Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

partner in prijatelji

Odgovori Nova tema
Default avatar Tinca86 9 Jul 2009 09:40

Lepo pozdravljeni!

Prvič pišem na vaš forum, vendar spletno stran poznam zelo dobro. Imam problem, ki je že kar velika težava, glede na situacijo, ki prihaja.

S partnerjem pričakujeva prvega otročička, vendar pa se je pojavila težava med nama.
Vedno ko pride iz službe, mu zvoni telefon in že se s svojimi kolegi dogovarja, kje bodo danes preživeli popoldne. Glede na to, da sem cel dan sama doma ter komaj čakam, da pride domov, da preživiva popoldne skupaj, me to zelo žalosti, ker se mi zdi, da mu prijatelji pomenijo največ v življenju (seveda meni ne preostane drugega, kot, da sem celo popoldne z njim in njegovimi kolegi).
Glede na to, da si bova ustvarila družino, počasi dvomim, ali je to sploh prava odločitev.
Velikokrat sem se že želela pogovoriti z njim, pa me odrine z besedami "kaj spet težiš",...in podobno.

Prosim svetujte mi, ker ne vem več kaj naj naredim, to traja že kar nekaj časa, po drugi strani, pa ko sem jaz v službi in ostanem dlje časa,partner kar nori, da me nikoli ni doma in je non-stop sam.

V upanju na čimprejšnji odgovor, vas vse skupaj, lepo pozdravljam.

Tina

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 31 Jul 2009 12:20

Pozdravljena, Tinca86!

Doživljate veliko stisko, ko se je med vama s partnerjem pokazala neka razpoka in razhajanje glede preživljanja prostega časa, vi oz. vidva pa ob tem pričakujeta dojenčka. On si želi večino časa preživeti s prijatelji (sicer nič ne pišete kaj počne z njimi - so to kave, lokali in alkohol, morda športne aktivnosti ali še kaj drugega) in iz napisanega razbiram, da se jim občasno pridružite tudi vi (da ste vsaj tako z njim). Vam se sigurno ne zdi smiselno biti z vsemi temi fanti/moškimi (vprašanje je, če so med njimi tudi ženske in mamice) cele popoldneve, vprašanje je kaj tam sploh počnete in koliko se da pogovarjati, koliko pa so to kar neke teme, ki vas niti ne zanimajo. Kakorkoli, tudi če so vam stari zanimive, vi pogrešate, da bi bila vidva sama, da bi bili vi na prvem mestu njegovega življenja. In imate zelo prav v tem. Verjetno se vam prebujajo razočaranje, žalost, bolečina, jeza, užaljenost in prizadetost, in celo zavrženost, saj upravičeno pričakujete, da bi se partner kar največ posvečal vam, še zlasti pa sedaj, ko ne bosta več sama in se bodo s prihodom otroka stvari bistveno spremenile ( vi to v nosečnosti že čutite in se v strahu sprašujete koliko je bila to prava odločitev, on tega sploh še ne doživlja).

Tinca86, želim vam, da si verjamete, da čutite prav, ko se počutite odrinjeni in zapostavljeni v primerjavi z njegovimi prijatelji. Ni vam potrebno pristajati na drugo, tretje, četrto... mesto v njegovem življenju. Zaslužite si najvišjo pozicijo! On se je odločil (ne vem koliko je bila to res njegova zavestna odločitev), da bo vaš partner in tudi oče otroku. S tem (in še zlasti z odločitvijo za otroka) je sprejel veliko odgovornost, ki se je očitno še ne zaveda. In če bi mu jo vi prijazno predočili, da sta se oba tako odločila, da niste sami (odgovorni) za vse, da se bo potrebno začeti pogovarjati, sodelovati, se prilagajati, si pomagati in deliti delo in skrbi, ki ne bodo le posedanje s prijatelji... In če bi se z njim začela odkrito pogovarjati o svojih občutkih, ki jih doživljate, ko on gre, vi pa si želite biti samo z njim (žalost, zavrženost, zamenjanost, izdanost), ko vas pravzaprav ne opazi (prezrtost in prezir), ko vas odrine s "kaj spet težiš?"(prizadetost, ponižanje in strah, da ste prezahtevni in vas bo zato zapustil), o jezi in obupu,ki postajata čedalje večja... In če bi se ne pustila odriniti, če bi vseeno vztrajala, ker vam ta njegov čas in njegova pozornost pripada? Kako bi vam bilo odločno (vendar nenasilno) vztrajati pri tem, da je popoldne z vami, da sta skupaj samo vidva, četudi gresta kam ven, da se z vami pogovarja? Ne vem koliko si to upate oz. koliko bi se počutili preveč zahtevni (pa resnično smete biti zahtevni kot ženska in še zlasti kot bodoča mamica!)? Lahko poskusite. Nimate kaj izgubiti! Ne vemo kaj bo storil on, toda to je že njegova odgovornost.

