Med.Over.Net

Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: dr. Anica Koprivec Prepeluh, zakonska in družinska terapevtka • dr. Barbara Kutnar Novak, zakonska in družinska terapevtka • Edin Durakovic, kulturolog in doktorant ZDT • Jana Lavtizar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • Melita Kramar, specialistka zakonske in družinske terapije • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC)

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

dr. Anica Koprivec Prepeluh , zakonska in družinska terapevtka

Anica_K._Prepeluh

dr. Barbara Kutnar Novak , zakonska in družinska terapevtka

Barbara Novak

Edin Durakovic , kulturolog in doktorant ZDT

Edin Durakovic

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka

JanaLavtizar

Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka

JernejaDimecBratina

Melita Kramar , specialistka zakonske in družinske terapije

Melita Kramar

dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.

Sabina_JuricSenk

mag. Uroš Drčić , specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC)

Uroš Drčić

Je specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC). Je direktor zavoda Revita, center za svetovanje in izgorelost, kjer vodi prakso individualne, partnerske in skupinske psihoterapije ter psihosocialnega svetovanja. Skozi leta psihosocialnega dela je tudi na podlagi lastne izkušnje izgorelosti dal poseben poudarek pomoči osebam s težavami s prekomernim izčrpavanjem. Vodi tudi svetovalno skupino prav za osebe s takimi težavami. Znanja in veščine s področja psihoterapije je pridobil v okviru študija na Univerzi Sigmunda Freuda ter specialističnega študija psihoterapije transakcijske analize na Psihopolis inštitutu pod mentorstvom priznanega psihoterapevta Zorana Milivojevića, TSTA. Je član Mednarodne zveze za transakcijsko analizo (ITAA). Poleg privatne prakse je Uroš v preteklosti več let delal kot psihoterapevt v programu za psihosocialno rehabilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami Društva Projekt Človek.

Resnica al preteklost/iluzija ter kako ju ločit

Default avatar

SamoJz

Spoštovani!

Prvo bi pohvalil ta forum ter vse, ki se trudijo pomagat z odgovori tistim, ki jo potrebujemo,

Danes sm prišel do zanimive dileme, kot že mnogokrat v preteklosti. Sprašujem se, koliko lahko zaupam svojim čustvom kdaj so pravilna al so kdaj tud napačna. Al je tisto kar verjamem, naprimer da se zgodi krivica - res krivica al ne? Al je nek ostanek iz preteklosti, nekaj kar smo dobili od staršev. Sam sm v preteklosti čutil dvom do nekaterih mojih prepričanj- kar verjamem ter kaj čutim. Recimo da se zgodi nek dogodek. Koliko lahko zaupam svojim čustvom? Če je dvom je neko varovalo, da le razumsko ovrednotimo stvar. Če zaupamo čustvom se npr. postavimo po robu npr. krivici, vendar lahko izpademo "čudni", saj ni nujno, da imamo prav. Če pa imamo prav ter se ne postavimo po robu zanikamo sebe.
Zanima me predvsem koliko lahko verjamemo našim prepričanjim ter koliko našim čustvom. Koliko dvoma je zdravega?

Lep pozdrav
Default avatar

Jerneja Dimec, spec. ZDT

Pozdravljeni, SamoJz!

Dobro je, da razmišljate in se sprašujete o čustvih in razumu in ob tem človek lahko hitro pride do dileme čemu verjeti. Najpomembnejše je verjeti sebi. Sebi lahko vedno verjamete in si zaupate, da čutite prav. Če čutite, da se vam je zgodila krivica, se vam je zgodila! Edino vi veste kaj bi bilo pravično za vas, vi ste tisti, ki ste edini pravi barometer kdaj se vam zgodi krivica. In nihče drug tega ne more vedeti. Morda se bo ista situacija komu zdela drugačna in v tem ne bo videl krivice, toda to je njegov pogled, njegova interpretacija in njegova realnost. Zanj to ne bi bila krivica. Za vas pa je bila. Vi imate prav.

Res je, da včasih pri zagovarjanju krivice/svoje resnice morda izpademo čudni pred drugimi, da nas morda postane strah ali pa sram in da zato žal mnogokrat popustimo pod pritiski drugih – in si nehamo verjeti in se zanikamo in smo potem jezni in besni v sebi…, namesto, da bi pokončno vztrajali in si upali zagovarjati svojo resnico ter ob tem morda tudi tvegati posmeh, zasramovanje, zavrnitev, izključitev, neko kazen, zamero, užaljenost… skratka izgubo sprejetosti in ljubezni. Medtem ko odrasli to lahko storimo (ker se lahko odločimo, da si verjamemo in si upamo zagovarjati svojo resnico), pa otrok žal nima take izbire. Otrok bo žal zelo hitro popustil oz. bo prisiljen popustiti v dilemi – ali verjeti sebi in zagovarjati svojo resnico – ali se ukloniti pritiskom - najmanj odtegnitve ljubezni in sprejetosti, ki bo sledila, če ne celo drugim krutim kaznim ali posledicam, ki se jih boji. Tu so starši kot odrasli vedno tisti, ki imajo moč in premoč nad otrokom (tudi in zlasti v imenu vzgoje, ki je lahko še kako avtoritarna in nasilna – tudi brez fizičnih zlorab) – in otrok se tega, da brez njih (predvsem pa brez njihove sprejetosti in ljubezni) ne bo mogel preživeti, še kako zaveda… In bo storil vse, da bo staršem/drugim ugodil- tudi, če to pomeni, da bo žrtvoval samega sebe in svojo resnico – in s tem dovolil krivico. Kaj pa otroku v resnici preostane drugega? Ob tem pa si bo otrok seveda nehal verjeti, predvsem pa bo zelo omajal svoje samospoštovanje in dostojanstvo. Vsa doživljanja, tako prijetna kot tudi neprijetna, pa se vpišejo v telo – in telo vedno pomni! In vedno govori resnico.

Čutimo torej vedno prav, vprašanje pa je kako to interpretiramo in koliko si verjamemo. Čutimo npr. da smo razočarani, žalostni, jezni, da nas boli, da se nam je zgodila krivica, vprašanje pa je koliko si (zaradi izkušenj preteklosti) to upamo verjeti in zagovarjati, koliko pa si tega ne priznamo in iščemo vse mogoče (tudi razumske) izgovore in zanikanja… - z nekim namenom – verjetno z upanjem, da bomo (vsaj tako) sprejeti in razumljeni in ljubljeni… Skušamo prepričati samega sebe, vendar sebe se ne da zanikati in prinesti okrog… Nekje globoko v sebi še vedno vemo in čutimo, da ni bilo prav…in da je resnica drugačna.

Z razumom je verjetno drugače. Prepričati se nas lahko da v marsikaj (vzgajanje, učenje, izobraževanje, pa tudi razne prikrite manipulacije, »dresiranje« v smislu ubogljivosti, indoktrinacije…), zato bi rekla, da se morda razumu ne da vedno verjeti in je dobro imeti nekoliko dvoma oz. biti nekoliko skeptičen – oz. raje bi uporabila izraz radoveden, odprt- dopuščati možnosti učenja nečesa novega.

Ko se razumske in čustvene in telesne dimenzije v nas prepletejo v eno, takrat pa preprosto VEŠ. To je to. Četudi se tega morda ne da dokazati.

SamoJz, želim vam, da si verjamete, da čutite in doživljate prav. Čeprav je včasih vztrajanje v resnici težko in naporno in izgleda kot plavanje proti toku…
Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si