Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

težave s starši,taščo,svakinjo

Odgovori Nova tema
Default avatar EVELYN 11 Maj 2010 11:34

Pozdravljeni!


Vem, a je dosti za prebrati, ampak na krajše ne znam napisat - pa sem napisala samo tisto, kar se trenutno spomnim.
Vidim, da je kar nekaj ljudi, ki imajo težave z medsebojnimi odnosi. Mene pa samo zanima, ali je res z mano kaj narobe ali kaj... zadnji dve ali tri leta so se naši odnosi močno skrhali in mislim, da zato, ker sem se takrat odločila, da bom povedala svoje mnenje in da ne bom več avtomatično potrdila vse kar povedo.
Naj opišem svojo zgodbo. Prvo, kar me je prizadelo s strani staršev, so bile njune laži. Moj mlajši brat je kot šestletni otrok zbolel za levkemijo in čez 4 mesece umrl. meni je bilo takrat 10 let. Ves čas bolezni mi je mama govorila, da je stanje z njim boljše in seveda od veselja, da bo ozdravel, sem vsakemu, ki me je vprašal, kako je z bratom, odgovorila, da se stanje izboljšuje. Ko mu ni bilo pomoči, sta ga starša vzela iz bolnice, da je umrl doma.Nisem razumela, zakaj je mama teden pred njegovo smrtjo dosti jokala, če pa je bil doma - mislila sem, da je ozdravel. Čudno se mi je zdelo samo to, da je bil tako slaboten.
Pomislite, kakšen šok je bil za mene, ko je nekega jutra umrl. UMRL!!! Kako, če je pa bil vedno boljši. Do pogreba je bilo v meni samo to, da nimam več bratca. Potem pa so za mano prišle še takrat odkrite laži. Mar me res nista mogla pripraviti na smrt? Oprostite, ampak, figo pa takšno obvarovanje pred resnico!!!. In kaj so si mislili vsi, ki sem jim govorila, da je vsak dan boljše. Počutila sem se kot največja lažnivka. Še danes sovražim laži in v mojem življenju ima prostor le resnica.
Potem je sledilo obdobje odraščanja, ko seveda nisem smela skoraj nikamor iti, da se mi ja ne bi kaj zgodilo - ne na šolske plese, ne na popoldansko potepanje s prijateljico... Če sem ostala doma sem bila sama, starša sta se zaprla v sobo, jaz pa sem bila s prijateljico televizijo, včasih je prišla k meni kaka sošolka. Spomnim se, da mi je mama enkrat rekla, da jaz ne znam kupiti lepih daril in še danes me je groza, ko moram komu kupiti kakšno darilo in se sekiram, če bo darilo nekomu všeč ali ne.
V času srednje šole- kakšen disko??? Če sem hotela v disko, sem morala obiskovati mladinski verouk. Mislim, halo? Ampak starši imajo vedno prav, mene so v to prepričali. Med nami ni bilo nikoli kakega zaupnega oz. pogljobljenega pogovora. Bog ne daj , da bi jaz v mladosti slišala kaj o odnosih med moškim in žensko.
Po srednji šoli sem dobila priložnost za službo. Če bi me starša podprla pri tem,da bi šla naprej študirat, bi se vpisala v nadaljnje šolanje(Bila sem Zoisova štipendistka), ampak ne..., samo da se čimprej dobi služba.
Pri dvajsetih sem se poročila, resda iz ljubezni, k hitri odločitvi pa je pripomoglo še to, da je bil moj fant staršema všeč. Dom sva si uredila pri meni doma (žal spet zato, ker sem čutila, da sta starša to želela). Živimo v zgornjem delu hiše, starša sta spodaj, drugače pa imamo skupno gospodinjstvo. Moram povedati, da sta nama moja starša veliko pomagala, tako finančno , kot tudi pri varovanju otrok, kuhanju (mama je ves čas doma)... vendar, pa se predvsem zadnja leta mama veliko vtika v naše življenje. Ona je bila vzgojena v smislu,da je ženska manj vredna od moškega in da mora biti pokorna in poslušna možu v vsem. Mojemu možu to seveda paše, saj je tudi on bil vzgojem še na "star način". S tem mislim predvsem na to, da je on moški in da je on glavni, ki dela samo moška dela in ne daj bože, da bi pomagal ženi pri ženskih stvareh. Na meni je sedaj skoraj vse - po službi skrb za otroke, popoldansko prevažanje na dodatne dejavnosti in verouk, pomoč pri učenju, skrb za urejenost doma in oblek,....in večinoma sem zvečer tako utrujena, da zaspim že pred televizijo. Potem,pa mi še mama očita, da jaz nikoli ne posedim spodaj pri njima, da se najem in že odletim, da nisem taka kot moj mož, ki si lepo vzame čas, pa se kaj pogovori... Kar pa seveda ni res - dostikrat posedim in se kaj pogovorimo.In to mi govori ona,ki mi sama v otroštvu in mladosti tega ni znala predstaviti - pogovor. Naj povem tudi, to, da če le najdem čas, se ustavim pri njima, ampak nikoli ne izvem nobenih novosti ali zanimivosti, ampak se pogovarjamo le o nekih brezveznih ustaljenih temah. Čez čas pa izvem, da sta kako novico povedala mojemu možu- meni pa pred pol ure ne.
Pa sem ji lepo mirno povedala, da jaz imam otroke, za katere sama skrbim in je moja prva dolžnost, da sem jima narazpolago, če me potrebujeta, ker na svojega očeta pač ne moreta računati, ker le ta najde čas za pogovor večinoma zanju (z mojo mamo in očetom). In ko se moj mož nagovori, pride k nam (k meni in otrokom) in lepo na sedežni počiva (zaspi). Saj je drugače moj mož v redu človek - delaven, nekonflikten, ne zahaja v gostilne, iznajdljiv,naredi vse, kar mu kdo reče (razen če jaz kaj naročim) Ampak to vse, da drugi vidijo, mi ga pa že itak poznamo. Zgodilo se je že tudi, da me je mož kritiziral pred mojimi starši, ker da nekaj nisem naredila (sicer je bilo to res, ampak sem imela tako slab dan, da enostavno nisem našla moči za neko delo).
Zaradi tega prihaja med nama velikokrat do nesoglasja, in ko mi prekipi, včasih dvignem glas in se to sliši v pritličje, že dobim od staršev, kaj si dovolim. Če kaj pravim, da me moti pri mojem možu, mi mama že kima, češ: "Tiho"! Tudi če včasih nad otroci dvignem glas (ko ne ubogajo, in se po petih prošnjah že zderem), je že: "Kaj pa se greste? Ven se vas sliši!" Potem smo pri mizi pri kosilu in če kateri od otrok ne sedi zamizo kot vojak, je že ogenj v strehi, češ kaj mu nič ne rečeš. Pa povem po pravici, da enostavno več ne vem, kdaj naj jih okregam in kdaj ne. Zgodilo se je že tudi, da sem katerega opozorila, pa je oče rekel "pusti ga ". Pa je bil vzrok za opozorilo- ker si je nakladal na krožnik veliko preveč, kot bi lahko sploh pojedel. In na koncu je pojedel lahko le četrtino tistega, kar si je dal. Opazila sem, da moram otroke opozoriti ali okregati, takrat, ko se to zdi prav mojim staršem. Najhuje se mi pa zdi to, da takrat, ko moje otroke okregata moja starša, takrat jima "priskoči" na pomoč še moj mož, ki bi v odsotnosti staršev, bil tiho in ne bi niti reagiral. In to me moti pri mojem možu. On daje mojim staršem občutek, da delajo prav. Da me potlačijo na vsakem koraku, da so oni edini, ki kaj vedo,...vem, tako je bil vzgojen, da mora ugajati drugim. Ko sem zadnjič težave med pogovorom omenila svoji tašči, v upanju, da bo mogoče razumela (tudi ona ima poročeno hčer in pravi, da ji mož mora pomagati in z njo držati), mi je z nasmehom odgovorila" Kaj bi pa sploh rada, saj pa ne hodi po gostilnah...!" In tako mi je še ona poslala en hladen tuš- češ tiho bodi in delaj. In to me moti. Njena hči ima pravico, do moževe pomoči pri gospodinjskih opravilih, pri otrocih,...jaz pa ne, ker če bi meni njen sin pomagal, bi sigurno rekla, da si je njen sin oblekel krilo. In moj mož to ve... in to izkorišča. Je že bil primer, da me je tašča zelo užalila, s tem, da je širila laži o meni, pa je ni upal niti vprašati, zakaj govori neresnico. Kako neprijetno mi je bilo, ko sem jim pomagala nalagati slamo (prej so imeli kmetijo), pa mi niso v tisti vročini niti enkrat ponudili kozarca vode, medtem, ko so fantu moževe sestre kar naprej ponujali, naj že kaj popije v tej vročini. Mislim, groza!!! Mene pa kot, da me ni bilo tam. Moževa sestra se do mene zelo ignorantsko obnaša, kljub temu, da ji pomagam tako, da ji dam obleke (samo dobro ohranjene) mojih otrok za njene otroke. In nikoli ne potegne z mano, pa dobro vem, če bi bila ona v istem položaju, bi zagnala cel vik in krik (je zelo energična in gospodovalna). Moj mož mi ni verjel, ko sem rekla, da se do mene obnaša čisto drugače,če pridem sama k njej na obisk, kot pa takrat, ko pride z mano še moj mož. Ampak mene ni prenašala že od vsega začetka - ko sva z možem začela skupaj hoditi, ni govorila z menoj nekaj mesecev in če sva se srečali (tri leta mlajša od mene in hodila je v isto srednjo šolo kot jaz), se je obrnila vstran. Jaz sem bila prva, ki je prebila zid molka, ko sem ji ponudila neke svoje stvari, da ji ne bi bilo treba kupiti.
Pa še to moram povedati. Pred leti je bila v nedeljo spominska maša za mojega tasta (umrl, ko je bilo mojemu možu devet let). Jaz se je nisem udeležila, ker sem bila v šestem mesecu nosečnosti in mi je zdravnica predpisala mirovanje. K maši nisem šla, ker bi tam morala celo uro stati. Po maši je tašča skuhala kosilo in tam je ostal tudi moj mož. Po telefonu sem ga klicala, če pride domov in je rekel, da ne, ker sta na kosilu tudi njegov brat z družino in njegova sestra z družino. In sem ga vprašala:"A za mene pa ni nihče rekel, če pridem zraven?" In je odgovoril, da ne............ In on ni upal vprašati svoje matere, če lahko pripelje še svojo ženo in sina. Počutila sem se tako odrinjeno od vsega, da niti povedati ne morem kako! Tudi drugače je tašča svojo hčer in njeno družino velikokrat povabila na nedeljsko kosilo, medtem, ko nas ni…še tajili so vsi, da so bili tam – tega mi nismo smeli vedeti…pa smo vseeno izvedeli. Nas so poklicali tja ponavadi takrat, ko jim je veter odkril streho, pa ko so rabili pomoč pri delu, pa ko je bil treba taščo peljati na drug konec Slovenije na pregled…S tem pa smo bili takoj seznanjeni.
Povedati še moram, da se še nikoli nisem prepirala ne s svojo taščo(ki je kritizirala vse, ki si pobarvajo lase, nohte,ki hodijo ven na kosilo, ki hodijo na telovadbo… ki se lepo oblačijo( vse to počne sedaj tudi njena hči)...in to je po ovinkih letelo name- nikoli direktno )) in ne s svojo mamo, niti z njegovo sestro. Izgleda, da vsi vidijo, da z mano lahko manipulirajo in ker če se bom uprla, bom tako ali tako sama s sabo, vsi ostali pa bodo potegnili skupaj (razen mojih dveh sinov -14 in 8 let-ki že marsikaj sama vidita in se ne strinjata z določenimi stvarmi). Saj jaz sem ženska, ki mora biti tiho, mora delati, skrbeti za družino in se podrejati. In ki še ima mamo in očeta , ki bosta že povedala, kaj se sme in kaj ne, ter kaj je prav in kaj ne. In ki ima moža, ki mora biti všeč drugim.
Ne vem, če je ta forum pravi za moje težave, ampak sem se vsaj izpovedala. Mogoče boste mislili, da kritiziram vse okoli sebe, ampak verjemite, da ni tako.Izgleda, da imam pač smolo, da živim z ljudmi, ki me ne razumejo in ki hočejo, da imajo nekoga, ki je njihova marioneta.Kot sem že na začetku povedala, je bilo vse lepo in prav, dokler nisem omenila, da mi določeno vtikavanje v moje življenje ne ustreza. Za vso pomoč sem svojim staršem hvaležna, vendar je moje mišljenje, da pomogaš prostovoljno in ne pomagaš samo zato, da boš lahko potem tega imel na vrvici.Res pa je, da sem edina v družini, ki ne želi živeti po "starinskem vzorcu", a kljub temu ne prepričujem staršev, da se morajo prilagajati meni- isto pričakujem tudi od njih. Vedno in povsod govorim odkrito in mislim, da je to tista stvar, ki je ljudje okrog mene ne prenašajo. Kot primer - Res, da nikomur ne rečem, da je grdo oblečen, če ima grdo obleko. Ampak ga tudi ne pohvalim da je lepo oblečen, čeprav čutim, da od mene to pričakuje. V takem primeru sem raje tiho, ampak samo iz razloga, da ga ne užalim.
Moj mož mi ne pomaga na tem področju čisto nič. Pa ne čakam od njega, da gre do določenih oseb in jih pobere na red, ker mi tak način komunikacije ne ustreza in ne maram kreganja in grdega gledanja v družini. Od njega pričakujem samo to, da jim pokaže, da mi upa pomagati in olajšati delo tudi pred njimi, da sem jaz tista, ki me bo prvo podpiral (seveda pri pravičnih stvareh- do nikogar se ne obnašam krivično), da se bo znal potegniti zame, ko bo to potrebno. Zaradi vsega tega sva se tudi odtujila eden drugemu.
Moram pa povedati, da mi moč daje služba. S sodelavci še nikoli v življenju nisem imela težav in tudi z drugimi ljudmi se dobro razumem. Svoje delo imam rada, vse delam sama in tukaj cenijo kar naredim. Res da ni preveč dobro plačano, ampak zadovljstvo, da je nekdo z mano zadovoljen, je neopisljivo.
Pa kaj je narobe z mano, da so do mene taki?

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 27 Maj 2010 10:16

Pozdravljeni, EVELYN!

Ob vseh teh doživljanjih, ki ste jih tako iskreno zapisali, smo lahko z vami zelo sočutni ali pa strašno jezni. Sočutni iz razlogov, ker so se in se vam še vedno dogajajo velike krivice, ker zaradi tega trpite vi in vaši otroci, ker doživljate polno žalosti, nemoči, obupa, krivde in se celo sprašujete, če je z vami kaj narobe. Lahko vam zagotovim, da z vami ni nič narobe, Evelyn! Čutite in doživljate prav (pravilno čutite kako v resnici je in tudi kako bi moralo biti!), lahko si verjamete!

Na drugi strani pa sem omenila, da je odziv do vas lahko tudi poln jeze, ki je vi še ne doživljate. Tu gre za temeljno vprašanje – kako to, da vi vse to kar dovolite, dopuščate? In takoj nato za nadaljevanje vprašanja - kdaj se boste resnično lahko toliko razjezili (=dobili toliko moči, energije,odločnosti), da se boste začeli postavljati zase in za svoje otroke in do kdaj ste pripravljeni vse to psihično nasilje še prenašati? In seveda kaj ste za to pripravljeni storiti – ali pa se še naprej vdajati v usodo in trpeti v nezadovoljstvu - samo zato, da boste sprejeti, "cenjeni" in da boste čutili, da pripadate (četudi na račun zatajevanja sebe)? Tu boste odgovor in odločitev iskali v sebi, vem pa, da koraki iz teh »primežev v katerih ste stisnjeni« niso enostavni. Verjamem, da to moč imate, da lahko začnete premikati te spone, verjetno pa ob tem potrebujete nekoga, ki bo verjel v vas in šel z vami skozi to naporno obdobje. Verjetno bo zato pomoč zakonskega in družinskega terapevta dobrodošla, ker pri resničnem spreminjanju sebe (drugih itak ne moremo spremeniti!) ni dovolj le razumeti in se odločiti, pač pa je v terapevtskem procesu pomembno ponovno doživeti, predelati in ovrednotiti globinske vzorce odnosov, ki so se vrisali v nas in začeti nekaj novega.

Doživljate se osamljeno, nemočno, odrinjeno, zanemarjeno in bi ob teh žalostnih in krivičnih dogodkih lahko samo jokali. Pomembno je, da si upate pomiriti to malo punčko v sebi in ji dati priložnost, da odraste. Vi ste zdaj odrasli in ste mama, ki je odgovorna ne le za svoje življenje, pač pa tudi za (kvalitetno) življenje vaših otrok. Zato je še bolj boleče, da ob vsem tem ne čutite pomoči in podpore moža. Toda ni se vam potrebno s tem kar sprijazniti, saj vam to pripada! On je vaš mož, on je oče in bo moral sprejeti tudi svoj del odgovornosti okrog tega (če mu jo boste prepustili). Ne vemo, če ste vi in če je on pripravljen na to, da gre z vami na to pot sprememb (ki jih bosta udejanjala vsak pri sebi!), če sta vsak v sebi pripravljena na korak odrasti in prerasti neke nefunkcionalne vzorce in postaviti razmejitve z izvorno družino (= s svojimi starši). O tem se bosta pogovorila in odločila vidva, oba skupaj in vsak zase. Ali pa se boste odločili za spremembe samo vi, če mož (še) ne bo želel sodelovati. V tem primeru bodo ti koraki še težji, saj boste v tem »plavanju proti toku« še bolj sami. To na nek način doživljate že sedaj, ko ste začeli doživljati, da se odnosi z vašimi bližnjimi krhajo, ko jim neke, za vas nesprejemljive stvari poveste, in jim niste več pripravljeni samo kimati in se jim pustiti izkoriščati. Pravico imate do tega, da na ustrezen način poveste in pokažete česa ne dovolite več (= se postavite zase), tako v odnosih z vašimi starši, kot tudi z možem in njegovo družino (pri tem je najbolje, da se vsak pogovori s svojimi starši!). Ob tem vi seveda ne morete vplivati na to ali bodo drugi spoštovali vaše odločitve in se z njimi strinjali (ker bi to za njih pomenilo, da bi se morali tudi oni na nek način spremeniti, kar pa bodo zato zelo težko sprejeli in se bodo temu upirali in vas obtožili za čudno, grozno, nemogočo… ). Vi imate torej možnost vplivati samo nase in na to, da si (končno) verjamete in se vi odločite, da imate pravico živeti po svojih merilih in željah, četudi bi to morda pomenilo, da bi se odnosi z vašimi bližnjimi morda še bolj skrhali (ker morda ne bi bili pripravljeni sprejeti vaših sprememb, do katerih pa vi imate pravico! – in kot mama tudi dolžnost). Toda to je že njihova odgovornost, ne vaša. Saj sva se razumeli, kajne? Evelyn, imate pravico, da zaživite iskrenost, ki jo čutite v sebi in se v polnosti razcvetite! To vam pripada!

Odgovorila sem vam bolj na splošno, čeprav bi si prav vsaka vaša "zgodba" zaslužila predelavo in ovrednotenje. Tega na tem mestu žal ne moremo. Želim pa vam veliko poguma in vztrajnosti in vse dobro!

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar matejjka 28 Maj 2010 22:35

Prikaži citatEVELYN napisal:
Pozdravljeni!


Vem, a je dosti za prebrati, ampak na krajše ne znam napisat - pa sem napisala samo tisto, kar se trenutno spomnim.
Vidim, da je kar nekaj ljudi, ki imajo težave z medsebojnimi odnosi. Mene pa samo zanima, ali je res z mano kaj narobe ali kaj... zadnji dve ali tri leta so se naši odnosi močno skrhali in mislim, da zato, ker sem se takrat odločila, da bom povedala svoje mnenje in da ne bom več avtomatično potrdila vse kar povedo.
Naj opišem svojo zgodbo. Prvo, kar me je prizadelo s strani staršev, so bile njune laži. Moj mlajši brat je kot šestletni otrok zbolel za levkemijo in čez 4 mesece umrl. meni je bilo takrat 10 let. Ves čas bolezni mi je mama govorila, da je stanje z njim boljše in seveda od veselja, da bo ozdravel, sem vsakemu, ki me je vprašal, kako je z bratom, odgovorila, da se stanje izboljšuje. Ko mu ni bilo pomoči, sta ga starša vzela iz bolnice, da je umrl doma.Nisem razumela, zakaj je mama teden pred njegovo smrtjo dosti jokala, če pa je bil doma - mislila sem, da je ozdravel. Čudno se mi je zdelo samo to, da je bil tako slaboten.
Pomislite, kakšen šok je bil za mene, ko je nekega jutra umrl. UMRL!!! Kako, če je pa bil vedno boljši. Do pogreba je bilo v meni samo to, da nimam več bratca. Potem pa so za mano prišle še takrat odkrite laži. Mar me res nista mogla pripraviti na smrt? Oprostite, ampak, figo pa takšno obvarovanje pred resnico!!!. In kaj so si mislili vsi, ki sem jim govorila, da je vsak dan boljše. Počutila sem se kot največja lažnivka. Še danes sovražim laži in v mojem življenju ima prostor le resnica.
Potem je sledilo obdobje odraščanja, ko seveda nisem smela skoraj nikamor iti, da se mi ja ne bi kaj zgodilo - ne na šolske plese, ne na popoldansko potepanje s prijateljico... Če sem ostala doma sem bila sama, starša sta se zaprla v sobo, jaz pa sem bila s prijateljico televizijo, včasih je prišla k meni kaka sošolka. Spomnim se, da mi je mama enkrat rekla, da jaz ne znam kupiti lepih daril in še danes me je groza, ko moram komu kupiti kakšno darilo in se sekiram, če bo darilo nekomu všeč ali ne.
V času srednje šole- kakšen disko??? Če sem hotela v disko, sem morala obiskovati mladinski verouk. Mislim, halo? Ampak starši imajo vedno prav, mene so v to prepričali. Med nami ni bilo nikoli kakega zaupnega oz. pogljobljenega pogovora. Bog ne daj , da bi jaz v mladosti slišala kaj o odnosih med moškim in žensko.
Po srednji šoli sem dobila priložnost za službo. Če bi me starša podprla pri tem,da bi šla naprej študirat, bi se vpisala v nadaljnje šolanje(Bila sem Zoisova štipendistka), ampak ne..., samo da se čimprej dobi služba.
Pri dvajsetih sem se poročila, resda iz ljubezni, k hitri odločitvi pa je pripomoglo še to, da je bil moj fant staršema všeč. Dom sva si uredila pri meni doma (žal spet zato, ker sem čutila, da sta starša to želela). Živimo v zgornjem delu hiše, starša sta spodaj, drugače pa imamo skupno gospodinjstvo. Moram povedati, da sta nama moja starša veliko pomagala, tako finančno , kot tudi pri varovanju otrok, kuhanju (mama je ves čas doma)... vendar, pa se predvsem zadnja leta mama veliko vtika v naše življenje. Ona je bila vzgojena v smislu,da je ženska manj vredna od moškega in da mora biti pokorna in poslušna možu v vsem. Mojemu možu to seveda paše, saj je tudi on bil vzgojem še na "star način". S tem mislim predvsem na to, da je on moški in da je on glavni, ki dela samo moška dela in ne daj bože, da bi pomagal ženi pri ženskih stvareh. Na meni je sedaj skoraj vse - po službi skrb za otroke, popoldansko prevažanje na dodatne dejavnosti in verouk, pomoč pri učenju, skrb za urejenost doma in oblek,....in večinoma sem zvečer tako utrujena, da zaspim že pred televizijo. Potem,pa mi še mama očita, da jaz nikoli ne posedim spodaj pri njima, da se najem in že odletim, da nisem taka kot moj mož, ki si lepo vzame čas, pa se kaj pogovori... Kar pa seveda ni res - dostikrat posedim in se kaj pogovorimo.In to mi govori ona,ki mi sama v otroštvu in mladosti tega ni znala predstaviti - pogovor. Naj povem tudi, to, da če le najdem čas, se ustavim pri njima, ampak nikoli ne izvem nobenih novosti ali zanimivosti, ampak se pogovarjamo le o nekih brezveznih ustaljenih temah. Čez čas pa izvem, da sta kako novico povedala mojemu možu- meni pa pred pol ure ne.
Pa sem ji lepo mirno povedala, da jaz imam otroke, za katere sama skrbim in je moja prva dolžnost, da sem jima narazpolago, če me potrebujeta, ker na svojega očeta pač ne moreta računati, ker le ta najde čas za pogovor večinoma zanju (z mojo mamo in očetom). In ko se moj mož nagovori, pride k nam (k meni in otrokom) in lepo na sedežni počiva (zaspi). Saj je drugače moj mož v redu človek - delaven, nekonflikten, ne zahaja v gostilne, iznajdljiv,naredi vse, kar mu kdo reče (razen če jaz kaj naročim) Ampak to vse, da drugi vidijo, mi ga pa že itak poznamo. Zgodilo se je že tudi, da me je mož kritiziral pred mojimi starši, ker da nekaj nisem naredila (sicer je bilo to res, ampak sem imela tako slab dan, da enostavno nisem našla moči za neko delo).
Zaradi tega prihaja med nama velikokrat do nesoglasja, in ko mi prekipi, včasih dvignem glas in se to sliši v pritličje, že dobim od staršev, kaj si dovolim. Če kaj pravim, da me moti pri mojem možu, mi mama že kima, češ: "Tiho"! Tudi če včasih nad otroci dvignem glas (ko ne ubogajo, in se po petih prošnjah že zderem), je že: "Kaj pa se greste? Ven se vas sliši!" Potem smo pri mizi pri kosilu in če kateri od otrok ne sedi zamizo kot vojak, je že ogenj v strehi, češ kaj mu nič ne rečeš. Pa povem po pravici, da enostavno več ne vem, kdaj naj jih okregam in kdaj ne. Zgodilo se je že tudi, da sem katerega opozorila, pa je oče rekel "pusti ga ". Pa je bil vzrok za opozorilo- ker si je nakladal na krožnik veliko preveč, kot bi lahko sploh pojedel. In na koncu je pojedel lahko le četrtino tistega, kar si je dal. Opazila sem, da moram otroke opozoriti ali okregati, takrat, ko se to zdi prav mojim staršem. Najhuje se mi pa zdi to, da takrat, ko moje otroke okregata moja starša, takrat jima "priskoči" na pomoč še moj mož, ki bi v odsotnosti staršev, bil tiho in ne bi niti reagiral. In to me moti pri mojem možu. On daje mojim staršem občutek, da delajo prav. Da me potlačijo na vsakem koraku, da so oni edini, ki kaj vedo,...vem, tako je bil vzgojen, da mora ugajati drugim. Ko sem zadnjič težave med pogovorom omenila svoji tašči, v upanju, da bo mogoče razumela (tudi ona ima poročeno hčer in pravi, da ji mož mora pomagati in z njo držati), mi je z nasmehom odgovorila" Kaj bi pa sploh rada, saj pa ne hodi po gostilnah...!" In tako mi je še ona poslala en hladen tuš- češ tiho bodi in delaj. In to me moti. Njena hči ima pravico, do moževe pomoči pri gospodinjskih opravilih, pri otrocih,...jaz pa ne, ker če bi meni njen sin pomagal, bi sigurno rekla, da si je njen sin oblekel krilo. In moj mož to ve... in to izkorišča. Je že bil primer, da me je tašča zelo užalila, s tem, da je širila laži o meni, pa je ni upal niti vprašati, zakaj govori neresnico. Kako neprijetno mi je bilo, ko sem jim pomagala nalagati slamo (prej so imeli kmetijo), pa mi niso v tisti vročini niti enkrat ponudili kozarca vode, medtem, ko so fantu moževe sestre kar naprej ponujali, naj že kaj popije v tej vročini. Mislim, groza!!! Mene pa kot, da me ni bilo tam. Moževa sestra se do mene zelo ignorantsko obnaša, kljub temu, da ji pomagam tako, da ji dam obleke (samo dobro ohranjene) mojih otrok za njene otroke. In nikoli ne potegne z mano, pa dobro vem, če bi bila ona v istem položaju, bi zagnala cel vik in krik (je zelo energična in gospodovalna). Moj mož mi ni verjel, ko sem rekla, da se do mene obnaša čisto drugače,če pridem sama k njej na obisk, kot pa takrat, ko pride z mano še moj mož. Ampak mene ni prenašala že od vsega začetka - ko sva z možem začela skupaj hoditi, ni govorila z menoj nekaj mesecev in če sva se srečali (tri leta mlajša od mene in hodila je v isto srednjo šolo kot jaz), se je obrnila vstran. Jaz sem bila prva, ki je prebila zid molka, ko sem ji ponudila neke svoje stvari, da ji ne bi bilo treba kupiti.
Pa še to moram povedati. Pred leti je bila v nedeljo spominska maša za mojega tasta (umrl, ko je bilo mojemu možu devet let). Jaz se je nisem udeležila, ker sem bila v šestem mesecu nosečnosti in mi je zdravnica predpisala mirovanje. K maši nisem šla, ker bi tam morala celo uro stati. Po maši je tašča skuhala kosilo in tam je ostal tudi moj mož. Po telefonu sem ga klicala, če pride domov in je rekel, da ne, ker sta na kosilu tudi njegov brat z družino in njegova sestra z družino. In sem ga vprašala:"A za mene pa ni nihče rekel, če pridem zraven?" In je odgovoril, da ne............ In on ni upal vprašati svoje matere, če lahko pripelje še svojo ženo in sina. Počutila sem se tako odrinjeno od vsega, da niti povedati ne morem kako! Tudi drugače je tašča svojo hčer in njeno družino velikokrat povabila na nedeljsko kosilo, medtem, ko nas ni…še tajili so vsi, da so bili tam – tega mi nismo smeli vedeti…pa smo vseeno izvedeli. Nas so poklicali tja ponavadi takrat, ko jim je veter odkril streho, pa ko so rabili pomoč pri delu, pa ko je bil treba taščo peljati na drug konec Slovenije na pregled…S tem pa smo bili takoj seznanjeni.
Povedati še moram, da se še nikoli nisem prepirala ne s svojo taščo(ki je kritizirala vse, ki si pobarvajo lase, nohte,ki hodijo ven na kosilo, ki hodijo na telovadbo… ki se lepo oblačijo( vse to počne sedaj tudi njena hči)...in to je po ovinkih letelo name- nikoli direktno )) in ne s svojo mamo, niti z njegovo sestro. Izgleda, da vsi vidijo, da z mano lahko manipulirajo in ker če se bom uprla, bom tako ali tako sama s sabo, vsi ostali pa bodo potegnili skupaj (razen mojih dveh sinov -14 in 8 let-ki že marsikaj sama vidita in se ne strinjata z določenimi stvarmi). Saj jaz sem ženska, ki mora biti tiho, mora delati, skrbeti za družino in se podrejati. In ki še ima mamo in očeta , ki bosta že povedala, kaj se sme in kaj ne, ter kaj je prav in kaj ne. In ki ima moža, ki mora biti všeč drugim.
Ne vem, če je ta forum pravi za moje težave, ampak sem se vsaj izpovedala. Mogoče boste mislili, da kritiziram vse okoli sebe, ampak verjemite, da ni tako.Izgleda, da imam pač smolo, da živim z ljudmi, ki me ne razumejo in ki hočejo, da imajo nekoga, ki je njihova marioneta.Kot sem že na začetku povedala, je bilo vse lepo in prav, dokler nisem omenila, da mi določeno vtikavanje v moje življenje ne ustreza. Za vso pomoč sem svojim staršem hvaležna, vendar je moje mišljenje, da pomogaš prostovoljno in ne pomagaš samo zato, da boš lahko potem tega imel na vrvici.Res pa je, da sem edina v družini, ki ne želi živeti po "starinskem vzorcu", a kljub temu ne prepričujem staršev, da se morajo prilagajati meni- isto pričakujem tudi od njih. Vedno in povsod govorim odkrito in mislim, da je to tista stvar, ki je ljudje okrog mene ne prenašajo. Kot primer - Res, da nikomur ne rečem, da je grdo oblečen, če ima grdo obleko. Ampak ga tudi ne pohvalim da je lepo oblečen, čeprav čutim, da od mene to pričakuje. V takem primeru sem raje tiho, ampak samo iz razloga, da ga ne užalim.
Moj mož mi ne pomaga na tem področju čisto nič. Pa ne čakam od njega, da gre do določenih oseb in jih pobere na red, ker mi tak način komunikacije ne ustreza in ne maram kreganja in grdega gledanja v družini. Od njega pričakujem samo to, da jim pokaže, da mi upa pomagati in olajšati delo tudi pred njimi, da sem jaz tista, ki me bo prvo podpiral (seveda pri pravičnih stvareh- do nikogar se ne obnašam krivično), da se bo znal potegniti zame, ko bo to potrebno. Zaradi vsega tega sva se tudi odtujila eden drugemu.
Moram pa povedati, da mi moč daje služba. S sodelavci še nikoli v življenju nisem imela težav in tudi z drugimi ljudmi se dobro razumem. Svoje delo imam rada, vse delam sama in tukaj cenijo kar naredim. Res da ni preveč dobro plačano, ampak zadovljstvo, da je nekdo z mano zadovoljen, je neopisljivo.
Pa kaj je narobe z mano, da so do mene taki?
Uboga ženska, pa ti si sužnja! Saj sploh ne živiš svojega življenja, ampak si fizična in psihična dekla morečemu, dušečemu okolju, ki te obdaja.... bognedaj, da bodo še tvoji otroci živeli tako kot ti, tako izumetničeno, prestrašeno, nadzorovano, nespontano....Pa nisi ti kriva, ampak ljudje, ki te obdajajo, ki so ti sprali možgane do te mere, da verjameš, da je to normalno. Malo mi diši po zatohlih cerkvenih naukih, v današnjem času te edino še to pripravi, da si zmožen tako nesvobodno živet-. saj veš, žena mora biti pokorna možu itd.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar lord 31 Maj 2010 16:48

Ojoj, Evelyn!

Ne bom ti rekel, da spakiraj in odidi, ker sem prepričan, da bi to že storila, če bi lahko.
Tvoji starši so te vzgojili tako, da vedno moraš potrpeti, vedno pomagati, vedno vse narediti, kar se od tebe zahteva. Čeprav so imeli dobre namene, so ti nezavedno naredili veliko gorja, pripravili so ti slabo popotnico za življenje. kljub temu, da opisuješ, kako ti je težko, pa še vedno najdeš dobro besedo za vse tiste, ki ti delajo krivico. To tudi dokazuje, da si dobra oseba z dobrim srcem in posluhom do drugih ljudi.Ampak za kakšno ceno? V današnjem času je na žalost tako, da najbolje živijo barabe in egoisti. Žal!
Kar se tiče tvoje tašče : če bi bil jaz na tvojem mestu, je ne bi želel ob sebi. Pa to ni ženska, to je bolna vešča. Ženska živi v nekem srednjeveškem času po nekih nenormalnih vzorcih. Sklepam, da gre za gospodovalno osebo, ki misli, da je vse in nad vsem. Žalostno, da misli, da to kar dela, dela prav.
Kar se pa tiče tvojega moža: to je otrok, ki živi v telesu odraslega moškega. Sklepam, da ni izživel svojega otroštva. Še vedno je pod vplivom dominantne matere in v sebi nima poguma, da bi materi rekel : STOP!!!! Dovolj je bilo!!!! In zaradi tega ima tvoja tašča eno tiho privoljenje svojega sina, da tebe daje v nič. In to ni normalno. Tvoj mož je strahopetec, ker se ne upa upreti tam, kjer bi se nujno moral. Zato pa vso svojo ukazovalnost pokaže pri tebi - tam, kjer si upa. Ne me narobe razumet - ne pravim, da mora tvoj mož svojo mater sedaj pozabiti, ji ne pomagati, itd...in kolikor sem razbral tudi ti tega ne zahtevaš od njega. Ampak,. takrat, ko se je poročil in prišel živet k tebi, se je zavestno odločil, da bo zapustil svojo mater in da bo začel življenje s teboj.... zdaj pa ne vem, izgleda, da pogreša mamico.
Če je tako, pošlji svojega moža nazaj k njegovi materi (ker jo očitno ima rajši), ti pa zaživi življenje, kot ti pripada.

Želim ti, da bi se ti življenje uredilo. Srečno!!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar lilija1 7 Jun 2010 13:37

Enostavno ne razumem takih žensk, kot si ti. Kako lahko nekdo prenaša take ljudi okrog sebe? Evelyn, le toliko glej, da ne boš zaradi svojih """"najbližjih"""" končala na tabletah za živce (če že nisi) ali pa na psihiatriji. Sem se zamislila nad tvojim pisanjem in dejansko ugotovila, da psishično maltretiranje naredi več škode kot kakšen udarec. Nikjer nisi napisala, da bi te kdo tudi fizično maltretiral, torej sklepam, da ti še vsaj tega ni treba trpeti, ker je že ostalega mnogo preveč.
Nikar ne čakaj, da se bo zate potegnila tvoja tašča ali pa svakinja. Če sta bili do tebe taki na začetku, te ne bosta nikoli sprejeli, pa čeprav ti bosta kdaj kazali nasmejan in prijazen obraz- zapomni si: to bo samo fasada,ki jo vidijo drugi, pod njo pa je trd kamen, ki udari, da zaboli. Ob tvojem možu pa raje ne bi izgubljala besed...ker je čudak.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Ena tašča 1 Jul 2010 16:50

Evelyelyn Vsa čast tebi. Podpišem se pa pod to, kar ti je napisal LORD. Pozdrav Ena tašča (na tako žlehtna)

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar BB** 7 Jul 2010 10:30

Oj.
stara sem 23 let, nisem mamica, nimam otrok, nimam takšne tašče.sem pa otrok. moja mamica je šla, še vedno (na žalost) gre čez tako zgodbo, kot si šla ti.
Evelyn otroci nis(m)o neumni! otroci imamo radi svojo mamico. in otroci smo tisti, ki čutimo kaj se z njo dogaja. vse bi dala, da bi lahko enkrt brez kamna v trebuhu stopila v stanovanje kjer bi bila zbrana cela "družina". ti veš kaj se dogaja v družini, znaš stvari ozaveščat, ampak tvoja otroka? pomisli nanju. ne rečem, da zapusti moža, samo pazi, da ti ne bodo otroci zbežali od doma, takoj, ko bodo lahko, ker se doma ne bodo počutili tako, kot bi se morali.

vem, da je tudi tebi težko, če kdo ve, vem jaz, ampak, če bi moja mami zbrala dovolj moči in odšla od ljudi, ki so jo dobesedno tolkli pod zemljo, se postavila zase, potem bi bila tudi jaz lahko drugačna... še malo počakaj pa boš videla kako te bosta otroka začela branit, takrat pa ne boš več sama v ognju...

samo srečno!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar EVELYN. 15 Jul 2010 07:41

Lepa hvala vsem, ki me razumete ali pa me skušate razumeti.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Kalan 26 Jul 2010 00:53

Evelyn!
Vem, da ne potrebuješ modrovanja ... vendar pa sem prepričana, da je v tvoji dolgi zgodbi veliko detajlov, v katerih se znajde vsaka ženska. Včeji problem vidim v tem, da si očitno iz sebe, ob živce. Vem, da je težko prekiniti ustaljene navade, rutino, ki jo od tebe pričakujejo in na kar si jih navadila. MIslim, da jih moti tvoja odkrita beseda zato, ker je pospremljena s slabo voljo. Z VELIKIM NEZADOVOLJSTVOM. To se čuti in to veje iz tvojih besed, ne dvomim, da tudi iz tvojega domačega življenja. Zakaj pričakuješ njihovo pomoč? Postavi se na svoje noge. Uživaj s svojima otrokoma, vzemi si čas in poišči zase tisto, kar te napolnjuje ...
Zakaj pa vsi trije čakate, ko tvoj mož zaspi na kavču? Pojdite sami kam ... Ven. Vzemite žogo. Pelji otroke na nogometno tekmo, v kino, tvoj sin ima 8 let, zaenkrat si mu ti še vse. Motiviraj ga z dobro voljo. Skuhaj sama in bodi hvaležna za usluge, ampak omejuj jih.
Samo ti lahko zajeziš to ... kar je nastalo v vaših odnosih, ker si vsa ta leta to tudi sprejemala.

Ne bi pametovala, če ne bi okusila podobnega ... Najprej sem mislila, da se bom komu smislila zaradi svojih nalog, kupa obveznosti, dveh otrok, dveh služb, moževe brezbrižnosti itd. Potem mi je postalo jasno, da moram v tem, kar je moja vsakodnevna dolžnost kot matere (to sem namreč z veseljem in mi daje moč), tudi uživati. Pokazati otrokom, kako lepo je lahko na travniku, ob vodi ... brati zanimive zgodbe ... Zdaj je prav užaljen, če se zabavamo sami.
Z zgledom in dejanji lahko spreobračamo tudi druge.
Potrpljenje, ljubezen do svojih otrok, dokler so ob tebi in si te želijo zadovoljno.
Tvoje zadovoljstvo, ko ga boš vzpostavila, lahko podira temne svetove.

Veliko sreče.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh