Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Kako bi si vi vse to razlagali?

Odgovori Nova tema
Default avatar MeliG 5 Maj 2009 09:16

Pozdravljeni!

Mož, jaz, najin tromesečni otrokec in tašča živimo v skupnem gospodinjstvu. Skupna prostora sta: kuhinja in salon (jedilniško sprejemni prostor); ločeni pa spalnici, dnevni sobi, kopalnici in wc. Med vsem tem pa ni pregrade, oz. hodnik in stopnišče sta odprta.
Težava je v tem, da moj partner nikakor ne more dojeti, da je njegova mami zdaj sekundarna, jaz in otrok pa primarna. Začelo se je s tem, ko mi je rekel, da naj raje kuha mamica, ker jaz ne kuham dovolj dobro zanj oz. izrazil se je nekoliko olepšano, da moje hrane ni navajen ... prav tako ne pusti, da bi imeli ločena pralna stroja in zdaj večkrat poslušam, da kar naprej jaz perem in da ona ne pride do njega ipd. Denar zanj imam, ampak moj pravi, da bo z dvema PS še večji račun za elektriko.
Enako je za vsako drugo stvar: če otrokecu v sobici zagrejem s kaloriferjem, ali če si fenam oz. likam lase - vse to je nepotreben strošek in samo mene na to opozarja, če se fena tača je vse ok.

Drugi problem je ta, da od kar imava otroka, nikamor noče več z menoj, češ da mu mali vzame preveč časa, ker se mora vmes podojit, pa voziček ven in not vlačit ... zato jemlje s seboj svojo mamico, ko gresta kam si vedno privoščita kje kaj za jest - z menoj je na zadnje šel ven v šestem mesecu nosečnosti.

Tretji problem je ta, da si za otroka ne vzame popolnoma nič časa. Po eni strani ga razumem in ga tudi s tem ne morim, ker ima naporno službo, pa tudi doma okrog hiše veliko postori, ne hodi ven s prijatelji ... ampak za pet minutk na dan pa lahko prevzame otroka. Ja, saj ga vzame, ampak potem pokliče svojo mamico in ga da njej. Poleg tega mi na veliko očita, da ji ga nič ne dam, da bi ga lahko ona ves dan pazila, meni bi ga prinesla samo takrat, ko je lačen (dojim), zakaj ji ga ne pustim previjat, oblačit ... Mene to zelo boli, je namreč moj prvi otrok in rada sem z njim, uživam v previjanju in bivanju z njim on mi ga pa hiče odtrgat in za večino časa dat svoji mami.

Četrti problem - odkar sem rodila, mi še ene lepe besede, npr. pridna si, rad te imam, lepo skrbiš za dojenčka ... ni povedal, zna me samo nadirat, npr. danes: pri zajtrku se pogovarja s svojo mamico (tako je pri vseh obrokih - onadva govorita o svojih zadevah, o tem, kaj se bo naredilo pri hiši, kakšni so dnevni plani ... mene sploh ne vidi, tako da sem večinoma tiho) da bosta šla v LJ nekaj urejat (ne vem kaj), pa mu jaz rečem, torej se danes nič več ne vidiva, on pa meni, da zakaj mu zdaj očitam, pa ga navsezgodaj nadiram, v bistvu sem pa samo hotela vprašat. ;(

Petič: po porodu mi je grozno padla odpornost, dobila sem virozo in še mastitis za povrh. Ko sem ga lepo prosila, če lahko zvečer on namesto mene umije otročka, ker mi je še stat bilo težko, je sicer pritrdil, vednar je rekel: samo po mamo k eni kolegici skočim, pa sem v roku pol ure nazaj - ni ga bilo tri ure, do polnoči sem ga čakala, vsa v solzah, otroka sem komaj popedenala, spala pa itak nisem, ker je mali imel krče in sem morala bedeti z njim. Njegova pripomba: kaj sem tako otročja, njegova mama je vse zmogla, dvakrat je celo raka na dojki prebolela, bila ne vem kej vse operirana ... da če si morda nisem predstavljala, da z otrokom ne bo tako lahko ... meni se je paralo srce in vsa cotasta sem prebedela še vso noč zaradi malega, on pa je šel spat v dnevno sobo. Ne morem vam povedat, kako zelo sem takrat jokala, seveda potihem, ker nisem smela na glas.

Šestič: zadnje čase slišim od njega besede: fuknjena si, si pa res eno budalo babjo, vse babe ste iste ... in te besede slišim takrat, ko se hočem pogovorit o problemu, ki mi jemlje energije še pa še. Najtežje mi je, ker nimam nobenega razloga za dobro voljo, niti za smeh, pa tega ne smem pokazat pred otrokom in se na vso moč trudim, da izgledam vsaj kolikor toliko vedra in nasmejana.

Ne razumem, kaj se je po porodu zgodilo, prej ni bil taki, ali pa nisem opazila, ker mogoče nisem rabila toliko njegove pozornosti in pomoči, kot jo zdaj. O odselitvi od tašče ne morem razmišljat, ker je hiša od partnerja in se je tača vanjo preselila, ko ji je umrl mož. V tem je pa ravno problem, jaz sem namreč zelo nesramna in neusmiljena do nje in njega, ker sta izgubila očeta (pred 4 leti) in moža, zdaj pa hočem vzet še drugega drugemu ...

Pa še in še je problemov, skratka nič ljubezni, nič pozornosti do mene, nič nič ... še bi lahko pisala, pa me otrok kliče.

Lepo prosim za kakršen koli nasvet, lepo besedo, vaše izkušnje, jaz več sama ne zmorem.

P.S. selitev k starešm ne pride v upoštev, ker se bojijo odzivov okolice.

Hvala, ;(

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 20 Maj 2009 14:20

Spoštovana MeliG!

Čutim vašo stisko in vas razumem, da ste se znašli v zelo neprijetni situaciji, med kladivom in nakovalom. Imate dojenčka, lepo skrbite zanj in ste mu dobra mamica, ob tem pa se srečujete s kupom strahov in negotovosti, ki jih ta vajin otrok prinaša v vaše življenje, ki se je z njegovim prihodom spremenilo. Zelo normalno je, da ob tem ob sebi potrebujete moža,kateremu lahko zaupate vse skrbi in strahove okrog razvoja vajinega dojenčka, pa tudi vse druge stiske in skrbi, ki vas pestijo kot žensko, kot ženo in kot mati. Moški ima v tem obdboju 2 zelo pomembni vlogi - znajde se kot oče svojemu otroku (in je v tej novi vlogi sprva precej izgubljen, tu potrebuje nekaj pomoči žene, ki otroka čuti že vse od nosečnosti - pomoči v smislu, da mu žena pomaga najti njegovo mesto ob otroku, da mu omogoči, da se vključi kot oče pri previjanju, pestovanju, uspavanju...) in na drugi strani kot mož svoji ženi, ki je v tem napornem obdobju še posebej čustveno občutljiva, negotova in bolj kot kdajkoli prej potrebuje oporo moža, da jo razume, objame, ji pomaga pri opravilih... Čeprav ste cele dneve doma z otrokom, mož pa v naporni službi, to ne pomeni, da je "vaša služba" kaj manj naporna in zahtevna. Tudi vi imate pravico biti utrujena in naveličana, tudi vi imate pravico do trenutkov zase in za vaju. Tukaj sta starša oba in odgovornosti materinske in očetovske vloge so na vaju obeh. Čutim, da vi sprejemate večji del odgovornosti za otroka na svoja ramena, mož pa iz te vloge beži in se zateka k materi. Kaj vi doživljate ob tem? Koliko ste prizadeti in razočarani, kajti ko moža najbolj potrebujete, ostajate sami - s svojimi stiskami in z dojenčkom? Zakaj vse to dopuščate? Koliko ste jezni? Vaš mož se je odločil za skupno življenje z vami in vam kot ženi pripada, da vas mož razume, se pogovarja z vami, hodi z vami na sprehode, vas kdaj povabi na večerjo, je z vami nežen in ljubeč... Če vas ima rad, si bo vzel čas za vas. In vi imate kot žena pravico to od njega zahtevati (pomembno je, da se vi tega zavedate,ne pa bojite, in da to storite na prijazen, sočuten, vendar vseeno vztrajen in odločen način).. Na drugi strani je vaš mož tukaj oče in on je dolžan kot oče skrbeti za otroka (ne le v finančnem smislu), si zanj vzeti čas,ga pestovati,vzgajati, biti ponosen nanj... Tega kako biti oče ga vi ne morete naučiti, verjamem pa, da je prav v vsakem moškem ta sposobnost vrojena (kot je ženski materinstvo) in da bo z nekaj truda in volje lahko prišel do tega, da bo otroka začutil. Se bo moral pa za to odločiti! Zakaj vašemu možu tu še ni potrebno, da bi kaj storil? Koliko časa boste še dopuščala, da bosta zanj služba in mama pomembnejši kot vidva z otrokom? Iz vseh vaših (šestih in več)problemov veje isti strah in jeza. Koliko ste mu sploh pomembna, koliko vas ima res rad? In če boste preveč zahtevna, koliko vas je strah, da vas bo zapustil, zavrgel? Tega si pa ne želite. In zato raje popuščate in trpite. Ni vam več treba tega. Zaslužite si moža in otrok očeta. Lahko ste jezni. Imate pravico, da se z vami lepo pogovarja in vas ne ponižuje, ne sramoti in podcenjuje - in da mu to poveste in ne dovolite takega ravnanja.

Verjamem, da boste našli način,da z možem spregovorite o tej boleči temi vajinega odnosa, pa tudi njegovega očetovstva. Ne vemo kakšne nepredelane teme iz odnosa s starši vaš gospod ima, je pa njegova odgovornost, da stvari postavi na svoje mesto. Mama je ženska,ki vsakega človeka najbolj zaznamuje v življenju in je ne moreš nikoli izgubiti. (Enako velja za očeta.) Je pa naravno, da bolj ko otrok odrašča, manj potrebuje mamo v smislu pomoči na vsakem koraku in bolj ko je samostojen in več nalog kot si upa izpeljati, lažje bo zaživel svoje samostojno življenje. Vloga mame se z odraščanjem in odraslostjo spremeni (ne preneha, ni pa več taka kot je bila, ko je bil to še otrok), kar naj bi znala ustrezno sprejeti tudi mama sama. Če mama še vedno močno potrebuje sina, tudi ko je ta že odrasel in ima svojo družino (in ga ne spusti v svet), je v tem odnosu nekaj narobe. Mama si mora ob opori moža in tudi sama najti načine, da preboli (naraven) odhod otroka, sama pa si osmisli življenje tudi še s čim drugim. Koliko je vaš mož mamin čustveni partner? In koliko ga ta mama ne spusti? Tudi vaš mož s tem,da se je in se bo še bolj odločil za vas in za vajino družino, mame ne bo izgubil in vaša tašča ne bo izgubila svojega sina, bo pa moral mož pri tem zavzeti odločno držo in se postaviti na vašo stran in mnoge odnose z vami oz. z njo peljati drugače kot to počne sedaj. Za to je odgovoren on. Tudi s svojo mamo naj se pomeni sam in ji postavi neke meje (kar je še težje, ker živite skupaj), vi pa se s taščo ne zapletajte v prepire in dokazovanja. To je izključno moževa naloga. Vsak od vaju naj po vajinem skupnem dogovoru uredi s svojimi starši meje do kje posegati v novo družino, tudi glede pranja perila, kosila, obiskov, vzgoje vnukov in časa, ki jih bodo otroci preživeli pri njih... Na prvem mestu sta vidva in vajina družina, vajine potrebe in želje. Za starše naj otroci poskrbijo predvsem v smislu zdravstene pomoči in nujnih stvari, ki jih ne zmorejo sami, niso pa otroci dolžni skrbeti za to, ker je staršem dolgčas, ker si ne najdejo prijateljev, hobijev in si namesto tega "lastijo" odraslega otroka. To pa je problem staršev in njihova odgovornost, da te stvari rešijo in s tem pomagajo svojemu (odraslemu) otroku, da lahko zaživi svoje življenje.

Vidva sta zdaj v zelo napornem in zelo lepem obdobju, ko sta dočakala dojenčka in imata možnost, da vaju otrok še bolj poveže. Verjamem, da so s tem povezane tudi mnoge stiske, toda ravno zdaj imata tudi priložnost, da se začneta o tem odprto in iskreno pogovarjati.Povabite moža v odnos, spregovorite mu o svojih doživljanjih, jezi,strahovih in bolečinah, kaj doživljate in kako se počutite ob njegovem ravnanju (brez obtoževanja), kaj si želite in kako vam lahko on ob tem pomaga. Vztrajajte v tem, da nekaj spremenita, kajti situacija za vas je zelo boleča, ni vam treba v tem tiho trpeti in upati,da bo bolje. Tukaj je še dojenček,ki to stisko, ki je v vas in med vama z možem tudi zelo čuti in verjamem, da mu želite prihraniti marsikatero (vam zelo poznano) boleče vzdušje, zato bosta vidva kot starša in kot zakonca naredila korak naprej.Če ne bo šlo drugače, si bosta poiskala strokovno pomoč. Prepričana pa sem,da vidva to zmoreta.

Verjamem, da je težko,nemogoče,toda vseeno razmišljajta tudi o selitvi - povsem na svoje.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar NevaM 20 Maj 2009 15:23

Z vsem spoštovanjem ga. DImec, ampak to, kar ste napisali je le teorija. Lepo zveni, zelo lepo in lepo je slišat, ko si ranjen, ampak na žalost je to situacija, ki ima samo en izhod. Jaz sem ga morala ubrati. S sinom sem odšla od partnerja (pa bi si celo upala reči od taščinega partnerja in en svojega). Otroka je imel z menoj, čustven partner pa ni bil moj, ampak njen. In, ko sem brala to zgodbo...spet mi je nazaj prišlo vse trpljenje, ki sem ga doživljala v tisti hiši. Vse dokler nisem šla...

Pa še to moram napisati: nekatere matere tega ne počno nezavedno in bi jih samo moreli predočiti s tem njihovim početjem. Nekatere to počno zavedno, namensko in še presneto dobro vejo kaj počnejo. In vejo tudi, da bodo zmagale. Vejo, ker tega ne počno prvič. Počele so že prej. Že od rojstva svojega otroka...Korak za korakom ga naredijo čustvenega kriplja, vse z namenom, da bi jih vsaj en v življenju resnično ljubil.

Žalostno, a resnično.

lep dan vam želim.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Anda 20 Maj 2009 16:31

Draga MeliG!

Čisto na kratko vam povem BEŽITE! Sama živim v isti hiši s taščo in tastom. Imam velike probleme, ki so me skoraj stale zakona. Še ni končana moja bitka za moj zakon. Preberite si moje pisanje pod naslovom Pomoč!.

In še enkrat BEŽITE!

Lp Andreja

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 20 Maj 2009 16:42

Spoštovani!

Kar nekaj časa ste čakali na odgovor in medtem se je situacija močno spremenila. Presenetili ste s hitro in odločno reakcijo, da ste z otrokom odšli od moža. (Ne vemo koliko je ob tem presenečen, šokiran in prizadet tudi vaš mož, ki verjetno česa takega ni pričakoval,predvsem pa ne tako na hitro.) Vaša odločitev je vaša in imate do nje vso pravico. In vas v tem tudi podpiram, kajti če mož ne želi sodelovati in se spreminjati, vam ni potrebno v nedogled vztrajati v odnosu, ki ne vodi nikamor. Ne vem pa koliko ste ga pred tem skušala prepričati, da si poiščeta strokovno pomoč,koliko časa je že od tega,ko ste odšla, kako je reagiral vaš mož, koliko sta se morda že začela pogrešati in koliko vas je oz.vas bo še snubil nazaj, obljubljal vse mogoče, da se bo spremenil in koliko bi vi morda čez čas lahko podlegla tem obljubam in moledovanjem. Prav čutite, da tak odnos za vas ni zadovoljujoč in da želite in upravičeno pričakujete od moža več. Njegova odgovornost pa je, da se odloči in nekaj v resnici tudi ukrene. Kakorkoli, še vedno pa bosta morala sodelovati kot starša.

Verjamem, da sem vam s prvim odgovorom prebudila še povsem sveže bolečine in stiske. Iz vašega drugega pisma veje polno jeze, prizadetosti in bolečine, ki ste jo v tem odnosu dolgo doživljali, na koncu pa je polno besa in prezira do mater, ki si v želji, da bi bile dobre mame (in v nemoči svoje stiske, ko si ne znajo najti čustvene opore v možu oz. v drugih odraslih odnosih) najdejo čustvene partnerje kar v otrocih. To je zloraba otroka in odgovornost mame je, da poskrbi za razmejitve.

Vse dobro vam želim in pogumno naprej.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar NevaM 21 Maj 2009 09:48

Pozdravljeni,

ker mislim, da je prišlo do zmede pri nikih, moram popraviti in vam odgovoriti :-). Torej, jaz sem samo mimoidoča in sem pristavila svoje mnenje. Nisem avtorica prvega pisma :-).

Pa, da še poskusim odgovoriti:
Ko sem jaz hotela strokovno pomoč, da rešim najino vezo, je vso možnost za storokovnjake odklanjal in negiral potrebo po pomoči. Na pomoč je klical svojo mamo, ki pa je že od vsega začetka delala na tem, da bi jaz sedela v kotu, ona pa dominirala v našem življenju. Ko sem zaradi fizične oslabelosti po porodu (odpovedala mi je tudi ščitnica) bila na robu prepada, ko so se kolapsi vrstili, neprespannim nočem pa ni bilo konca, sem ga prosila, če lahko grem k zdravniku, češ, da ne vem kaj je z menoj, ampak da se počutim grozno, mi je samo odvrnil, da je on edin zdravnik, ki bo meni pomagal...Mogoče se to res ne vidi iz pisane besede, ampak to je bila grožnja v smislu, da naj malo več prenesem-ker to njegova mama je (kljub temu, da je rodila samo 1x, imela netežavno nosečnost in lahek porod).

Ko sem mu večkrat ponavljala, da ga prosim, da gremo od tam, mu jokala, ga dobesedno moledovala, je ostajal mrtvo hladen. 1x mi je celo rekel, da bo on tam, kjer je njegova družina. Ampak njegova družina sta njegova mami in oči in ne midva s sinom...

1x sva se nekaj pogovarjala in sem mu rekla, da mora razumet, da jaz nisem njegova mati in da nisem kot njegova mati. Izbruhnil je in mi rekel, da zato me pa ne ljubi, ker nisem takšna kot njegova mati (z nama je pa bil 3 mesece star otrok, ki si ga je predvsem on želel).

Naj strnem. ko me je prvič udaril (ker mu je mama tako rekla in to je celo pred mamo naredil), sem spakirala sinove stvari in odšla. Nisem se vračala. Nikoli se ne bi več vrnila. Prebrala sem mnogo literature, ko sem mislila, da še lahko rešim najino vezo (Reševanje odnosov, Ljubezen ni dovolj, Življenje v zlati kletki- sicer sem naslove že pozabila, je že nakj časa od takrat) vse na tematiko pretiranje materine ljubezni in posledice na otrocih. Recimo, da sem dobila v teh knjigah odgovore zakaj se mi je to zgodilo, že od začetka so se kazali simptomi, pa jih nisem videla. In kar je najpomembneje, dobila sem smernice in vem na kaj moram biti pozorna pri sinovi vzgoji, da ne bi še en človek popolnoma čustveno stagniral zaradi materinih lovk. Ponosna sem, ker je moj sin takšen, da se mi zna upreti, da zna reči tudi NE moji ljubezni (ko se mu pač ni za cartat, ali ko mu ni za biti ob meni, gre pač stran, ali mi celo reče, naj ga pustim pri miru- pa ne v jezi, ampak čisto mirno, kot je normalno). To varovalko sem v njemu vzgojila zato, če se slučajno jaz ne bi mogla obvladati :-).

Lep dan vam želim.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar tutjs 21 Maj 2009 10:46

Draga MeliG!

Predvidevam, da se odgovor gospe Dimec nanaša na vaš odhod od moža. V tem primeru vam lahko samo čestitam!
Vaš mož je zadrt mamin sinko. Čustva, katera so namenjena partnerski vezi, zaseda mati. Dokler se človek tega ne zave, niti potrebe nima, da bi kaj spremenil. Saj nas mora stvar najprej žuliti, šele potem se jo želimo znebiti. Maminih sinčkov (to so čustveni odvisneži od mater) pa nič ne žuli, ker imajo vse potrebe zadovoljene. V odnosu do partnerke izražajo le potrebo po seksu, za kaj globjega pa niso dovolj opremljeni. Zato ne, ker vsa razpoložljiva čustva zaseda mati.
Tu se kaže začaran krog, ki ga sam niti ne želi niti noče preseči. Ker ne čuti, da bi z njim bilo sploh kaj narobe, o zdravljenju partnerske veze niti ne razmišlja. Na jasne in upravičene ženine zahteve gleda kot da si ona nekaj zmišljuje, ker niti ne razume, da bi moral v partnerski odnos investirat čustva, voljo, delo, čas... Tega enostavno ni zmožen, ker ima zasedene vse razpoložljive moči! Zato z maminim sinčkom ne more shajat nobena partnerka z zdravimi potrebami po ljubezni in naklonjenosti.
Ne rečem, da je v tem stanju zabetoniran za celo življenje in da se ne da nič pomagat. Lahko pride kakšna streznitvena situacija... ampak zelo redko uspe tem čustvenim invalidom nadoknaditi vse kar so tekom razvoja izgubili. Tudi po mamini smrti se v čustvenem svetu ne znajdejo, ker večinoma še vedno visijo na posesivnih materah.

Zato pa, vse čestitke za odhod!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar azrae 21 Maj 2009 13:29

Meni se pa zdi, da MeliG in NevaM nista ena in ista ženska.... ...

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 22 Maj 2009 09:52

Res je prišlo do zmede in se opravičujem gospe MeliG in gospe NeviM za zamenjavo. Žal mi je, da sem vaju prizadela. Obema želim, da pogumno vztrajata pri tem, kar čutita in si verjameta, da čutita prav. Zaslužita si kvaliteten odnos in spoštovanje. Tudi vajina otroka. Nasilje v nobenem primeru ni sprejemljivo. Sta pa dobri in pogumni mamici.
Srečno.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar RRjevka 23 Maj 2009 23:01

Meli G, brala sem te že na ringaraji. In tam si povedala še nekaj, kar si tukaj pozabila: tvoj je jasno povedal, že ko si bila noseča da mu ne ti, ne otrok ne pomenita nič, in da lahko kar greš.

Je bilo to zamolčano z namenom, da boš dobila sebi všečne odgovore?

Punca samo pot pod noge, preden postaneš do vsega apatična.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar NevaM 25 Maj 2009 10:05

Prikaži citatRRjevka napisal:
Meli G, brala sem te že na ringaraji. In tam si povedala še nekaj, kar si tukaj pozabila: tvoj je jasno povedal, že ko si bila noseča da mu ne ti, ne otrok ne pomenita nič, in da lahko kar greš.
No, in to isto je tudi meni moj bivši rekel...

Vsi stereotipi o maminih sinčkih, očitno, držijo.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Monja 27 Maj 2009 10:05

Draga MeliG,
svetovala bi da,za dobro tvojega otroka in sebe, čimprej najdeš nadomestno gnezdece,pa čeprav ne bo tako obsežno,najbolj vazno je ,da bo prijetno toplo in predvsem ljubeče do otroka.
Tudi sama sem dolga leta živela z človekom-maminim sinčkom,ki je še po 30 letih zakona vedno upošteval in primerjal mnenja med menoj in njo.Vedno je bila na prvem mestu,pa naj si bo za katerokoli stvar.Taki mamini sinovi niso v svoji otroški dobi dobili dovolj ljubezni od matere in zato se jim vedno bolj posvečajo,ker to od njih želijo dobiti.Ker pa jo niso dobili ,jo tudi ne morejo deliti naprej(tebi in tvojemu otroku)To je začaran krog.Dokler tvoj dragi ne bo uvidel,da se mora odtrgati od matere in znati sprejemati TVOJO ljubezen in jo seveda tudi vračati...ne bo razumevanja.Ti v tem primeru ne moreš ničesar narediti...obrniti-zganiti se mora vse v NJEGOVI glavi.In tudi,če boš odšla,si zapomni,da mu ne bo nič žal za tebe in otroka,ker seveda mu bo ostala tako visoko opevana mati.Vso srečo ti želim,ukreni nekaj zate in za tvojega otroka,ker če boš živela v taki sredini,mu bodo ostale v kasnejši dobi zelo velike posledice,za katere ti bo vedno žal,da jih nisi znala preprečiti.
Imam dosti izkušenj za seboj,zato verjemi mi,da ti želim samo dobro.
Vso srečo obema,Monja

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh