Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Odnos s starši

Odgovori Nova tema
Default avatar vesnaca 25 Maj 2010 12:22

Pozdravljeni!
Zanima me kako urediti nerazrešene odnose s starši?Naj omenim, da sem stara 33 let.Imam svoje stanovanje.Pred 3 leti sem odšla od staršev,ker so bile razmere nevzdržne, oče alkoholik,mati nemočna,sama pa sem bila žrtev očeta in njunih prepirov.Imela sta me rada, vendar nista znala pokazati te ljubezni, počutila sem se kot nedorasel otrok v lasti staršev.Imam še eno starejšo sestro, ima družino.Tudi z moškimi nimama sreče.Spoznavam takšne, ki so zelo komunikativni in me želijo osvojiti, ko pa odprem svoje srce in izražim svoja čutenja se umaknejo.To izkušnjo sem doživela pri zadnjem poznanstvu.Prej nisem imela 7 let nikoga.Sedaj pa sem bila prepričana,da sem zrela za odnos, vendar sem se zmotila in ujela v past.Zanima me,če je potrebno prej urediti odnos s starši, če je sploh možno, da najdeš primernega partnerja? Lep pozdrav! Vesna

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 8 Jun 2010 18:21

Pozdravljeni, vesnaca!

Zelo dobro sprašujete kako urediti nerazrešene odnose s starši. Žal preprostega recepta ni, vendar to ne pomeni, da to ni izredno pomembna tema prav za vsakogar med nami. Recepta tudi ne more biti, ker je vsak človek svoja osebnost in so ga oblikovale točno tiste okoliščine, ki so se zgodile v njegovi družini, ki jih pa nihče drug, razen tega človeka in njegove družine ne pozna (verjetno pa jih je tudi on pozabil, lahko tudi odcepil, potlačil, morda videl izkrivljeno, otroško ali pa jih je sicer videl pravilno, pa jim ni zmogel verjeti, ker je cela okolica trdila, da je drugače…). Problem pa je tudi v tem, da se nihče ne spomni najbolj zgodnjih otroških dni, ki pa so za otroka najbolj pomembni (do 3.leta) in da se vse otrokovo doživljanje shrani v možganih in s tem v telesu. Celo bratje in sestre popolnoma različno doživljajo iste situacije v istih družinah – z istimi starši- in se je o tem njihovem doživljanju npr. s sestro zelo dobro čimveč pogovarjati.

Sigurno vam ni bilo lahko v otroštvu in ste ogromno pretrpeli. Dobro je, da ste v krutem življenju alkohola in nasilja že zmogli najti toliko moči, da ste fizično odšli stran in si uredili svoje stanovanje. To je že zelo pomemben in velik korak, ki ste ga storili in ste lahko ponosni nanj. Doživljate pa nova razočaranja v odnosih s partnerji. Sigurno se počutite prizadeti, razočarani, žalostni, osramočeni, ponižani, jezni, morda krivi – češ, da morda kaj ni v redu z vami, drugače ne bi odšel…). Sigurno niste krivi, da se je po tistem, ko ste se mu odprli, umaknil (to je njegova odgovornost), je pa vprašanje kaj ste mu nezavedno prebudili in česa se je morda ustrašil in pobegnil. Sigurno se vi tudi niste zmotili, ta partner je bil potencialno pravi za vas (zaljubljenost pripelje skupaj dva, ki imata na nek način zelo podobna čutenja, vendar različne obrambne mehanizme), vendar se je on odločil drugače, se premislil in izstopil. Do vas je bilo to krivično, saj ste pravilno čutili, da ste zreli za odnos, vendar pa je za vsak odnos potrebna odločitev dveh. Žal se on ni odločil za odnos.

Vprašanje, ki se pojavi, pa je zakaj oz. predvsem s čim jaz privlačim točno take partnerje? To bo še potrebno ugotoviti in ima veliko zveze z razmerami v primarni družini, ki nas vse najmočneje zaznamuje s svojim vzdušjem, katerega potem nezavedno ponavljamo in iščemo v vseh odnosih. Zato je zelo pomembno, da predelamo in ovrednotimo in začutimo kakšni so bili odnosi med mamo in očetom, kakšne odnose je imel oče do nas, kakšne mama do nas (predvsem je pomembno ugotoviti kako sem se jaz ob tem počutila in kako je bilo meni, ne pa npr.mami), kakšen odnos je imela mama do same sebe kot ženske in oče do samega sebe kot moškega... Iz vseh teh odnosov si namreč ustvarimo samopodobo, odnos do sebe (tudi do svojega telesa) in do drugih, tudi do nasprotnega spola. Težko bi rekla, da je treba najprej predelati odnos s starši (to je odkriti, prepoznati, na novo ovrednotiti, razmejiti, začutiti,ubesediti...) šele nato pa najti primernega partnerja, saj se marsikaj iz starševskega odnosa predeluje prav ob partnerju. Osebno pa se mi zdi pomembno, da te odnose s starši začnemo raziskovati čimprej. Čimveč teh stvari uspemo ozavestiti in odkriti, čimbolj se spoznamo in tako osebnostno rastemo in predelujemo neke vzorce, tem drugače bomo lahko vstopali v odnose s partnerji oz. bomo lahko pritegnili tudi drugačne partnerje.

V pomoč so vam morda lahko naslednje knjige:

Christian Gostečnik: Srečal sem svojo družino ( 1 in 2)
Christian Gostečnik, Marinka Pahole, Mirko Ružič: Biti mladostnikom starši
Christian Gostečnik: Relacijska paradigma in travma
Christian Gostečnik: Poskusiva znova
Christian Gostečnik: Me imata kaj rada
Katarina Kompan Erzar, Andreja Poljanec: Rahločutnost do otrok
Lia Katarina Kompan Erzar: Skrita moč družine
Susan Forward: Strupeni starši
Susan Forward: Čustveno izsiljevanje
Susan Forward: Moški, ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo (Ko ljubezen boli in ne veste zakaj)
Alice Miller: Upor telesa
Alice Miller: Drama je biti otrok
Robin Skynner, John Cleese: Družine in kako v njih preživeti
Harville Hendrix, Helen Hunt: Zdrav otrok in ljubezen staršev
Tanja Repič: Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje
....

Morda najlažje (čeprav tukaj ni bližnjic in so včasih stvari tudi boleče in naporne), sigurno pa najhitreje in zanesljivo, pa je te stvari mogoče predelati s pomočjo kakega zakonskega in družinskega terapevta.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar V knjižnico bo treba 8 Jun 2010 20:44

Hvala vam g. Jerneja Dimec za napisano "čtivo". Branje bo prav prišlo marsikomu, tudi meni. Posebno sem vesela, da omenjate tudi g.Gostečnika. Njegovo knjigo: "Srečal sem svojo družino" bi bilo dobro imeti in brati v vsaki družini. Hvala še enkrat.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar vesnaca 9 Jun 2010 20:22

Pozdravljeni!
Hvala za izčrpen odgovor.Nisem pričakovala odgovora.Poz.presenečena.Spoznavam , da je dolga pot pri reševanju miselnih vzorcev.Poglobljeno sem začela delati na sebi, ker drugače ne bi mogla iti naprej.Najtežje mi je v tem trenutku prebolevanje tega odnosa.Še vedno gledam na mejle če bo prišpela pošta, na gsm.če bo klic, najhuje pa je to, ker sva se videla na srečanjih duhovnih vsak teden in sedaj sem se odločila, da nekaj časa tja ne grem.Ker drugače, se mi vsa preteklost ponovi in se čustveno zelo vznemirim izgubim kontrolo nad sabo,ko pridem v njegovo bližino.Saj je on zelo samozavesten in komunikativen v primerjavi z mano.Vem, da ta odnos nima prihodnosti.Ena izkušnja več .Se pa zavedam, da čas celi vse rane.In lažje je, če ima človek ob sebi ljudi,ki te razumejo,sprejemajo takšnega kot si,ti dajo prave nasvete ob pravem času. Ostanite takšni še naprej.Lp. Vesna

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Helen 29 Jun 2010 13:45

Pozdravljena Vesnaca,

ga. Jerneja Dimec ti je dala že veliko izhodišč za razmišljanje in samospoznavanje, zato pišem predvsem zato, ker sem ob prebiranju tvojega zadnjega odgovora začutila, da ti želim izreči naslednje besede: "Boš videla, da bo že čez ene leto vse drugače-lažje in boljše". Meni je te besede pred dvema letoma izgovorila prijateljica...in danes jim lahko le potrdim in sem vesela, da sem se odločila za to pot, ki je vključevala tudi ozaveščanje in predelavo mojih vsebin tudi s pomočjo zakonskega in družinskega terapevta. In čeprav je tudi ta pot včasih prekleto težka in boleča, vsaj veš, da si se svobodno in zavestno odločil zanjo. In veš, da ima dobre temelje ter je usmerjena proti pravemu cilju. In v takšnih pogojih je veliko lažje vzdržati... Jaz sem svojega bivšega videvala vsak dan, ker sva bila sodelavca in na začetku sem mislila, da bom kar umrla...a s časoma sem postajala vedno močnejša... danes je spomin na to izkušnjo še vedno težak, a ne boli več oz. na drugačen način, vedno bolj pa tudi spoznavam, da me je ravno ta izkušnja pripeljala na pot do same sebe, tako da se je iz vsega trpljenja dejansko rodilo tudi nekaj zelo dragocenega in vrednega. Ne vem, če si verna...če mogoče si, ti bo mogoče v pomoč tudi knjiga Anselma Grüna: Duhovnost od spodaj.

Zdrži s svojo bolečino in bodi ljubeča sama s seboj...pelji se na izlet, na sladoled, na masažo...Srečno!
A.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh