Kjer koli se nahajam, družba, služba, prireditve, sodelovanja, se mi pojavlja notranji občutek nesprejetosti. In to že vse od otroštva. Pojavlja se mi tudi doma včasih med svojimi družinskimi člani. Občutek je podoben eni nalepki , ki je pripeta name. Rada bi rešila to. Sprašujem se o resničnosti in lažnosti tega občutka . V reali nisem ravno neka močno zaželjena družba drugim . Obupano in osamljeno se ne počutim .

Spoštovani,

že kot majhni otroci si glede na odnose s pomembnimi osebami (običajno starši) zgradimo sistem prepičanj o sebi. Ta prepričanja delujejo natančno tako kot ste opisali – kot, da bi na sebi nosili nalepke kakšni smo. Recimo ali smo globoko v sebi dobri, vredni in pomembni ali obratno, slabi in nezaželeni. Skoraj bi se upal staviti, da vas mama ni veliko ljubčkala, cartala in hvalila. Kasneje svoj življenjski scenarij peljemo tako, da potrjuje ta naša prepričanja. Recimo si izberemo družbo, ki potrjuje prepričanje, da nismo vredni. Pa tudi sami se lahko obnašamo tako, da dosežemo isti občutek.Ta globoka prepičanja ste zgradli, ko ste bli stari med 2 in 7 let. Takrat so imela svoj smisel, danes pa motijo kvaliteto življenja in vemo, da niso resnična. Kot majhen otrok pač niste mogli drugače razumeti sveta in svoje vloge v njem. Dobra novica je, da so že mnogi taka prepričanja spremenili v okviru dobre psihoterapije. Zakaj se ne bi za to odločili tudi vi?

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Tudi jaz sem imela podobno tezavo, imela sem eno prijateljico, kamor koli sem prisla so se me ljudje izogibali, niso me sprejeli v druzbo. Pocutila sem se nevredno. V srednji soli so se vsi grupirali a jaz sem ostala sama. Doma so rekli, da druzba je minljiva, da je ne rabim… to se je vleklo vse do 20ga leta. Osamljena in odrinjena. Nadaljevalo se je tudi v drugi sluzbi in v nekem trenutku mi je bilo tega dovolj. Bila sem izjemno sramezljiva in brez samozavesti, da mi je nekdo naklonil kompliment sem zardela in nisem verjela. Pocutila sem se izjemno butasto v svoji kozi. Potem sem sama pri sebi zelela spremembo, zelela sem biti kot drugi v sluzbi polni zdrave samozaveti in imuni na negativn komentarje. Pocasi a vztrajno sem delala na sebi, izboljsala sem svoje komunikacijske sposobnosti, telovadila sem in se zadrzevala v naravi, v sluzbi sem se zelo trudila in bila marljiva, in evo v neki tocki so me ljudje opazili. Pocasi so prihajale pohvale (ja tocno tiste, ki jih prej nisem nikoli slisala niti v otrostvu). Ceprav se butasto slisi ampak to je vsaj meni pomagalo pri samozavesti. In po nekaj letih nimam vec tezav, brez problema se vkljucim v katerokoli druzbo, postala sem izjemno komunikativna (prej sem komaj iz sebe izpraskala nekaj besed), koncno se v druzbi in telesu pocutim dobro. Nimam vec takih tezav, ampak sem mprala v prvi meri spremeniti sebe in svoj pogled na svet.

V bistvu so že v OŠ bili do mene sovrstniki zlobni. Starši me niso zaščitili, sedaj bi zagtovo ukrepala sama za mojega otroka v isti situaciji z odvetnikom. V SŠ in med študijem nisem ohranila prijateljstev. Sedaj sem že nekaj let brezposelna, izgubila sem tudi osebo, za katero sem verjela da je moj prijatelj, pa se mi zdi da sem mu nasedla, da me v resnici ni maral. In za piko na i, mi je letos zdravnik medicine dela uničil iz zlobe možnost zaposlitve, ki bi me rešila pekla in bi vsaj v služo hodila. Dosti manj sem negativna ko nekaj konkretno počnem in se utrudim. Zdravnik je iz zlobe zavlačeval pregled in me je delodajlec odpustil po smsu. Torej sem spet ko neka spaka izpadla ker so zlobni drugi. In zame na tem svetu ni več tolažbe. Nič me ne veseli, vse mi je muka. Zvečer ne morem zaspat, ponoči se zbujam, zavedam se, da sem vsak dan starejša in odveč v tem svetu. Zares je vse sivo. Ne nočem več živet tako, niti današnjega dne ne. Rada bi ta moment šla delat v službo kjer bi lahko zdržala brez mobinga ( tega imamo tudi dosti v službah) 8-12 ur in bila zadovoljna in imela svojo finančno varnost. V ničemer nimam utehe in sem besna, utrujena od tega.