
Pozdravljeni!
Pred 7 leti mi je umrl oče. Na zapuščini sem svoj del prepustila mami, ker.... Z mamo sva imeli dogovor, ustni, da mi bo dala prepisati ta del če bo kdaj želela. O tem nisem razmišljala, ker sem edinka in...
No pa sem se zaposlila in si začela urejati stanovanje v novem delu mansarde. Vse lepo in prav, dokler se nisem poročila. Takrat sva z možem začela preurejati stari del mansarde. Moja draga mami je komplicirala zaradi VSAKE malenkosti, se zdirala nad mano in pri tem ji je bilo vseeno da sem v pričakovanju. Ob vsakem delu ki sva ga začela je bil prepir, da je vse vredu narejeno, da ni treba nič spreminjati, popravljati...začele so se grožnje da bo vse prodala, dala nekomu ki jo bo oskrebel...In tako smo prišli tako daleč da sva se z možem odločila da ne bova vlagala v nekaj kar ni najino in potem živela v starhu da na koncu ne bova imela ne denarja ne strehe nad glavo. Zato sva ji predlagala da nama da zapisati zgornje stanovanje. In seveda težave....da ona bo dala stanovanjetistemu ki bo delal kmetijo (cca 4,5 ha), da ona že ne bo trpela lenuhov po lastno streho. Oba z možem sva visoko izobražena in imava odgovorne službe, tako da...rekla sva da sva pripravljena pomagati, vendar ne bo kmetovanje najina prioriteta.
In na koncu je bila njena ideja...kar si je upala reči mojemu možu...da vsak ki pride k hiši prinese doto (ona je prišla k tej hiši revna kot cerkvena miš), tako da se od njega to tudi pričakuje in da bo ˝najino˝ stanovanje bo najino nama, ko bova midva naročila nov traktor. Tako da naju ni kap. Cca 30.000EUR, bi ona imela za stanovanje, ki sem ga sama gradila in opremila z lastnmi sredstvi. Nov traktor v teh časih ko je kmetijstvu na psu. Pa vsa zemlja ki se jo lahko obdeluje, ker je skoraj vse v strmini, bni vredna za en traktor.
Rekla sem ji, da želim samo tisto kar mi po očetovi smrti pripada, vendar sem doživela cinični smeh, da kaj bi pa imela od njega. V bistvu se je ona poročila k njemu in je bilo vse njegovo. Prizidek se je gradil po njegovi smrti, vendar...tu sem pa dosti delala jaz. Ni opeke v tem prizidku da ni šla skozi moje roke. Niti en mešalec betona oz. malte da bi se zmešal brez mene, Prste na rokah sem imela kot čevapčiče, ko sem nosila noslce za ploščo in potem mi reče da me je celo življenje razvajala in da je ona tista ki je vse naredila.
Saj ne rečem da mi je kaj manjkalo...samo bolj kot ramišljam bolj se mi zdi da vse materialne dobrine ki mi jih je nudila so vedno bile sredstvo manipulacije z mano in mojim življenjem.
In to najedanje je trajalo, trajalo..ni ji bilo pomembno če sem dojila takrat ko me je žrla (imamo 5mes starega dojenčka), tako dolgo da sem jaz rekla da ne morem več in smo spakirali in šli...
Ker sem bila zmedena do konca pa nisem posvečala pretirane pozornosti, kam gremo, ampak sem zaupaloa možu. In smo šli na njegov dom in kaj smo z odhodom dosegli...NIČ!!!!!
Vse bolj se mi zdi da izgubljam bitko da bi moja družina funkcionirala kot družina.
Bila sem prepričana da je bila odločitev oditi pravilna, vendar imam občutek kot da sem zi s tem zategnila zanko okoli vratu, da nismo s tem čisto nič bližje da bi bili družina, mislim da smo celo dlje.
Ko smo šli od mojega doma sem mislila, da bo naše bivanje na moževem domu začasno, potem pa si bomo našli stanovanje in res živeli v miru in se posvečali eden drugemo in živeli pravo družinsko življenje. Sedaj se mi zdi da smo se dosti bolj posvečali eden drugemu ko smo bili pri meni, kot pa se sedaj.
Doma sem imela 100m2 veliko stanovanje, ki je bilo že koraj v celoti izdelano, tukaj pa...vedrim v sobici z otrokom in poslušam kako v sosednjem prostoru kruli in razbija prašič (Soba v kateri živimo meji na ˝sobo˝v kateri živi pujs) Res fino! O tem da bi živeli kot družina, imeli zasebnost...pa svizec zavija čokolado
Če pogledamo nas tri, mojega moža, mamo in mene, sem jaz v največjem dreku. Mama je lepo ostala doma v svojem okolju in živi lepo dalje. Mož se je vrnil domov v svoje okolje in živi lepo mirno dalje. Kje sem pa jaz? Kam pa jaz spadam?
Doma sem prala, kuhala, pospravljala...skrbela za družino, tukaj mi vsega tega ni treba delati, ampak se ukvarjam samo z otrokomVendar...mene takšno življenje prazni, počutim se nekoristna, včasih tudi nesposobna. S tem ko smo naredili ta korak in šli, sem upala da bomo res mi trije živeli kot samostojna celica, da se v bistvu tudi navadimo živeti kot družina, ker v tem času nam to ni bilo dovoljeno, vendar temu ni tako
Res ne vem kaj naj naredim? Imam občutek da sem vse zaj...da bi doma bila morala biti bolj odločna, bolj jasno postaviti meje in bi mogoče imela družino, tako pa nimam rešenega stanovanjsklega problema, cele dneve sem sama z otrokom, živim bogu za hrbtom....meša se mi....jokam za vsako figo, vse mi gre na živce, počutim se kot v zaporu...
Pomagajte mi!!! Kaj naj naredim, da ne znorim???
Lp!
Polona
Pred 7 leti mi je umrl oče. Na zapuščini sem svoj del prepustila mami, ker.... Z mamo sva imeli dogovor, ustni, da mi bo dala prepisati ta del če bo kdaj želela. O tem nisem razmišljala, ker sem edinka in...
No pa sem se zaposlila in si začela urejati stanovanje v novem delu mansarde. Vse lepo in prav, dokler se nisem poročila. Takrat sva z možem začela preurejati stari del mansarde. Moja draga mami je komplicirala zaradi VSAKE malenkosti, se zdirala nad mano in pri tem ji je bilo vseeno da sem v pričakovanju. Ob vsakem delu ki sva ga začela je bil prepir, da je vse vredu narejeno, da ni treba nič spreminjati, popravljati...začele so se grožnje da bo vse prodala, dala nekomu ki jo bo oskrebel...In tako smo prišli tako daleč da sva se z možem odločila da ne bova vlagala v nekaj kar ni najino in potem živela v starhu da na koncu ne bova imela ne denarja ne strehe nad glavo. Zato sva ji predlagala da nama da zapisati zgornje stanovanje. In seveda težave....da ona bo dala stanovanjetistemu ki bo delal kmetijo (cca 4,5 ha), da ona že ne bo trpela lenuhov po lastno streho. Oba z možem sva visoko izobražena in imava odgovorne službe, tako da...rekla sva da sva pripravljena pomagati, vendar ne bo kmetovanje najina prioriteta.
In na koncu je bila njena ideja...kar si je upala reči mojemu možu...da vsak ki pride k hiši prinese doto (ona je prišla k tej hiši revna kot cerkvena miš), tako da se od njega to tudi pričakuje in da bo ˝najino˝ stanovanje bo najino nama, ko bova midva naročila nov traktor. Tako da naju ni kap. Cca 30.000EUR, bi ona imela za stanovanje, ki sem ga sama gradila in opremila z lastnmi sredstvi. Nov traktor v teh časih ko je kmetijstvu na psu. Pa vsa zemlja ki se jo lahko obdeluje, ker je skoraj vse v strmini, bni vredna za en traktor.
Rekla sem ji, da želim samo tisto kar mi po očetovi smrti pripada, vendar sem doživela cinični smeh, da kaj bi pa imela od njega. V bistvu se je ona poročila k njemu in je bilo vse njegovo. Prizidek se je gradil po njegovi smrti, vendar...tu sem pa dosti delala jaz. Ni opeke v tem prizidku da ni šla skozi moje roke. Niti en mešalec betona oz. malte da bi se zmešal brez mene, Prste na rokah sem imela kot čevapčiče, ko sem nosila noslce za ploščo in potem mi reče da me je celo življenje razvajala in da je ona tista ki je vse naredila.
Saj ne rečem da mi je kaj manjkalo...samo bolj kot ramišljam bolj se mi zdi da vse materialne dobrine ki mi jih je nudila so vedno bile sredstvo manipulacije z mano in mojim življenjem.
In to najedanje je trajalo, trajalo..ni ji bilo pomembno če sem dojila takrat ko me je žrla (imamo 5mes starega dojenčka), tako dolgo da sem jaz rekla da ne morem več in smo spakirali in šli...
Ker sem bila zmedena do konca pa nisem posvečala pretirane pozornosti, kam gremo, ampak sem zaupaloa možu. In smo šli na njegov dom in kaj smo z odhodom dosegli...NIČ!!!!!
Vse bolj se mi zdi da izgubljam bitko da bi moja družina funkcionirala kot družina.
Bila sem prepričana da je bila odločitev oditi pravilna, vendar imam občutek kot da sem zi s tem zategnila zanko okoli vratu, da nismo s tem čisto nič bližje da bi bili družina, mislim da smo celo dlje.
Ko smo šli od mojega doma sem mislila, da bo naše bivanje na moževem domu začasno, potem pa si bomo našli stanovanje in res živeli v miru in se posvečali eden drugemo in živeli pravo družinsko življenje. Sedaj se mi zdi da smo se dosti bolj posvečali eden drugemu ko smo bili pri meni, kot pa se sedaj.
Doma sem imela 100m2 veliko stanovanje, ki je bilo že koraj v celoti izdelano, tukaj pa...vedrim v sobici z otrokom in poslušam kako v sosednjem prostoru kruli in razbija prašič (Soba v kateri živimo meji na ˝sobo˝v kateri živi pujs) Res fino! O tem da bi živeli kot družina, imeli zasebnost...pa svizec zavija čokolado
Če pogledamo nas tri, mojega moža, mamo in mene, sem jaz v največjem dreku. Mama je lepo ostala doma v svojem okolju in živi lepo dalje. Mož se je vrnil domov v svoje okolje in živi lepo mirno dalje. Kje sem pa jaz? Kam pa jaz spadam?
Doma sem prala, kuhala, pospravljala...skrbela za družino, tukaj mi vsega tega ni treba delati, ampak se ukvarjam samo z otrokomVendar...mene takšno življenje prazni, počutim se nekoristna, včasih tudi nesposobna. S tem ko smo naredili ta korak in šli, sem upala da bomo res mi trije živeli kot samostojna celica, da se v bistvu tudi navadimo živeti kot družina, ker v tem času nam to ni bilo dovoljeno, vendar temu ni tako
Res ne vem kaj naj naredim? Imam občutek da sem vse zaj...da bi doma bila morala biti bolj odločna, bolj jasno postaviti meje in bi mogoče imela družino, tako pa nimam rešenega stanovanjsklega problema, cele dneve sem sama z otrokom, živim bogu za hrbtom....meša se mi....jokam za vsako figo, vse mi gre na živce, počutim se kot v zaporu...
Pomagajte mi!!! Kaj naj naredim, da ne znorim???
Lp!
Polona