Enkrat v življenju

Pogosto prebiram forum, tokrat pa sem se odločil, da nekaj napišem tudi sam. Morda se je v podobni situaciji znašel tudi kdo izmed vas in bo razumel, povedal svoj pogled, ki ga bom resnično vesel. Sem v obdobju življenja, ki bi mu mnogi rekli vrhunec. Solidna služba, solidna plača, družina in družba. Če odštejem hipoteko, nikomur nič dolžan. Na pol poti do 40 leta in resnično ne morem reči, da mi karkoli zares manjka. Partnerka super v vseh pogledih, seveda pridejo tudi težave, ampak krmariva, zagotovo prav nič slabše kot katerikoli drug par. Ali jo ljubim? Seveda jo! Sem ljubil že kdaj prej? SEM. Bilo je prezgodaj, učila sva se skupnih korakov v odraslost, pot, ki sva jo morala prehoditi ni bila ista, ni bila vzporedna, zato sva se po nekaj letih razšla, vedoč, da sva za skupaj, vedoč, da dolgoročno imava iste cilje in gojiva iste vrednote. Bežno sva še “v stiku”, digitalno, brez pogovora, skoraj brez kontakta, zgolj opazujoč en drugega in z zavedanjem “da še vedno sva, obstajava”. Opazujeva življenje eden drugega in sva oz. sem pomirjen, da sva oba v redu, v redu v svetu v katerega sva zaplula. A ne skupaj! Ko sva se pred leti poslovila, sva si povedala, da sva prepričana, da je nekje v priložnosti zagotovo čas, ki čaka naju. Sam bom vesel, če bo ta čas prišel, četudi takrat ko bova stara in sama, ne morem pa reči, da ta trenutek vsak dan čakam in da je pogoj za moje sedanje življenje. Preprosto sem neskončno hvaležen, da sva si bila dana v preteklosti. Nekaj skupnih let z njo mi je dalo življenje, vse ostalo, kar doživljam v življenju je dodatek k temu. Seveda takšen, ki se mu ne bi odpovedal za nič na svetu (družina, otroci…), pa vendar je del življenja z njo nekaj kar nosim globoko v srcu in mi daje še vedno neskončno veliko energije, ko jo najbolj potrebujem. Vem, da doživljava enako, občasen bežen kontakt z ene in druge strani in preprost šesti čut to potrjujeta. V redu sva! Morda bova enkrat (spet) v redu skupaj. Mogoče kdo od vas razume, vesel bom vaše izkušnje.

Spoštovani,

ker sprašujete po podobnih izkušnjah in niste izpostavili problema ali vprašanja, tudi jaz le delim vaš zapis.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Jaz vas razumem. Imam čisto enak primer. S tem moškim bom nekoč skupaj ne vem kdaj,na stara leta ali v drugem življenju. Na meni je pustil globok vtis

Tudi jaz in moj bivši sva na istem, občasna srečanja, občasen sms, prej smo skupaj na morje hodili vsak s svojo družino, prijatelja sva, ki imava skupno preteklost, tudi ljubezen ni izpuhtela v zrak, še vedno je tam nekje zakopana globoko v srcu. Mogoče kdaj v prihodnosti…..

Ne, ne razunem vas. Bivso ste postavili na piadestal kot neko relikvijo in fantazijo iz preteklosti, ki je hkrati tudi mozna prihodnost. Zdajsnja partnerka je pa super, a nekaj manjka. Samoumevna vam je. Razmislite stvarno in nehajte fantazirat. Ni prevec romanticno. Je to morda beg domisljije, ker doma nekaj ne stima. Ko nekdo rece, da je sicer doma super, ampak… Takrat vem, da je dalec od super… Malo vec iskrenosti…

Ne razumem točno. Torej niste več s to partnerko imate pa skupaj otroke, če prav razumem. Mogoče pa boste še skupaj puščate odprte možnosti. Ali imate drugo parrnerko pa imate prvotno za rezervo.

Ojla.
Čeprav tvoj zapis nima ne neke glave ne repa, vem kaj želiš povedati. To sem doživela Oz. Doživljam. Isto ga še vedno čutim, vem, da je tam nekje… A nikoli ne bova skupaj, zaradi družine, ki je nihče ne želi zapustiti. Vendar ni čar v tem, da si na stara leta skupaj. Čar je, da sta skupaj v mladih letih in se mogoče kaj doživita.. Daj kontaktirajte jo, toliko, da vesta da sta se vedno tam en za drugega… Včasih je samo malo treba.

Razumem, vsi imamo nekoga za katerega ni bil cas. Ker smo bili premladi, ker pac ni bil cas. Verjetno je z razlogom nekdo ex. Ker ce bi bil pravi ne bi bil nekdanji. To je svet domisljije, ko povelicujemo nekoga, nekaj, morda zato ker hrepenimo po necem vec. Ali pa zato ker smo v globalu pozresni, nezadovoljni. Bodi hvalezen za vse kar imas in ta domisljijski svet prenesi na trenutno stanje, povelicuj svojo partnerko in uzivaj v njej. Pa morda ne bos vec iskal tisto nekaj vec. Ker velikokrat tisto nekaj vec obstaja samo v glavi.

Z vsem spoštovanjem ampak to je hinavsko do zdajšnje žene. Jaz že ne bi hotela biti s partnerjem, ki skrivaj sanjari o drugi. Kakor za koga – zame je to neke vrste varanje. Tudi meni je žal za nekom iz preteklosti. Imela sva 17 let, ko sva nekaj poskušala. Zdaj je poročen z mojo znanko. Krasen človek je. Dal pa je skozi tudi nekaj zelo težkih stvari in takrat je bila ob njem zdajšnja žena. Vem, da mu je pomagala veliko in stala ob strani. To ju je zbližalo. Jaz mu ne bi mogla, ker nisem tak tip. Ja, mi je žal, da nisem jaz njegova žena. Imam pa tudi jaz moža in mi na kraj pameti ne pade, da bi bila tako nespoštljiva do njega, da bi sanjarila o drugem. Eden pred mano ti je lepo napisal – ugotovi kaj ti manjka doma, da te vleče drugam.

Z nobenim si ne zelim več biti, vsak se mi je zameril….

Po opisu sem pomislila, da si moj bivši fant 🙂 Če si ali pa nisi, razumem te, vem kaj čutiš, si domišljaš. V življenju moramo imeti neke fantazije, k njim se zatečemo, ko nam je hudo. In te, ki jih opisuješ so res lepe, globoke… <3 In jaz sem prepričana da, ko si nekaj močno želiš, v nekaj verjameš, o nečem veliko razmišljaš, se to tudi zgodi (the secret pa to).

Either act or forget. Sprasevati se “kaj pa ce..” nima smisla. Vedno obzalujemo stvari, ki jih nismo naredili – ziveti brez obzalovanj pa ni lahko, zahteva svojo mero poguma, je pa na dolgi rok zelo osvobajajoce…

P.s. sem (bila) v enaki situaciji.

Poznam to…vsak s svojim partnerjem, kmalu postali družba…naporno, za nama je bila zgodovina, obnovila sva jo…jaz nisem zmogla, končala zadevo, naslednji dan je naredil samomor. Do konca življenja ga bom jmela na vesti. Partner je izvedel, ko je oseba umrla, pokrpala sva odnos,a jaz vsak dan nosim to breme smrti

Mar ti ni težko živeti tako? Če do svoje žene ne čutiš ljubezni, ji pusti svobodo.
Pogovori se z nesojeno in naredi plan. Daj obema (sebi in njej ) možnost za nov začetek, leta minevajo hitro, kot si že sam opazil in če si jo imel vsa ta leta v srcu, se to verjetno ne bo spremenilo.

Moja zgodba je podobna, še dans se tepem, da ga nisem vzela nazaj, nekje nas ta ego v življenju tako izigra, da nismo sposobni videt kaj je dobro in kaj slabo. Zdaj sva oba v povprečnih vezah, bila sva pa v odlični. Kaj naju je razdvojilo. okolica in kaj bodo ljudje rekli. Ljubila sva se z dušo in telesom, ampak…Če je po letu z drugo rekel, da ona nikoli ne bo ja, ne more me nadomestiti, pa vendar z njo pričakuje otrok po 1,5 leta, čeprav je še leto nazaj hodil, bil neiskren do nje, jo varal (ženska vse to ve) ampak se je odločila, da ga obdrži. Jaz sem se seveda temu umaknila…Kako se bo razvilo pa bo pokazal čas…Midva sicer že pol leta nisva v kontaktu, upam, da še bova kdaj. Ga pa čutim…tudi n mene. Morda pa nekje nekoč…

Te razumem. Vendar bo pa tole z leti odplavalo..

Ista zgodba pri meni. Tu in tam se “digitalno” pozdraviva, poklepetava, sicer živiva vsak svoje življenje z družino ki nama obema veliko pomeni. Ja, takrat sva bila premlada…taki občutki, ljubezen, so resnično poslani od nekje tam zgoraj in tega ne doživi vsak. Res je, včasih si ne morem pomagati in se tudi za trenutek prepustim sanjam kako bi bilo če bi bilo…teža občutkov je včasih premočna, sploh ko so prazniki, obletnice, pridejo čustva in misli na plano. Tisti ki govorite da ne razumete, bolje da ste tiho, ker niste doživeli takih čustev, verjemite, tako živeti je zelo težko, obsojati pa je enostavno. In tudi sama bi govorila enako, da ne razumem, če se mi taka ljubezen ne bi zgodila.

Joj, ženske pa saj sploh ne morete brez sanjarjenja. Lažje vam je fantazirata o neki daljni, veliki ljubezni , ki najbrž to sploh nikoli ni bila, kot pa se potruditi, da polno zaživite z nekom, ki je ob vas. Res pa je, da v tem primeru to velja tudi za avtorja.

Vprasajte se zakaj je vaša fantazija iz preteklosti postala bivša?  bivša z razlogom, ker nista mogla sfolgati! Zelo nespoštljivo do vaše trenutne žene, ki vas še vedno prenaša… vsi samo fantazirate, ne znate pa nič ukreniti…luzerji res

Vem kako se počutiš… Tudi jaz sem se razšla z bivšim že uf pred leti, vendar je bil on edini, ki sem ga zares ljubila. Še vedno je nekje v mojem srcu, čeprav imava vsak svoje življenje. Razšla sva se, ker sva imela različne želje za prihodnost in skupaj na dolgi rok ne bi bila srečna. Mogoče se kdaj še srečava… Pred časom se slišala, da sta tako po 10 letih od razhoda prišla skupaj znanka in njen bivši. Zdaj je noseča, srečna sta. Je pa taradi nje ta moški zapustil takratno partnerko… Ampak vedno se vse zgodi z razlogom.