Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Težave s partnerjem

Odgovori Nova tema
Default avatar helen64 26 Apr 2010 15:13

Z možem živiva skupaj 20 let, imava dva sinova, najstnika. Že več let imava z možem hude težave v medsebojnih odnosih. Pogosti so prepiri glede vzgoje, odnosa do otrok. Mlajši sin je v predmetni stopnji osnovne šole, je hiperaktiven otrok z motnjo pozornosti in koncentracije-ima odločbo Zavoda za šolstvo, v šoli ima prilagoditve-prisrčen otrok, vendar tudi naporen, zahteven, vsako stvar v zvezi s šolo delam z njim. Starejši je v srednji šoli, z njim sicer nimamo večjih težav (trenutno), ima seveda pubertetniško obnašanje in izpade, je pa zelo težaven karakter - sicer zelo čustven, vendar muhast ,vzkipljiv,zaprt vase.
Tole glede otrok sem vam napisala zato, ker sta otroka težavna, še posebej mlajši, in se večinoma spreva zaradi njiju. Moj mož zna biti zelo v redu, je pa lahko tudi izredno vzkipljiv, zadirčen, prepirljiv. Tako se tudi večkrat obnaša do otrok. Za malenkosti vpije nad otroki, še posebej nad mlajšim, ju kritizira, nič mu ni dovolj dobro, vedno ima neke pripombe, pohvaliti pa ju skoraj ne zna. Tudi kakšno klofuto je kateremu kdaj prisolil, ali kakšno brco v ta zadnjo, ko zaradi kakšne stvari tako strašno vzkipi. Mlajši je pri pedopsihiatru,h kateremu hodimo z njim, enkrat povedal, da mu ni všeč, da ga ati včasih udari (sama tega nisem nikoli omenila); pedopsihiater je na najboljši možen način možu obrazložil, da to ni v redu. Da je še posebej neprimerno, če starši vpijejo na otroka s tako motnjo, saj tako dosežemo samo nasprotni učinek od zaželenega, da je še posebej s temi otroki potrebno ravnati kolikor se le da mirno. Od tistega časa naprej mož ne hodi več z nama k pedopsihiatru, pa zdravnik sploh ni bil žaljiv ali kaj takega.
Ponavadi se zgodi takole: mož vpije na otroka, ali ga kritizira, ali ga morda udari, jaz pa ga skušam pomiriti, on pa se potem samo še bolj razjezi. VEDNO se v takem primeru razjezi tako, da ne govori z mano in ne z otroci po več dni; spravi se na kavč in gleda televizijo, ne dela nič in ne govori z nikomer. Ne morem mu dopovedati, da se naj vsaj z otroki pogovarja, če že z mano ne, pa nič ne pomaga. Vzdušje v hiši je ob takih dnevih groozno. Starejši sin se ob takem zapre v sobo in konec, mlajši pa je zelo prizadet, da ati z njim ne govori, in me prosi, naj poskusim očetu dopovedati, da ga on ima rad in naj se z njim pogovarja, pa nič ne pomaga. Ohladi se šele po dveh treh dneh, včasih dlje, potem pa kot da nič ni bilo.
Taki "dnevi" se nam dogajajo po enkrat, dvakrat na mesec, včasih še večkrat. Res je moja napaka, da sem možu včasih pred otroki kaj povedala, zdaj se tega res izogibam, vendar se kljub temu razjezi zaradi malenkosti, pred otroki.
Ne spre pa se le z mano, pred kratkim se je ob obisku tašče in tasta pri nas s svojo mamo tako sprl, da je s solzami odšla od nas in rekla , da nikoli več ne pride (sedaj sta se že pobotala). Do spora je prišlo zaradi čisto banalne stvari.
Ko se mož tako razjezi, postane čisto drug človek, takrat me žali, ponižuje, gleda tako besno, da me je kar strah. Dokler ga nekaj dni ne mine bes, se z njim sploh ni mogoče pogovarjati. Potem pa je lahko morda več tednov čisto v redu - do naslednjega izbruha. Če več nikoli ne bi prišlo do izbruhov, bi še kar lahko normalno živela z njim.

Sama sem psihično že čisto na dnu, za mene je tak zakon postal nevzdržen, ker se te stvari ponavljajo, jih pa vse teže prenašam. Razmišljala sem že o ločitvi, pa še vedno upam, da se da kaj spremeniti.

Zanima me, ali je takšno obnašanje psihična motnja, se da vzkipljivost morda omiliti s kakšnimi terapijami? Sicer ne vem, če bi moj mož o tem sploh hotel kaj slišati. Bi nama lahko pomagala pomoč zakonskega terapevta?

Prosim vas za nasvet ali napotek, sama ne vem, kako naprej.

Lep pozdrav.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 11 Maj 2010 14:03

Pozdravljeni, helen64!

Kar podrobno ste opisali težke situacije, ki se dogajajo v vaši družini in v vajinem odnosu z možem. Verjamem, da čutite razočaranje, jezo, žalost, da se verjetno počutite nemočni, utrujeni, obupani in da vam je res težko, ko bi potrebovali sočutje in pomoč, česar pa ne dobite. Vse grozno vzdušje pri vas doma ima skupni imenovalec, ki je nasilje. Vaš mož je nasilen človek in ima težave s kontrolo in nadzorom svoje jeze in besa, ki ga ne obvlada. Verjetno je nasilje in s tem vzkipljivost moža povezana z doživljanji nasilja v otroštvu, vendar ga to ne opravičuje, da z nasiljem nadaljuje naprej. Verjetno imate tudi vi neke izkušnje z nasiljem (prepiri, vpitje, poniževanje, očitanje, sramotenje ipd., kar je psihično nasilje, morda pa tudi s klofutami in udarci, kar pa je fizično nasilje). Kakorkoli, nasilje je bilo včasih družbeno sprejemljivo in zelo razširjeno sredstvo za vzgojo, ki je tako temeljila na ubogljivosti, kazni in strahu, danes pa se je odnos do nasilja spremenil in tak način vzgoje ni več dopusten (nasilje in njegove posledice pa so ostale v družinskih sistemih celo po večih generacijah). Nasilje kot sredstvo discipliniranja je popolnoma nedopustno in nesprejemljivo in s sprejetim zakonom o preprečevanju nasilja v družini tudi sankcionirano. Tu ste zlasti kot mama dolžni nekaj storiti, da vaša otroka zaščitite in zavarujete pred nasiljem, verjamem pa, da tudi vam kot ženi tak način odnosov ni več sprejemljiv.

Seveda je za svoje nasilno vedenje odgovoren mož oz.oče sam in bo tudi moral sprejeti svoj del odgovornosti glede tega. Vaša odgovornost je torej v tem, da prenehate tolerirati/dopuščati moževo nasilje (zlasti do otrok!) in mu s tem omogočite, da bo moral nekaj ukreniti v zvezi s svojo nenadzorovano jezo in besom. Seveda vama obema ne bo lahko storiti tega koraka, vendar ste vi tisti, ki se boste morali najprej odločiti – do kje boste še dopuščali to grozljivo stanje in trpljenje, pri čemer je najhuje vašima otrokoma, ki vse to čutita in doživljata. Vaš mož z vzorci jeze, besa, prepirljivosti, očitanja, poniževanja in sramotenja ter nato še užaljenosti ne bo kar prenehal sam od sebe, vaše prošnje in nasveti pri tem žal ne pomagajo prav nič. Vaša otroka mu delata usluge (da se lahko razjezi nanju in s tem razbremeni sebe) in mu služita kot kontejner za vso jezo, ki jima jo (žal) odloži vaš mož. Pomagala bo le vaša odločna drža, da nekaj spremenite pri sebi (nikoli namreč ne moremo spremeniti drugega, vplivamo lahko le na to, da spremenimo sebe), da začutite stisko vaših otrok in da res na noben način niste več pripravljeni nasilja dopuščati, tudi če bo to pomenilo, da si boste sami poiskali pomoč zakonskega in družinskega terapevta, ki je v tem primeru zelo priporočljiva.

Mož bo verjetno precej težko pripravljen na zahtevne spremembe, ki čakajo tudi njega (njemu to ni problematično, saj se z izbruhi on pravzaprav olajša! – toda kaj ob tem doživljata vaša otroka??!!!), toda, če se boste vi odločili, bo moral tudi on nekaj spremeniti. Kako se bo odločil in kaj je pripravljen narediti je seveda v polnosti odvisno od njega, vi pa imate tu kot žena vpliv nanj v tej meri, da mu jasno postavite meje vaše sprejemljivosti – česa niste več pripravljeni dopustiti (zlasti v korist otrok, ki si zaslužita varno in predvidljivo vzdušje doma), četudi bo to morda pomenilo, da bi morali z otrokoma proč od njega. Seveda bi vam oz. bi vama z možem pred tem odločilnim korakom (če se bosta vidva tako odločila, ponavljam pa, da imate vi tu bistven vpliv že s samo odločitvijo za odhod, čeprav je še ni potrebno takoj izvesti) lahko odločilno pomagala strokovna pomoč terapevta, ki bo šel z vami oz. z vama obema (če bo tudi mož pripravljen sodelovati) skozi ta naporen proces. Drugače si dovolite poiskati terapevtsko pomoč tudi sami zase. To ni sramota in ni nek bav-bav, pač pa pomoč vam, da boste lahko spremenili neke vzorce, v katere ste tudi vi močno vpeti in ki vam preprečujejo funkcionalnost. Krivično je, da se vam/vama to dogaja, še bolj krivično pa je, da tu trpita otroka, ki si glede tega sama ne znata in ne zmoreta pomagati. Vi ste kot mama edini, ki jima lahko pomagate tako, da poskrbite, da ju zaščitite pred pogubnimi posledicami zlorabe. Pri urejanju nasilnih odnosov vam lahko pomaga tudi pristojni center za socialno delo, kamor prijavite nasilje v družini.

Verjamem, da vam je težko slišati te besede in da vam bo še težje narediti korake k spremembi, verjamem pa tudi, da vi to zmorete. Že zaradi otrok, ki ob tem doživljata sama težka čutenja, s katerimi sta preplavljena: strah, nemoč, krivdo, sram, ponižanje, nevrednost, gnus, prezir,obup… Mama ste. Kaj boste storili?

Vse dobro vam želim. In veliko vztrajnosti in poguma.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar rachek 11 Maj 2010 16:24

Jaz sicer nisem strokovnjak in se bom s svojim prispevkom karseda potrudil, da ne bom nikogar vnaprej ničesar obtoževeal, razen najbolj očitnega, to je, da je mož kujavec. Kujavost je patološki vedenjski vzorec, ki se ga naučimo v primarni družini in seveda sem se ga tam naučil tudi jaz. Na nek način sem imel dve sreči v življenju, to je, da sem si v nekem trenutku našel žensko(takrat še punco), ki me je z dejstvom, da se kujam, dovolj nežno in ljubeče(zelo ženstveno, bi se reklo) soočila, tako, da jaz nisem tega apriori zanikal, ampak sem nekako le dopustil možnost, da je to, kar mi je rekla, res. In dejansko sem se nad tem, kar mi je povedala in nad svojim početjem zamislil. To je v mojem primeru pomenilo, da je to, da govorim, da nič ni narobe, totalno v nasprotju s tem, kako se obnašam - in dejansko je v meni takrat vihral bes, jeza in sovraštvo do nje(kar pa je bila v bistvu samo projekcija sovraštva do staršev, kar sem ugotovil šele mnogo let kasneje). Druga sreča pa je bila, da sem prebral knjigo Sanje o rdečem oblaku, ki me je seveda močno fascinirala in premaknila še k drugi tovrstni literaturi, kar mi je na koncu omogočilo, da sem se dovolj poglobil vase in razčistil z mnogimi patološkimi vedenjskimi vzorci in se v sebi izjemno pomiril. Strokovne pomoči nisem nikoli iskal. Kujavost, to je ena stvar. To je patološki vedenjski vzorec. To se tvoj mož gre in najverjetneje bi se šel tudi jaz, če ne bi po zgoraj opisani sreči izstopil iz začaranega kroga patoloških odnosov.

Na neki toči na začetku svojega raziskovanja sem se začel tudi spraševati, kaj te ženske, ki gravitirajo k meni, vidijo na meni. Kmalu sem namreč začel sumiti(ko sem prebral Peklensko gugalnico od iste avtorice, Sanje Rozman), da s temi ženskami, ki jih privlačim, nekaj ni vredu, tako, kot s prešnjo nekaj ni bilo vredu. Kmalu za tem sem spoznal, da gre za ženske, ki na podzavestni ravni želijo svojega moškega (na takšen ali drugačen način)kontrolirati. Kar jim seveda ne bi bilo težko, saj me je s pomočjo raznih manipulacij in čustvenega izsiljenvanja nadzorovala tudi mati. In da, oče je tako ali drugače to vedno podpiral. Največkrat z umikanjem iz odnosa(pasivno podpiranje kompleksa maminega sinčka), včasih pa tudi tako, da ji je celo peljal vodo na mlin(aktivno podpiranje). Od tukaj dalje pa je zgodba že znana, saj je zelo stereotipna: ker si neuravnovešena mati za izpolnjevanje svojih čustvenih potreb z očetom ni mogla pomagati, si je pač začela pomagati s sinovoma.

Vaša zgodba je namreč zelo podobna moji. Ko sem tako razmišljal za nazaj in se spominjal dogodkov, sem poleg zgoraj zapisanjega, da je on vedno podpiral njeno izsiljevanje, ugotovil še eno stvar: da ga je v bistvu vedno ona sprovocirala, kadar je znorel. Ona je bila tista, ki je VEDNO začela. Včasih se je samo izkričal, včasih pa je tudi padalo. Po glavi, po telesu, po nogah ... In počasi me je izučilo: Vedno reči tisto, kar butara želi slišati, saj sam dobro veš, kaj želi slišati. Bog ne daj, da poveš tisto, kar v resnici misliš in čutiš. Včasih je posumila, da to, kar sem povedal ni res in ko sem se nagonsko umaknil v svojo sobo(saj sem vedel, kaj bo), je prišla še za mano preverjati, če je to res, kar sem rekel. Nekajkrat me je še dobila na finto in seveda, šla ga je provocirat in oni butelj je seveda spet znorel in zgodba je znana: včasih se je samo izkričal, včasih pa je tudi padalo. Včasih z roko, včasih s pasom. Na koncu me je le izučilo: ponavljaj do konca tisto, kar želi slišati in bo dala mir in ga ne bo šla provocirat. In da, seveda, delovalo je. Na koncu me je le izučilo. Rezultat pa je opisan zgoraj: patološki vedenjski vzorec - kujavost.

Jaz sicer ne trdim, da ga ti sama provociraš, ampak, vprašaj se, kaj vidiš na takšnem moškem in zakaj vztrajaš v razmerju z njim. To spominja na znano zadevo, ki se ji reče soodvisnost. Najbolj značilen primer soodvisnikov so hčere od alkoholikov, ki se neprestano zapletajo z alkoholiki in seveda ne razumejo, zakaj. Poanta je namreč v tem, da podzavestno rešujejo očeta. In če ti misliš kaj delat z njim in ga zvlečti k psihoterapevtu, poišči zelo dobrega(s katerim nihče izmed vaju ne bo mogel manipulirati) in to za božjo voljo stori čimprej, ker vidva oba potrebujeta pošteno brco v rit.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh