Ne morem preboleti
Pozdravljeni!
Prosim za nasvet, saj se mi težava vleče že leto dni. Sem mama 3 otrok, s partnerjem sva že 25 let v zvezi. Razumljivo s padci in vzponi. Kljub temu opažam, da se mi nekatere zamere enostavno kopičijo in jih ne morem pozabiti, preboleti. Zadnja je, da sem zanosila. Ni bilo velike diskusije, partner je želel splav. Drugače vedno analizirava in zadeva bolj kot ne steče. Tokrat ni bilo govora. Rekla sem ne, da ne bom zmogla. Zaradi strahu, da grem sama to pot, sem na koncu privolila. Vse skupaj se je zaradi okoliščin zavleklo in sem celo morala pred komisijo. Peče me vest, zakaj se nisem borila, partner mi čustveno sploh ni znal stati ob strani in tako sem sama prebrodila največjo krizo v mojem življenju. Prvi meseci po splavu so bili v zvezi najhujši. Bila sva resno bitko, da bi se razšla, a nama je nakeko uspelo zakrpati prepad med nama…vsaj za nekaj časa. Ko sem ga najbolj potrebovala, me je zaradi svoje strahopetnosti popolnoma pustil na cedilu. Bil je vedno moj najboljši prijatelj, sedaj mu ne zaupam več. V bistvu, ko sem v kakšni stiski si ne želim obrniti najn, predelam sama in to ga spravlja v obup. So tedni, ko sem popolnoma v redu, nasmejana, zadovoljna. Potem pride kakšena situacija (vsak mesec kakšna ali več), ki me spomni, da sem bila noseča, me uniči. Spet podoživim vsa čustva, vse spomine, ko sem zanosila, sam potek splava, ki je bil prav grozen s tabletkami ter nenazadnje partnerjevo ignoranco. Ko je res hudo, se zaprem v sobo in jočem. Partnerja ne pustim blizu, ne želim njegovega čustvovanja in tolažbe. Zaprem se vase in ne želim pogovora. Včasih me mine po nekaj dneh, včasih znorim in mu zmecem vse naprej. Na koncu nama le uspe, da se umirjeno in odkrito pogovoriva. Dejstva so znana in se zaveda va, da sva ga polomila. Zavedam se, da moj način ni primeren, a drugače ne znam, morda tudi nočem. Ne vem kako dolgo bova še zdržala, saj si oba želiva, da bi bilo kot prej, vendar jaz ne morem pozabiti kaj se je zgodilo. Bojim se, da je bila to življenjska lekcija, ki me je spremenila in je ni mogoče izbrisati iz spomina. Čustva lahko le potlačim, a privrejo vedno na plan. Morda kakšen nasvet, pogovarjala sva se tudi že o obisku svetovalca. Hvala in lep pozdrav
Spoštovani,
Obisk svetovalca je seveda dobra ideja. Tako bosta najlažje raziskala kaj je čigavo, za kaj je kdo odgovoren, kako sta s splavom vsak zase, kakšno vlogo igrajo trenutni konflikti v vajinem partnerskem sistemu ipd. Moja prva misel je, da bi želel razumeti dogajanje samo v vas. Ko pravite »me uniči«, predpostavljam da govorite o zelo močnih čustvih. Dobro bi bilo raziskati katerih. Žalost, jeza, krivda, sram, …? Za vsakim od teh čustev je logika in namen.
Žalost, kadar je ustrezna, je namenjena, da se poslovimo od nečesa, na kar smo bili navezani. To navezanost bi bilo dobro predebatirati. Tekom nosečnosti se navezanost staršev krepi, ampak z različnim tempom pri materi in očetu. Zato je tudi žalost v primeru splava različno močna.
Jeza je po funkciji zahteva za spremembo vedenja pri drugem. Včasih čutimo jezo za nazaj. Malo iracionalno v smislu: zahtevam, da drugi v preteklosti naredi nekaj drugače. Potem se tukaj pogovorimo kako in kaj s to jezo. Recimo koliko časa še in kak način je ‘potrebno partnerja kaznovati’ za to, za kar naj bi bil odgovoren.
Krivda je spet svoja zgodba. Zelo dobro bi bilo razumeti logiko v ozadju vašega občutka krivde. Včasih je občutek krivde ustrezen. Recimo nekdo prevara partnerja in potem čuti krivdo. To ima svoj namen. Lahko pa je krivda neustrzena/iracionalna. Recimo nekdo sprejme odraslo racionalno odločitev potem pa se oglasijo iracionalni deli naše psihe z glasom: to se ne sme, to je grozno, dobra oseba tega nikoli ne bi naredila …. In prav v primeru splava bi se lahko ti iracionalni glasovi oglasili še posebej glasno. Potem se pogovarjamo ali je kateri od teh glasov pač traparija. Vsi jih imamo 🙂 Lahko bi bila v ozadju krivde logika v smislu: e, zdaj, ker si naredila splav, moraš pa zato trpet krivdo, ne smeš biti zadovoljna in uživat v življenju toliko in toliko časa. Ali bi bilo to racionalno? Vprašanje. Ali je mogoče, da deloma prelagate odgovornost na partnerja, da bi ublažili lasten občutek krivde? Ne vem.
Pomembno je tudi koliko časa je že od splava? Pomislil sem tudi, ali vam partner ni stal ob strani zaradi strahopetnosti ali pa mogoče, ker je čutil, da ga krivite za nekaj, za kar sami mislite, da je zelo hudo? Očitno imam več vprašanj kot odgovorov. Odgovore bi morala poiskati skozi pogovor. Ne želim zmanjševati teže vaših občutkov, ampak tako malce iz profesionalne distance bi rekel, da ne vidim nobenega razloga, da bi kakorkoli krivili niti sebe niti partnerja. No, zanimala bi me seveda tudi partnerjeva zgodba in njegova čustva.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Občutek krivde v bolezen. Ali si bila Krščansko vzgojena. Bog je dober in odpušča, poskusi odpustit tudi sama. Znebi se vsega, kar te spominja na otroka. Obleke, voziček in še kaj, če še nisi. Jaz bom od pokojne mame vse podarila ali vrgla stran. Prevredi prostor, prebeli. Otrokoma kaj kupi. Več se ukvarjaj z otrokoma, ki sta živa. Preboksaj blazino. Pejt v gozd in vpi. Tkole, iz grla: aggghhhh. Poskusi občutke spravit iz telesa. Več se pogovarjaj s partnerjem. Vprašaj ga, kako je.
Tezko mi je bilo to prebrati. Razumem vaso stisko, saj bi se ob partnerjevi podpori vsa situacija drugace zasukala. Ampak na koncu sta oba privolila v to odlocitev. Pa ni to obsodba, a le dejstvo, da v zivljenju sprejemamo odlocitve in nosimo njih posledice. Posledice vajine odlocitve so tezke in zal mi je, da je tako.
Ampak v takih situacijah se vedno vprasam: kaj pa lahko sedaj naredim? Povrniti izgubljenega otroka ne morete. Kaj pa potem? Mislim, da lahko to ljubezen, ki bi jo prenesli na vajinega umrlega otroka prenesete na prva dva otroka, pa seveda na svojega partnerja-ja, na tega, ki Vas je spravil v to skusnjavo. Pa seveda nase ne pozabite.
Prakticno bi jaz zadevo tako reseval: psihoterapija (to je fajn stvar), vam bo gotovo pomagala razcistiti stvari in preoditi brv cez to brezno, pa pogovor s partnerjem (naj ve za vaso stisko, naj vas poizkusi razumet), vzemite si cas zase (sport, sprehodi, pogovor z bliznjimi).
Verjetno ze sami veste, da je samo pot, na kateri svojemu partnerju odpustite, pot, ki pelje v prihodnjo srecno druzinsko zivljenje. Zamere cloveka tezijo, tam ni prostora za sreco.
Pozabili pa tega vasega tretučka ne boste. Ste zenska, mati in ko je otrok enkrat pod srcem, gre tezko od srca. Zato ga pomoje niti ne poizkusajte pozabiti. Najdite mu prostor v vasem srcu, mogoce celo v hisi, pa naj bo to svecka, angelcek,…
Upam, da Vam je vsaj malo v pomoc, pa da Vam uspe to breme odvreci z ramen. Srecno
Sama sem mama treh otrok. Izkušenj s splavom nimam, vendar se zavedam da lahko kaj hitro pristanem na vašem mestu. Sama sem trdno odločena, da v kolikor bi v 4-to zanosila bi šla na splav. Ima pa moj mož včasih pribliske in se bojim da bi imel kake pribliske o tem da bi imel otroka, da ne govorim o hčerkah ki bi imele še bratca 🤦♀️. Zelo rada imam otroke in bi v kolikor se mi to zgodi bilo to zame nekaj najtežjega v življenju, vendar iz razumskega vidika je tako najbolje (trudi se dati pri teh treh vse od sebe in jim nuditi največ in roko na srce svet je narejen za družine z dvema otrokoma in je že včasih podvig kako zadevo izpeljat s 3-mi,kaj šele štirimi ali več) . Kar se tiče otrok menim, da je odločitev da/ne na obeh partnerjih, saj to obem partnerjema spremeni življenje. Če je en partner proti otroku je to zame razlog za splav. Sploh ko je govora o 3-tem, 4 – tem itd. otroku. Razumem moža pri tem da je bil proti še enem otroku, kar pa ne opravičuje dejstva, da vam ob tem težkem koraku ni stal ob strani in vam nudil opore ko ste ga potrebovali. To bi tudi jaz možu zelo zamerila.
Takrat, ko ti je grozno in se zapiras vase in se umikas, vzemi v roke zvezek in piši notri vse svoje občutke. Jokaj zraven in piši, piši…To je veliko zdravilo, ki se ga ljudje ne zavedamo. Nihce ne rabi vedeti za ta zvezek. Imej ga nekje skritega samo zase. In piši..Vso žalost, razocaranje, jezo, . Pomaga. Želim ti, da prebrodis to krizo.
Glede na prebrano to kar ste opisali je ostala v vas travma,ki jo podoživljate vedno znova ,hkrati še zamerite partnerju,da vas je pustil na cedilu in vam ni stal ob strani tako kot ste želeli oz.pričakovali .Zavedate se,da tako naprej ne bo šlo saj v odnos vnašate konstantno dramo ,ki pusti največ posledic na vas.
Ne vem kaj vas je bolj prizadelo to,da partner ni želel oz.se ni strinjal z naraščajem ,ali to,da vam ni stal ob strani,ko ste ga potrebovali ? Verjamem,da oboje . Vedite pa,da ima ravno tako partner pravico ravnat po svoje tako kot zna ali zmore v danem trenutku .Če ne more pomagat sebi kako bo vam stal ob strani ?
Moj nasvet,da boste lažje preboleli je ta ,da odpustite sebi ter partnerju veste dolgotrajne zamere in jeza se nemalokrat tako nakopičijo v telesu,da človek na koncu lahko resno zboli .Ne morete spremeniti tega kar se je zgodilo ,lahko pa poskrbite,da bo vaša prihodnost boljsa od sedanjih razmer v katerih sta se znašla ,nima smisla,da ga vsake toliko pribijate na križ in mu znova očitate preteklost ,ker se vrtita samo v začaranem krogu brez rešitve.Vi želite mir po drugi strani pa si očitate,da ste nekaj storili proti vaši volji a hkrati se zavedate,da niste sami v odnosu in druga stran ne želi enako .Delajte na sebi vaši samopodobi ,ker le tako boste lahko rešili sebe in partnerski odnos ter družino kot celico .
Metplajh – vaša zgodba me je zelo pretresla, saj sva z mojo partnerko v skoraj identični situaciji. Mineva dobro leto od splava, se boriva in vztrajava, vendar vztrajata tudi bolečina in jeza.
Zelo me zanima, v kakšni situaciji ste danes, dobri dve leti po vaši objavi? Če boste morda kdaj prebrali to objavo, vam bom hvaležen, če mi boste preko zasebnega sporočila lahko poslali vaš kontakt (elektronski naslov, telefonsko številko) za krajši pogovor in delitev vaše izkušnje iz današnje perspektive.