Najdi forum

Pozdravljeni!
Stara sem 40 let, porocena, dva majhna otroka. Zivimo lepo zivljenje, zdravi smo, manjka nam nic.
Ze cca dva meseca obcutim, da med nama z mozem nekaj manjka, nekaj ni ok. Sprva sem povezovala s sluzbo, ker res veliko dela. Zagotavljal je, da imam delno prav, da se mu je vsega enostavno prevec nabralo in da bo vse zrihtal… ok. Ampak do danes se vedno nic… se vedno je zaprt vase, odtujen… velik del sem
Pripisovala trenutni situaciji.
ker sem danes ponovno odprla temo, da si res ne zelim tako ziveti, da zelim, da se pogovoriva…. sok!

Da je totalno custveno zmeden, invalid, da vec ne ve kaj bi in kaj ne bi, da me ima rad, me spostuje…ampak ljubi pa ne, vsaj misli tako. Da se mu je to ze v preteklih vezah dogajalo, da ni prvic, in da misli, da izvira iz otrostva ( je otrok locenih starsev, 2x, obakrat nasilje in alkohol. “ gor sta ga spravila” dedek in babica. Naj povem, da on ni nasilen niti ne pije).
Ko sem mu predlagala terapevta, da mu bom stala ob strani, pomagala, je bil malce v dvomih…eh, kaj ce mi to..?!?

Ce sem iskrena, me je tole resnicno sokiralo , nisem pricakovala.
Trenutno ne vem kaj naj si mislim kako naj se obnasam…
naj povem, da ga jaz se vedno ljubim, spostujem… vem pa ne kako naprej… vem, da ni in ne bo konec sveta, ampak vseeno…

Ce imate kaksno idejo, nasvet, prosim…

Lp, Leja

Spoštovani,

verjamem, da ste resnično doživeli šok. Šok tiste vrste, ko si človek zaželi, da bi slišal karkoli drugega, samo tega ne, kar je partner izrekel. Kadar rečemo, da smo v šoku, hočemo s tem povedati, da nas je nekaj tako pretreslo, da se sploh ne znajdemo, »ne vem, kaj naj si mislim kako naj se obnašam«, kot ste zapisali. Kot da nam je spodrezalo noge in nimamo več stika s trdimi tlemi – kot da se ne moremo na nič opreti. Brez orientacije – ne vemo niti, kje smo, kaj šele, kam naj bi šli od tod naprej.

Značilnost šoka pa je tudi, da ne traja. Sledi mu kako drugo stanje in ne vem, v katerem ste zdaj. Morda se že sprašujete, se spominjate, sestavljate ‘za nazaj’ … možgani začnejo na polno delovati in iskati izhod iz problema, vendar delujejo okrnjeno, nepovezano, ker ste pod stresom in jih preplavlja obilica stresnih hormonov. Nič se ne more sestaviti v smiselno celoto, ki bi vas pomirila.

Predlagali ste terapijo in mu ponudili, da mu boste stali ob strani in mu pomagali. Ne vem, kaj ste s tem imeli v mislih, zveni tako, kot da naj bi on šel na terapijo, vi pa bi ga pri tem podprli, se motim? Sama bi vam namreč predlagala, da gresta na terapijo skupaj, saj je ‘zbolel’ vajin odnos in prizadeti, kot ste, ne morete ‘pomagati’ možu, ampak predvsem pomagati skupaj razvozlati problem, ki je v vajinem odnosu nastal.

Ni enostavno slišati besede, kot ste jih vi, ob dveh majhnih otrocih. Svet se ne bo sesul, se strinjam, vas pa podpiram v razmišljanju, da gresta na terapijo. Res upam, da vas ne bo ustavil tako šibak argument, kot je »je bil malce v dvomih…eh, kaj če mi to..?!?« Ne gre samo zanj. Ponavljam, za vajin odnos gre.

In navsezadnje, a ne najmanj pomembno: verjetno želite tudi izvedeti pravi vzrok, zakaj je njegova ljubezen kar izginila. Morda se motim, a med vrsticami razbiram, da vas njegova pojasnila niso zmogla pomiriti.

Dovolite si, da ne boste bremena negotovosti nosili sami. Kot sem že velikokrat povedala, na terapiji komunikacija steče hitreje. Dovolite si to.

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

Spostovana!

Vse kar ste napisali, je res. Ni me pomirli z odgovorom, ker v sebi cutim, da je prirejeno, da bi mi mogoce ublazil klofuto. S tem me je prizadel se bolj…
Glede terapije sem mislila, terapijo za oba, ker seveda, sva oba del tega. Ampak vse kaze na to, da zaenkrat s tem ne bo nic, ravno tako kot z nasim obstojem.
Sele sedaj razumem, zakaj nekatere zenske vztrajajo v zakonu zaradi otrok… sele sedaj. Trenutno bi naredila vse, samo da obvarujem moja otroka (5 let). Da jima ne uniciva sanj o druzini… zavedam se, da nikoli vec ne bosta taka kot sta sedaj, tako srecna…in to me najbolj boli.

Jaz sem bom pobrala, otroka upam, da tudi.
Ceprav mi moz govori, da se ne bo za njiju nic spremenilo, samo ziveli bomo loceno… aha, samo ziveli bomo loceno, to pa res ni nic takega…

Pravi, da bo poskrbel za nas a hkrati nam pravi naj se odselimo…?
Jaz z dvema majhnima otrokoma naj popokam, zamenjam okolje, vrtec, prijatelje, jima povem, da je oce custveno zmeden…. ampak ti bos poskrbel za nas??

Oprostite, kdo zdaj rabi terapijo?? 😂

P.s.
Tole na koncu “ salo na stran”
Pa povejte v kateri fazi sem sedaj? 😊

nova
Uredništvo priporoča

Nič ni zmeden, samo ne čuti več privlačnosti do vas. Tukaj ne bo pomagal noben pogovor ali obisk terapevta. Prej se boste sprijaznili z usodo, boljše bo. Vprašanje se pa poraja, zakaj je izgubil privlačnost do vas. A ste pridobili na višku kilogramov ? A ste se obnašali preveč ne ljubeče ? Lahko pa da je v igri druga ženska. Eno je jasno, do vas ne čuti več privlačnosti in tega ne boste nikakor obrnili nazaj. Sprijaznite se in pojdite naprej z življenjem.

Pozdravljeni,
a to so reklamna sporočila za zakonsko svetovanje?
Izgleda kot da je napisano in odgovorjeno.. In objavljeno na fb..
Lp

Pozdravljeni…
Sama sem bila v podobni zvezi (partner otrok ločenih staršev,njegova mama se kasneje znova poroči v novonastali družini alkohol,nasilje,različne zlorabe…)
Zdaj je tako,da nekaterim uspe predelat travme,ki so jih takrat doživljali,nekaterim ne in teh je veliko…Razne furstracije se zaradi preteklosti lahko kažejo naprej v odnosih na različne načine,in nestabilnost je ena izmed lastnosti teh posameznikov .Vem s tako osebo je bit zelo težko v odnosu in partnerska terapija je neizbežna živce do neba skratka not easy …Težko živijo v neki skupnosti en kup je nekih stvari zaradi katerih je to težko…

Pozdravljena…
Razumem vaš šok in povsem razumem vaš strah. Zagotovo vas je strah vsakega slednjega dne. Vendar se morate potruditi, da boste ta strah obrnili v pozitivno energijo. Vaš mož tako čuti in zagotovo tega ne bo nihče spremenil. Čustva so stvar posameznika in ne da se jih spreminjati. Vse kar boste poskusili bo slabo za vaš, saj boste dosegli kontra učinek. A ga boste zaprli v kletko? Tudi tako ne bi spremenili njegovih čustev. Mož mora sam s seboj razjasniti kaj mu največ pomeni. Dober pogovor je lahko rešitev, vendar se morata strinjati o tem oba. Zakaj se je tako odločil ve on sam. Vendar bodite ženska vredna vsega spoštovanja in ne prosite za milost, saj takšna ženska res ne more moškega privlačita. Živeti skupaj, ker imata otroke je slabo za vse v družini. Torej, kaj pa lahko storite. Sedaj potrebujete samozavest, stabilnost in močno voljo po lepšem življenju. Zagotovo ni prijetno nikomur sedaj. Ne vam, ne možu in ne otrokom. Vsaka sprememba lahko prinese pozitivno plat. Pomislite najprej nase!! Si mar res zaslužite takšnega partnerja? Si mar res zaslužite tega, da boste prosili za naklonjenost, ljubezen, objem in navsezadnje, da bo ljubil svoje otroke? Verjemite mi, da je vaše življenje in življenje otrok lahko veliko lepše, kot je sedaj, tudi brez človeka, ki tega ne zna in ne more ljubiti. Prihodnost je lahko lepša od tega kar imate sedaj. Od vas je pa odvisno kako boste sebe cenili in na katero mesto se boste postavili. Otroci se znajo prilagajati bolj kot si mi mislimo. Nobenega starša ne bosta izgubila, le ločeno boste živeli v miru. Lahko vaj poskusite odpreti novo poglavje, zagotovo je bolje, kot prositi nekoga naj vas ima rad. Pomislite na otroke, ti zelo dobro čutijo, da je njihova mama sedaj nesrečna, kar pa najbolj škodi njihovem razvoju, bolj kot karkoli. Pametne odločitve vam lahko ponudijo srečno življenje v prihodnje, vendar na začetku je potrebno malce stisniti zobe. Vsaka sprememba okolja lahko blagodejno vpliva na vaše in otrokovo počutje. In morda vas bo življenje pripeljalo do partnerja, ki bo spoštoval vas in vaše otroke v celoti. Pa srečno.


Pozdravljeni, Vesnanana,

moderatorji postov ne pišemo sami; sklepam, da jih torej pišejo resnične osebe. Kar zadeva objave na fb, tega ne počnemo mi, ampak se s tem ukvarja Med.Over.Net.

Kar zadeva reklamna sporočila za zakonsko svetovanje: kar delamo moderatorji tega foruma poklicno, ni svetovanje, temveč terapija, ki je globlji in kompleksnejši proces. Svetujemo pa na forumu, da, ker učinkovita ‘dopisna terapija’ ni mogoča. Terapijo svetujemo, kadar se nam zdi primerna za reševanje avtorjevih težav; kadar presodimo drugače, svetujemo kaj drugega.

Moje osebno mnenje je, da je dobro pisati o koristnih učinkih terapije, ker se mi zdi pomembno, da zanje izve čim več ljudi – vsekakor tisti, ki jim različni strahovi, neobveščenost in zmotne predstave branijo, da bi si z njo pomagali, bodisi zdaj bodisi kdaj v prihodnosti. Vsak posameznik pa se zase svobodno odloči, kaj bo na podlagi teh informacij storil.

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

Najprej moram to odgovoriti, ker zveni kot neka res hecna “teorija zarote”. Midva z možem sva pred leti hodila na terapije h gospe Jani in jo lahko samo pohvalim. Ta forum spremljam že 6 let in terapevti niti slučajno v vseh odgovorih ne ponujajo terapije. Jaz bi celo rekla, da bi kdaj lahko, pa je ne. Ampak jaz nisem terapevt, to je samo moje mnenje. Ker pač vem, kako terapija pomaga.

Draga Leja,

Jaz mislim, da sta verjetno samo dve možnosti – ali je v depresiji ali pa ima drugo, pa si slepa. Jaz bi stavila na prvo možnost, torej depresija oz. nek zelo povišan stres, ki ugasne čustva.

Ko sem začela brati, kaj ti je rekel mož o čustvih, kako je odsoten, prazen, pa da se mu je to zgodilo že v prejšnjih vezah (izguba čustev do ljubljene osebe).. V celotnem opisu sem našla sebe. Nenadna otopelost se mi je dogajala v vseh vezah. Pri meni je to bilo sicer običajno kar na klik, iz vse v nič. Zgodilo pa se mi je nekaj krat tudi, odkar sem poročena. Z možem sva skupaj že 10 let, imava 7 letnega otroka. Ravno tako nam nič ne manjka, super smo, zdravi in dobro situirani. Razen, ko se meni zgodi otopelost. Nazadnje se mi je to zelo močno pojavilo lani poleti (ob nekem trigerju, ki zdaj niti ni omembe vreden). V trenutku klik, kot bi me odneslo. Od tistega trenutka nisem bila več enaka, tudi moj mož je bil v mojih očeh popolnoma drugačen. Prej mi je bil (in tudi zdaj mi je – spet :)) res zelo privlačen, všečen od pet do glave, ponosna sem bila, da je moj mož, v vseh pogledih. Potem po tistem kliku pa sem ga gledala, kot da to ni več on, skozi moje oči naenkrat ni bil ne lep, ne privlačen, ne simpatičen, pravzaprav mi je šel na živce, komaj sem ga gledala ali poslušala, kot bi se spremenil v neko spako. Včasih sem buljila vanj, kot da ga ne poznam in v njem iskala – njega, kot je bil prej. Da o tem, da nisem čutila nobene ljubezni, ne govorim. Če bi se lahko, bi se na ihto ločila in dejansko sem ene pol leta resno tuhtala, kako bi se ga znebila. Čeprav sem hkrati vedela, da mi je mar zanj, da mu želim vse dobro, ampak tista praznina, tista odtujenost, kot da zraven mene spi tujec. Na momente sem se ga celo bala, kar ni imelo nobenega smisla.. Noro, res. Seveda se on ni spremenil, spremenil se je moj POGLED. Ob nekem trigerju so se mi podzavestno, nekontrolirano in nehote sprožili zelo močni obrambni mehanizmi. Kmalu, ko sem začela raziskovati (govorila sem tudi z gospo Jano), sem ugotovila, da mi bruhajo na plan neki potlačeni spomini. Tudi moje otroštvo ni bilo prav lepo. Ker sta bila starša deloholika, sem bila cele dneve v varstvu pri babici, ki je imela hudo narcisoidno motnjo. To vem danes, ko obstajajo knjige, ki take motnje opisujejo. Pogrešala sem toplino staršev, varnost, ljubezen, otroku primerno družbo, igre … In to v najbolj rosnih letih – od prvega do sedmega leta. To je namreč obdobje, ko nimamo nobene zaščite, ko možgani samo srkajo, podzavest je široko odprta in samo sprejema. Takrat se v našo podzavest vtisne vse, dobro in slabo. Takrat dobimo programe, ki nam potem krojijo celo življenje, ki nam vzbujajo zaupanje ali pa strah. Če je nekdo imel ljubečo družinsko okolje, je vzgojil občutek varnosti in ponotranjil resnico, da je svet lep, da ga je vredno živeti, da nikoli nisi sam. Taki človek se v odraslosti zlepa ne zlomi, ker ima trdne temelje. Nekdo, ki je imel v otroštvu več slabega kot dobrega, je pa ponotranjil “resnico”, da je svet nevaren, neljubeč, da bi včasih bilo bolje kar obupati nad vsem in vsemi… Do tega, da eni dejansko ne verjamejo, da so vredni življenja in si ga celo vzamejo. To nam da otroštvo. Vse ostalo, kako potem peljemo svoje življenje skozi odraslo dobo, je zgolj manifestacija tega, kar smo se kot otrok naučili, da smo mi, kakšni so drugi in kakšen je svet.

No, za razliko od tvojega moža, sem jaz že pri 20ih poiskala pomoč, skozi sem dala precej terapij, veliko krat sem daljše obdobje jemala AD-je (tudi zdaj jih jemljem). Antidepresivi in terapije so zmagovalna kombinacija, da se človek spravi k sebi. Žal pa to ne gre čez noč, to je trdo delo.

BTW – Zelo me je zmotilo, ko praviš, da on tebe in otroke meče ven iz stanovanja / hiše?!? Kaj živite v hiši pri njegovih starših ali kako?

Kar se pa tiče konkretno same LJUBEZNI, pa moraš nekaj vedeti. Ljubezen ni čustvo, ki pride in gre, to velja za začetno zaljubljenost. Zaljubljenost je tista, ki obstaja, dokler norijo hormoni (in ima rok trajanja največ leto in pol, običajno manj). Prava ljubezen je ODLOČITEV. Da nekoga ljubiš, se za to zavestno in zrelo odločiš, ker ustreza tvojim kriterijem, kakšnega človeka želiš ob sebi. Ko pride do tega, je smiselna poroka, družina, hiša.. Prej pa ne. In če te je ljubil do zdaj, te lahko (spet) ljubi še naprej. Če se le sam odloči, da se spravi v red, kar mu bo pomagalo se rešiti obrambnih mehanizmov, da bo lahko spet čutil ljubezen, povezanost in željo po bližini.

Jaz ne bi verjela površinskim odgovorom, ko nekateri pravijo, da mu pač nisi več privlačna. Lepo te prosim, ne verjemi tega. Razen, če si se v nekaj letih zredila za 100 kg? Menda ja ne. 🙂 Če pa imaš tipa, ki te je “ljubil” samo tako dolgo, dokler mu je bila všeč tvoja rit (pardon), potem to ni noben moški, ampak popolnoma čustveno nezrel otrok oz. najstnik. V kolikor je kaj takega, potem razišči, da nima druge ženske. To je edina logična razlaga v taki situaciji.

Če si ne bo hotel najti pomoči oz. če bo zavrnil partnersko terapijo, bo pač obsojen na doživljenjsko bedo, kar se tiče partnerstva. Saj si bo verjetno našel kakšno novo privlačno “rit”, ampak ga bo minilo… In potem bo ponavljal zgodbe, dokler ne bo star in osamljen. Ker bo cel lajf iskal iluzijo, v resnici pa bo bežal pred sabo in svojimi strahovi. Najkasneje takrat, če ne že dosti dosti prej, bo obžaloval, da se ni potrudil za vajin odnos. Po moje on to že zdaj ve, ampak se mu zdi pretežko se boriti, niti ne ve, kako.

Vzemi si čas in “poguglaj” besedo LJUBEZEN. Boš videla, kako jo opisujejo terapevti oz. strokovnjaki. To v resnici ni čustvo, na katerega nimaš vpliva. Tisto je zaljubljenost, kot sem že napisala. Ljubezen je odločitev in to je treba najprej razumeti. Ne pa po dveh mesecih otopelosti delati nepremišljene zaključke (najbrž je v eni začetni in ali srednji fazi depresije, ampak ne znata prepoznati znakov). To se ne dela tako, halo. Ljudje, ki imajo družino in se znajdejo v čustveni stiski, običajno najprej nekaj let vztrajajo s terapijami in naredijo vse, kar je možno, preden se odločijo za usodni korak. Ob poroki smo si dali obljubo v dobrem in slabem. Je pa hecno, da “slabega” nismo razumeli. To ni, da mož ženi skuha čaj, ko je prehlajena.

Jaz bi čisto logično sklepala, da se mu je to zgodilo ravno zdaj tudi zato, ker imamo takšno štalo zaradi tega virusa. To je stanje, ko ljudje presenečajo sami sebe, eni pozitivno, drugi negativno. Zdaj je ogromno ljudi čisto pretirano prestrašenih, ene dejansko skrbi virus, druge finance in posel, tretji pa se tresejo zaradi vsega skupaj. Meni se to zdaj sploh ne dogaja, ker imam zdravila in precej terapij za sabo. Dva dni (ko so se šole zaprle) sem imela tesnobo, ampak sem si rekla, da si ne bom dovolila. Vsi smo v tem zosu skupaj, je tako? Skoraj nihče ne dela, skoraj vsi smo doma in skoraj vsi smo ob del prihodka. Midva z možem imava potovalno agencijo, ki spada med dejavnosti, ki so in še bodo najbolj prizadete. Pa me ne skrbi, ker nas je ogromno, ki delamo v takih dejavnostih. Menda ne bomo kar vsi umrli od lakote, je tako? Torej je zdaj idealen čas, da se človek posveti sebi in svojim bližnjim, da začne odkrivati delčke sebe, kamor do zdaj ni imel časa brskati.

Bodi pogumna in optimistična. Vse je za nekaj dobro. Če ti je zares namenjeno, da te mož zapusti, pa imej ves čas v mislih, da te zagotovo nekje čaka nekaj boljšega. Se sliši kot kliše, ampak ni, jaz v to trdno verjamem. Ti si punca na mestu, ne nihaš v čustvovanju, je tako? Če si ljubila moža, se boš lahko slej ko prej ponovno odločila za ljubezen do nekoga drugega. Do nekoga, ki bo ustrezal tvojim kriterijem – kakšnega partnerja sama verjameš, da si zaslužiš.

V fazi pa-saj-to-ne-more-biti-res. Verjetno boš šla skozi vse faze žalovanja: šok, zanikanje, jeza, pogajanje, žalost, sprejemanje.

Njegovo izjavo, da te več ne ljubi, je treba vzeti zelo zares. V bistvu je tvegal in povedal svojo resnico. Te pa ima rad in te spoštuje, kar pa verjetno zate ni dovolj. Tudi zanj ne, da bi bil pripravljen ostati s tabo. Treba je narediti eno razmejitev, ti izgubljaš moža, otroka očeta ne izgubljata. Sanje o družini. Mar sta res otroka tista, ki izgubljata sanje o družini? Gotovo imata otroka zelo rada oba, mamo in očeta, gotovo si ne želita izgubiti vaju, kot temelja varnosti. Zato je tako pomembno, da vidva ohranita trdnost v sebi, na večji preizkušnji si ti, mož je, kot izgleda, že vse premislil in se celo že odločil. Na tebi je, da ohraniš dostojanstvo, da ne moleduješ in s časoma sprejmeš njegovo odločitev, čeprav boli, podira sanje in je povsem nerazumna.

Hvala, res, hvala za tole! Prebrala sem dvakrat, trikrat in potem se in se….in,ja, se popolnoma strinjam z vsem.
Tudi jaz sem mnenja, da se po mesecu, dveh ( in se korone) ne odreagira na prvo zogo. In zato vztrajam. Seveda, ce se bo izkazalo, da od naju res ni nic ostal, potem bomo sli pac narazen. Ampak trdno verjamem, da se je vredno potruditi ( oba seveda).
Tudi ce je druga zenska, in se mogoce kaj dogaja ( ne vem, lahko sem reeees slepa, ali pa pac samo toliko zaposlena z vsem poleg druzine in sluzbe), da ga res nimam in niti nocem imeti pod kontrolo. Jaz pravim, da bo cas pokazal vse, se vedno je.
Ce nama je bilo tole namenjeno, potem je prav, da je prislo, in ocitno v “ pravem” trenutku. Na nama pa je ali bova zadevo shendlala ali ne.

In, ja, ob poroki, si zaobljubimo “ v dobrem in slabem”. Kako hitro se pozabi, kajne..?!?

Se enkrat hvala vsem za vasa mnenja in vzpodbudo.
Lp, Leja

Draga Leja,

zelo te občudujem, da zmoreš v tako težki situaciji ohraniti strezno glavo in se zavedati, da so nam kakšne stvari pač namenjene ali pa ne. Recimo, da obstaja neka (vsaj do neke mere) določena usoda in da se neke stvari enostavno morajo zgoditi, da se lahko potem naprej zgodijo ene druge in da na koncu vsaka duša dobi izkušnje, po katere je prišla na ta planet. Če pač seveda verjameš v usodo, reinkarnacijo ipd. Jaz v to verjamem in mi je zato lažje razumeti, zakaj se nam dogajajo neke stvari in neki odnosi.

Mogoče ne bi bilo slabo, da daš možu za prebrati, kar sem ti napisala, glede na to, da sem jaz bila (verjetno ali pa vsaj mogoče) v podobni situaciji.

Potem si pa preberi mojo in Landerjevo izpoved (najbolje, da daš tudi možu za prebrati, mogoče se najde) glede otopelosti čustev do partnerja:
– Landerjeva: https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=140&t=11190320
– Moja (izgubljena luna): https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=140&t=11176145

Včasih, ko iz človeka bruhajo strahovi in travme, ki so se sicer več let (običajno več desetletij) potuhnjeno skrivale v globinah podzavesti, se lahko človeku na področju čustvovanja zgodi marsikaj. Mogoče kot otrok ni imel občutka varnosti, niti v kriznih situacijah se ni mogel zanesti na nikogar. Posledično se je kot otrok, da bi sploh lahko preživel, moral od ljudi (odraslih, ki bi mu morali biti v največjo oporo), čustveno odrezati, torej ustvariti obrambni mehanizem. Možgani so se takrat tega naučili. Ker tistih ran ni pozdravil, tudi obrambnih mehanizmov ni mogel odpraviti, torej v zdaj v kriznih situacijah spet pride do čustvene otopelosti. To je pač neki šolski primer, kako se te stvari zgodijo in kako nam potem v odraslosti krojijo življenje.

Jaz sicer ne morem vedeti, koliko vidva med seboj komunicirata in koliko je to iskreno, odprto. Opažam namreč, da se veliko ljudi sploh ne zna odkrito pogovarjati. Dejstvo je namreč nasledenje:
Kot sem že napisala, bom ponovila – ljubezen je odločitev. Ko sta se spoznala, sta bila nekaj časa zaljubljena, hkrati sta se spoznavala in na neki točki oba ugotovila, da drug drugemu glede na karakterne in druge lastnosti ustrezata – kot partnerja na dolgi rok. Je tako? Za ljubezen, zakon, družino sta se torej odločila. In zdaj, na tej točki, kjer sta se znašla, bi se morala vprašati: se je kdo od vaju v zadnjem času zelo spremenil, poslabšal, postal agresiven, nesramen, zanemarjen, zasvojen (s čemerkoli že), resno zbolel ali kaj takega? Sta se zadnje čase veliko kregala, se obmetavala z žaljivkami, sta mogoče imela nezdružljive želje glede nekih pomembnih življenjskih odločitev? Sta se kdaj glede pomembnih stvari znašla na dveh bregovih in zadeve nista do konca razčistila? Malo poglejta “pod preprog”, da nimata tam preveč materiala za “spucati”? To se da super reševati na partnerski terapiji.
Če pa ugotovita, da se nič od tega ni zgodilo (niti kakšna morebitna ljubica – tukaj res moraš vztrajati, da ti pove resnico), potem ni razloga, da bi se odločitev glede ljubezni spremenila, imam prav? In če ni enega konkretnega razloga, da ti zanj nisi več “dovolj dobra” žena, kot si bila doslej, kaj bi potem lahko bil razlog za njegov občutek odtujenosti in otopelosti? Privlačnost tukaj ni izgovor, kot so ti nekateri napisali, ker se vsi staramo. Kot boš ti vsak dan bolj stara, bo tudi on in vsi ostali. Tudi kakšna nova ženska se mu bo postarala, če lahko pohecam. 🙂 Količkaj pameten in zrel moški to dobro ve, zato ne gleda čez plot, kako je sosedova trava bolj zelena, temveč se trudi skrbeti za svojo travo. 😉

Poročaj, če bodo kakšne spremembe, iz takih primerov se vsi učimo. Vsaka izpoved je za marsikoga vredna zlata. Če ne druga, že zato, da veš, da nisi sam. Ko mi je bilo najhuje, je bila Landerjeva izpoved zame kot največji zaklad. Da se je še nekomu od nepomembnem trigerju zgodilo isto kot meni. Neprecenjivo. Lander se je sicer nehal oglašati, tako da ne vemo, kaj se mu dogaja. Vsi smo mu predlagali terapijo, pa se je ves čas izgovarjal, da nima denarja (koraj vsak terapevt je namreč pripravljen spustiti ceno), ampak vsaj po antidepresive je šel, kar je za moškega že zelo pohvalno.

Drži se, vsak vihar se enkrat umiri in za vsakim dežjem pride sonce. Ko je najbolj hudo, se tolaži s tem, da se z dna lahko samo še dvigneš.

Draga moja “ tudi jaz sem to obcutila”, ne ves kako dobro in pozitivno vplivajo name tvoji zapisi. Hvala!! Iskrena hvala!
Probam se pomiriti in sprejeti kar pac je in ostati mocna za nas. Vcasih gre, vcasih malo manj. Ampak se trudim, res se.

Stanje doma se na trenutke malo izboljsuje, ne gre pa navzdol. Do pogovora o terapoji (se) nisva prisla. Bova, ko bo cas za to. Sedaj ga “pustim pri miru”, da predela sam kolikor pac bo.

Hudo mi je, ker sem opazila, da krivim sebe za nastalo situacijo ( pa vem, da nisem razlog za vse to), da sem slaba zena. Da nisem sposobna obdrzati druzine skupaj. Pa vem, trdno vem, da temu ni tako.
Kot nekateri pisete oz.spasujete- ne, nisem se zredila. Pa tudi ce bi se, je to razlog??
Vse to je resljivo… kot ta najina trenutna situacija, ce bo le obojestranski interes.

Premisljujem tudi, ce je bila mogoce njegova reakcija prehuda…? Ker je kar sekalo ven oz njega? Pa ce razmislim s kar se da tretno glavo, je res tudi to mislil? Ali je bil to le naval nekega besa, neke nemoci in trenutnega stanja? Ne vem, premisljujem…
V bistvu, ce sem iskrena, ne vem vec nic.
Je kriza srednjih let, je druga zenska, je stiska… ne vem. Vem samo to, da mi tudi malo ni vsec vse kar se dogaja. Boli, zelo. Boli spoznanje, da mogoce pa le ni bilo vse tako v najlepsem redu, kot se je meni zdelo.
Vem, da imam unicene sanje o nasi druzini. Tudi, ce je druga zenska v igri, je res vredno, vse to, kar smo si ustvarili , obljubili in doziveli, zavreci?? Zaljubljenost mine, to vemo, ljubezen pa ostane. In kaj ce to med nama sploh ni bila ljubezen? In je to ugotovil sedaj? Tudi mozno… zakaj pa ne?
Uff…
Trdi sicer, da ni druge, ampak mu je v danem trenutku za zaupati?
Najboljsi moj odgovor v dani situaciji je:
Ne vem. Nic ne vem.

Bom pa porocala.

Draga “ Tudi jaz sem to obcutila” HVALA!!

Nisva se kregala, nikoli, zalila, obtozevala…. nisva! So bila nesoglasja, kje pa niso? Anpak vedno vse sproti uredila. Edina kriza, ki je bila, je bilo rojstvo. Za oba nekja novega, pomankanje spanje, drug ritem… ves o cem govorim. Pa sva tudi to prebrodila, saj sva vedela, da bojo otroci slej ko prej odrasli in se tudi midva naspala.
Ni bilo nezaupanja, nic. Res ne.
In sedaj, ko to posem in premialjujem, obstaja varianta, da je vse to le en velik izgovor. Mogoce je pa vseeno kaksna druga oseba prisla malo pomesat strene…? Zakaj pa ne? Ali je to, ali je kriza stednjih let, ali je pa res stiska, pa si ne zna pomagati oz poiskati strokovno pomoc.
Trdi sicer, da ni druge, ampak bi mu vi verjeli?? Po vsem tem? Hm…

Vse se bo resilo, ce bo zelja in volja obojestranska. Jaz jo imam, jekleno! Voljo in zeljo!
Se odgovor, ne, nisem se niti zredila in nisem niti mocnejse postave. Pa tudi, ce bi bila, je to razlog? Da nekoga zapustis? Po moje ne… vse te plehke stvari so resljive. In verjeli ali ne, ne tako zelo pomembne. In ce bi vedela, da je moj moz tako plehko in neiteligentno bitje, se ne bi niti porocila niti ustvarila z njim prekrasno druzino.

Se to: se pa na trenutke, ampak res trenutke, stanje malo izboljsuje. Ne gre navzdol, kar se mi zdi pozitivno in me navdaja z upanjem.
Vem, da se nobena juha ne poje tako vroca kot se skuha, je vedno potrebno potrpezljivost, da se ohladi…

Bom pocakala in porocala.

Hvala!

Draga Leja,

me veseli, da so ti moji odgovori v pomoč, temu so tudi namenjeni. Ko mi je bilo najbolj hudo, sem tudi sama imela pomoč in še jo imam. Z eno žensko sva se ravno na tem forumu “spoznali”, to je bilo že 5 let nazaj, ampak sva še danes v rednih stikih online. Ne vem, kako bi preživela določena obdobja brez nje in njene pomoči, odgovorov.. Kako me je vodila, ko sem bila v popolni temi in bi lahko naredila številne nepopravljive napake, tudi razdrla svojo družino. Za to sem res neskončno hvaležna. Zato mi ni težko napisati svojih izkušenj, če to lahko nekomu pomaga prebroditi težko obdobje.

Kot sama ugotavljaš, trenutno ne moreš delati zaključkov. Glede možnosti, da ima drugo žensko, jaz ne bi na pamet špekulirala, ne delaj si tega, ker ti bo samo škodilo. Oklepaj se upanja in zdrave pameti. Po pisanju sodeč predvidevam, da si zelo razumna in čustveno zrela ženska, tako da se drži najbolj smiselne razlage glede situacije in verjemi, da po vsakem dežju posije sonce. Tudi zate bo kmalu spet sijalo sonce. Držim pesti! ::)

Vse skupaj so izgovori.Ne zeli te prizadeti.Ampak tako je.Gledam po sebi.Vedno se postavim v polozaj drugega.Treba je sprejeti,slej ko prej.Custva ne izginejo kar tako,vedno je razlog.Nic ne olepsujem,pisem,kot mislim,da je.Zal.

New Report

Close