Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

zaničevala me je mati sedaj pa še mož

Odgovori Nova tema
Default avatar stellla3 4 Dec 2009 11:33

Pozdravljeni,upam da boste tako kot mnoge tudi mene začutili v moji stiski in mi znali pomagati. Ne mi zamerit ampak prosim, ne rabim sočutja temveč dejanske nasvete kako dalje

Sem v srednjih 30 in moje otroštvo mi ne da miru, sploh pa odkar imam sama otroke. Izhajala sem iz veččlanske družine, mati po tragični nesreči očeta ostane sama za vzgojo 5otrok. Odkar vem zase nisem bila nikoli enakovredna ostalim 4 bratom in sestram.Ostalim je običajno znala prisluhnit in jim stati ob strani a mene je stalno zaničevala, vso svojo bolečino in gnev je stresala name, nobena stvar ni bila dobro narejena.Vsi so lahko imeli normalne socialne stike z vrstniki, jaz nisem smela nikamor.Nikoli ne bom pozabila ko sem pri zajtrku bruhala mlečni riž in sem mogla pojest lastno bruhanje ker je ona rekla da nisem bruhala.Da ne govorim o tem da me že 10let ni doma a si še stalno ne upam živeti s polnim srcem.
Zanima me zakaj mati določenega otroka tako drugače obravnava kot ostale? Kaj se dogaja v materi, da je ona sveto prepričana da ni nikoli delala razlik in da ima vse enako rada?
Z brati in sestram imam zelo površinske stike in to me boli!!! Nihče ne priznava tega kar se je dogajalo (mati meje dejansko psihično čisto ločila od njih), jaz pa ne morem mimo tega,saj ne morem imeti dobrih odnosov če osnove ne štimajo.Stalno me vsi prikrito obsojajo da tikam tam kjer ni treba.Finančnih problemov 100%ni imela, ko smo ostali sami, vem pa da je svojo bolečino zrcalila vame.

Boli me ker si še vedno želim biti sprejeta z njene strani in na videz me tudi sprejema a v duši je daleč od tega. Ona vse to na prefinjen način izpele in jaz ji kar vrjamem, ker si želim pristnih stikov.Sem brez očeta in nočem biti brez matere in zato še kar vztrajam in čakam.

Pri vzgoji najinih otrok mslim da mi kar gre a se velikokrat bojim da me ne bo kje zaneslo na njeno stran in bi delala razlike med njimi.Zavedam se, če njih ne bi bilo bi jaz še stalno vrjela da sem ničvredna.

In tako mi je naproti prišel mož,s katerim podoživljam svoje otroštvo.En začaran krog iz katerega ne znam.Tako kot sem včasih živela ob mami sedaj živim ob možu ki od mene pričakuje da mu zapolnim notranje stiske ki si jih sam ne zna, ker sploh nima stika s samim seboj.Vso svojo nejevoljo na zelo različne načine stresa name a jaz tega ne jemljem več osebno, ker vidim da ni problem v meni.Včasih sva se ogromno prekregala, a sedaj mu običajno ne rata več da bi me spravociral s svojimi dejanji. Živim dosti bolj svobodno v duhu in moža enostavno pustim pri meru, ne vem kako naj odreagiram, da bi se začutila.Sedaj me je pošteno strah da ga zgubim,ker ga vidim kako je zgubljen,zavedam se,da če sreča žensko, ki mu bo le malo naklonjena, da bo takoj zagrabil ker nujno rabi rešilni obroč( pa čeprav začasno). Jaz osebno pa sem prišla tako daleč da upam da ne bom nikomur več dovolila da grdo dela z mano.Ne vem kako bo sedaj ko ne odobravam več najinga načina komuniciranja, ne dovolim mu da je grd do mene!Kadar je grd se obrnem in grem....a to ne rešuje težav, pogovarjat se pa on noče.
Kako naj zdaj ustvarim "vzdušje" ob katerem se bova z možem spet začutila in si znala prisluhnit ter šla dalje skupno pot?

Iskreno upam na dobre odgovore, predvsem na zadnji del mojega pisma

vsem hvala Stellla

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 16 Dec 2009 17:54

Pozdravljeni, Stella3!

Želite si sočutje in ga hkrati zavračate, najbolj bi vam koristili konkretni nasveti v smislu receptov. Saj veste, da takih receptov ni, sploh pa ne točno za vas in za vaše odnose… Vi sami jih boste našli, v to sem prepričana, lahko pa vam vsi skupaj samo nakažemo morda kako smer.

Krivično je, da se je zgodila nesreča, krivično je, da je mama ostala brez moža in sama z otroki… krivično do (vseh) vas je, da ste ostali brez očeta… Očeta (pa tudi mame) otrok sicer ne more nikoli izgubiti - ostaja pa večno ena velika praznina in bolečina in pogrešanje. Preostali starš postane za otroka tako še bolj pomemben ( v smislu, da vsaj od njega dobi vso sprejetost, zavarovanost, pripadnost, ljubljenost, želenost, potrditev, ponos…), čeprav ta ne more nikoli nadomestiti izgube.

Res je hudo, da vas mati ni začutila, kar je do vas čista krivica. Ne vemo kakšne stiske je doživljala ona, vendar je to ne opravičuje. Domnevamo lahko, da je sama imela podobno izkušnjo nasilne in nesočutne vzgoje, kjer ni bilo prostora za njo in njene potrebe, pač pa so že njeni starši (verjetno prav mama) skrbeli samo zase, zahtevali ubogljivost, ponižnost in so tudi njo zaničevali, sramotili in poniževali. Kakšna krutost, pravi prezir, sovraštvo in neke vrste maščevalnost se je naselila v vaši mami, da je bila tako neusmiljena do vas ob zajtrku in vašem bruhanju? Koliko gnusa, prezira, sramu, besa in jeze, ki ste jo morali potlačiti, ste takrat vi doživljali? Kaj se je takrat dogajalo v mami bi vam lahko povedala samo ona, očitno pa s tem ni bila toliko v stiku, da bi zmogla začutiti vas kot hčerko – očitno je sama takrat ob vas podoživljala neke svoje (otroške) stiske in vas nezavedno »zamenjala« za svojo mamo, kateri je želela pokazati vso krutost, ki se je dogajala njej – in končno doseči sočutje, ki bi ji pripadalo. Kot že rečeno pa je to odgovornost vsake mame, da predela te stiske (kakorkoli krute so že bile) in pride z njimi v stik (ponavadi najlažje v nekem odraslem odnosu) – da jih ne preda naprej svojim otrokom. Vi ste zelo dobro zapisali, da vam je zrcalila svojo bolečino, svoj gnev in nezadovoljstvo. Vi ste izmed vseh otrok mamo najbolj začutili v tej stiski. V tem je krivica do vas, da ste jo morali razumeti in ji zapolniti stiske – in ji bili pravzaprav zelo pripravno odlagališče za vse, kar besnega, prezirljivega in gnusnega ni mogla/ni želela sprejeti pri sebi.

Sedaj ugotavljate zelo podobne vzorce - kar sedaj mož pričakuje od vas. Prav je, da ste začeli postavljati meje in ugotavljate, da ne želite in ne dovolite več nespoštljivega načina komunikacije. Verjetno doživljate veliko užaljenosti, prizadetosti, jeze in zato odidete, vendar bo potrebno, da začnete govoriti o tem, kar doživljate. Da možu enostavno poveste, da ne dovolite takega nespoštljivega načina komunikacije, da se na tak način niste pripravljeni pogovarjati in da vas to žali, prizadane in jezi. Da se bosta pogovarjala kasneje, ko bosta (oba) bolj umirjena in tudi spoštljiva. Njegova odgovornost je, da na drugačen način uredi svojo jezo in gnev in bes in nejevoljo, ki jo želi stresti na vas – in prav je, da mu tega ne dovolite. Vi niste krivi, če njemu nekaj ne gre od rok in se jezi na vas. To je njegova odgovornost. Vi ste odgovorni za svoj del odnosa – za svoje reakcije na te njegove poskuse, da se mirno postavite zase, da mu to poveste (ne le pokažete z užaljenim odhodom) in tudi za predelavo svoje užaljenosti, prizadetosti, jeze in ostalih čutenj. Brez pogovorov ne bo šlo, pa če se jih mož še tako izogiba. Vendar pa naj ti pogovori ne bodo očitki, pridige, prizadete reakcije na vse, kar se je ne vemo koliko let že dogajalo med vama (predvsem pa se je dogajalo vam ob mami – verjetno pa ima tudi on neke podobne izkušnje iz svoje izvorne družine), pač pa se boste tudi vi učili govoriti o svojih občutkih, čustvih, doživljanjih… Povsem drugače (nenapadalno) zveni, če iste stvari povem tako, da govorim o tem kaj jaz ob tem doživljam in čutim, če ti rečeš/narediš to in to…, kot če povem le gola dejstva in obsojam/krivim drugega – tak si, delaš to, naredil si mi to…, ki jih samo vrnem v obliki obrambe - po možnosti še s povišanim glasom ali drugim tonom, iz katerega je razbrati prizadetost, jezo, užaljenost… Mož verjetno na drugi strani doživlja krivdo, strah, nevrednost, nesposobnost…in ne vemo kaj še vse, pa vam tega tudi ne zna/ne zmore povedati, saj se prej spreta ali pa (po novem) umikata v osamljenost… Tudi njemu se prebudi neko poznano vzdušje – in o tem se bosta začela pogovarjati. Težko bo. Neprijetno. Polno bolečine, jeze, prizadetosti, žalosti… tudi moreče tišine, ko ne bo niti besed, pač pa morda kasneje le kak pogled, stisk rok, morda objem, pa tudi solze in olajšanje na koncu... Pred vama je dolga, naporna pot, polna potrpežljivega poslušanja drug drugega… Prosite ga, če vas lahko samo posluša in vzdrži, ni mu treba dajati nasvetov, ni mu treba govoriti, če ne želi, povejte mu, da ga ne obtožujete in ne krivite, da govorite o sebi in svojem doživljanju…Govorite o tem kako sta oba osamljena, prizadeta, užaljena, jezna, besna, nespoštovana, neslišana, nevredna…, kako si oba želita, da bi bilo drugače, kako imata podobne težke in boleče izkušnje iz otroštva ( v čemer sta si še posebej blizu), ki se zdaj prebujajo med vama – in ob vajinih otrocih…

Tu sta kot starša vsak zase še posebej odgovorna, da prideta v stik s sabo, da začutita najprej sebe in vse te boleče in težke trenutke, da začutita kaj bi vidva takrat kot otroka potrebovala dobiti od svojih staršev (pa tega žal nista dobila) – in to zdaj vajini otroci pričakujejo od vaju. Samo vidva jih lahko začutita in jima (sicer najtežje – preko globokega vpogleda vase in odnose s svojimi starši) dasta to, česar sama nista dobila… Prepričana sem, da ste dobra mama in da se trudite slišati in razumeti ter začutiti svoje otroke - kar pa ni niti najmanj lahko(ker se takoj prebudi vaša lastna bolečina in neslišanost.). To je proces, za katerega se vedno znova odločate. Če se boste tudi o tem lahko začeli pogovarjati s svojim možem, vam bo bistveno lažje. Tudi tu bo šlo po korakih. Vsakič malo dlje.

Stellla3, vi ste vredni sami po sebi, kot osebnost (in ne le zato, ker imate otroke)!!! Prepričana sem, da imate veliko dobrih stvari, lastnosti, spretnosti in osebnostnih značilnosti na katere ste lahko ponosni in da ste vredni spoštovanja, občudovanja in sprejetosti. Pomembno bo, da si daste to priznanje in vrednost, ki vam pripada! Da sami sebi dovolite biti vredni, pomembni, da ste lahko ponosni sami nase; da si vse te stvari medsebojno podelita in si vedno znova potrjujeta vidva z možem in da ta občutek spoštovanja, občudovanja, ponosa in lastne vrednosti dasta tudi vašim otrokom!

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar fischika 30 Dec 2009 22:37

Pozdravljena Stella 3..

Tudi jaz sem imela grozno otroštvo, vendar ravno ključne udarce mi je zadala mati. Toliko gorja, bolečine, prezira, ponižanj, udarcev takih in drugačnih sem doživela, da jo danes ne priznavam več za mati. Žal.
Ne bom dolgovezila, samo povedala bi, da je minilo 11 let, kar ne živim doma, z partnerjem imava manjše stanovanje v hiši njegovih staršev, imava 2 mala otroka in da sem si zaklela, da sedaj ko pa imam družino, potegnem črto nad vsem, in se posvetim samo MOJI DRUŽINI. No po 4 mesecih po porodu najmlajše sem podoživljala travme otroštva. Mislila sem da se mi bo zrolalo, skegljalo,... Bilo je hudo, bili so neznasnki krči,....
No minilo je, dobila sem nato še nekaj ključnih udarcev s strani matere in zadevo za vedno zaključila, potegnila sem še eno črto.
Sedaj, ko se spominjam teh par mesecev nazaj, vem zakaj se je to zgodilo, vem zakaj ta bumerang. Čistila sem svojo dušo (ali ne vem kako bi se izrazila) in skozi čiščenje sem morala še enkrat podoživljat gorje, da je šlo lahko ven iz mene.
Stella nimam nasveta, nimam ideje, le povem lahko, da sem še ena taka z groznim otroštvom.
Edino partner je pa zlata vreden in me podpira in spodbuja. Hvaležna sem mu.

Drugače pa vsem želim obilo zdravja, sreče, prijateljstva, ljubezni,...v letu 2010........


LP K..

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh