Žalost
Pozdravljeni,
s partnerjem sva skupaj 12 let in imava enega majhnega otroka. Sploh zadnja leta so v meni pustila občutek žrtvovanja. Pogovarjava se o drugem otroku, ampak vame se je naselil strah pred ponovnim doživljanjem odrekanj, neprespanosti in dobesedno žrtvovanja zadnjih let. Hodila sem po robu izgorelosti, nisem imela niti redne službe, ves čas menjavala zaposlitve, pomoči bližnjih (izhajam iz družine, ko ni bilo nikoli posluha zame, niti nisem bila pomembna), partner je bil veliko v službi in tudi napredoval… ampak mene ni nikjer, pa tudi nimam nič od njegovega napredovanja… tega sem se sedaj zavedla, prav nikjer me ni na tem zemljevidu. Pa vse to bi fizično in psihično zmogla, čeprav je bilo res hudo, ampak ubija me ta občutek, da nikamor ne sodim, da ko partnerja prosim, da greva na večerjo, pijačo sama skupaj, pa vse do večjih npr. poroke, ni posluha (spomnila sem se, da tudi pri mami nisem nikoli nič dosegla, ko pa sem jokala in bila vsa iz sebe, pa je naredila, vendar z zbujanjem slabe vesti kako se je žrtvovala zame). Vedno dobim odgovor, da pa se drugače trudi zame, da dela tudi doma (kar je res), da zanj je dovolj če sva pred televizijo skupaj in da nas je peljal tja in tja, ampak nas, mene ni. Pa da ne bo pomote, nosim domov plačo in vedno pol prispevam zraven kamor gremo, ne preživlja me. Mene pa ni, želim občutek, da nekoga zanimam. Vse to ve, ker mu povem, da ni bistvo v večerji, ampak da enkrat naredi nekaj kar si jaz želim in ne da vedno čakam in čakam, kdaj si bo kaj zamislim in da bom končno prišla na svoj račun.
V bistvu že celo življenje pobiram drobtinice in sem hvaležna za njih, zdaj pa se mi prebuja občutek, da želim in si zaslužim več. Prav nič nimam od življenja, prej si nisem vzela nič zase in skrbela za to, da so bili vsi ok, zdaj sem začela si jemati čas zase in mi dobro dene, ampak sem v vsem sama, pogrešam partnerja. Ampak kar predlagam me zablokira, ker vedno naletim na zid. Kamor se obrnem. Vedno bolj me moti, da ve vsa leta, da si želim poroke, pa je vedno razlog, da smo/so vsi sorodniki skregani in da bova v tujini. Ja, vse prav, če nebi bil spet problem otrok, ki je zelo energičen in želi celega človek in dopust v službi itd, seznam se ne konča. Skratka nikoli ne pride do tega. Na koncu vedno reče, saj boš poročena..jeseni. Počutim se kot da sem lutka, ki čaka, da nimam pravic, da mi drugi odrejajo kaj bom in kaj ne. To sem mu tudi povedala, pa tudi to, da ni toliko bistvo v poroki ampak v občutku, da nekaj naredi zame, ker njemu poroka nič ne pomeni. Tudi jasno mi je da se poroki izogiba, ker bi zanj to pomenilo, da se je privezal …strah ga je, čeprav odgovori mi, da potem nebi imel otroka z mano ipd.
Včeraj sem opazila, da me je prevzela žalost in občutek žalovanja, kot da bi žalovala za izgubljenimi sanjami, da bom kdaj slišana, imela koga, ki mu bo mar zame in ga bom zanimala. Sem na točki, ko opažam, da doživljam to v službi in doma. Strah me je, ker se mi zdi, da je edina rešitev spet v menjavi službe, pa tudi vedno pogosteje se srečujem z mislijo, da če nebi imela otroka, da bi partnerja že zapustila, vem pa da so to spet težke prelomnice. Predlagala sem mu partnersko terapijo in je odgovor, da naj grem sama, ko bom sama razrešila stvari, bova lahko srečna, češ da je problem v meni. Zavedam se sebe in kje imam težave, ampak vem pa da ni vse v meni. Tudi o terapiji razmišljam. Od kod to žalovanje, priznam, presenetilo me je, ker do sedaj sem vedno doživljala tesnobo ob takih stvareh?
Pojavilo se mi je še eno vprašanje. Ali je možno, da ko se zgodijo notranje spremembe, doseči in dobivati od ljudi okoli sebe občutke spoštovanja in kar si “zaslužimo”, ker nekako izhajaš iz sebe? Ali takrat običajno pride do razhoda med partnerjema?
Hvala in lep pozdrav
Zdravo,
Jaz sem v podobni spirali obupa in žalosti (vendar v drugačnih okoliščinah). Menim, da je problem v tebi oziroma v nama – v najini idealizaciji življenja.
Kamorkoli se obrneš, ti na vsakem koraku nekdo dopoveduje kako bi moralo biti: “zdrav” si če vsak dan 8ur spiš, 1h telovadiš, 8h službe, 2h klepetaš s prijateljicami, si 3h pripravljaš zdrave obroke in 1h da greš na tržnico, 1h bereš knjigo, si vzameš 1h za meditacijo in še eno za “ozaveščanje”… In je nekaj narobe s teboj, če ne zmoreš zriniti 26h v dan in se teleportitati naokoli.
To, da smatraš, da je otrok odrekanje, je srhljivo – to je tako, kot če bi šla planinarit in jamrala, da se ti ne ljubi navkreber hoditi. Razumem izgorelost, in izčrpanost in vse to, ampak bog pomagaj! Otroka je enostavno imeti samo v butastih filmih in nanizankah. Enako velja za “energijo” po službi, in medene tedne vsak dan 12let.
Poznam ta grozen občutek, da če ni v nulto vse popolno, si “defekten luzer” in moraš “nehat sebe in druge sramotiti s svojo bebavostjo”, in te pahne v spiralo “vsi drugi zmorejo, jaz sem problem”.
Nikogar ne moreš prisiliti, da te spoštuje – samo sebe lahko potolažiš, do te mere, da te ne nedostojnost drugih ne boli.
Menim, da je nujno, da pri sebi razčistiš – sama ali s psihoterapevtom. Srečno življenje je v zlati sredini, kjer se potrudiš in vztrajaš tam kjer je vredno ter opustiš in prenehaš tam kjer ni.
V zadnjem odstavku sem zaslutila, da nihaš med ekstremi – samo eno stvar si kdorkoli od nas zasluži, in to je imeti dobro mati, ki nas ima rada. Ne prikrajšaj svojega otroka, ker si njemu/njej dolžna biti dobra mati in ga/jo ne imeti za breme. Še posebej, ker praviš, da si celo življenje živela na drobtinicah, potem veš kako hitro lahko starš čustveno pohabi otročka in ga spelje v dosmrtno spiralo nesreče.
Spoštovani,
Najprej čestitke za korake, ki jih delate v smeri … recimo čustvene zrelosti. Da takoj poudarim, absolutno čustveno zrela oseba ne obstaja. Vsi smo nekje v na lestvici. Sam vprašanje kvalitete življenja razumem, ne kot vprašanje kje na lestvici smo, ampak ali naredimo kak korak na lestvici. In vi delate korake.
Sprašujete »Ali je možno, da ko se zgodijo notranje spremembe, doseči in dobivati od ljudi okoli sebe občutke spoštovanja in kar si “zaslužimo”, ker nekako izhajaš iz sebe? Ali takrat običajno pride do razhoda med partnerjema?« Neprimerno močnejši občutki spoštovanja od tistih, ki jih prejmete od drugih ljudi, so tisti, ki jih dajete sami sebi. Močnejši so, ker temeljna prepričanja o sebi in o drugih zgradimo že v zgodnjem otroštvu. Pogosta taka prepričanja so:
– nisem dovolj pomembna, da bi zahtevala in dosegla svoje cilje;
– ker nisem vredna ljubezni, bi me lahko drugi zapustili, če bi zahtevala svoje in zaščitila svoje meje;
– nisem dovolj dobra in sposobna, da bi sama vodila svoje življenje, ampak sem odvisna od drobtinic, ki mi jih namenijo drugi;
– nekaj dosežem le, če sem v vlogi žrtve
Taka ‘otroška’ prepričanja potem vplivajo na kvaliteto našega odraslega življenja. Recimo tako, da gradimo odnose z ljudmi, ki potrjujejo ta naša globoka prepričanja. Na primer s takimi, ki slabo slišijo naše, običajno šibko izražene, želje. Ali pa tako, da ta naša prepričanja projiciramo na druge ljudi. Recimo to, da nekdo reče ‘ne’, razumemo kot zavrnitev, nespoštovanje, odsotnost ljubezni itd.
Zdaj pa odgovor na vaši vprašanji. Če vi oslabite ta nefunkcionalna otroška prepričanja in okrepite odrasli del sebe, sledi več stvari:
– veliko manj pomembno postane kakšne signale dajejo od sebe drugi ljudje, saj se naučite sami sebi dati tisto, kar ni znala dati vaša mama in kar zdaj iščete pri drugih
– in seveda vzpostavljate odnose z drugačnimi ljudmi, saj izhajate iz bistveno drugačne psihološke logike
– In ja, take spremembe vplivajo na partnerstvo. Vidva sta najverjetneje vezo začela z nezavednim dogovorom, da se boste vi tiho žrtvovali v ozadju in da boste zelo redko zahtevali kaj zase, če sploh. Psihološko gledano ste tudi vi podpisali tako pogodbo in zato prihaja do konfliktov, kadar dvignete glavo. Partner je razumel vajin dogovor kot ga pač je. Nekako v smislu, jaz nosim denar, ti pa pač tako kot si navajena iz otroštva. Scenariji, ko se eden od partnerjev odloči osebnostno zrasti, so različni. Včasih se potem odloči še drugi partner odrasti, včasih partnerja ugotovita, da nova situacija ni sprejemljiva in se ločita, včasih se naučita drugače tolerirat pomanjkljivosti drug drugega in se sprejemati kljub temu. Tudi statistično ne morem iz partnerske terapije reči, da se večkrat zgodi eden od scenarijev.
Vaša žalost je dober znak. To je tudi faza v procesu psihoterapije – odžalovati, tisto, za kar smo bili prikrajšani še kot čisto majhni. Potem pa seveda poiskati odrasle načine za upravljanje s svojim življenjem. Partnerska terapija je dobra ideja, še boljša pa se mi zdi individualna psihoterapija. To ne pomeni, da so vsi vzroki partnerskih težav samo pri vas. So pa širše gledano vzroki težav (služba, odnosi, vzgoja otroka, …) samo v vas, prav tako so odgovori in rešitve samo v vas. Kar je zelo dobra novica. To pomeni, da to lahko rešite. Če bi bili pri tem odvisni od drugih, bi bilo veliko težje. Tako, da kar pogumno naprej 🙂
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Jaz bi k vsemu, kar so drugi napisali, dodala poudarek za vzorcu žrtve, ki je pri tebi zelo močno izražen. Ta vzorec je tako ali drugače globalno gledano zelo prisoten v ljudeh, posebno med ženskami. Vsaj vsaka druga ga ima bolj ali manj izraženega.
Na podlagi pridobljenih vzorcev si potem podzavestno poiščemo partnerja, ki se bo vedel tako, da bomo ta naučen vzorec lahko preigravale, saj drugače ne znamo. Bolj kot si bila neopažena s strani vsaj enega od staršev, večjega ignoranta si najdeš za moža, tako to gre. Saj nisi vedela, kakšen bo, sta se pa energijsko na nevidni ravni oz. podzavestno “potegnila” skupaj.
On ima vzorec, da vlaga energijo v delo in skrb za družino, ima pa verjetno od doma priučen vzorec, da ženska pri hiši nima kaj dosti besede oz. je bolj gospodinja.. Ne vem, predvidevam. Malo poglej, kakšne odnose ima s starši in predvsem, kakšne imata med sabo tast in tašča (če sta še oba živa in skupaj). Če tega ne moreš preveriti, pa moža vprašaj. Če mu ne bo do debate o tem, potem veš, da ni bilo nič lepega in dobrega. Vprašanje, kako so ga vzgajali, da mu ženka ni tako pomembna, kaj šele njene želje. On pač misli, da imata dobro porazdeljene vloge in zadolžitve, ne zaveda pa se, kaj se tebi plete po glavi. Ker imaš močno potrebo po igranju žrtve in čustvenem izsiljevanju, seveda ne boš nič rešila. Ravno zato ti terapevt predlaga psihoterapijo samo zate. Ko boš ugotovila, kako močno deluješ iz te vloge, se boš imela priložnost naučiti, kako se da drugače.
Meni recimo ni treba prositi, da greva z možem ven na večerjo, pijačo ali v kino. Samo rečem, pa sem slišana. Niti ne razmišljam, da bi me ignoriral, ker bi znorela in ga nekam poslala. Jaz sem stopila v ta odnos kot enakovredna, celo včasih preveč pričakujem, da se on meni prilagaja. To ti pišem, da boš vedela, da obstajajo tudi popolnoma drugačni moški in odnosi.
Ko/če boš na terapijah porihtala s sabo, ne boš več žrtev, ampak boš dala jasno vedeti, kaj želiš in pričakuješ. Pika. Če bo mož sledil tvoji preobrazbi, bosta nekje nekoč prišla skupaj in bo fajn. Če ne, pa se ne sekiraj na zalogo, bo kar bo. Srečno.
Ne morem si pomagati – ni mi všeč, da se zdaj spravljamo na gospoda.
Vse kar je bilo o njem povedano je, da sta 12let skupaj, da pomaga doma, da ima službo (ona nenehno menjava), in da pride preveč utrujen domov, da bi hodil po večerjah in kavicah – poleg tega, če imata 40eur odveč IMATA OTROKA, KI VSE PRERASTE, tudi če mu nočeta kupiti igrač, ali pa varčevati.
Medtem ko je sama povedala, da otroka krivi za precejšen del svoje nesreče! Kako bi partnerja 12ih let zapustila, kako ne bi bila utrujena, da “mora” čustveno izsiljevati če hoče kaj dobiti in sprašuje kako druge prisiliti, da jo spoštujejo – majhnega otroka ima doma! A samo jaz vidim kako se bo otroku jokala, da bi dobil 5tko v šoli, če bi jo imel rad, učiteljici pa kako je nespoštljiv, da se ne uči!!!! Po možnosti še prijateljicam in družini, kako breme je in kako se mora z njim učiti!
Nihče ne more spremeniti preteklosti, vse kar lahko naredimo je, da ne ponavljamo napak – svojih in tujih! Če je imela tako grozno otroštvo kot sem ga imela sama, potem ve kako hudo je, ker sama vidi posledice pri sebi!
Dajte tolažbo in razumevanje – to si zasluži, ne dajajte pa potuhe! Če hočeš igrat klavir, ga moraš imeti doma, hoditi b glasbeno šolo in vaditi – če “ni dnarja”, ni časa in rabiš mir, NIMAŠ PRAVICE OTROKA KRIVIT, da je len, nedisciplinirani, nespoštljiv, netalentirani itd.
V prejšnji objavi sem napisala, da edino kar si kdorkoli od nas zasluži, je imeti dobro mati, ki nas ima rada in nas ne vidi kot breme IN ŠE VEDNO STOJIM ZA TEM!
V OŠ so nas učili, da tvoja pravica sega do pravice drugega – sočustvujem z njenim nesrečnim otroštvom, samo dokler naredi vse v svoji moči, da bi njen otrok imel dostojnega!
Vsekakor ne še enega otroka, če si že zdaj čisto preč od vsega hudega. Menda ti je jasno, da je z dvema še neprimerno več dela?
Tudi jaz mislim, da bi ti morala najprej malo sama sebe porihtat. Prvi prispevek avtorice prevečpritiska se mi zdi zelo realen. Ti si se že zaciklala v vzorce svoje mame, ki so, kot si občutila na lastni koži, zelo neugodni in bodo tudi tvojemu otroku zbili vso samozavest. To, kar je tvoja mama naredila zate in kar ti delaš za svojega otroka, ni nobeno žrtvovanje, ampak navadna, normalna, povprečna skrb za otroka. To, kar si dobila z otrokom, je eden največjih blagoslovov v življenju večine ljudi. Nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi v življenju. Tudi nekaj najpomembnejšega. Imaš srečo, da si tega deležna, da imaš zdravega, normalnega otroka.
Ko boš opravila z navlako iz svojega otroštva in razčistila glede “drobtinic” in žrtvovanja, boš veliko laže vplivala tudi na vajin odnos z možem. Kolikor si ga opisala, je čisto soliden moški z velikim občutkom odgovornosti, ki ga je mogoče treba nežno potisniti za par stopinj z njegove zastavljene smeri, da bo nekaj več prostora tudi zate. Začneš lahko takoj danes. Namesto skupnega gledanja TV zvečer doma pripravi dobro večerjo, kak kozarec vina, lepo se obleci in imejta randi doma. Za npr. njegov ali svoj rojstni dan organiziraj varstvo za otroka in ga povabi ven, v kino ali na večerjo.
Tako kot tebi nekaj manjka in bi rada nekaj več, njemu ne manjka nič in je zadovoljen, če lahko v miru sedi s tabo na kavču in si pogleda kak film. Tako kot tebi zdaj nekaj manjka, mogoče tudi on ne bi bil srečen, če bi stalno hodila ven, ker je raje doma. Razumeš? Ampak v zakonu je prav, da včasih prestopimo mejo lastnega ugodja in veselje občutimo, ko partnerju naredimo veselje in vidimo njegov zadovoljni obraz. Prav je tudi, da partnerju pokažemo, povemo, kaj cenimo pri njem. Včasih je to treba kar malo ozavestiti, na splošno imamo Slovenci premalo lepih besed na jeziku za svoje najbližje.
Še ena stvar mogoče, da moramo razumeti partnerjev jezik ljubezni. Ne vem, kako je pri vama z izkazovanjem nežnosti in spolnostjo, ker nič ne napišeš, ali si kdaj povesta, da se ljubita … tudi tukaj smo si precej različni. Moj partner je molčeči volk, popolnoma neromantičen, zelo redko mi pove, da me ima rad, mi pa to kaže z dejanji in nežnostjo, tudi s skrbjo za na primer varno prihodnost in podobno. Če tega ne bi znala brati, če bi hotela stalno slišati sladke besede in dobivati rožice, bi ob njem zelo trpela.
Jaz v tem kar si napisala vidim le eno… In to je igranje žrtve. Pa saj si niti nisi sama kriva te si pac podedovala od starsev… AMPAK… zacni delat na sebi, poglobi se v vzorce, od kod izvirajo strahovi, žalost, bolečina… Ker tukaj ni problem česa tvoj partner NE naredi ampak je problem v tem da ti nenehno iščeš potrditve zunanjega sveta. V primeru “ko bova šla na večerjo bom srečna, ko se bova poročila bom srečna, ko boš dokazal to in to bom srečna”… Pa boš res? Partner lahko naredi vse ampak res vse kar si zamisliš ampak ti ne boš srečna dokler sama s sabo ne razčistiš. Preberi kako knjigo o osebnostni rasti, poglobi se v svoje bolečine, zakaj nekaj boli… Delaj na sebi, postavi se na prvo mesto, rada se imej… Vsaka sprememba se začne pri tebi. In zgodi se lahko dvoje: ostaneta skupaj in skupaj rasteta ali pa se vajine poti ločijo ker prihaja nekaj boljšega in ti to pač ni bilo namenjeno. Isto velja tudi za službo…
Upam da boš rešila zadevo tako kot je najbolje zate.
