Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

POGOVOR?

Odgovori Nova tema
Default avatar cutty 3 Feb 2010 22:15

Pozdravljeni rada bi izpostavila problem, ki ga ne znam in ne morem sama rešiti, prva ljubezen mojega življenja je mel dar govora in se je pogovarjal sama se nekako nisem bila, ker sem imela občutek, da s tem ko mi nekaj razlaga se oddaljuje in je deloval nekako očetovsko. Naj povem sem ločenih staršev in ostalo sem z mami, ki ji je bil pogovor vedno tuj in se je raje skregala kakor probala problem rešiti, s tem pa je krivdo tudi na drugega zvalila in zaključila s tišino. To sem kot vzorec počela sama, dokler nisem spoznala, da tako ne gre naprej in me človek ne bo pojedel ne bo grdo gledal in za nič obsojal, le pomagal in razvozlal bo moje težave če bom sodelovala s pogovorom. Sama sem ratala odprta oseba, za razliko od otroka, ki se je zapiral vase.....tudi mami sem pripravila da se nekako spametno nekaj dogovorimo, naletim pa na partnerje, ki se zapirajo vase in utihnejo, če glasno in jasno poveš se skrije vase, če si nežen in spoštljiv te ne jemlje resno. Lahko kdo pojasni kdaj pride pri prenehanju komunikacije med dvema, čeprav te ta oseba dobro pozna, te s tem ignorira, mu je všeč taka komunikacija, s tem več doseže, ne vem več, vedno pa ne more samo en načenjat pogovora in drugega spodbujat, da naj da mnenje naj pove kaj si misli, enostavno imaš dovolj vsega in raje greš, zakaj se bojimo eden drugega, meni se ni težko pogovarjati ni mi težko gledati v oči opažam pa, da ogromno ljudi tega ne zmore, v službi imam hvala bogu same osebe, ki nimajo teh težav in se imamo super, ko pa prideš do človeka, ki je tiho in mrkega pogleda pa te obda mrakoba še pogledat ne veš več kam in raje greš. Je še kaj ostalo v meni del tistega občutka, ki sem ga redno občutila kot otrok pri taki osebi pa pride na plano, ne vem nisem več pametna ampak sigurna, da če imaš globje teme se večina ljudi izogne temu in utihne. Hvala z aodgovore že v naprej!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 4 Mar 2010 10:38

Pozdravljeni, Cutty!

Zelo dobro ugotavljate, da se je za iskren pogovor potrebno odločiti in se potruditi ( z obeh strani) in da se veliko ljudi v strahu pred globljim pogovorom temu raje izmakne. Vi ste sami pri sebi odkrili vzorec, ki ste ga nezavedno ponavljali in se odločili, da ga boste spremenili. Super. Tu ste naredili en velik korak naprej in vam pri preraščanju tega vzorca sigurno ni bilo enostavno. Vam je uspelo in ste lahko ponosni nase. V resnici se je zelo težko pogovarjati, še posebno takrat, ko si nekdo ne želi pogovora, ko se zapira vase in se umika v molk in ignoriranje (vendar je ta izbira umika njegova odgovornost!). Sami odkrivate vzroke takšnega ravnanja v odnosih z materjo, ki se je umikala v molk in užaljenost in vam kot otroku puščala krivdo, jezo in nemoč, kar je bilo do vas čista krivica.

Iz odnosov staršev do otroka, iz odnosa staršev med sabo in iz odnosa staršev do samega sebe se otrok uči, posnema in prevzema vzorce svojega vedenja. Od staršev se pričakuje odgovorno, zrelo in odraslo vedenje, ki naj bi ga prenesli na svoje otroke. To pomeni, da naj bi mama (in seveda tudi oče) kot odrasli osebi znala vsak pri sebi prepoznati svoja čustva (tudi neprijetna), jih ubesediti in se o tem pogovarjati ter seveda tudi prevzeti odgovornost za svoje reakcije. To velja tako v njunem medsebojnem, torej zakonskem/partnerskem odnosu, kjer sta 2 odrasli, enakovredni osebi, še zlasti pa v njunem odnosu do otrok, kjer gre za nekoliko drugačno dinamiko, saj je na eni strani odrasla oseba, na drugi pa otrok. Ko gre za 2 odrasli osebi (bodisi kot zakonca/partnerja bodisi kot starša) sta vsak zase odgovorna za svoje prepoznavanje in izražanje čutenj in seveda tudi za medsebojni pogovor in svoje odzive nanj. To konkretno pomeni, da če se nek partner zaradi jeze, užaljenosti in prizadetosti v pogovoru umakne v tišino in izbere taktiko ignoriranja (in kaznovanja drugega s tišino), je to povsem njegova odgovornost in je sam odgovoren za svoje vedenje (ki pa je izrazito psihično nasilje) in tudi za to, da to ustrezno predela in pride nazaj. Drugemu partnerju torej ni potrebno prenašati njegovega neodgovornega vedenja, ni se mu potrebno počutiti krivega za to, da se je prvi umaknil in ni potrebno iskati priložnosti, da bi spet vzpostavili stik z njim, kar ponavadi ta drugi težko zdrži (torej, da ne naredi prvega koraka k vzpostavitvi stika).

Kadar pa gre za odnos starš-otrok je odgovornost vedno na strani odraslega, torej starša. Starš je v celoti odgovoren za svoje reakcije in prepoznavanje čutenj, ki mu jih daje otrok (ki pa mu jih ponavadi da v jezni, žaljivi, težki obliki, saj otrok tega še ne zna in ne zmore predelati). Starš nikoli ne more/ ne sme biti užaljen in prizadet in se umikati iz odnosa z otrokom, saj je starš odgovoren za ta odnos in tudi za to, da te težke občutke pri sebi predela, ovrednoti, ubesedi in v ustrezni obliki vrne otroku. To je za starše zelo težka naloga, vendar ko jo starši zmorejo opraviti, otrok dobi ustrezne odzive in je opremljen za soočenje s težkimi čutenji tudi vnaprej v življenju. Kot že rečeno – mama (in tudi oče) ne more biti nikoli toliko užaljena in prizadeta, da bi ne zmogla predelati te užaljenosti in prizadetosti (ki je otrokova) in spet vzpostaviti stika z otrokom. Če se mama (oz.oče) umika v tišino, torej v užaljenost in prizadetost, in zbuja v otroku krivdo (da je otrok kriv, da je mama užaljena, kar pa nikoli ne more biti res, saj je mama (oče) sama odgovorna za to, da se užali), mama v resnici ni mama (oz. oče v resnici ni oče), pač pa le užaljena in prizadeta ženska (oz. užaljen in prizadet moški). Mama (oče) pa zmore iti čez to užaljenost in se zavedati, da je ona odrasla oseba, tam pa je njen otrok, ki od nje želi, da ga nauči kaj narediti in kako preiti užaljenost in jezo in prizadetost. Otrok starše velikokrat rani s svojim vedenjem, ki je pogosto nesramno, žaljivo, jezno (to edino otrok zna) in so starši pogosto na tem, da se počutijo užaljeni in bi lahko hitro pobegnili v umik in tišino – če pa zmorejo prepoznati za tem otrokovo stisko in se oni kot starši ustrezno odzvati in ne prekiniti stika z umikom – dajo otroku največ.

Skušala sem vam nekoliko teoretično odstreti (zapleteno) ozadje, ki ste ga želeli. Problem odkritega pogovora je torej v tem, da je res kar zahtevno, da se soočimo sami s sabo in s svojimi odnosi v otroštvu – predpogoj pa je, da sta to pripravljena storiti oba partnerja. Večinoma nam starši niso zmogli dati vsega zgoraj opisanega (kar je krivično), vendar so nam dali toliko, kot so zmogli. Naša odgovornost kot odrasle osebe pa je, da zdaj te vzorce v svojih odnosih prerastemo, kar pa ni niti najmanj enostavno. Seveda so nam zato privlačni ravno takšni partnerji, ki nam prebujajo te vzorce, ki še čakajo dokončne predelave. Pomembno pa je, da smo iskreni, da se zavedamo čigava odgovornost je kaj, da razmejujemo kdaj smo v odnosu s partnerjem res partnerji, kdaj pa smo v odnosu mama-otrok in partner od nas pričakuje nekaj, kar ni dobil od svoje mame oz. očeta in je tudi njegova odgovornost, da prevzame v tem svoj del odgovornosti, da to predela. Pomembno je opisovati svoja čutenja, pomembno je začutiti kdaj biti zahtevna in kdaj sočutna, kdaj je čas za vztrajanje v odnosu in kdaj čas za umik/odhod (morda tudi jaz prehitro obupam in sem užaljena?), pomembno je izraziti vse to v pogovoru s partnerjem in najti neko ravnotežje med razumevanjem njegove stiske in umika in odgovornostjo, ki jo ima tudi on. Skratka, ni enostavnega odgovora in ni recepta kako se pogovarjati in kako to predelati.

Verjamem, da ste na dobri poti in da vam bo uspelo.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Tinaja 5 Mar 2010 12:36

Najlepsa hvala Jerneji za zgornji odgovor.
Moj primer je podoben, le da gre za odnose v moji primarni druzini, ki sem jo zapustila pred dvajsetimi leti. Imam partnerja in zivim na tujem, domace obicajno obiscem enkrat letno. Pred nekaj tedni je bil na obisku brat, ki se vedno zivi doma, in ugotovila sem, da se nisva zmogla niti dobro pogovoriti, saj je njegovo vedenje zelo podobno ocetovemu, s katerim se oba ne razumeva in je komunikacija minimalna. Brat je precej nezaupljiv, trmast in do neke mere zaprt vase, moje mnenje je, da je malo depresiven, trenutno je tudi brez sluzbe, kar pomeni da prezivi veliko prevec casa pred televizijo in racunalnikom. Nima druzine, niti dekleta. Med nama je manj kot dve leti razlike in ugotovila sem, da medtem ko sem se jaz morala malo 'spremeniti', preziveti (kar ni bilo lahko), je on ostal na ravni fantka,najstnika saj ga mama ni naucila osnovnih stvari kot so kuhanje in pospravljanje. Nekako je mama precej navezana na brata in ga vec kot ocitno ne vzpodbuja k samostojnosti. Morda zato, ker je na nek nacin 'izgubila' mene? Med bratom in ocetom skoraj ni pogovorov, razen o delu, saj zivijo na majhni kmetiji.
Ko sem se hotela malo pogovoriti z bratom o njegovem nacinu zivljenja, je on pricel vpiti name, podobno kot je to storil oce, ko sem bila najstnica in sem pac podala kako kritiko... Nato pa sem se zacela zapirati vase in nekaj let za tem predvsem zaradi velik vzpodbude ene prijateljice odsla na tuje... kjer sem se danes. To je bil moj najvecji zivljenjski korak, ki ga kljub napakam, ki sem jih storila odkar sem na tujem, ne obzalujem. Prevec je bilo negativnosti in solza v tisti hisi mojega otrostva.
Spoznala sem, da ljudem ne mores pomagati, ce si najprej ne pomagajo sami. In tudi, da se tako dobronameren nasvet nima prav nobenega ucinka, ce te zanj ni nekdo vprasal, prosil - naj bi svetovali le, ko nas nekdo za to prosi ali pa da bi preprecili katastrofo. Zelo tezko se bo moj brat spremenil in imam tudi mocan obcutek, da se mu bo nekaj zelo slabega zgodilo, najbrz v zvezi z njegovim zdravjem... Obenem sem popolnoma nemocna - pravzaprav sem bila tako zelo zalostna, da se mi je poslabsal spanec in mi je veliko pomagal pogovor s partnerjem, saj tudi jaz nisem brez tezav... Depresija me spremlja vecino mojega odraslega zivljenja, a o tem tukajle ne bom sla v podrobnosti. Zavedam se tudi, da mi brat zavida moje zivljenje in ker sva imela podoben problem pred malo manj kot 10 leti, sem mu uspela nekaj vec povedati o svojih padcih in borbi za prezivetje in tako menila, da je razumel, saj sva se bolje razumela. Zdaj pa sva sla dva koraka nazaj namesto enega naprej. Menim, da oba trpiva vsak na svoj nacin zaradi nekaj dogodkov iz otrostva, predvsem zaradi ocetovega obnasanja, saj se je ukvarjal za nama le, ko sva bila cisto majhna, potem pa je vse prepustil mami in ga ni cisto nic zanimalo...
Pogovor seveda ne more resiti vseh tezav, lahko pa izredno veliko pomaga, ce sploh obstaja in le-tega je v moji druzini veliko premalo.
Zgornji stavki, ki jih je napisala Jerneja, mi veliko pomenijo in pomagalo mi je tudi, da sem dodala nekaj svoje zgodbe.
Hvala, da ste prebrali.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh