
Gospa Jerneja,
Na vas se obračam s prošnjo, da mi poveste tudi meni, če je tudi z menoj kaj narobe, ker tu sem edino jaz čudna in negativna.
Že doma sem bila vedno grešni kozel, ker nisem bila tako pridna-mirna in ubogljiva kot sestra. Kar mi ni bilo kaj prav, sem se temu uprla in to je bilo velikokrat. Še zdaj ko imam 33 let se moj oče noče zavedati, da sem odrasla oseba, ki ima pravico do svojega mnenja (on jih ima 78). Velikokrat se skregava tudi zato, ker se vtika v vzgojo mojih otrok. Ko jaz nekaj rečem otrokom, reče otroku, da naj kar naredi tako kot hoče. Komaj sem čakala da bom odšla od doma kjer mi nihče ne bo ukazoval in hotel usmerjati moje življenje. Pri 18 letih sem spoznala mojega moža in znova je bil ogenj v strehi..oče je hotel, da fanta pustim. Seveda sem spoznala tudi fantove starše. Bolj ko sem prihajala k njim bolj mužasto se je držala moja tašča. Ker smo pri meni doma bili vedno odprti se je zgodilo, da sem v odnosu z moževimi starši pridobila strah do starejših ljudi glede spoštovanja in odprtosti do njih. Tudi zaradi tega ker sem se bala da bom izgubila fanta. Ko se je tako zgodilo, da sem tašči rekla nekaj kar ni bila navajena, kar pa pri nas doma ni bilo nič takega se je užalila. Začela sem jo klicati GOSPA. Vedno sem bila napeta v odnosu z njimi. Po 6 letih sva se odločila, da bova odšla živeti skupaj in sicer k njegovi noni - taščini mami. In začela se je ,,redakcija časopisa,, in nona je potem ,,časopis,, izdajala svoji hčeri-moji tašči. Po eni strani hvala bogu, da je bilo tako, ker smo bili vsaj 15 km stran, kar je tašči omogočilo, da ni mogla vsega imeti pod nadzorom. Nikoli nisem prenesla, da je kdo kričal name. In ko sva nekega dne prišla na obisk (jaz sem bila napeta, ki sem samo čakala, da bo kaj) sta se v strahu, da govorim kaj o njiju dveh v svoji službi nadrla name, naj tega ne delam. Pa sploh nisem nič govorila. In takrat sem se razjezila in odšla do avta. Zopet drugič sem jaz hotela voziti fantov avto. In ko je njegova mama to slišala tega ni hotela, ker ni zaupala moji vožnji. Zopet sem se razjezila, kaj se vtika. Na koncu sem se (iz ljubezni do moža) opravičila in jih dobila po vrhu še po grbi (besedno). Rekla nisem nič. Najbolj sem si zapomnila, ko je rekla: bi se sin vsedel za volan in ko bi prišla za vogal, bi se presedla. halooo? Kaj se bom skrivala? Ko sva se potem hotela poročiti je bil za njih pravi šok. Vseeno sva se in na mojo nesrečo sem takrat sprejela, da pridemo živeti v isto hišo z njimi. To tako obžalujem. Moj tast je tak človek, ki kriči na svojo taščo, name, na mojo svakinjo in še na svojo mater je kričal. In kaj jaz najmanj prenesem? Kričanje in vladavino nad mano. Od doma sem prišla z dežja pod kap. Ker tu kjer zdaj živim že osem let je vedno huje. Taščo sem poizkusila vzljubiti in ji pomagati, ko je zbolela za rakom (zbolela je ko sem prišla k hiši). Pri 18 letih mislim, da je dekle še nedolžno in si želi, da jo sprejemjo. Želela sem si, da bi me sprejeli. Ko še nisva živela skupaj sem prihajala ob petkih in počistila hišo.In kaj je na koncu rekla? Nihče mi ni stal ob strani,ko sem bila bolna. Rekla nisem nič, ker ne pričakujem zahvale. Upanje po sprejetju je popolnoma zamrlo pred 1 letom, ko so se razjezili, ker sem mojega sina poklicala, ko je prišel iz šole k njim. Imam tri otroke fante (8let ,5 let in 1,5 leto) in zdaj sem ostala doma -nimam službe. To pomeni, da sem skoraj cel dan sama in ne govorim z odraslo dušo. Tasta moti naš živžav v zgornjem nadrstropju, moti ga ko smo zunaj, moti ga, kako in kje parkirajo svoje kolo, jaz preveč govorim in problem je še, da sem stalno z mojimi otrocmi zunaj. Jaz cel dan nimam s kom govoriti in sem od 7.30 do 13.00 z najtamljašim, ob 13h grem po ostala dva v šolo in vrtec. ČE pride mož ob 16h je zame vse hudo mimo-ni mi lahko s tremi otrocmi.
V tem obdobju, ko sem doma in ko je začelo toplo vreme je tast stalno zunaj. To pomeni, da vedno ko grem ven ga srečam. Zaradi stalnih konfliktov je v tem tednu znova prišlo do velikega spora v katerem sem zdaj jaz grešni kozel-tastu sem rekla naj se ne vtika v prepire z možem in ker ni hotel nehati govoriti sem zakričala nanj, da naj bo tiho. Ne razume me niti mož, kaj šele tašča, ki živi pod nami ter svak in svakinja v sosednji hiši. Vem, da sem priseljena in da bi morala biti tiho, ker ni tu nič mojega. ravno zaradi tega bi rada, da bi šli od tod. Da bi lahko normalno uživala moje otroke dokler so majhni in me ne bi bilo strah, ko stopim skozi hišna vrata, da bom koga srečala, ker me vsi grdo gledajo ali pa dajejo pripombe na to kar povem kako je nasplošno. Moj svak je včeraj rekel: mi smo velika družina (tri družine noter in on sam živi v svoji hiši) in bomo bili vedno skupaj...le jaz mešam štrene, ki bi rada živela na svojem pa čeprav v bloku. Prilagajam se že 8 let in je vedno težje, ker bom taščo in tasta začela sovražiti, kar vem, da ni prav. Tudi prenesem jih ne več in tako ne gre naprej. Svoje mame ne vidim vsak dan in še prijateljic bi imela poln kufer, če bi jih videla 5x na dan.
Na vas se obračam s prošnjo, da mi poveste tudi meni, če je tudi z menoj kaj narobe, ker tu sem edino jaz čudna in negativna.
Že doma sem bila vedno grešni kozel, ker nisem bila tako pridna-mirna in ubogljiva kot sestra. Kar mi ni bilo kaj prav, sem se temu uprla in to je bilo velikokrat. Še zdaj ko imam 33 let se moj oče noče zavedati, da sem odrasla oseba, ki ima pravico do svojega mnenja (on jih ima 78). Velikokrat se skregava tudi zato, ker se vtika v vzgojo mojih otrok. Ko jaz nekaj rečem otrokom, reče otroku, da naj kar naredi tako kot hoče. Komaj sem čakala da bom odšla od doma kjer mi nihče ne bo ukazoval in hotel usmerjati moje življenje. Pri 18 letih sem spoznala mojega moža in znova je bil ogenj v strehi..oče je hotel, da fanta pustim. Seveda sem spoznala tudi fantove starše. Bolj ko sem prihajala k njim bolj mužasto se je držala moja tašča. Ker smo pri meni doma bili vedno odprti se je zgodilo, da sem v odnosu z moževimi starši pridobila strah do starejših ljudi glede spoštovanja in odprtosti do njih. Tudi zaradi tega ker sem se bala da bom izgubila fanta. Ko se je tako zgodilo, da sem tašči rekla nekaj kar ni bila navajena, kar pa pri nas doma ni bilo nič takega se je užalila. Začela sem jo klicati GOSPA. Vedno sem bila napeta v odnosu z njimi. Po 6 letih sva se odločila, da bova odšla živeti skupaj in sicer k njegovi noni - taščini mami. In začela se je ,,redakcija časopisa,, in nona je potem ,,časopis,, izdajala svoji hčeri-moji tašči. Po eni strani hvala bogu, da je bilo tako, ker smo bili vsaj 15 km stran, kar je tašči omogočilo, da ni mogla vsega imeti pod nadzorom. Nikoli nisem prenesla, da je kdo kričal name. In ko sva nekega dne prišla na obisk (jaz sem bila napeta, ki sem samo čakala, da bo kaj) sta se v strahu, da govorim kaj o njiju dveh v svoji službi nadrla name, naj tega ne delam. Pa sploh nisem nič govorila. In takrat sem se razjezila in odšla do avta. Zopet drugič sem jaz hotela voziti fantov avto. In ko je njegova mama to slišala tega ni hotela, ker ni zaupala moji vožnji. Zopet sem se razjezila, kaj se vtika. Na koncu sem se (iz ljubezni do moža) opravičila in jih dobila po vrhu še po grbi (besedno). Rekla nisem nič. Najbolj sem si zapomnila, ko je rekla: bi se sin vsedel za volan in ko bi prišla za vogal, bi se presedla. halooo? Kaj se bom skrivala? Ko sva se potem hotela poročiti je bil za njih pravi šok. Vseeno sva se in na mojo nesrečo sem takrat sprejela, da pridemo živeti v isto hišo z njimi. To tako obžalujem. Moj tast je tak človek, ki kriči na svojo taščo, name, na mojo svakinjo in še na svojo mater je kričal. In kaj jaz najmanj prenesem? Kričanje in vladavino nad mano. Od doma sem prišla z dežja pod kap. Ker tu kjer zdaj živim že osem let je vedno huje. Taščo sem poizkusila vzljubiti in ji pomagati, ko je zbolela za rakom (zbolela je ko sem prišla k hiši). Pri 18 letih mislim, da je dekle še nedolžno in si želi, da jo sprejemjo. Želela sem si, da bi me sprejeli. Ko še nisva živela skupaj sem prihajala ob petkih in počistila hišo.In kaj je na koncu rekla? Nihče mi ni stal ob strani,ko sem bila bolna. Rekla nisem nič, ker ne pričakujem zahvale. Upanje po sprejetju je popolnoma zamrlo pred 1 letom, ko so se razjezili, ker sem mojega sina poklicala, ko je prišel iz šole k njim. Imam tri otroke fante (8let ,5 let in 1,5 leto) in zdaj sem ostala doma -nimam službe. To pomeni, da sem skoraj cel dan sama in ne govorim z odraslo dušo. Tasta moti naš živžav v zgornjem nadrstropju, moti ga ko smo zunaj, moti ga, kako in kje parkirajo svoje kolo, jaz preveč govorim in problem je še, da sem stalno z mojimi otrocmi zunaj. Jaz cel dan nimam s kom govoriti in sem od 7.30 do 13.00 z najtamljašim, ob 13h grem po ostala dva v šolo in vrtec. ČE pride mož ob 16h je zame vse hudo mimo-ni mi lahko s tremi otrocmi.
V tem obdobju, ko sem doma in ko je začelo toplo vreme je tast stalno zunaj. To pomeni, da vedno ko grem ven ga srečam. Zaradi stalnih konfliktov je v tem tednu znova prišlo do velikega spora v katerem sem zdaj jaz grešni kozel-tastu sem rekla naj se ne vtika v prepire z možem in ker ni hotel nehati govoriti sem zakričala nanj, da naj bo tiho. Ne razume me niti mož, kaj šele tašča, ki živi pod nami ter svak in svakinja v sosednji hiši. Vem, da sem priseljena in da bi morala biti tiho, ker ni tu nič mojega. ravno zaradi tega bi rada, da bi šli od tod. Da bi lahko normalno uživala moje otroke dokler so majhni in me ne bi bilo strah, ko stopim skozi hišna vrata, da bom koga srečala, ker me vsi grdo gledajo ali pa dajejo pripombe na to kar povem kako je nasplošno. Moj svak je včeraj rekel: mi smo velika družina (tri družine noter in on sam živi v svoji hiši) in bomo bili vedno skupaj...le jaz mešam štrene, ki bi rada živela na svojem pa čeprav v bloku. Prilagajam se že 8 let in je vedno težje, ker bom taščo in tasta začela sovražiti, kar vem, da ni prav. Tudi prenesem jih ne več in tako ne gre naprej. Svoje mame ne vidim vsak dan in še prijateljic bi imela poln kufer, če bi jih videla 5x na dan.