
Z možem živiva skupaj 20 let, imava dva sinova, najstnika. Že več let imava z možem hude težave v medsebojnih odnosih. Pogosti so prepiri glede vzgoje, odnosa do otrok. Mlajši sin je v predmetni stopnji osnovne šole, je hiperaktiven otrok z motnjo pozornosti in koncentracije-ima odločbo Zavoda za šolstvo, v šoli ima prilagoditve-prisrčen otrok, vendar tudi naporen, zahteven, vsako stvar v zvezi s šolo delam z njim. Starejši je v srednji šoli, z njim sicer nimamo večjih težav (trenutno), ima seveda pubertetniško obnašanje in izpade, je pa zelo težaven karakter - sicer zelo čustven, vendar muhast ,vzkipljiv,zaprt vase.
Tole glede otrok sem vam napisala zato, ker sta otroka težavna, še posebej mlajši, in se večinoma spreva zaradi njiju. Moj mož zna biti zelo v redu, je pa lahko tudi izredno vzkipljiv, zadirčen, prepirljiv. Tako se tudi večkrat obnaša do otrok. Za malenkosti vpije nad otroki, še posebej nad mlajšim, ju kritizira, nič mu ni dovolj dobro, vedno ima neke pripombe, pohvaliti pa ju skoraj ne zna. Tudi kakšno klofuto je kateremu kdaj prisolil, ali kakšno brco v ta zadnjo, ko zaradi kakšne stvari tako strašno vzkipi. Mlajši je pri pedopsihiatru,h kateremu hodimo z njim, enkrat povedal, da mu ni všeč, da ga ati včasih udari (sama tega nisem nikoli omenila); pedopsihiater je na najboljši možen način možu obrazložil, da to ni v redu. Da je še posebej neprimerno, če starši vpijejo na otroka s tako motnjo, saj tako dosežemo samo nasprotni učinek od zaželenega, da je še posebej s temi otroki potrebno ravnati kolikor se le da mirno. Od tistega časa naprej mož ne hodi več z nama k pedopsihiatru, pa zdravnik sploh ni bil žaljiv ali kaj takega.
Ponavadi se zgodi takole: mož vpije na otroka, ali ga kritizira, ali ga morda udari, jaz pa ga skušam pomiriti, on pa se potem samo še bolj razjezi. VEDNO se v takem primeru razjezi tako, da ne govori z mano in ne z otroci po več dni; spravi se na kavč in gleda televizijo, ne dela nič in ne govori z nikomer. Ne morem mu dopovedati, da se naj vsaj z otroki pogovarja, če že z mano ne, pa nič ne pomaga. Vzdušje v hiši je ob takih dnevih groozno. Starejši sin se ob takem zapre v sobo in konec, mlajši pa je zelo prizadet, da ati z njim ne govori, in me prosi, naj poskusim očetu dopovedati, da ga on ima rad in naj se z njim pogovarja, pa nič ne pomaga. Ohladi se šele po dveh treh dneh, včasih dlje, potem pa kot da nič ni bilo.
Taki "dnevi" se nam dogajajo po enkrat, dvakrat na mesec, včasih še večkrat. Res je moja napaka, da sem možu včasih pred otroki kaj povedala, zdaj se tega res izogibam, vendar se kljub temu razjezi zaradi malenkosti, pred otroki.
Ne spre pa se le z mano, pred kratkim se je ob obisku tašče in tasta pri nas s svojo mamo tako sprl, da je s solzami odšla od nas in rekla , da nikoli več ne pride (sedaj sta se že pobotala). Do spora je prišlo zaradi čisto banalne stvari.
Ko se mož tako razjezi, postane čisto drug človek, takrat me žali, ponižuje, gleda tako besno, da me je kar strah. Dokler ga nekaj dni ne mine bes, se z njim sploh ni mogoče pogovarjati. Potem pa je lahko morda več tednov čisto v redu - do naslednjega izbruha. Če več nikoli ne bi prišlo do izbruhov, bi še kar lahko normalno živela z njim.
Sama sem psihično že čisto na dnu, za mene je tak zakon postal nevzdržen, ker se te stvari ponavljajo, jih pa vse teže prenašam. Razmišljala sem že o ločitvi, pa še vedno upam, da se da kaj spremeniti.
Zanima me, ali je takšno obnašanje psihična motnja, se da vzkipljivost morda omiliti s kakšnimi terapijami? Sicer ne vem, če bi moj mož o tem sploh hotel kaj slišati. Bi nama lahko pomagala pomoč zakonskega terapevta?
Prosim vas za nasvet ali napotek, sama ne vem, kako naprej.
Lep pozdrav.
Tole glede otrok sem vam napisala zato, ker sta otroka težavna, še posebej mlajši, in se večinoma spreva zaradi njiju. Moj mož zna biti zelo v redu, je pa lahko tudi izredno vzkipljiv, zadirčen, prepirljiv. Tako se tudi večkrat obnaša do otrok. Za malenkosti vpije nad otroki, še posebej nad mlajšim, ju kritizira, nič mu ni dovolj dobro, vedno ima neke pripombe, pohvaliti pa ju skoraj ne zna. Tudi kakšno klofuto je kateremu kdaj prisolil, ali kakšno brco v ta zadnjo, ko zaradi kakšne stvari tako strašno vzkipi. Mlajši je pri pedopsihiatru,h kateremu hodimo z njim, enkrat povedal, da mu ni všeč, da ga ati včasih udari (sama tega nisem nikoli omenila); pedopsihiater je na najboljši možen način možu obrazložil, da to ni v redu. Da je še posebej neprimerno, če starši vpijejo na otroka s tako motnjo, saj tako dosežemo samo nasprotni učinek od zaželenega, da je še posebej s temi otroki potrebno ravnati kolikor se le da mirno. Od tistega časa naprej mož ne hodi več z nama k pedopsihiatru, pa zdravnik sploh ni bil žaljiv ali kaj takega.
Ponavadi se zgodi takole: mož vpije na otroka, ali ga kritizira, ali ga morda udari, jaz pa ga skušam pomiriti, on pa se potem samo še bolj razjezi. VEDNO se v takem primeru razjezi tako, da ne govori z mano in ne z otroci po več dni; spravi se na kavč in gleda televizijo, ne dela nič in ne govori z nikomer. Ne morem mu dopovedati, da se naj vsaj z otroki pogovarja, če že z mano ne, pa nič ne pomaga. Vzdušje v hiši je ob takih dnevih groozno. Starejši sin se ob takem zapre v sobo in konec, mlajši pa je zelo prizadet, da ati z njim ne govori, in me prosi, naj poskusim očetu dopovedati, da ga on ima rad in naj se z njim pogovarja, pa nič ne pomaga. Ohladi se šele po dveh treh dneh, včasih dlje, potem pa kot da nič ni bilo.
Taki "dnevi" se nam dogajajo po enkrat, dvakrat na mesec, včasih še večkrat. Res je moja napaka, da sem možu včasih pred otroki kaj povedala, zdaj se tega res izogibam, vendar se kljub temu razjezi zaradi malenkosti, pred otroki.
Ne spre pa se le z mano, pred kratkim se je ob obisku tašče in tasta pri nas s svojo mamo tako sprl, da je s solzami odšla od nas in rekla , da nikoli več ne pride (sedaj sta se že pobotala). Do spora je prišlo zaradi čisto banalne stvari.
Ko se mož tako razjezi, postane čisto drug človek, takrat me žali, ponižuje, gleda tako besno, da me je kar strah. Dokler ga nekaj dni ne mine bes, se z njim sploh ni mogoče pogovarjati. Potem pa je lahko morda več tednov čisto v redu - do naslednjega izbruha. Če več nikoli ne bi prišlo do izbruhov, bi še kar lahko normalno živela z njim.
Sama sem psihično že čisto na dnu, za mene je tak zakon postal nevzdržen, ker se te stvari ponavljajo, jih pa vse teže prenašam. Razmišljala sem že o ločitvi, pa še vedno upam, da se da kaj spremeniti.
Zanima me, ali je takšno obnašanje psihična motnja, se da vzkipljivost morda omiliti s kakšnimi terapijami? Sicer ne vem, če bi moj mož o tem sploh hotel kaj slišati. Bi nama lahko pomagala pomoč zakonskega terapevta?
Prosim vas za nasvet ali napotek, sama ne vem, kako naprej.
Lep pozdrav.