Meša se mi

Pozdravljeni!

Pred 7 leti mi je umrl oče. Na zapuščini sem svoj del prepustila mami, ker.... Z mamo sva imeli dogovor, ustni, da mi bo dala prepisati ta del če bo kdaj želela. O tem nisem razmišljala, ker sem edinka in...
No pa sem se zaposlila in si začela urejati stanovanje v novem delu mansarde. Vse lepo in prav, dokler se nisem poročila. Takrat sva z možem začela preurejati stari del mansarde. Moja draga mami je komplicirala zaradi VSAKE malenkosti, se zdirala nad mano in pri tem ji je bilo vseeno da sem v pričakovanju. Ob vsakem delu ki sva ga začela je bil prepir, da je vse vredu narejeno, da ni treba nič spreminjati, popravljati...začele so se grožnje da bo vse prodala, dala nekomu ki jo bo oskrebel...In tako smo prišli tako daleč da sva se z možem odločila da ne bova vlagala v nekaj kar ni najino in potem živela v starhu da na koncu ne bova imela ne denarja ne strehe nad glavo. Zato sva ji predlagala da nama da zapisati zgornje stanovanje. In seveda težave....da ona bo dala stanovanjetistemu ki bo delal kmetijo (cca 4,5 ha), da ona že ne bo trpela lenuhov po lastno streho. Oba z možem sva visoko izobražena in imava odgovorne službe, tako da...rekla sva da sva pripravljena pomagati, vendar ne bo kmetovanje najina prioriteta.
In na koncu je bila njena ideja...kar si je upala reči mojemu možu...da vsak ki pride k hiši prinese doto (ona je prišla k tej hiši revna kot cerkvena miš), tako da se od njega to tudi pričakuje in da bo ˝najino˝ stanovanje bo najino nama, ko bova midva naročila nov traktor. Tako da naju ni kap. Cca 30.000EUR, bi ona imela za stanovanje, ki sem ga sama gradila in opremila z lastnmi sredstvi. Nov traktor v teh časih ko je kmetijstvu na psu. Pa vsa zemlja ki se jo lahko obdeluje, ker je skoraj vse v strmini, bni vredna za en traktor.
Rekla sem ji, da želim samo tisto kar mi po očetovi smrti pripada, vendar sem doživela cinični smeh, da kaj bi pa imela od njega. V bistvu se je ona poročila k njemu in je bilo vse njegovo. Prizidek se je gradil po njegovi smrti, vendar...tu sem pa dosti delala jaz. Ni opeke v tem prizidku da ni šla skozi moje roke. Niti en mešalec betona oz. malte da bi se zmešal brez mene, Prste na rokah sem imela kot čevapčiče, ko sem nosila noslce za ploščo in potem mi reče da me je celo življenje razvajala in da je ona tista ki je vse naredila.
Saj ne rečem da mi je kaj manjkalo...samo bolj kot ramišljam bolj se mi zdi da vse materialne dobrine ki mi jih je nudila so vedno bile sredstvo manipulacije z mano in mojim življenjem.
In to najedanje je trajalo, trajalo..ni ji bilo pomembno če sem dojila takrat ko me je žrla (imamo 5mes starega dojenčka), tako dolgo da sem jaz rekla da ne morem več in smo spakirali in šli...
Ker sem bila zmedena do konca pa nisem posvečala pretirane pozornosti, kam gremo, ampak sem zaupaloa možu. In smo šli na njegov dom in kaj smo z odhodom dosegli...NIČ!!!!!
Vse bolj se mi zdi da izgubljam bitko da bi moja družina funkcionirala kot družina.
Bila sem prepričana da je bila odločitev oditi pravilna, vendar imam občutek kot da sem zi s tem zategnila zanko okoli vratu, da nismo s tem čisto nič bližje da bi bili družina, mislim da smo celo dlje.
Ko smo šli od mojega doma sem mislila, da bo naše bivanje na moževem domu začasno, potem pa si bomo našli stanovanje in res živeli v miru in se posvečali eden drugemo in živeli pravo družinsko življenje. Sedaj se mi zdi da smo se dosti bolj posvečali eden drugemu ko smo bili pri meni, kot pa se sedaj.
Doma sem imela 100m2 veliko stanovanje, ki je bilo že koraj v celoti izdelano, tukaj pa...vedrim v sobici z otrokom in poslušam kako v sosednjem prostoru kruli in razbija prašič (Soba v kateri živimo meji na ˝sobo˝v kateri živi pujs) Res fino! O tem da bi živeli kot družina, imeli zasebnost...pa svizec zavija čokolado
Če pogledamo nas tri, mojega moža, mamo in mene, sem jaz v največjem dreku. Mama je lepo ostala doma v svojem okolju in živi lepo dalje. Mož se je vrnil domov v svoje okolje in živi lepo mirno dalje. Kje sem pa jaz? Kam pa jaz spadam?
Doma sem prala, kuhala, pospravljala...skrbela za družino, tukaj mi vsega tega ni treba delati, ampak se ukvarjam samo z otrokomVendar...mene takšno življenje prazni, počutim se nekoristna, včasih tudi nesposobna. S tem ko smo naredili ta korak in šli, sem upala da bomo res mi trije živeli kot samostojna celica, da se v bistvu tudi navadimo živeti kot družina, ker v tem času nam to ni bilo dovoljeno, vendar temu ni tako
Res ne vem kaj naj naredim? Imam občutek da sem vse zaj...da bi doma bila morala biti bolj odločna, bolj jasno postaviti meje in bi mogoče imela družino, tako pa nimam rešenega stanovanjsklega problema, cele dneve sem sama z otrokom, živim bogu za hrbtom....meša se mi....jokam za vsako figo, vse mi gre na živce, počutim se kot v zaporu...
Pomagajte mi!!! Kaj naj naredim, da ne znorim???

Lp!

Polona

Pozdravljeni, Polona31!

Zelo vas razumem, da se vam » meša« od besa in jeze, kajti počutite se popolnoma izdano, prevarano, ogoljufano, razočarano, pa tudi samo in zavrženo. Upravičeno doživljate ta težka čustva, ker ste verjeli, da se bodo premoženjske stvari z mamo uredile, upali pa ste tudi, da boste s fizičnim odhodom od doma prekinili stisko. To pa se žal ni zgodilo. Ob tem ste upali na oporo in podporo moža s katerim bi lahko končno zaživela svoje življenje, ki pa je tudi ostalo nekje v daljni prihodnosti. Poleg tega imate majhnega otroka in je do vas kot mamice in do dojenčka strašno krivično, da se prav zdaj nahajate v tej bolečini in stiskah in se ne morete v polnosti posvetiti materinstvu.

Verjetno je bila odločitev, da se odmaknete od vira čustvenega nasilja (predvsem prikritih manipulacij, izsiljevanj in groženj, vmešavanj, očitkov in večnega nezadovoljstva) povsem upravičena. Doživljate krivičnost, ker ste veliko materialno in tudi fizično vlagali v hišo, se celo odpovedali svojemu deležu po pokojnem očetu in računali na mamino korektnost. Tu ste zlasti zadnje čase doživljali globoka razočaranja, saj vas mama (očitno v neki svoji stiski, kar pa je ne opravičuje) ni razumela, še manj podprla in začutila... Bolečina tega spoznanja je res kruta in na njene odločitve žal ne morete vplivati. Vprašanje je kaj vam je ob tem storiti. Prepričana sem, da se sicer lahko pravno pozanimate kako lahko dobite del, ki vam pripada (če boste to v prizadetosti sploh želeli), da pa tudi morebitni denar ne bo rešil čustvene stiske ob spoznanju, da ste izgubili še mamo in zato ostali sami na svetu (v smislu pripadnosti, sprejetosti, razumevanja, topline, varnosti, ki jo lahko ponudi mama…). Tu ima dostop do vas mama vedno odprt (vprašanje pa je, če bo zmogla v resnici postati mama in stopiti čez svoje stiske, zamere in užaljenosti – če se bo ona tako odločila), vi pa do nje kot hčerka žal nimate dostopa (razen skozi vaše ponižanje in bolečino). Vseeno se lahko pogovorite, če boste želeli vzpostaviti nek stik z njo in ji poveste kaj doživljate, pomembno pa je, da vztrajate pri tem, kar vi čutite, da je prav za vas.

V teh stiskah vam lahko močno pomagajo pogovori z vašim možem. Lahko spregovorite o vseh bolečinah, prizadetostih, besu in jezi, ki se nabira v vas, ob tem, da mu poveste, da on ni kriv za to, da ga ne obtožujete ampak želite samo poslušanje, podporo in razumevanje… Tu je v resnici moževa opora izjemnega pomena, ki jo še zlasti potrebujete v poporodnem obdobju. Vzpostavljanje novega, še globljega in močnejšega odnosa z možem je drugo področje, na katerega ste upali z novim okoljem in do katerega ni prišlo avtomatično. Pred sabo imata možnost za (nad)gradnjo vajinega odnosa, ki pa bo od obeh terjala tudi neko delo in napor. Lahko se povežeta prav preko sedanjih stisk.

Najbolj pomembno se bo v tem trenutku osredotočiti na vaše materinstvo (in moževo očetovstvo). Vaš dojenček je v najbolj ranljivem obdobju življenja in čuti prav vsako (tudi vašo in vajino) stisko, ki se mu vpiše v telo. Bolj kot kdajkoli vaju oba z možem potrebuje ravno sedaj. Umirjena, polna zaupanja (da bosta zmogla in da se bodo stvari nekako že uredile) in topline. Zamujeno obdobje tega časa ob otroku bo težko nadoknaditi, verjetno celo nemogoče. Doživljate se nekoristno, ker imate manj gospodinjskih in službenih opravil, v katere ste bili vedno vpeti, vendar imate ta trenutek še mnogo bolj pomembno poslanstvo… Lahko se v polnosti posvetite odnosu z otrokom, ga začutite in mu daste največjo možno doto. Zmorete to, četudi ste v stiski. Pripada vam. Pomembno je, da si svoj prostor ob otroku najde tudi mož, da lahko razvije svoje očetovstvo. In da se vidva še bolj povežeta kot mož in žena. Morda vama bo ob tem v pomoč tudi kaka knjiga npr. Rahločutnost do otrok (Andreja Poljanec in Katarina Kompan Erzar) in Relacijska paradigma in travma (Christian Gostečnik).


Vse dobro vam želim.

razumem kako se je težko sprijazniti s tem, koliko si nepomemben za svoje starše. mislim, da tega, ko si še brez otrok niti ne opaziš oz to ne moti. ko pa sama postaneš mamica, smo pa seveda bolj dovzetne za take občutke. in si rečem "staršev ne morem spremeniti, so takšni kot so", včasih sem mami hotela razlagati svojo bolečino in kaj sem doživljala z njo, pa ni hotela poslušati, ne slišati (zanjo je bila najboljša mati na svetu, ki si je odpovedala marsičemu zaradi mene (koliko hiš bi lahko imela, ampak jih nima, ker smo otroci strošek). naj živi v tem prepričanju ker ne bom nič dosegla, da jo prepričujem kaj drugega). Taka kot je, je. Manj ko boš imela stikov z njo, manj te bo bolelo. dokler ne boš razčistila in spoznala, da je niti ne potrebuješ (tako kot je).

Mislim, da boste morali iti nekam na svoje. najemniško stanovanje. Tudi meni so tašča in tast ponudili sobico in kuhinjo in kopalnico za souporabo, da se ne bi zakreditirala in bi lahko varčevala. pa sem se raje zakreditirala za 20 let pa imam svoj mir in kadar imava s možem težave, se nihče ne vmešava. meni se zdi življenje prekratko, da bi šparala in si odpovedala svobodi- prevelika cena bi bila to zame. Zadj pa sploh, ko si z malo hčerkico, da jo lahko vzgajaš po svoje. Ponavadi se nehote preveč se gleda s preračunljivostjo, kakšne so koristi glede skupnega bivanja in premalo se gleda kakša je cena svobode in živcev.

Petjapetja : Popis pod tvoj komentar. Imela sem skoraj enako mater in prišla sem do enakih spoznanj, kot jih imaš ti. Prav misliš. Bravo ! Priporočam v branje knjigo : " Srečal sem svojo družino" od dr. Gostečnika. Zaradi naših otrok jo moramo brati.

Ko sem si postavila prioritete na pravo mesto, takrat šele sem postala zadovoljna s svojim življenjem.
Ko mi ni bilo več važno, kaj je in kaj ni (praktično nič, niti sebe) mati meni zapustila, ko sem se odpovedala vsem materialnim oblikam posesti, ko skrbim, za lepši danes svojega otroka (lepši jutri še pride) in si vzamem čas za svoje razvedrilo, tako lahko mirne duše rečem, da sem našla svoj mir.

Tudi tebi, ga.Polona želim, da najdeš tisto notranjo lastno srečo - s podporo moža, ali brez nje. Želim ti, da najdeš veselje v vsakem dnevu, ko se zbudiš. Tvojo umirjenost in srečo bo najbolj občutil tvoj otrok, hote ali nehote jo bo čutila tudi mati. Spoznala bo, da nisi več predmet njenih manipulacij, temveč odrasla samostojna osebnost.

Hvala vsem za odgovore!!!

Veliko razmišljam, sem dosti bolj umirjena kot takrat ko sem opisala svoje težave, saj se hormonska zmešnjava po porodu umirja in so misli bolj ubrane in jasne. Vem da smo takrat ko smo šli od mojega doma naredili velik korak, vendar v napačno smer...nismo šli na svoje!!! Še vedno me to jezi mori, da takrat nisem vztrajala pri tem da bi šli na stanovanje. Sicer bi res moralo plačevati najemnino ampak...bili bi sami svoji gospodarji, tako pa...plačujemo ceno ki se je ne more izmeriti v materialnem smislu. Upam da pridemo ČIMPREJ tako daleč da bomo sami sami na svojem!!!

Hvala!