Naj ostanem ali naj grem?
Z fantom sva skupaj že 7.let, živiva skupaj 3 leti, se razumeva, imam ga zelo rada, imava kar nekaj stvari skupnih in po navadi še je med nama veliko poljubov in objemov, ampak strasti že dolgo ne.. Že kaki 2 leti, če ne več.. On pravi med vrsticami, da sem se v zadnjem času malo zredila, kar je res, samo ne tako, da nebi bila več privlačna. Meni pa se je čist zameril njegov pristop do seksa, ki ga ponavadi ni. Zelo redko začne on, seksava mogoče 1x na pol leta, pa še to se zadnjič 5x ni zaključilo z orgazmom, saj me ne vzburi on pa prej omaga. On bi vedno seksal takoj, brez predigre, brez nekih strastnih dotikov in poljubov, samo not bi ga dal, jaz pa se seveda ne vzburim in mi ni do seksa, če že vem naprej kako bo. Pa sem mu večkrat omenila da nisem vzburjena, da potrebujem predigro, to gre skozi eno uho not skozi drugo ven.. Drugače sem zelo seksualna oseba in si nisem nikoli predstavljala tako dolgo bit z nekom in seksat skoraj nič, če želim prit do vrhunca morem vedno sama se zadovoljevat.
Pa še en večji problem je. Življenje naprej, katerega si ne predstavljam brez njega ali pa z njim. Problem je v financah, on zasluži malo več kot jaz in pač pravi, da nama bo on poskrbel za prihodnost z njegovim denarjem, v zameno ker jaz ne morem toliko prispevat zraven, pa bi jaz morala za njega skrbet kot da sem mu služkinja, kuhat, prat, likat, pospravljat, kot da živimo 100 let nazaj.. Ne vidim se, da bi za zameno denarja morala celo življenje skrbet zanj.
Sva pa kar povezana z družinami in če greva narazen bo tukaj precej težko, pa po eni strani se ne veselim it nazaj živet k staršem..
Res ne vem kaj naj naredim, mogoče kakšen pameten nasvet?
Spoštovani,
če je za vas spolnost pomemben sestavni del partnerskega odnosa (in to je za veliko večino ljudi, sploh mladih), potem si poskusite predstavljati takšno življenje čez pet, deset, petnajst … petindvajset let.
Potem si predstavljajte še način življenja “kot pred sto leti” čez pet … in tako naprej. Z otrokom ali dvema.
Na drugo stran tehtnice pa dajte tisto, kar vam je neprijetno (vrnitev k staršem – ampak ali je to res edina možnost; kaj bodo rekli ljudje – ampak ali to res odtehta vse življenje v maniri, kot ste jo opisali?).
Pa da ne pozabim še nečesa: niste napisali, v čem se ujemata in dobro razumeta; če je to za vas pomembno, bi se začela s fantom resno pogovarjati o svojih in njegovih željah in pričakovanjih, saj brez iskrenega, odprtega pogovora v nobenem partnerstvu ne moremo zgraditi česa trajnega in zadovoljivega.
Lep pozdrav,