Koliko je morda ene praznine, neizpolnjenosti v vajinem odnosu, ki jo pričakujeta drug od drugega (in od dojenčka)? Pišete: celo dopoldne sem sama doma - in morda nimam kaj početi- ali res nimam? -in samo čakam, da bo prišel partner domov in enostavno pričakujem, da me bo on izpolnil (kar pa ni mogoče)! In koliko on skuša svojo neuresničenost, svojo neizpolnjenost in praznino napolniti izven sebe in tudi izven vajinega odnosa? Kar pa ni dobro za vajin odnos, niti ni to odgovornost odraslega in zrelega partneja, ki bo kmalu postal oče! Morda je celo nekaj ljubosumnosti, ko pa on čaka na vas, ko vi zamujate iz službe. In on od vas tudi kar pričakuje, da mu boste zapolnili praznino, dolgočasje, obupanost? (tudi tega mu vi ne morete dati). Koliko sta najprej vsak za sebe, nato za vaju (partnerja) in končno za vas (družino) pripravljena storiti vidva? Na to vprašanje si bo moral odgovoriti vsak zase, obenem pa se o tem začeti pogovarjati. Določene stvari niso sprejemljive in vam jih ni več potrebno dopuščati.

Želim vam veliko poguma, odločnosti in vse dobro.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Žedalačez 31 Jul 2009 13:12

Tinca,

sama sem to že dala skozi, sicer sva bila v situaciji pred planiranjem otroka, sva pa na to temo imela veliko kregov, ker se s pogovorom ni dalo rešiti. Dejansko ga je bilo strah, da bi zdaj, ko ima partnerko, izgubil prijatelje in se jim je zato še bolj posvečal kot v preteklosti. Tako sem bila 6 večerov od sedmih sama doma, če pa sem hotela biti z njim, sem bila primorana "viseti" z njegovo družbo". Izgleda da sem bila neka stalnica v njegovem življenju, ko je bil prepričan,da mene "že ima", zdaj pa mora poskrbeti, da ohrani še prijatelje.

V najinem zadnjem kregu sem mu jasno povedala, da s tem, ko zna tak lepo poskrbeti zase in za svoje prijatelje, s tem izgublja mene. Da nimam prav nič proti druženju, vem, da to potrebuje parkrat na teden,vem, da morava poleg skupnega življenja imeti tudi življenje vsak s svojimi prijatelji, samo da midva žal skupnega življenja nimava. Rekla sem mu, da bi bilo bolje, da bi bila tudi midva samo prijatelja, ker se prijateljem posveča več kot partnerki. Da sem rajši sama kot osamljena ob nekom Da si ga ne prestavljam kot očeta svojih otrok, ki bo nenehno naokrog, medtem ko bom jaz igrala vlogo obeh staršev. In da mu dajem zadnjo šanso, da spregleda, da nisem nekaj samo po sebi umnevnega, ampak nekdo, za kogar se je sam odločil, ker mu je lepo z mano in me ima rad...in če me ima res rad, naj tega ne pokaže samo s sms-ji, medtem ko ga žura s prijatelji, ampak naj prisluhne tudi mojim potrebam.Razumem, da ne potrebuje toliko druženja z mano, kot jaz z njim-vendar so tu kompromisi. Potrebujem te v tej vezi, drugač grem!!!
In je zaleglo-če midva nisva nič zmenjena, gre s prijatelji ven, lahko je to tudi 4-5x na teden. Če sva zmenjena, izključi mobitel in sva samo drug z drugim.Ali pa, če sva oba zato, greva ven z najinimi prijatelji. Aja, živiva skupaj in imam ga strašno, strašno rada...a v določenem trenutku se je bilo potrebno postaviti zase...je še kar precej življenja pred mano in ne nameravam ga preživeti nesrečna

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Michelle123 6 Avg 2009 08:55

Ne štekam kako lahko nekatere celo RAZUMETE da MORAJO biti vaši partnerji nekaj dni na teden s svojimi prijatelji??? Aloooo???
Meni se zdi, da je v lajfu tako, da smo fleksibilni, si postavljamo PRIORITETE GLEDE NA ČAS, POLOŽAJ IN OKOLIŠČINE.
Kar pomeni, v obodju ustvarjanja in gradnje nečesa je na prvem mestu tista stvar, vse ostalo stopi in je avtomatsko v ozadju, če ne že skorajda zanemarjeno, kar pomeni tudi druženje in prosti čas.
V obdobju ko je vse doseženo in zgrajeno, pa je spet več časa za prosti čas, prijatelje, druženja in ne vem kaj še vse.
Saj pa ni prosti čas in druženje s prijatelji neka stalnica v lajfu, npr. tudi se ne družimo ko smo bolani, ali ko nam včasih služba vzame cel dan, ali smo na dopustu - tudi ne letamo domov da prijateljev ne "zanemarjamo".

Sranje je, ko si noseč in če si le malo odgovoren, ali pa ti stanje ne dopušča, imaš zavezane roke. Pol pa še nekaj let, ko je otrok najmanjši. Ampak verjemi, vse to se vrne. Vrnila boš pa verjetno z veliko zamero, katere nikoli partnerju ne boš oprostila, odšla boš od njega in otrok bo ostal sam s teboj. Nakar boš, ko boš starejša in tudi zrelejša za izkušnjo in odgovornost za otroka, našla primernega partnerja sebi in očeta otroku.
V tem tvojem biseru ne vidim nekega potencialnega odgovornega človeka.

Res je, eni moški se ob nosečnosti spremene, se čisto umire in sprejmejo odgovornost z obema rokama in vsem svojim životom, je pa nekaj modelov ki so prepričani da so ženske za dom in otroke, njim pa se pri otroku nič ne spremeni. Takšni pridejo k sebi komaj po desetih ali več letih, obstajajo tudi takšni ki celo svoje življenje s to miselnostjo capljajo na mestu.

Saj podobno je tudi pri ženskah, določene se ob nosečnosti spremene, se odpovedo kajenju, alkoholu, ponočevanju, celo drogam - spet drugim je vseeno in veselo nadaljujejo s svojimi razvadami. Prav tako, ko se otrok rodi, po nekaj mesecih že veselo razmišljajo in žive za akcijo in party.

Moj bivši si npr. ni želel otroka, jaz pa, pa sem valda zanosla, sicer neplanirano, ampak se je glede otrok in cele družine v sekundi spremenil, živel je še samo za nas in danes, ko je otrok v najstniških letih, je zanj na prvem mestu in živi zanj. Tamali je Bog i batina v njegovem svetu in tudi mene, čeprav sva ločena, spoštuje kot mamo in po večini tudi žensko. Čeravno med nama ni šlo, svojega otroka ljubi. Tako da, ima takšnih in drugačnih, vendar tisto, kar nam nekdo naredi med nosečnostjo, ostane globoko zasidrano v nas in ko po vseh teh hormonskih spremembah prideš k sebi in se stabiliziraš, to po navadi skenslaš, ker ne moreš preko stvari ki so ti bile narejene v izrednem stanju.

Če tvoj želi prijatelje in ima njih raje kot tebe, če mu ti težiš, blabla (kakšne kmečke izjave in bolani izgovori nezrelih ljudi), ga pusti k njim, daj mu popolno svobodo, nehaj mu težit na celi črti. Poskrbi zase in svojega otroka, pa pojdi dalje z jasnimi cilji, zanesujoča se nase.
Bolje bit sam in umirjen, kot z nekom ki para živce, se dela norca, ponižuje in posmehuje.

lp

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar punčkabom 12 Avg 2009 18:10

Prikaži citatMichelle123 napisal:

takšnih in drugačnih, vendar tisto, kar nam nekdo naredi med nosečnostjo, ostane globoko zasidrano v nas in ko po vseh teh hormonskih spremembah prideš k sebi in se stabiliziraš, to po navadi skenslaš, ker ne moreš preko stvari ki so ti bile narejene v izrednem stanju.

lp
s tem se zelo strinjam, semnamreč v enakem stanju kot avtorica te teme, s tem da je pri nama malce drugače. in komaj zdaj v nosečnosti sem začela dojemati nekatere stvari ki jih pred tem nisem oz.nisem dajala nekega pomena, saj sem bila v bistvu brez obveznosti-otroka, sedaj pa mislim le na to, v kakšnih razmerah bo otrok živel in kaj mu lahko moj fant nudi, ne samo v pomenu da ga bo nekdo klical očka, a nardil pa nebo za to nič.

sama sem na točki ko zbiram pogum in zaprem ta vrata in z mojim sončkom odprem nova.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar mici31 24 Nov 2009 07:25

Pozdravljena Tinca,

v tvoji zgodbi sem se najdla tudi jaz. Tega mu še seveda nisem povedala zbiram pa pogum, da mu povem še to. Iz prejšne veze ima 7 let starega otroka...z mamo njegovega otroka v dobrem odnosu.

Na začetku najine veze sem mu jasno povedala, da ne želim biti samoumevna. S tem se je seveda strinjal in mi dejal da na prvem mestu je otrok na drugem pa jaz. Temu po 9 mesecih skupnega bivanja ni tako. Iz dneva v dan sili v družbo, ko zazvoni telefon takoj oddide vsakih 14 dni dobi otroka domov takrat pa ne gre nikamor, saj se te bivše zelo boji. Skorajda se več ne spomnim kdaj vsa nazadnje preživela vikend, da bi bila midva čisto sama. Ko hočeva na sprehod takoj pokliče nekoga še zraven itd...
Naj povem, da ta njegov dnevni prijatelj enostavno ne more takoj po službi domov in je zame strašno neodgovoren. Doma ima brezposelno bodočo ženo in 2 ljubki punčki na žalost invalidki. Ni mu mar zanje. Saj ko ga kliče njegova punca se ji grdo zaže in reče, da je še v službi itd...
Spoznala sem, da moj fant ne zna temu tipu reči NE.

V glavnem ta moj fant se obnaša kot, da imava 15 let veze za sabo sva pa skupaj cca. 9 mesecev. Nazadnje mi je rekel, kaj se naj on z mano pogovarja če greva kam sama itd...po najinem kregu pa ponavadi pokliče tega kolega in oddide od doma. S problemi se nikdar noče soočit.
Po drugi strani pa vzganja ljubosumnje... tega ne razum več.

Kaj lahko storim?

hvala za odgovore in lep pozdrav vsem.

Mici31

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar rachek 24 Nov 2009 12:33

Predvsem si vzameš čas zase(saj to tako ali tako ne bo težko, če ga nikoli ni, a ne?), razmisliš o dejstvih in o svojih lastnih občutjih, o tem kam to pelje in kakšnega človeka si želiš ob sebi. Poglej, kaj je Jerneja napisala Tinci(a si sploh prečitala?):
[qoute]Tinca86, želim vam, da si verjamete, da čutite prav, ko se počutite odrinjeni in zapostavljeni v primerjavi z njegovimi prijatelji. Ni vam potrebno pristajati na drugo, tretje, četrto... mesto v njegovem življenju. Zaslužite si najvišjo pozicijo![/quote]

Ali pa Michelle:

Prikaži citat
Če tvoj želi prijatelje in ima njih raje kot tebe, če mu ti težiš, blabla (kakšne kmečke izjave in bolani izgovori nezrelih ljudi), ga pusti k njim, daj mu popolno svobodo, nehaj mu težit na celi črti.
Ali pa, poglej naprimer tole( http://med.over.net/forum5/read.php?140 ... sg-4996919 ) temo, kjer je uporabnica mucija uporabila besedo "samoumevna". Vidiš, ti si pred njima v prednosti pri tem, da se še nisi pustila oploditi. Morda se bo spremenil, morda ne. Tega ne vemo. Lahko pa pogledamo nekaj dejstev(v kolikor jih nisi s svojim videnjem situacije izkrivila):
- "Iz dneva v dan sili v družbo, ko zazvoni telefon takoj oddide"(ti pa kuhaš, pereš in likaš doma?)
- "14 dni dobi otroka domov takrat pa ne gre nikamor, saj se te bivše zelo boji"(a ona pa se njega ne? In pa, zakaj točno sta končala? Da on ne vleče slučajno tebe malo za nos s kakšnimi fancy lažmi, a?)
- "Ko hočeva na sprehod takoj pokliče nekoga še zraven itd..."(a se tebe tudi boji?)
- "Doma ima brezposelno bodočo ženo in 2 ljubki punčki na žalost invalidki. Ni mu mar zanje. Saj ko ga kliče njegova punca se ji grdo zaže in reče, da je še v službi itd..."(jaz bi za tvojega uporabil star pregovor: Povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si)
- "Nazadnje mi je rekel, kaj se naj on z mano pogovarja če greva kam sama"(uff, jaz spokam kufre in grem, takoj)
- "po najinem kregu pa ponavadi pokliče tega kolega in oddide od doma. S problemi se nikdar noče soočit"(a po rojstvu pa se bo "čudežno" začel soočat z njimi?)
- "Po drugi strani pa vzganja ljubosumnje"(na koga?)
- "tega ne razum več" (jaz pa - zapletla si se z nezrelo osebo)

V svojih prispevkih se nerad postavljam na katero koli stran, a mi žal malokrat uspe. Rekla si, da ne želiš biti samoumevna, kajne? Jah, pol pa ne bodi. Naokoli hodi dosti potrebnih moških, ki so se pripravljeni bistveno bolj potruditi za naklonjenost svoje izvoljenke.

Dam ti še dva namiga: ne nasedaj obljubam, ker takile večinoma želijo samo zadržati status quo(ne vsi, večina), in pa, pazi, komu se pustiš oploditi.

Jaooooo, jaoooooo ... punčke naivne ... jaoooooooo ... včasih se samo za glavo držim.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Kvadratura kroga 24 Nov 2009 18:48

Prikaži citatŽedalačez napisal:
In je zaleglo-če midva nisva nič zmenjena, gre s prijatelji ven, lahko je to tudi 4-5x na teden. Če sva zmenjena, izključi mobitel in sva samo drug z drugim.Ali pa, če sva oba zato, greva ven z najinimi prijatelji. Aja, živiva skupaj in imam ga strašno, strašno rada...a v določenem trenutku se je bilo potrebno postaviti zase...je še kar precej življenja pred mano in ne nameravam ga preživeti nesrečna


Lepo sicer, da si se "postavila zase", ampak če bi bila to zveza z odgovornim moškim, bi bilo ravno obratno: ne bi šel s prijatelji 4-5x na teden ven, ampak bi bil 4-5x na teden s tabo. S prijatelji bi se dobil npr. 1x na teden. To bi mu lahko zadostovalo.

Enkrat se postavi meja, pa tudi prioritete. Včasih so bili prijatelji vse, ko pa moški postane zrel, odgovoren in pripravljen na resno zvezo, postavi svojo partnerko in bodočo (ali pa že kar sedanjo) mater svojih otrok na prvo mesto.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Mici32 25 Nov 2009 06:37

Pozdravljen Rachek,

hvala Vam, da ste si vzeli toliko časa in naredili analizo.

Resnično sem prišla do zaključka da je vse to res kot ste mi napisali.

Včeraj sva imela pogovore okol tega. Rekel je, da je že enkrat izgubil prijatelje zaradi ženske na to sem mu dejala, da potem za moje pojme niso pravi kolegi, ker za pijančevanje jih je povsod vedno polno. In če so pravi prijatelji bodo tudi to sprejeli, da on pač ne mora skoz hoditi naokol.
V trenutku ko sem mu razložila pojem "prijatelj" se mu je posvetilo, da imam dejansko prav.
Pustimo se presenetit oz. kako dolgo ga bo držalo.

Kar se pa tiče otrok še ne čutim potrebe da bi imela svojega pa čeprav mi že vsi govorijo, da bi že bil čas. Nekaj pa je zanimivo; ko je njegov tamal pri nama se vede zelo odgovorno, nobenih pijač itd...

Naj povem še to; ta fant ni moj prvi, imam 3 veze za sabo ampak če združim vse skupaj pridem do zaljučka, da so vsi ti moji fanti bili - nezreli za vezo. Zakaj se ravno meni to dogaja? Kako v naj v bodoče vem kdo je tisti pravi in kdo ne? Saj s tem fantom razčistila že na samem začetku, da ne želim biti samoumevna in vse to ga je držalo celih 9 mesecev. Ali so to kakšne krize pri moškem?
Mogoče imam previsoke cilje kar se zrelosti tiče? Dolgoletna družba ki jo imam so vsi poročeni in vsaj 10 let starejši od mene (40 let), mogoče želim življenje isto kot ga imajo oni...? Ko se pa malenkost bolj poglobim v njihove zakone, ki trajajo 20 let ali več pa opazim, da tudi ti ljudje niso srečni v zakonu. Hodijo vsak po svoje tu in tam skupaj za večje praznike...itd.
Pač nekdo v tej vezi "igra" svobodno življenje.

Potem se pa vprašam kaj je boljše imeti kratkotrajne veze ki trajajo dokler ne poči ali dolgotranje in živeti s nenehnimi kompromisi?

Hvala za odgovore.

želim Vam lep s soncem obsijan dan.

Mici31

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar rachek 26 Nov 2009 10:06

Hja, tako je to ja ... "prijatelji" gredo, ostanejo pa pravi prijatelji in pa žena, če te ima res rada in imaš ti res rad njo, če odnos štima, ipd ... Na eni strani ve, da imaš prav, ko si razložila pojem prijateljev(vidiš, ravno zadnjič sem nekje razlagal fenomen različnega pojmovanja pomena besed pri različnih ljudeh), na drugi strani pa se je z bivšo ločil in si našel takšno, ki mu t.i. "prijatelje" tolerira. Prav fajn si je naredil. Takšen mencač sem bil nekoč tudi sam in tudi sam sem se imel za odraslega. "Ja, saj imaš prav", ampak delal sem pa čisto nekaj drugega. Samo, da zadržim status quo.

Kar se tiče tega, zakaj takšne modele najdeš, boš morala več napisati o svojem odnosu s starši, da bo lahko kateri izmed moderatorjev ugotovil, kateri odnos(najverjetneje z očetom) te je tako zaznamoval, da sedaj pristajaš na takšne odnose. Izidor recimo, je že za več žensk ugotovil, kakšni so bili očetje in so potem priznale: "Ja, imate prav, v bistvu je res bil takšen". Jaz recimo, privlačim posesivne ženske, ki imajo nek čuden, nerazčiščen odnos z očetom ali pa mu celo igrajo partnerko, imel pa sem v otroštvu klasično postavitev mučeniške matere(karkoli narediš ali rečeš, mami je vedno mučenica) in odsotnega očeta(tudi, ko je, ga ni, ker tako ali tako ni nič od njega, čisti pasivec, če že kaj naredi, pa se nikoli nisem mogel znebiti občutka, da je to samo zato, da ima mir).

Prikaži citat
Ali so to kakšne krize pri moškem?
Da in ne. Čisto odvisno je od človeka do človeka in od para do para. Če boš pazljivo prečitala mnogo tem na tem forumu, boš videla, da spol v bistvu(ko bistvo dojameš) sploh ni pomemben. Včasih je ženska bolj zrela, včasih moški, včasih se da partnerju lepo "pokazati", da je neko vedenje nezrelo, včasih je malce težje, eni znajo to bolj nežno in ljubeče "pokazati", drugi malo bolj grobo, eni gredo naprej v odnosu, drugi ne morejo in končajo, ipd ...
Prikaži citat
mogoče želim življenje isto kot ga imajo oni...? .......... Potem se pa vprašam kaj je boljše imeti kratkotrajne veze ki trajajo dokler ne poči ali dolgotranje in živeti s nenehnimi kompromisi?
To, kar želiš od življenja, boš morala ugotoviti predvsem sama. Jaz ne bi hotel imeti takšnega življenja, kot ga imajo drugi, ker hočem imeti svoje življenje. Glede drugega pa se mi poraja vprašanje, kaj pojmuješ pod besedo "kompromis"? Ena moja bivša je, recimo, to besedo izrabljala za to, da sem se jaz prilagajal njej in je krasno manipulirala z mano. Če se odločiva za skupno življenje, določiva pravila glede reda in čistoče v stanovanju, glede deljenja stroškov in vseh drugih stvari, ki pridejo s skupnim življenjem in potem to velja za oba, mene in njo in se ne spreminja v nedogled(npr. pri nevrotikih je to edina stalnica - da se pravila in kriteriji neprestano spreminjajo), potem vse ostale stvari pridejo same od sebe. Tudi žuranje s prijatelji se pri zrelih ljudeh sčasoma preneha enostavno - čisto spontano. Ali pa poglej nekatere moje prijatelje iz jadralno padalskega kluba, ki so s padali delali hude norije in so, ko so izvedeli, da je punca noseča, zadevo v trenutku umirili in začeli varno leteti. Pa niso nobenih ultimatov dobili, a ne ...

In tako se mi zdi, da dosti ljudi za besedno zvezo "sklepanje kompromisov" v bistvu skriva nezmožnost spontanosti(svoje in partnerjeve) v odnosu, saj veš, kaj mislim, ne? Mislim na to naše večno barantanje: "Jaz tebi to, ti meni ono, jaz tebi pri tem popustim, ti meni daš pa nekaj drugega v zameno, itd., itn. ...." v nedogled - kot na kakšnem turškem ali egiptovskem bazarju, ker trgovci prav silijo kupce v barantanje, le, da jim tega ne povedo("Žal mi je gospa, ampak barantati boste morali za nižjo ceno, drugače vam ničesar ne prodam").

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 27 Nov 2009 13:56

Pozdravljeni, Mici32!

Ni vam enostavno, ko ugotavljate, da vas določena dejanja partnerja upravičeno jezijo, ponižujejo in prizadenejo. Vprašanje je - kaj boste s tem storili? Ni vam potrebno potrpeti vsega in biti tiho. Niste preveč zahtevni (kvečjemu premalo!). Vedno bolj glasno in odločno (vendar ne očitajoče) mu boste o tem spregovorili – o tem, da doživljate zavrženost, jezo in zapostavljenost. Vi sicer lahko še naprej tiho čakate, trpite, »jamrate«, mu pridigate, prigovarjate…(nič od tega ne bo pomagalo), vendar kako se bo on odločil – in se morda v resnici začel tudi spreminjati – je odvisno od njega. Vi na to nimate vpliva. To je v celoti njegova odgovornost. Od vas pa je odvisno do kdaj boste vse to še dovoljevali? To pomeni, da mu s svoje strani pokažete meje sprejemljivega.

Če se bo on sam odločil kaj spremeniti, bo to naporna in počasna pot spreminjanja samega sebe, preraščanja nekih vzorcev, pri čemer se bo moral soočiti tudi s svojo odraslostjo, izbiro odločitev in sprejemanjem odgovornosti za posledice svojih odločitev. Vse to pa v enaki meri velja tudi za vas, da se odločite in ugotovite kakšnega partnerja si želite, kakšna dejanja so za vas še dopustna in česa ne boste (več) dovoljevali. Potrebno bo na novo postaviti meje na veliko področjih – in mu jih jasno in odločno povedati in pokazati, vsakokrat sproti. Enkrat ne bo dovolj. Domnevam, da ste mislili v tej smeri, ko ste govorili o vaši nesamoumevnosti na vajinem začetku.

Vaše meje so bile doslej verjetno bolj blage, mile in mehke, on pa jih sploh ni upošteval. Kako to? Koliko ste jezni in besni? Da vas ni jemal resno? Koliko vas to žali in ponižuje? Očitno si je dovolil marsikaj, ker pa ste se ga vi verjetno bali izgubiti in postaviti vaše meje bolj odločno, je to s pridom izkoristil in vas »prinašal okrog«. Njemu ni in mu ne bo potrebno ničesar spremeniti, dokler vi v sebi ne boste jasno postavili svojih prioritet. Šele ko bo videl, da vi mislite strašno resno, da ste pripravljeni postaviti na kocko tudi vajin odnos, se bo morda začel spreminjati (če se bo on tako odločil!). Bolj grobo povedano – vi mu dejansko dovoljujete, da dela, kar pač dela - dokler se vi s tem strinjate in to dopuščate! Lahko bi tudi rekli, da vam (podobno kakor otrok staršem) »dela uslugo«, da vi v sebi lahko pridete do neke jeze/odločnosti, ki vam bo pomagala postaviti bolj ostre meje in ugotoviti kdo vi ste, kaj si želite, koliko se cenite/spoštujete, do kam so vam stvari sprejemljive in od kod naprej ne.

Pravite, da je sposoben biti drugačen (zlasti, ko ima sina) – torej on to zmore, če se tako odloči in je za to motiviran! (Vi ste tu lahko resnično jezni in besni – zakaj pa ne ob meni?!!!). Morda se boji bivše, da mu ne bo več dovolila otroka, lahko pa ima tudi kake druge razloge. Kakorkoli, ona mu je jasno postavila meje. In on to dobro ve! Prepričana sem, da tudi vi lahko pridete do prave jeze/odločnosti in glede vaju in vajinega odnosa naredite podobno. To bo proces za vaju oba - ne bo šlo v enem dnevu ali v enem tednu, niti enem mesecu, ampak bo trajalo bistveno dlje časa – in vedno znova bosta testirala in postavljala meje na novo. Vi jih boste postavili, on jih bo skušal podreti! In obratno. Toliko časa, da bosta verjela, da sta vanje vsak v sebi globoko prepričana. Lahko se bo kdo od vaju tudi prej naveličal, obupal, izstopil… Vendar se ta »igra« nadaljuje naprej, tudi ob drugem partnerju, ob nadrejenem, ob otroku, ob mami, očetu, sestri, prijateljici… Pomembno pa je, da si toliko verjamete in zaupate, da si dovolite postaviti visoke kriterije, saj si jih zaslužite! Moški je za tisto, kar ima rad, pripravljen najti prostor, čas in denar! Kam vlaga vaš partner?


Res bo dobro dobiti odgovor na vprašanje – zakaj se to dogaja ravno meni – in to pri vseh partnerjih? Enkrat se bo potrebno poglobiti vase in ugotoviti odkod mi je vzdušje tako poznano in neki vzorci tako »domači«, kar pa tudi za vas ne bo enostavno in nenaporno. To je proces, ki ga lahko gresta tudi skupaj, toda, če sta oba pripravljena na to. In kaj, če partner ni pripravljen? Potem se moram odločiti ali želim slediti sebi (in se morda sama odpraviti na težko pot »odraslosti« - to je spreminjanja in preraščanja vzorcev), ker si zaslužim več, ali pa se toliko prilagoditi in razvrednotiti samo sebe, da sem pripravljena še naprej vztrajati v odnosih, ki me ne zadovoljujejo (vendar pa mi ob tem tudi ni potrebno delati napornih korakov v življenje). Težko je živeti v nekem nezadovoljstvu, še težje pa se je odločiti in narediti korak naprej, v polnost življenja. Zaslužite si to! Verjamem, da v zakonih vaših prijateljev in znancev ne vidite prav veliko motivacije za uspeh na dolgi rok, toda to je njihova odgovornost, če to dopuščajo in če jim to zadošča! Ni pa povsod tako! In da se! Ni sicer enostavno, potrebno je kar veliko dela, napora, pogovorov in sprejemanja različnosti z obeh strani, vendar je edino to pot do zadovoljujočih odnosov. Ni vam potrebno pristajati na »kratkoročne zveze, ki razpadejo, ko poči«. Kompromise itak sklepata že sedaj, vprašanje je le na kakšne kompromise in pod kakšnimi pogoji ste (še) pripravljeni pristajati? Na to pa imate vi bistven vpliv!

Vse dobro vam želim. In kar pogumno vztrajajte v tem, kar vam pripada!

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 18 Jan 2010 22:56

Mnenje, ki ga je poslal "Božji glas" sem se odločila izbrisati. Vsak ima pravico do svojega mnenja, tudi vi "Božji glas", vendar je pogoj za objavo na tem forumu, da je spoštljivo.
Zahvaljujem se za razumevanje.

Lep pozdrav.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Božji glas 20 Jan 2010 13:17

Pozdravljeni,

se strinjam, da je mnenje zbrisano, ne strinjam pa se z razlogom. Mnenje je bilo "spoštljivo" (do koga bi bilo lahko žaljivo), ni pa bilo v smislu glavnega toka mnenj. Zaradi nasprotnega mnenja ni potrebno brisati mnenja, seveda pa je potrebno brisati mnenje, če se želi ustvariti "enotno" mnenje.

No, seveda pa je glede na cenzuro jasno, kdo je tukaj "BG":

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 21 Jan 2010 09:02

Pozdravljeni!

"Božji glas", če želite lahko svoje mnenje spoštljivo podate še enkrat. Ni problema v tem, da je vaše mnenje drugačno (prvi del ni bil sporen, mnenje je bilo izbrisano zaradi drugega dela). Verjamem, da se ob tem lahko prebudi prizadetost.
Vsem uporabnikom želim poudariti, da se na tem forumu trudimo za spoštljivost in spoštovanje človekovega dostojanstva, njegovih čustev in vrednot, ki se kaže tudi (in še zlasti) v našem odnosu do izbire spoštljivih besed, ki jih uporabljamo za poimenovanje spolnosti, spolnih odnosov in ostalih izrazov (brez grafike), za spoštljive odnose do vseh žensk in moških ( brez nepotrebnega prostaškega in ponižujočega namigovanja (ki človeka razvrednoti) - četudi samo z začetnico in pikicami...) in predvsem za spoštovanje, razumevanje in začutenje osebe, ki je v stiski napisala in začela neko temo.

Lep pozdrav vsem.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh