Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Re: težave s starši,taščo,svakinjo

Odgovori Nova tema
Default avatar krasna 29 Maj 2010 15:35

Gospa Jerneja,

Na vas se obračam s prošnjo, da mi poveste tudi meni, če je tudi z menoj kaj narobe, ker tu sem edino jaz čudna in negativna.

Že doma sem bila vedno grešni kozel, ker nisem bila tako pridna-mirna in ubogljiva kot sestra. Kar mi ni bilo kaj prav, sem se temu uprla in to je bilo velikokrat. Še zdaj ko imam 33 let se moj oče noče zavedati, da sem odrasla oseba, ki ima pravico do svojega mnenja (on jih ima 78). Velikokrat se skregava tudi zato, ker se vtika v vzgojo mojih otrok. Ko jaz nekaj rečem otrokom, reče otroku, da naj kar naredi tako kot hoče. Komaj sem čakala da bom odšla od doma kjer mi nihče ne bo ukazoval in hotel usmerjati moje življenje. Pri 18 letih sem spoznala mojega moža in znova je bil ogenj v strehi..oče je hotel, da fanta pustim. Seveda sem spoznala tudi fantove starše. Bolj ko sem prihajala k njim bolj mužasto se je držala moja tašča. Ker smo pri meni doma bili vedno odprti se je zgodilo, da sem v odnosu z moževimi starši pridobila strah do starejših ljudi glede spoštovanja in odprtosti do njih. Tudi zaradi tega ker sem se bala da bom izgubila fanta. Ko se je tako zgodilo, da sem tašči rekla nekaj kar ni bila navajena, kar pa pri nas doma ni bilo nič takega se je užalila. Začela sem jo klicati GOSPA. Vedno sem bila napeta v odnosu z njimi. Po 6 letih sva se odločila, da bova odšla živeti skupaj in sicer k njegovi noni - taščini mami. In začela se je ,,redakcija časopisa,, in nona je potem ,,časopis,, izdajala svoji hčeri-moji tašči. Po eni strani hvala bogu, da je bilo tako, ker smo bili vsaj 15 km stran, kar je tašči omogočilo, da ni mogla vsega imeti pod nadzorom. Nikoli nisem prenesla, da je kdo kričal name. In ko sva nekega dne prišla na obisk (jaz sem bila napeta, ki sem samo čakala, da bo kaj) sta se v strahu, da govorim kaj o njiju dveh v svoji službi nadrla name, naj tega ne delam. Pa sploh nisem nič govorila. In takrat sem se razjezila in odšla do avta. Zopet drugič sem jaz hotela voziti fantov avto. In ko je njegova mama to slišala tega ni hotela, ker ni zaupala moji vožnji. Zopet sem se razjezila, kaj se vtika. Na koncu sem se (iz ljubezni do moža) opravičila in jih dobila po vrhu še po grbi (besedno). Rekla nisem nič. Najbolj sem si zapomnila, ko je rekla: bi se sin vsedel za volan in ko bi prišla za vogal, bi se presedla. halooo? Kaj se bom skrivala? Ko sva se potem hotela poročiti je bil za njih pravi šok. Vseeno sva se in na mojo nesrečo sem takrat sprejela, da pridemo živeti v isto hišo z njimi. To tako obžalujem. Moj tast je tak človek, ki kriči na svojo taščo, name, na mojo svakinjo in še na svojo mater je kričal. In kaj jaz najmanj prenesem? Kričanje in vladavino nad mano. Od doma sem prišla z dežja pod kap. Ker tu kjer zdaj živim že osem let je vedno huje. Taščo sem poizkusila vzljubiti in ji pomagati, ko je zbolela za rakom (zbolela je ko sem prišla k hiši). Pri 18 letih mislim, da je dekle še nedolžno in si želi, da jo sprejemjo. Želela sem si, da bi me sprejeli. Ko še nisva živela skupaj sem prihajala ob petkih in počistila hišo.In kaj je na koncu rekla? Nihče mi ni stal ob strani,ko sem bila bolna. Rekla nisem nič, ker ne pričakujem zahvale. Upanje po sprejetju je popolnoma zamrlo pred 1 letom, ko so se razjezili, ker sem mojega sina poklicala, ko je prišel iz šole k njim. Imam tri otroke fante (8let ,5 let in 1,5 leto) in zdaj sem ostala doma -nimam službe. To pomeni, da sem skoraj cel dan sama in ne govorim z odraslo dušo. Tasta moti naš živžav v zgornjem nadrstropju, moti ga ko smo zunaj, moti ga, kako in kje parkirajo svoje kolo, jaz preveč govorim in problem je še, da sem stalno z mojimi otrocmi zunaj. Jaz cel dan nimam s kom govoriti in sem od 7.30 do 13.00 z najtamljašim, ob 13h grem po ostala dva v šolo in vrtec. ČE pride mož ob 16h je zame vse hudo mimo-ni mi lahko s tremi otrocmi.
V tem obdobju, ko sem doma in ko je začelo toplo vreme je tast stalno zunaj. To pomeni, da vedno ko grem ven ga srečam. Zaradi stalnih konfliktov je v tem tednu znova prišlo do velikega spora v katerem sem zdaj jaz grešni kozel-tastu sem rekla naj se ne vtika v prepire z možem in ker ni hotel nehati govoriti sem zakričala nanj, da naj bo tiho. Ne razume me niti mož, kaj šele tašča, ki živi pod nami ter svak in svakinja v sosednji hiši. Vem, da sem priseljena in da bi morala biti tiho, ker ni tu nič mojega. ravno zaradi tega bi rada, da bi šli od tod. Da bi lahko normalno uživala moje otroke dokler so majhni in me ne bi bilo strah, ko stopim skozi hišna vrata, da bom koga srečala, ker me vsi grdo gledajo ali pa dajejo pripombe na to kar povem kako je nasplošno. Moj svak je včeraj rekel: mi smo velika družina (tri družine noter in on sam živi v svoji hiši) in bomo bili vedno skupaj...le jaz mešam štrene, ki bi rada živela na svojem pa čeprav v bloku. Prilagajam se že 8 let in je vedno težje, ker bom taščo in tasta začela sovražiti, kar vem, da ni prav. Tudi prenesem jih ne več in tako ne gre naprej. Svoje mame ne vidim vsak dan in še prijateljic bi imela poln kufer, če bi jih videla 5x na dan.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 15 Jun 2010 19:24

Pozdravljeni, krasna!

Živeli ste v nasilnem okolju, kjer vaše mnenje žal ni bilo nikoli upoštevano in kjer ste si pravico do upoštevanosti/slišanosti (ki vam je seveda pripadala že kot otroku in ne le kot odrasli osebi) iskali preko uporov in jeznih reakcij. Izbrali ste tisto strategijo, ki se je v vaši družini očitno izkazala za uspešno, žal pa niste imeli nikogar, ki bi vas zmogel umiriti in slišati na drugačen način, kjer vam ne bi bilo treba »noreti«. Zdaj ste odrasli in v situacijah, ki vam prebujajo zelo podobne odzive (jeza in bes ob očitnih krivicah, ki pa jih drugi spet ne opazijo), reagirate podobno, kar pa je zdaj postalo nefunkcionalno. Zmorete se naučiti ustreznejših odzivov (umirjenost in ubesedenje stisk), ni pa to najbolj enostavna naloga.

Seveda ni z vami nič narobe. Doživljate polno jeze in besa, ki kar vre v vas, ker se vam že celo življenje dogajajo krivice, ki jih dolgo časa mirno prenašate in nanje niti ne opozorite z besedami (dokler se še da umirjeno kaj povedati), nato pa v določenih trenutkih, ko je mera polna, izbruhnete. To se lahko zgodi ob popolnoma nedolžnem dogodku in ob povsem neprimerni osebi. Kot vsak odrasel človek pa ste seveda tudi vi odgovorni za svoje reakcije oz. izbruhe, ki verjetno niso najbolj primerna oblika izkazovanja nestrinjanja. Upam, da se razumeva. Upravičeno doživljate, da se vam dogajajo krivice, da se starši in tudi moževi starši ne bi smeli na tak način vmešavati v vaše življenje, vendar verjetno način na katerega to pokažete ni najbolj primeren in dostojanstven. (Seveda pa je tudi tast oz. kdorkoli tretji v celoti odgovoren za svoje jezne in besne izbruhe in nasilje, ki ga drugi doživljajo ob tem). Kljub velikemu in upravičenemu besu pa ste vi še vedno tisti, ki se zmorete imeti toliko pod nadzorom, da stvari (morda šele čez nekaj časa) poveste na odrasel način, še zlasti, ker ste tudi mama in vse to opazujejo tudi vaši otroci. Zaskrbljujoče namreč je kaj vse ob glasnih prepirih in nasilju (četudi samo besednem) doživljajo otroci in edino vidva z možem sta tista, ki jih zmoreta zaščiti pred tem in jim zagotoviti varno vzdušje.

Čutiti je, da ste v vseh teh težavah izredno sami, osamljeni in da pogrešate moža, ki bi vas podprl in razumel in postavil tudi neke razmejitve v odnosu do svoje izvorne družine. Pomembno se bo pogovoriti z možem, jasno povedati kaj vas moti in kaj si želite, ob tem pa je pomembno, da najprej vidva najdeta soglasje in rešitve, nato pa je skoraj nujno, da se vsak pogovori s svojimi starši. Tu je nekakšno nenapisano pravilo, kjer se snahe in tasti in tašče pravzaprav nimajo kaj prepirati – če obstajajo karkšnakoli nesoglasja (in verjetno obstajajo), jih edino lahko reši sin-mož, ki se pogovori s svojimi starši (kakor sta se pred tem dogovorila z ženo). Na drugi strani pa seveda hči-žena rešuje vsa nesoglasja s svojimi. Če vsak s svoje strani zadovoljivo opravi nalogo, potem res ni nobenega razloga, da bi prišlo do nesoglasij med osebo, ki pride v družino in domačimi. Seveda pa to terja toliko več napora od tistega odraslega otroka, ki ostane pri svojih, da postavi svojo izbranko in svojo novo družino na prvo mesto – in seveda tudi razumevanja izvorne družine. Kadar živi skupaj pod isto streho več generacij so ti problemi (in s tem povezane razmejitve) takoj še bolj očitni, pa najsi živijo pri enih ali pri drugih. Avtomatično je takoj več prilagajanja in sprejemanja novih situacij, zato je za mlado družino bistveno lažje, da se fizično razmeji od svojih izvornih družin (preselitev na svoje), čeprav je to danes težko finančno izvedljivo. Seveda prinašajo stari starši tudi določene prednosti in jih vnuki tudi potrebujejo za svoj razvoj, vendar so odnosi prav zaradi siceršnje ločenosti ob samo občasnih obiskih lahko bistveno boljši – kakor sami ugotavljate ob koncu.

Krasna, če boste tudi po pogovorih z možem ugotovili, da boste vi sami oz. vidva sama težko premaknila situacijo, ki bi bila za vse vas prijaznejša, vam svetujem, da se morda obrnete po pomoč h kakemu zakonskemu in družinskemu terapevtu. Ta je priporočljiva še zlasti z vidika preoblikovanja globinskih vzorcev, ki so se zapisali v telo. Pa naj vas to ne prestraši, kot sem že omenila, ste v redu in tudi z vašim možem ni nič narobe (niti z vašimi ali moževimi starši), pač pa bi bilo dobro s strokovnjaki odkriti zakaj se vam/vama vse to dogaja in spremeniti vaše odnose v bolj funkcionalne, kakršne si vsi zaslužite.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh