Ali delam kaj narobe? Ali zgolj nimam sreče s partnerji?
Pozdravljeni,
letos bom dopolnila 36 let in v svojem življenju sem imela že nekaj resnih zvez. Vsaka, ki se je končala, je imela nek smiseln razlog za zaključek. In hvaležna sem za izkušnje, ki sem jih odnesla. Občutek imam, da sem po 30tem letu tudi izjemno osebnostno zrasla in dozorela, na čemer sem tudi intenzivno delala, saj sem se zavedala svojih preteklih napak (pretirano podrejanje partnerju, pomanjkanje hobijev in lastnih interesov, pretirano analiziranje vsake situacije, nezadovoljstvo sama s sabo, itd).
Sploh slednje (nezadovoljstvo sama s sabo in nesamozavest) izhaja iz mojega travmatičnega otroštva oz preteklosti zavoljo družinske situacije (motnja hranjenja, depresija, poskusi samomora). Od cca 20-30 leta sem obiskovala psihoterapijo, se tudi zdravila za depresijo in uspešno prebrodila vse.
V zadnjih letih, sem postala zelo previdna pri novih zvezah. Odprta sem sicer za vsa poznanstva, ampak selektivna s kom se želim bolje spoznati. Naučila sem se prepoznati nezdrave vzorce in alarme. Želim si resne zveze, poroke in družine. Zato pač enostavno ne nadaljujem odnosov, kjer si moški želijo zgolj občasnega seksa.
Fokus sem začela dajati tudi nase: imam veliko hobijev, uspešno kariero, stabilen socialni krog in na splošno razgibano ter aktivno življenje. Sposobna sem kompromisev in prilagajanj, ampak ne več na račun mojih esencialnih vrednot. Ne zanemarjam več svojih potreb in sem pri komuniciranju tudi iskrena.
Po naravi sem tudi izjemno empatična in premorem veliko razumevanja za situacije drugih ljudi. Vsi imamo svoja bremena, četudi jih ne pokažemo.
Pred kratkim se je z menoj razšel moj zadnji partner (skupaj sva bila 8 mesecev). Zame je bilo izjemno presenečenje, ker je bilo do zadnjega dne vse super. Najin odnos je bil ljubeč, iskren in poln zaupanja. Najin preživet čas skupaj je bil vsakič znova mala pravljica za oba. Spolnost odlična. Pritiskov nanj nisem izvajala, saj verjamem da odnosov ne moreš prisilno pospešiti. Vedno sva bila sproščena drug ob drugem, pričakovanja so bila tudi jasno skomunicirana (jaz da si želim resne zveze in on, da tudi). Toda nekega dne je ugotovil, da mu nekaj manjka, da ni zaljubljen, da ne ve kaj hoče, da sem predobra zanj. Seveda sem ga izpustila, saj se ne bom borila za nekoga, ki me ne želi. Ampak šok je bil vseeno velik, saj tega nisem pričakovala.
Zato sedaj razmišljam ali je mogoče še vedno “kaj narobe” v mojih vzorcih? Ali delam kaj narobe? Ali mogoče še vedno nisem izboljšala česa, kar bi bilo dosti ključno? So mogoče še kakšne druge stvari na katere ne pomislim? Ali zgolj nimam sreče?
Pri svojih letih si namreč res želim spoznati partnerja s katerim bi poizkusila imeti družino. In danes je tudi izjemno težko spoznavati nove ljudi, ne glede na to koliko različnih aktivnosti imam v življenju.
Spoštovani,
Najprej bravo za opravljene ogromne korake osebnostne rasti in rešitev težav, ki so koreninile v otroštvu.
Določene nianse sicer prepoznam iz vašega zapisa, vendar imam za tehtnejši odgovor na vaše konkretno vprašanje premalo informacij. Moral bi podrobneje poznati partnerjevo zgodbo, njegovo vedenje, njegova sporočila, pa vašo zgodbo, katere brazgotine iz otroštva so pri vas ostale. Kakšna brazgotina vedno ostane in mogoče tega niti ni potrebno »izboljševati«, ampak sprejeti. Pa kakšna je bila dinamika vajine zveze. Pa kako to, da niste prej prepoznali signalov, da nekaj ne štima. Ali jih je partner spretno skrival ali pa ste jih vi iz nekega razloga spregledali. Prepričan sem, da se partner ni v enem dnevu iz popolne pravljice premislil in zapustil vezo. Pa želel bi razumeti na kakšen način iščete partnerja in kakšne lastnosti po vašem ima ‘kvaliteten’ moški. Skratka, če želite tehtnejši odgovor, ga najbrž lahko dobite pri svojem terapevtu. Seveda ste kadarkoli dobrodošli tudi pri meni in bova v nekaj pogovorih ugotovila kaj je v ozadju razhoda in kako je mogoče pospešiti iskanje partnerja.
Kar se tiče omenjenih nians iz vašega zapisa. V eventualnem pogovoru z vami bi preveril ali mogoče ne zasledujete popolnosti v življenju. Osnova za to moje vprašanje bi bil način kako ste opisali tako svoj terapevtski napredek kot zadnjo partnersko vezo. Vaši opisi opisujejo odličnost, pravljico, izjemnost, odnos ljubeč, iskren in poln zaupanja …. Hkrati v nadaljevanju vprašate: »Ali mogoče še vedno nisem izboljšala česa …« Od tukaj moja hipoteza, da je mogoče, da zasledujete popolnost in pri sebi in v odnosu. In fokus na popolnost oziroma strah pred lastno nepopolnostjo lahko otežuje vzpostavljanje ter vzdrževanje bližine. To bi lahko tudi pojasnilo kako, da v stiku s partnerjem niste zaznali, da nekaj ne štima. Ampak kot rečeno, to je samo hipoteza, ki bi jo bilo potrebno preveriti v okviru psihoterapije.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Pozdravljeni,
hvala za vaš odgovor.
Če najprej odgovorim glede predpostavke o lovljenju popolnosti: priznam, da je izredno zanimiva. Po razmisleku bi rekla, da je ne lovim, saj tudi moj zadnji partner ni bil princ na belem konju. Niti nisem jaz princesa. Ampak je najin odnos imel določene kvalitete, ki sem jih izjemno cenila. Mogoče je bil moj opis s “pravljičnostjo” malce pretiran, ker ni bilo vse rožnato. Načeloma povzemam zgodbe precej intenzivno in doživeto. 🙂 Pa težko je v enem sporočilu napisati vse. 😉
Niti ne iščem pravljice ali princa. Zavedam se, da imamo vsi napake, stare brazgotine (kot ste sami napisali), ki terjajo sprejemanje.
Moj zadnji partner je v tem obdobju šel čez postopek deljenja skrbništva in premoženja s svojo nekdanjo partnerko. Zadeva se je vlekla leta, tudi tekom najine zveze. Vsekakor je najin odnos postavljala na preizkušnjo. Od njega je ta proces terjal veliko energije in časa. Ker imam precej razgibano življenje me to ni izjemno motilo: če boš imel čas in voljo zame, boš imel. Če ne, imam polno stvari, ki jih lahko počnem. Tako, da neke zamere nisem nosila (v kolikor se nisva uspela dogovoriti). Na svet poskušam gledati iz pozitivne plati 🙂
Imela sva nekaj pogovorov o najinih pričakovanjih: kaj si kdo želi, išče, itd. Bili so brutalni pogovori, ampak ne bežim od težkih debat, ker mislim da so pomembne. Zaključki teh pogovorov so bili čisti in jasni, sprejemljivi za oba. Skupaj sva se veselila trenutka, ko bo njegov proces delitve z nekdanjo partnerko zaključen, saj naj bi bile potem stvari lažje. Planirala sva skupne počitnice.
Zavedam se, da je ta njegova situacija bila zanj izjemno naporna. Vedno sem mu bila v podporo. In nonstop mi je razlagal kako sem edina svetla točka v njegovem življenju, zatočišče, oseba ob kateri je lahko on….
In najin skupaj preživet čas je bil res super. Vedno sva ga užila do konca.
Meni on ni bil edina svetla točka v življenju, ker sem se naučila, da mi partnerstvo ni (več) bistvo in vse v življenju. Svojo energijo črpam iz sebe in aktivnosti. Zato je seveda sedaj razhod tudi emocionalno lažji zame.
Kvalitetem ki jih iščem pri partnerju se mi zdijo precej osnovne: zaupanje, iskrenost, spoštovanje, zanesljivost, ljubečnost.
V odnose ne grem naivna in ne pričakujem popolnosti. Na koncu dneva je tudi sama ne morem dati. Želim si zgolj nekoga, ki si bo želel hoditi ob menoj po tej poti. Včasih bo luknjasta, ravna, ovinkasta, polna vzponov, spustov… Razgibana pač. Kot je življenje 🙂