Najdi forum

Partner pod vplivom svoje sestre

Prvič v življenju se soočam z vsesplošnim sindrom “mamin sine”, tokrat v malo drugačni obliki – problem ni mama, ampak sestra. Generalno gledano so vse vloge v njegovi družini popolnoma nore – čustveno odsoten oče, hladna mama, posesivna in ljubosumna sestra, partner ki mami čustveno nadomešča moža…

S partnerjem (40 let) sva se takoj preselila k njemu (živi v hiši zraven staršev). Odnosi z njegovimi starši niso bili topli, vendar nekih težav ni bilo. Pač tisto, ko čutiš da si toleriran, ne pa zares sprejet.

Po selitvi sem opazila, da je z njimi preživel skoraj vsak prost trenutek. Zmotilo me je, da se je pred njimi obnašal drugače, kot otrok, z očitno potrebo po tem da jim ustreže, pomaga, ugodi kapricam, tudi če ima sam pomemben opravek in celo takrat, ko od njega niso zahtevali sploh ničesar.
Partnerjev odnos do mame se je izkazal za obsesijo, nenehno je gledal čez okno, če jo bo kje videl, ves čas v skrbeh zanjo. Z očetom sploh ni govoril, enako je zahteval od mene in tudi sama nisem vedela kako naj ravnam, skratka, cela štala. Mama pa čustveno distancirana, hladna, čeprav mu je vsak dan nosila kosilo (nikoli se ni naučil kuhati), mu kupovala obleke, prala perilo,…

Čutila sem, da je partnerjeva prioriteta njegova primarna družina, ne pa midva. Med tem ko je tekal za njihovimi opravki, svojimi hobiji, delom, delanjem uslug za druge, večno utrujen, vedno je bilo nekaj pomembnejšega za opravit… Skratka, namesto da bi uživala v sveži zvezi, sva se začela kregati. Dejansko nama ni uspelo skupaj niti jesti, kaj šele za kak resen pogovor. Poleg tega seksa po selitvi skoraj ni več bilo, ker ni bil sproščen zaradi strahu, da bi naju kdo slišal.
Se je zgodilo, da sva šla na izlet, ampak potem letela hitro nazaj, da doma ne bova prepozna, ker so ga doma “čakali”. Vedno sem bila neodvisna in samostojna, naenkrat pa je bil vsak najin premik odvisen od njegove družine.

Zadnja kaplja čez rob pa je bila njegova sestra. Preden se je odselila, sta se s partnerjem veliko družlia, pač ista družba, hobiji, skupni interesi in projekti. Mama, on in sestra so skupaj hodili na dopust in izlete.
Še preden sva se spoznali, me je preverjala na socialnih omrežjih, na Facebooku je imela celo manjši ljubosumni izpad, ko me je začela napadat, da ona svojega brata pozna bolje od mene. Alarmi so mi zapiskali, ko me je znanka opozorila, naj se pazim njegove sestre, ker partner ne bo sposoben prave zveze, dokler bo poleg njega njegova sestra. Ker se mi je zdelo, da se partner zaveda njenih manj laskavih lastnosti me ni pretirano skrbelo, ona pa tudi ni povedala več kot to.

Potem pa se je sestra preselila nazaj. Vsakič ko smo bili vsi trije skupaj, je partnerju solila pamet, ga podcenjevala, kritizirala in bila pač tečna sestra… V to se nisem vtikala, me je pa razkurilo, ko je pri teh letih (!) začela tožarit mami od načina kako pelje, kaj govori… mislim, kaj smo, v vrtcu? Ljubosumje, posesivnost, kontrola, poniževanje, otročje igre (in to pri njenih 35 letih!).

Na začetku sva se kljub temu povezali (vsaj tako sem mislila), ker sva imeli kar nekaj podobnih interesov. Dokler ni vsega, kar sem ji povedala izkrivila in uporabila proti meni, da me je pred družino prikazala kot totalno zmešano in še manipulatorko. Res me je prizadela in od takrat več nisva govorili. S partnerjem sva se skregala, ker je on želel celo stvar pomesti pod preprogo, jo zagovarjal, okrivil mene, ker sem ji sploh govorila o sebi… Celo stvar hotel prikazati, kot da pretiravam, iskal opravičilo in v takem vedenju ni videl problema. Njemu je bilo očitno vse to normalno. Šele veliko pozneje je priznal, da ste se obe, mama in sestra precej vtikali, vendar je to pred mano prikril.

Hotela sem živeti z njim, ne pa z njegovo manipulativno družino, pod njihovim vplivom. Dobila sem pa cel paket, ker je o vseh “najinih” načrtih in dogovorih spraševal mamo in sestro – kakor so rekle one, tako je bilo. Pa mama še ne toliko, sestra pa se je pošteno potrudila da naju spravi narazen. Po slabem letu, poslušanja praznih obljub, da bo drugače in še dveh otročjih scenah z njegovo sestro, mi je bilo dovolj te norosti in sem spakirala kufre.

Mislim, da se je cel čas zavedal, vendar se ni zmogel postaviti zase. Takrat se je soočil s sestro in prekinil komunikacijo. Če se me nebi ta leta oklepal, bi tudi sama že zdavnaj prekinila stike in šla naprej. Tako pa sva lani zopet pristala skupaj kot par, ker sem verjela da se je zbral, odrasel in se nekaj naučil, da se bo potrudil za naju, da bova živela skupaj, celo omenjala sva otroke…

Zdaj sem pa ugotovla, da mi laže in prikriva, da spet govori s sestro (čeprav sem ga sama vzpodbujala naj uredi odnose). Pravi, da je hotel vzpostaviti normalno komunikacijo.
Dokler nisem naletela na sporočila, mi vse je zanikal do zadnjega momenta.
Mene in najine zveze doma ne omenja. Da se še vedno o vse h osebnih stvareh posvetuje z mamo in sestro. Spet je vse enako, sestri spet zaupa vse (samo mene ne omenja), ona pa je do njega spet enako podcenjevalna, kritična, ukazovalna in pač tipično hinavsko manipulira, on pa je tiho in vse to sprejema in je ne postavi na svoje mesto. Sem mislila, da se njegovim več ne da rovariti proti nam, ampak sem se zmotila.

Pravi, da je hotel vzpostaviti nek normalen odnos, kar popolnoma razumem, ne razumem pa, zakaj bi bilo to potrebno skrivati pred mano. Ampak po prebranih sporočilih, mislim, da se ga ne da imeti.

Hotela sva se preseliti stran in zaživeti po svoje, zdaj pa vidim, da on tega ne zmore. Spet je o vseh “najinih” načrtih govori s svojimi, s tem da mene ni upal omeniti niti z besedo.
Ne vem več kdo je tu nor. Kljub temu, da ga imam rada, ne vidim več smisla vztrajati v odnosu, kjer lastni partner dela proti tebi. Zaveda se, da je vse narobe, ampak ne zmore. Pa tudi, kak moški je sploh to? Je res vreden truda?

Samo prijavljeni uporabniki lahko vidijo priponke.

Spoštovani,

vse ste že povedali in sami se boste morali odločiti, ali je to partnerstvo za vas vredno preživljanja vseh opisanih nefunkcionalnosti v vaših in partnerjevih sorodstvenih povezavah. Ker sta za odnos potrebna dva, bi se bilo smiselno najprej vprašati, zakaj vi vztrajate v njem. Svobodni ste in lahko greste. Kaj je torej tisto, kar vas pri partnerju še vedno tako privlači? Ko boste to ugotovili, se boste laže odločili.

Če bi res radi ostali z njim, vam priporočam partnersko terapijo. Ko ste namreč odšli, potem pa ste se vrnili, »ker sem verjela, da se je zbral, odrasel in se nekaj naučil«, je bilo to tako, kot če bi zapustili štiridesetletnega alkoholika, ki je zasvojen, odkar ve zase, ob vrnitvi pa bi pričakovali, da se je zasvojenosti znebil in povrhu še osebnostno zrasel. Tudi pri vašem partnerju gre za zasvojenost, le da ne s substancami, ki bi jih vnašal vase. Drugega kot terapije (lahko tudi individualne, da si vi razbistrite svoje življenjske vrednote) vam ne vem svetovati.

Lepo pozdravljeni,

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

Ne, definitivno nisem več pripravljena preživljati vseh teh norosti. Enostavno ne zmorem več, tudi če bi to sploh še hotela. Eden izmed razlogov, da sem poskušala, je bil ta, da sem ga imela resnično rada. Ne vidim več smisla, očitno on nima namena vlagati v odnos več kot je nujno potrebno, da lahko še naprej ostane v svojem ugodju. Počutim se izčrpano, izdano in dovolj mi je.
Raje bom delala na svoji samopodobi in s tem naredila nekaj koristnega zase.

Moja samozavest je bila (očitno) že prej na nuli, po vsem tem pa je samo še slabša.
Hvala za hiter odgovor!

nova
Uredništvo priporoča

Stan.Ne razume, da sta sedaj VIDVA in oni. Da ni vec sam. In da vidva nista del njih. Edina sansa je, da se odselita in da na nek nacin prekine te bolane odnose, seveda s strokovno pomocjo, sam ne bo uvidel potebe

Joooj k je tle sploh potrebno kakšene debate? Sej si si že sama dala dovolj odgovor, zdej je pa na tebi, da zbereš pogum in spokaš stran. Mej se rada preden se ti zmeša v tej norisnici!

New Report

Close