi, ga postavimo v veliko stisko, saj si sigurno želi ostati z obema. Ne more biti drugače, ker ima oba rad, vsakega na svoj način. Želi in zasluži pa si tudi razumevanja in harmonije v družini (kakor si jo zaslužita tudi vidva). Otrok najbolj potrebuje zadovoljna in izpolnjena starša, ki po možnosti (v naravi je tako določeno) živita skupaj… Če tega nikakor ni mogoče zagotoviti med partnerjema, je potrebno izbrati manjše zlo… Na vsak način pa otrok potrebuje zadovoljno, srečno, umirjeno mamo in očeta, ne glede na to ali živita skupaj ali ne.

Lamu, zelo normalno je, da si več ne želite dotikov in spolnosti v odnosu, ki vas ne izpolnjuje. Ženske smo na tem čustveno-telesnem področju še posebej občutljive in senzitivne in žal lahko gremo zelo hitro preko sebe in svojega telesa! Občutek izgube dostojanstva, ponižanja in nespoštovanja same sebe je lahko samo še močnejši z vsakim popuščanjem… Pot iz tega je samo v upoštevanju in spoštovanju telesa, ki se slej ko prej upre, če ni zraven tudi čustvene zadovoljitve in izpolnitve… In smo spet pri odnosu… Potrebno ga bo šele izgraditi! Seveda, če je ostalo še kaj žerjavice, če si oba to želita in sta za to pripravljena tudi nekaj storiti! V nasprotnem primeru vam možnost odhoda še vedno ostane.

Želim vam, da si povrnete občutek nadzora nad sabo in stika s telesom, ki samo odraža vaše čustveno stanje. Pripada vam, da naredite nekaj v smeri vašega večjega zadovoljstva same s sabo! In da odkrijete kako to, da ste v tem odnosu (morda tudi še v drugih odnosih) toliko časa dopuščali svoje nezadovoljstvo.
Vse dobro.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar licorice 23 Jun 2010 08:46

Pozdravljena, LAMU!

Enostavne poti iz tvoje zakomplicirane življenjske situacije ni.

Mene sta se v tvojem pismu dotaknili dve stvari - prva, da sta šla hčerko spraševat, kaj si ona želi, ali naj ostaneta skupaj ali ne. Me je kar pri srcu stisnilo. Tega ne delajta več. Za otroka je to tako hudo, kot če bi ga vprašali, ali si rajši odreže roko ali nogo. Skupno življenje da ali ne je odločitev artnerjev. Otroke samo po sprejeti odločitvi obzirno seznanimo s stanjem.

Druga stvar je, da ne preneseš več partnerjevega dotika. Po mojih izkušnjah je to zadnja faza v nekem odnosu. Ne verjamem, da še obstaja pot nazaj in ti predlagam, da nadaljuješ v smeri ločitve. Vsekakor te čaka veliko dela na sebi, predelati boš morala vsa ta leta, ko si pustila, da so hodili po tebi, zakaj si to dovoliš. Še prej pa zbrati skupaj toliko moči, da boš dostojanstveno odšla iz mrtvega odnosa in se dobro dogovorila glede skrbi za hčerko in delitve premoženja. Naj te materina bolezen ali kakšne druge zunanje težave ne ovirajo. Naj ne bodo izgovor, da nič ne storiš. Kajti reševanje tvojih osebnih problemov ima zdaj absolutno prednost.

Veliko poguma!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Lena 39 23 Jun 2010 10:50

Lamu, dobro vem ka,ko se počutiš po dolgih letih življenja s takšnim človekom. Jaz sem šla skozi 15 let poniževanja in podrejanja in lahko ti povem,d a na koncu ne bo od tebe ostalo nič več.

Se strinjam z Locorice, tudi mene je stisnilo zakaj sprašujeta nedolžnega otroka kaj si želi - jasno je kaj si želijo otroci in imajo pravico,d a si to želijo, vendar jim vseh želja starši ne moremo izpolniti in tudi otroci se morajo naučiti,da niso vse njihove želje izpolnjene.

Terapevtkih predlog, da pojdita na zakonsko terapijo je zelo dober, saj boš tam lažje našla stik s samo seboj (to sem sej jaz naredila po 13 letih in mi je zelo zelo pomagalo..on pa si je v reševanju svojih evidentnih problemov po tem našel ljubico - beg iz realnost življenja...) in najbrž tudi s hčerko in pogosto je takšna terapija dober način kako izvesti korekten razhod, ki je za otroka najmanj boleč.

Svetujem ti, da si preberi knjigo Moški, ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo. Morda se boš našla v njej (ni nujno!) in razumela kakšna je tvoja situacija. Verjemi, da je iskanje rešitev ko se rešiš tega jarma spet lahkotno kot prej (moji prijatleji pravijo: hvalabogu,d a si spet takšna kot si bila nekoč :)). Zaupaj vase in v svoje sposobnosti, saj si že prevečkrat dokazala, da jih imaš.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar LAMU 10 Jul 2010 08:35

Pozdravljene
resnično hvala za vaše odgovore, ki so mi v oporo in vodilo skozi to ozko, temno in trnovo pot. S partnerjev se pogovarjava ampak najini pogovori ne peljejo nikamor. obtičiva na neki točki in se ne premakneva. Njegovo mnenje je, da bi se vse rešilo, če bi le kaj čutila do njega, meni pa instinkt pravi, da mora priti do korenitih sprememb. Omenila sem mu družinskega terapevta in naletela na odgovor, da ni nikogar ki bi lahko rešil to zagato, če jaz ničesar ne čutim. Sama sem se odločila da stopim po pomoč in tako sem se naročila pri bližnjem družinskem terapevtu. Sploh ne vem, če si želim, da bi s partnerjem ostala, glede na to da vedno bolj opažam da je med nama ogromen prepad. Sam pravi, da se je veliko speremenil v zadnjem mesecu (z mojega zornega kota to niso tiste spremembe, ki bodo doprinesle boljši odnos : začel se je ukvarjati sam s sabo, se družiti s prijatelji, si privoščiti reči, ki si jih prej ni, ipd).
Najbolj me skrbi hčerka. Opažam, zdaj pa res, da je v stiski. Partner ji je povedal, da se tata zelo trudi, mamico pa ne briga in kdovekaj še zraven in ko sem mu povedala, da ni prav, da otroku govori take stvari je rekel, da mora vedeti resnico. Ne vem kaj še vse ji je povedal, ampak čutim, da je hčerka razdvojena, večkrat me poriva stran in kriči name obenem pa me hoče k sebi. meni se trga srce. Partnerju govorim, da ni prav da otroka obremenjuje z resnicami ki jih pri tej starosti ne razume. sama ji povem, da se starša ne razumeta, njo pa imata zelo rada in da ona ni za nič kriva. To je grozna izkušnja in misel, da hčerka zelo trpi in pogled na njeno stisko me ožemata. in zdaj resnično prihajata ti dve skrajnosti v meni na dan in me hočeta uničiti: njena stiska in moj občutek za odgovornost do nje ter instiktivna misel da s takim človekom ne želim več preživljati svojega življenja. Hočem vam še povedati, da sama gotovo nisem brez napak, moja največja pa je, kot ste tudi same napisale-da predolgo vztrajam v okoliščinah, ki so nevzdržne. Upam, da čimprej najdem svoj notranji mir in oddidem in tega kaosa na miren način, ker to si želim, saj se zavedam da bom s partnerjem povezana kakorkoli celo življenje zaradi hčerke. pomembno je, da ni dodatnih travm, ki bi preprečevale normalno življenje otroku, ki resnično ni ničesar kriv.

Hvala

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Lena 39 12 Jul 2010 10:10

Me kar "strese" ob grozljivi manipulaciji, ki jo ta oče izvaja nad hčerko. Upam, da bo kateri od moderatorjev-terapevtov lahko podal kakšno strokovno mnenje kako delovati v takem primeru. Sama sem bila popolnoma nemočna, saj če hočeš delovati v otrokovo dobro tvegaš, da ga manipulator tako zmanipulira s svojimi "resnicami", da se otrok obrne proti tebi in v končni konsekvenci boleha za PAS sindromom.

Drugače pa Lamu, čestitke za korake naprej - do trapevta in do same sebe :) Veš na koncu predora je res luč, pot je dolga in trnova in tudi ko si enkrat res zunaj tam ni čisto tistega s soncem obsijanega travnika, ki ga sedaj vidiš...vendar enkrat kar prideš ven, še sama ne veš kdaj in v tvojem življenju se naseli mir in zadovoljstvo in se z lahkoto lotiš drobnih vsakodnevnih izzivov, ki jih na tej tratici tudi ne manjka - vso srečo!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 13 Jul 2010 11:42

Pozdravljeni, Lamu!

Dobro je, da ste si že poiskali pomoč družinskega terapevta in ste torej naredili že en velik korak naprej. Verjamem, da vam je sigurno najtežje kot mami zaradi hčerke, ki ob vaju doživlja polno groze in negotovosti, kar ste zdaj tudi močno začutili, zato boste še lažje storili nekaj, da jo zaščitite. Na moževo ravnanje in govorjenje žal vi ne morete nič vplivati, prav pa je, da mu poveste in mu to tudi še večkrat omenite, da je on oče in če želi svoji hčerki dobro, naj je ne obremenjuje z vajinim odnosom, ki ga bosta reševala vidva sama (če bo on sploh pripravljen karkoli storiti glede tega), hčerka pa s tem nima nič. Naj bo samo oče in ne užaljen moški, ki se preko hčerke maščuje vam. Vendar, kot sem že omenila, vi ne morete vplivati na njegovo vedenje, in nimate žal prav nobene možnosti, da ga prepričate, da se spremeni, dokler on sam ne bo pripravljen nekaj korenito spremeniti. Osebno celo verjamem, da niti ne ve kaj mu vi govorite in kaj mu hočete povedati, zato bi bilo že zaradi starševskih funkcij dobro, da bi šel kdaj z vami na terapijo. Ločevati bo potrebno dve vlogi – in sicer partnersko in starševsko. Kaj bosta storila glede partnerstva je čisto svoje vprašanje, kaj pa bosta storila, da bosta hčerko (oba ali pa vsaj vi) zaščitila pred trpljenjem, ki ga že doživlja, pa je spet nekaj drugega. Tu je osnovno pravilo, da vi delujete samo kot mama in ne skušate vplivati na partnerja kot očeta, ki je tak oče kakršen je. Vi ga ne morete učiti očetovstva in tudi njegove vloge na noben način ne morete nadomestiti ali spremeniti, posredujete lahko le, ko gre za zlorabe in nasilje. On si svojo očetovsko avtoriteto gradi oz. ruši sam, tako kot si vi svojo materinsko vlogo, spoštovanje in avtoriteto gradite ali rušite izključno sami. Pri tem je ob razhodu oz. ločitvi pogosto vsaj enemu od partnerjev zelo težko, ker drugi pogosto izbere taktiko maščevanja partnerju na hrbtih nedolžnih otrok. Kot pa sem že omenila, tukaj ne morete vplivati nanj, da tega ne bi počel še naprej, če se bo tako odločil in tudi na njegovo očetovstvo ne morete in ne boste mogli v ničemer vplivati. Lahko pa začutite hčerko in ji pomagate v njeni jezi, besu, nemoči, zmedenosti, ki se kažejo v nasprotujočih si reakcijah, ko vas hkrati podi proč in si želi biti z vami. Za vas kot mamo to pomeni še toliko težjo preizkušnjo res biti mama in otroku ne govoriti ničesar čez njegovega očeta, čeprav partner počne stvari, ki niso sprejemljive. (Seveda velja enako tudi za očeta, da ne sme ničesar reči čez bivšo partnerko oz.otrokovo mamo, če si želi ohraniti očetovsko dostojanstvo in otroku omogočiti, da ga lahko spoštuje kot očeta.) Biti razvezana mama in ne govoriti o bivšem partnerju, ki pa je hčerkin oče, je res najtežje, vendar edino, kar pomaga otroku, da lahko ohrani spoštovanje vsaj do mame, če si ga že oče podira sam. Pri tem pa se žal ne da izogniti situacijam, ko ta mama večkrat doživlja zelo težke trenutke, ko navidezno izgleda kot da je tudi hčerka proti mami, vendar otrok točno ve kaj je prav in kaj ne in samo želi, da mama vse to zdrži, prepozna hčerkino stisko in ji jo ovrednoti in začuti hčerko, ob tem pa ohrani dostojanstvo mame. (Enako pa velja tudi za očeta.)

Vse dobro vam želim, mnogo poguma in vztrajnosti na vaši poti materinstva, pa kakorkoli se že boste odločili v zvezi s partnerjem.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar moja skromnost 30 Avg 2010 15:17

Pozdravljeni!

Če si sama sebe prepričala,da ne preneseš več njegovih dotikov,je tvoja kamuflaža,da hodiš terapevtu.Kot,da bi mrtve obujali.
Vem,pokazala si vsaj voljo za na bolje!

Še bolj se sprašujem,kje si bila 8 let,da si dovolila,da so hodili po tebi vsi,ki so hoteli ali imeli čas zato? Pa še vajina manipulacija s 5 letnico?
V veliki meri,da je do tega prišlo,da si bila v podrejenem položaju si kriva sama.Vem,da ti ta stavek ne bo všeč in dejansko drži.Mož je imel nadzor nad tabo,ker si mu to vseskozi brez upiranja dovolila.Zdaj,ko si se prebudila,pa cel kaos.
Vidva še najbolje vesta,koliko sta pripravljena vložiti svojega časa,potrpljenja in "ljubezni" v svoj odnos.Velja samo ISKRENOST OBEH!
Vsak si zasluži vse tisto dobro,le potruditi se je treba.Če se ne bo izšlo,se najde pa kakšna druga rešitev,ki ne obljublja ničesar vnaprej!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh