Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

poču film

Odgovori Nova tema
Default avatar smedves1 31 Jan 2010 13:35

danes dopoldne mi je poču film, dobesedno. prvič v življenju sem udarila človeka in to mojega ljubega moža. tako sem bila z živci na koncu in on me je provociru kot trmast otrok, da sem najprej rekla, da nisem še nikol udarila in sem v solzah se zakadila v njega kot žival. tako so žici delal, da ne morem tega sama si odpustit in to v pričo otrok. nisem ga poškodovala, saj nimam moči, a že zaradi izbruha me je sram. razočarana sem nad sabo, najrajš bi se sama prijavila na csd, pa še to, sama delam veliko na tem področju. ne znam izraziti svoje bolečine, tistega prizora... tudi verna sem in sama spoved ne vem če bo dovolj. ne upam moža prosit odpuščanja, ker še sebi ne morem odpustit. sicer se lepo razumeva, je zelo dober do mene, se pogovarjamo sproti, a zdaj o tem ne morem. počutim se tako umazano, da bi raje kar izginila. res je, da iamm velike obremenitve v službi, pa še študij, pa otroka in za vse sama z možem skrbiva. zato mi živci popuščajo. danes mi je poču film ker ni želel narediti svojega dela pred hišo, saj mi je rekel, da je moje delo za službo bolj važno in naj raje jaz naredim. oba sva bila nervozna in se nisva znala v miru dogovorit, kdaj bo kdo delal in kdaj varoval otroke. povedala sem mu, da jaz bom lahko zvecer koncala na računalniku, on naj pa raje zdaj, čez dan opravi, kar ima, saj ponoči ne more. in ni želel, češ, da naj raje jaz končam. po pregovarjanju sem znorela (saj sva čas zapravljala in tudi razburjena ne morem delati zbrano za rač.).
hvala , če ste prebrali in razumeli moje stanje. potrebujem spodbudno besedo, lahko tudi obsojanje, ampak bolj kot se sama obsojam, ne more nihče. ali naj o tem povem komu, kaj menite? kako naj možu se opravičim? strah me je, ker sem grdo stvar napravila.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 26 Mar 2010 10:20

Pozdravljeni, smedves1!

Najprej se vam opravičujem, da ste tako dolgo čakali na odgovor, čeprav za to sploh ni opravičila. Ne pomagajo vam nobene moje razlage o tem kakšni razlogi so bili z naše strani- vi bi prav tisti trenutek potrebovali pomoč in podporo in res je krivično, da ste bili sami v tisti stiski. Tako kot ni opravičila za storjeno dejanje in ne vam, ne možu in ne otrokom ne pomaga iskanje razlogov in opravičil. Je pa krivično do vas vseh, da v tistem trenutku niste zmogli drugače odreagirati. Medtem ste se verjetno že malo pomirili, verjamem pa, da je bil ta čas za vas, pa tudi za vaju in vajino družino naporen in neprijeten. Ne vem kako ste uspeli iti čez vse to, upam pa, da ste imeli koga ob sebi, ki vas je v tem razumel.

Vi veste, da se to, da ste udarili moža, ne bi smelo nikoli zgoditi, pa se vam vseeno je. Res je, da ste odgovorni za svojo jezo, za kontrolo svojih impulzov in svoje reakcije nanjo, česar se dobro zavedate in ste zato v toliko večji krivdi. Nasilje je nasilje in ga v nobenem primeru ne moremo zagovarjati, lahko pa razumemo kako se v tistem trenutku in po storjenem dejanju počuti tako storilec kot žrtev. Nihče ne more nikogar sprovocirati - z nobenim dejanjem - niti mož, niti žena, niti otrok, niti kdo drug – vedno je vsak sam odgovoren za kontrolo nad samim sabo in svojimi impulzi – torej nad tem, da udari oz. je nasilen. Res lahko izgleda kot da nas kdo »provocira«, vendar je vedno od nas odvisno ali se bomo pustili »sprovocirati« (kar bi bilo otroško, neodgovorno ravnanje) ali pa bomo odrasli, odgovorni ljudje in se bomo temu na nek način izognili,preprečili. Ne rečem, da je to lahko (v resnici je izredno naporno, vendar se da!), toda odgovornost vsakega odraslega je, da ima nadzor nad sabo in nad svojim vedenjem. To pa je tudi zavestna odločitev in trening v poznavanju in premagovanju samega sebe.

Nihče od vaju ni kriv (krivično je do obeh - pa tudi do otrok, da se je to zgodilo), sta pa vsak s svoje strani odgovorna za svoje ravnanje in za to kaj bosta s tem storila (zlasti kako vnaprej preprečiti podobno »počenje filma«). Verjamem, da je bil ta dogodek šok za vse vas. Prepričana sem, da ste se možu že iskreno opravičili in obžalovali dejanje – in da boste morda to, če boste tako čutili, še kdaj storili ( globoko opravičilo namreč). Potrebno bo še veliko pogovora o tem, pa tudi koliko napetosti, stisk, preobremenjenosti in ne vem še česa vi vsak dan doživljate in kako se vi počutite (krivda, sram, obžalovanje, jeza nase, obtoževanje same sebe, nevrednost, neprimernost…) . Na drugi strani pa bo potrebno dati prostor tudi možu, da bo tudi on povedal kako mu je bilo ob tem dogodku (šok, presenečenje, jeza, strah, sram, prizadetost, užaljenost…), kako se on na splošno počuti in kaj on vsak dan doživlja ob vas. Še posebej pa je pomembno, da se poleg tega, da se bosta vidva o tem dogodku pogovarjala na samem, vi sami in tudi vidva oba skupaj pogovorita tudi z otroki. Pomembno je, da se tudi njim opravičite za izbruh, da jim poveste, da se to ne bi smelo zgoditi in vam je resnično žal, da oni niso nič krivi za to (lahko bi se počutili krive, ker bi se morali takrat vi z njimi npr.igrati ali pa so bili tudi oni ravno takrat nemirni – v smislu – če ne bi naredili tega, potem mamica ne bi »znorela«…), pač pa je bilo to dejanje v polnosti vaša odgovornost, ki jo tudi prevzemate z vsemi posledicami in da se boste resnično potrudili, da se ne bo več zgodilo in da sta se z očijem vidva že pogovorila in se bosta tudi še naprej pogovarjala (in da se imata še vedno rada in da imate radi tudi njih). Pomembno je, da jih vprašate kako so se otroci počutili (sigurno so čutili velik strah, grozo, krivdo, sram…) in kaj so oni ob tem doživeli in kaj si mislijo o vas (tudi, če je ta pogovor šele po parih mesecih, nič hudega). Pogovor lahko napeljete tudi v smereh kako otrokom nikoli ne sme nihče narediti nič proti njihovi volji (psihične, fizične, spolne zlorabe), kako vam morajo vedno povedati, kako se zaščititi pred nasiljem… Skratka, iz tega neljubega dogodka se lahko vsi skupaj v družini marsikaj naučite, to vas lahko poveže (ali pa naredi razdor), vi pa jim boste s tem dali vzgled (ali narediš nekaj, česar ne bi smel, se kriviš in obtožuješ, v družini pa gremo potem vsi kar mimo (tabu tema) in se delamo kot da nič ni bilo - ali pa se da o tem pogovarjati, prevzeti odgovornost in živeti s posledicami.

Verjamem, da vam tudi spoved in vera pri tem lahko zelo pomaga (pa ne le v smeri obtoževanja in krivde, pač pa globokega obžalovanja in iskrene želje za nov začetek). Prepričana sem, da ste v redu in da se boste trudili in pogumno vztrajali naprej in da bosta z možem našla način kako se začeti drugače pogovarjati in iti preko tega, čeprav tega ne boste mogli vi vsi nikoli pozabiti.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar smedves1 5 Apr 2010 22:18

Najlepša hvala za tako zajeten odgovor, ga. Dimec. naj vam povem, da sva se z možem in otroki v tem času veliko in iskreno pogovarjali o tisti situaciji, dejansko smo se po tistem dogodku zelo povezali, oba z možem sva priznala vsak svoj vložek za nastalo situacijo. kar je najbolj pomembno, je to, da sva si priznala, da se dejansko premalo spočijeva, sprostiva, ves čas sva okupirana, obremenjena,... pod stresom,... Zdaj si vendarle na glas poveva, če sva utrujena, napeta,..., da potrebujeva nekaj časa vsak zase. In si ga dejansko vzameva in med nama ne prihaja več do živčnosti, vse to zverbalizirava in se že vnaprej razoroživa. res sem hvaležna, da imam takega moža, tako razumevajočega, kar mu tudi vračam. stalna komunikacija je res pomembna, čudežna.
Hvala lepa in uspešno svetovanje tudi drugim.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 6 Apr 2010 17:02

Pozdravljeni, smedves1!

Super. Me iskreno veseli, da ste se še bolj povezali in zbližali in vse dobro naprej vsem skupaj.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh