Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

(pre)vzgoja družine

Odgovori Nova tema
Default avatar krila 16 Feb 2010 10:24

Moj partner je imel strogo vzgojo, ki je temeljila na zavračanju, kaznih, tudi fizičnih. Glavno pravilo je bilo, da mora otrok ubogat in biti tiho. Velikokrat je bil obdolžen po krivici in seveda tudi kaznovan. Svojega zgodnjega otroštva se skorajda ne spomni.
Sama sem bila deležna drugačne vzgoje, tepena nisem bila, odvzeli so mi posamezne igrače, o vsaki kazni sem morala razmišljati, zakaj sem jo dobila in ko sem znala pisati, sem morala tudi napisati (kleče), kako se moram obnašati v bodoče. Sicer imam na svoje otroštvo lepe spomine, veliko sem se igrala s svojimi sorejenci, občasno nam je bilo dovoljeno npr. tudi "okrog obrnit" dnevni prostor, vendar smo ga morali za sabo tudi pospravit. Čutim pa, da tudi pri nas marsikaj ni bilo ok. Mama je večkrat kričala, oče je v taki situaciji odšel ven kaj delat. Oče je bil deloholik in kolikor se spomnim, mi je bilo mnogokrat neprijetno, če je bil doma, ker nas je vedno našel in nam naložil kakšno delo. Ne spomnim se, da bi me starši kdaj kar iz ljubega mira objeli, pobožali (sama svojim otrokom večkrat na tak način pokažem, da jih imam rada in tudi sami me pridejo objet). Občasno so me pohvalili. Velikokrat se sprašujem, zakaj mi je kot odrasli ženski neprijetno, če sva z očetom sama v istem prostoru in "se morava" pogovarjati. Sprašujem se tudi, zakaj mi je tako "nerodno" objeti starše, medtem ko se z marsikom drugim z veseljem in sproščeno objamem. Tudi z mamo nimava nekaga toplega odnosa, četudi se drugače razumeva.
Sedaj imava s partnerjam svoje otroke, najina načela glede vzgoje pa so na povsem različnih bregovih. Sama prebiram različno literaturo o vzgoji, čutim, da ga marsikje lomiva, zavedam se, da to, da nisva enotna ne more biti dobro. Oba se zadržujeva, da si nebi vpričo otrok nasprotovala glede vzgoje, vendar otroci kljub temu dobro vedo, kako bo kdo odreagiral v določeni situaciji.
Sama sem mnenja, da se težave rešujejo s pogovorom, da se veliko naredi z dobrim zgledom, da otrok ne more bit miren/samozavesten/redoljuben ..., če starši to niso. V praksi mi to včasih uspeva, drugič nikakor - tečnarim, tudi zakričim ali celo udarim. Takrat bi se najraje vdrla v zemljo, saj s takim dejanjem delam tudi sama proti sebi in proti temu, kar v resnici čutim.
Mož otrokom večkrat zagrozi "te bom!", velikokrat zakriči, da se vse strese, občasno tudi katerega otroka udari. Le redko koga kdaj pohvali, oz. za njega je pohvala že to, da nas ne kritizira (npr. ko skuham in on reče - "je za pojest" - moram vedeti, da to morda pomeni, da mu je celo všeč.). Kadar se kateri od otrok ne obnaša po pravilih (nemiren pri maši, prinese podpis iz šole zaradi neprimernega vedenja, jezika...) večkrat slišim: "Nič čudnega, da je tako, ko jim vse pustiš" ali pa "Kje smo mi dobili te otroke?". Oboje mi gre do živega in me boli. Večino časa z otroci preživim jaz, tudi pomoč pri domačih nalogah, učenju je prepuščena meni. Trudim se po svojih močeh, vem, da ima vsak od najinih otrok odlike, vem, da je vsak nekja posebnega in enkratnega. Vem, da tudi jaz delam napake pri vzgoji, vem pa tudi, da naredim tudi marsikaj dobrega.
Če/ko pride do nesporazumov med nama z možem, se želim čimprej pogovoriti in razrešiti nesporazume. Mož se zapre vase, odgovarja z "se nimam kaj pogovarjat", "boš že vedela, kaj moraš naredit", "itak si pametna", "zmeraj vse veš", "sem ti že vse povedal", "si že naredila svoje"......... velikorat sploh ne vem, kaj je bistvo problema, zakaj se grdo drži... in res se velikokrat grdo drži. Običajno mi očita, da ga nasplošno ignoriram, "zajebavam" ... Tudi zakriči name.
Rada bi nam pomagala. Iskreno ga imam rada in tudi on meni zagotavlja, da me ima rad. Družina mi pomeni vse. Predlagala sem družinskega terapevta, partnersko posvetovalnico - se ne strinja. Če pravim, da bom šla pač sama, pravi, da bom denar vstran metala. Včasih mi grozi, da bo šel (česar ne jemljem preveč resno) ali pa pravi, da bi bilo boljše, da ga sploh ne bi bilo, da bo nekoč v avtu kar po gasu stopil (tega pa se bojim...)
Tudi njegovega očeta, ko je bil še živ, sem večkrat slišala zase reči, da boljše, da ga ne bi bilo... po smrti njegovega očeta imam občutek da se vedenje mojega moža, s katerim me zavrača, samo še stopnjuje.
Kaj sama sploh lahko naredim? Trudim se delati na sebi, da me njegovo vedenje ne bi toliko prizadelo. Vendar je to rešitev tudi za naju? Za nas?

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 2 Apr 2010 14:35

Pozdravljeni, krila!

Iz vašega pisanja je čutiti, da se zelo trudite, tako glede vzgoje kakor tudi glede odnosa z možem, da pa ste v tem svojem naporu tako obupno sami, osamljeni. Saj ste si že tudi sami odgovorili z vsemi vprašanji na koncu. Pravilno v sebi slutite odgovor, da sami (dokler imate moža!) ne morete ničesar storiti, da pa si to težko priznate in še težje vam je od njega zahtevati, da se začne vključevati. In če bi vi v sebi prišli do te odločitve? Koliko ste jezni? Krivično je do vas, da ste za vse sami. Kje je njegova odgovornost do otrok, pa tudi do vas? On je vendar oče! Tudi njega otroci potrebujejo in samo vaše ukvarjanje s šolo, podpisi, nemirnostjo in podobnim ni dovolj – otroci pravzaprav s tem nemirom kličejo očeta, da bi se vključil, vam prišel na pomoč - in jih umiril. To lahko stori samo on. Toda on se bo moral najprej v sebi umiriti, se odločiti, da bo postal v resnici oče (in ne le ranjen, besen in sam v sebi nesrečen moški). To je njegova odgovornost in samo on se lahko odloči, da bo nekaj spremenil. Vi namesto njega tega ne morete storiti, niti njegove nepogrešljive vloge sami ne morete nadomestiti. Otroci so tudi vaši in verjamem, da ste jezni in besni nanj, ker ničesar ne stori, da bi bilo drugače. (Osredotočila sem se na starševski odnos, čeprav je podobno, vendar na popolnoma drugem nivoju, tudi v vajinem partnerskem odnosu. Tudi tam je krivično, da ste bolj kot ne sami in da se ne zmoreta pogovarjati o problemih, o vajinih željah, neslišanosti, čutenjih…). Vi se skušate na to prilagoditi, zavarovati sebe pred prizadetostjo (da bi vas z odmikom, užaljenostjo ali kričanjem ne prizadel več, kar pomeni, da morate dobivati vedno bolj debelo kožo in postajati vedno bolj neobčutljivi – kar pa je ravno nasprotno kar si kot mama in kot ženska želite in zaslužite – večjo občutljivost in senzitivnost!). Toda kje so tu otroci? Koliko so oni prizadeti, prestrašeni, razočarani, jezni in nazaščiteni? Tudi oni čutijo, da nekaj v vaši družini in v vajinem odnosu ni v redu, čeprav se vi sicer trudite.

Verjamem, da vam ni enostavno imeti vseh bremen in skrbi na sebi, da ste preutrujeni in verjetno zaradi tega tudi bolj razdražljivi in jezni in izbruhnete včasih tudi na neprimeren način, žal nad otroki. Verjamem, da se zavedate, da ne fizično ne psihično nasilje ni sprejemljivo, nad otroki (ki so tu nič hudega sluteče žrtve) še najmanj! Tudi vam se zgodi, da se ne zmorete obvladati in izgubite kontrolo nad sabo in naredite nekaj, česar ne bi smeli nikoli storiti – udarite nemočnega otroka, ki je vaše meso in kri, ki je največja dragocenost, ki jo imate! To je nasilje (in je kaznivo!) in verjamem, da boste prevzeli odgovornost in naredili nekaj na sebi, da se to ne bo več dogajalo. Prav tako se njegova nemoč in jeza in bes kaže v tem, da vpije, da grozi in je nasilen do otrok! Tudi on mora tukaj prevzeti svoj del odgovornosti in narediti nekaj, da se to ne bo več dogajalo (vprašajte ga kaj je v resnici pripravljen narediti, da bo drugačen?). Če gre za ogroženost otrok je potrebno, da se vključi tudi center za socialno delo. Sicer se bosta sama od sebe verjetno zelo težko spremenila, ker je za pravo spremembo potreben daljši proces in vpogled v dogajanje v otroštvu, pa tudi v vajin odnos, pa tudi v vas in vaše zgodnje odnose in v cel družinski sistem z obeh strani - kakor ste predlagali – zakonska in družinska terapija (predpogoj pa je seveda odločitev vsakega od vaju, da si to res želita). Tudi vi se boste vprašali s čim dovoljujete/mu omogočate, da tako ravna (kot oče in kot mož), zakaj se vi čutite odgovorni, da skušate delati še namesto njega (koliko je bila vaša mama sama za vse?), koliko mu morda ne daste prostora (in se morda počuti nesposoben, prestrašen ob vaših (velikih) sposobnostih), koliko vas je strah njegovih groženj s samomorom (potrebno jih je vzeti resno!), kako se počutite vi in kako mož in vajini otroci, predvsem pa kaj ste vi (pa tudi mož) najbolj pogrešali od svoje mame in očeta (in ravno to zdaj od vaju želijo vajini otroci), kar pa jima bosta vidva dala najtežje, vendar samo v tem bo odnos osrečujoč za vse vas.

Verjamem, da so vam te moje besede morda kar malo krute in težke in bi si želeli slišati kaj drugega, razumem in čutim pa tudi vašo stisko (za katero niste krivi ne vi, ne vaš mož, ne vajini otroci), da se morda počutite nemočni in razdvojeni (ampak imate moč!), vendar je samo od vaju, zlasti pa od vas odvisno v katero smer se bodo vaši odnosi odvijali v bodoče. Prepričana sem, da ko boste vi v sebi prišli do odločitve, da tako ne bo šlo naprej, ko boste dovolj jezni (odločni), da boste tudi moža (ki pravi, da vas ima rad in to lahko dokaže tako, da je nekaj pripravljen narediti za vas – npr. skupen obisk terapevta), pripravili do tega, da bo (moral) nekaj spremeniti. Res pa bo prvi korak očitno na vaši strani - morda tudi, da greste za začetek sami k terapevtu, če mož nikakor ne bo hotel, da se vi toliko okrepite in prepričate samo sebe, da ga zmorete pripeljati s sabo. In da si to zaslužite!

Vse dobro želim vam vsem in kar pogumno vztrajajte!

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar krila1 7 Apr 2010 08:26

Hvala za odgovor, ki sem ga že kar težko pričakovala. Res sem si želela slišati o svoji vlogi, za katero vem, da je odgovorna - do otrok, do moža in sebe. Priznam in zavedam se svojih pomankljivosti in napak in trudim se, da bi jih bilo manj. Tudi pri možu se trudim iskati tisto pozitivno in vem, da se po svojih močeh (in zavedanju) trudi tudi on. Zelo se čuti odgovornega za naše materialno stanje, priden je, zaradi večje investicije, v katero sva se spustila (preračunano in zavestno, pa vseeno), pa je tudi pod velikim pritiskom (tudi sama sem).
Ko sem prvič pisala, sem bila res osredotočena na moževe "napake", vendar sedaj, ko sem vse prebrala, moram dopisati, da si vzame tudi čas za otroke - jim bere pravljice, se igra, pogovarja - in res, kadar ima čas za njih, s(m)o potem vsi boljše volje.
Še najhuje je to kričanje (vzkipi tudi za malenkosti), obdolževanje vseh povrsti (za njegovo slabo počutje in če gre kaj narobe, je skoraj vedno kriv nekdo drug) in ignoranca v primerih, ko bi se morala pogovoriti.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 7 Apr 2010 10:19

Pozdravljeni, krila!

Vsak po svojih močeh se močno trudita, v to sem prepričana. V tem napornem tempu in pod hudimi pritiski vama res ni enostavno živeti. Krivično je do vas vseh. Morda je ob vsem tem čas za razmislek – da ob tem (nujnem) pehanju za materialno stanje ne pozabimo na bistvo. Kaj pa je bistvo? Vajini odnosi in odnosi z otroki. Če tega ni, noben denar ne pomeni nič. Torej, da se začutite, da ste si blizu, (tudi v stiskah pod temi pritiski), da se o tem lahko pogovarjate in si podelite občutke. Vprašanje verjetno je kako naj se vidva začneta pogovarjati, da ne bo zvenelo kot očitanje in nalaganje krivde, pač pa da se bosta začela točno v tem drugače razumeti. Tu ni recepta, niti enkraten pogovor ne zadošča, potreben do dolgotrajen proces. Verjamem pa, da moža zmorete začutiti in mu spregovoriti o tem, da čutite, da mu ni enostavno, da mu je naporno, stresno, da je pod hudimi obremenitvami, da se počuti v tem verjetno zelo sam, osamljen, da se počuti kot da ga nihče ne razume in mu ni hvaležen za njegov trud, da je morda razočaran, utrujen, preobremenjen, da je jezen in besen, ker si tudi sam želi več časa za družino in za vaju (kar je res krivica!), da se morda počuti krivega, ker je večji del bremena glede vzgoje na vas, da mu ni vseeno za vaš in vajin odnos, da pa kar ne ve kako bi to rešila, da ga je strah finančnih pritiskov in odgovornosti, da je tudi on morda neslišan, prizadet in užaljen, da vas pogreša in ne vemo kaj še vse čuti in doživlja. Govoriti bo potrebno začeti o čutenjih, o tem kako je vam, kako se vi počutite (lahko mu poveste, da ga vi ne krivite, da pa mu želite samo povedati kako vam je- da vas npr. prizadenejo grobe besede, vpitje…- in da si želite, da bi vas on samo razumel in začutil), da pa si tudi vi želite vedeti in čutiti kako je njemu (on bo to še težje opisal in izrazil z besedami)… Skratka, skušajte pri sebi začutiti in prepoznati čimveč čutenj, začeti (z možem) govoriti o njih (v prvi osebi ednine), ga začutiti in mu v ljubečem vzdušju pomagati spregovoriti o njegovem počutju in doživljanju. O (njihovih) čutenjih in doživljanjih pa bo potrebno začeti govoriti tudi z otroki, pri tem pa je potrebno paziti na razmejitve ( da jih ne obremenite z zakonskimi ali starševskimi stvarmi – te rešujete v odnosu z možem), pač pa le kar se tiče odnosov otrok-starš.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh