Stari starši pritiskajo, da bi morala imet otroke, midva pa nočeva
Z dragim sva skupaj 5 let, v 2020 naju čakata dve prelomnici: poroka in vazektomija.
Nimava otrok in jih ne želiva. Delava, potujeva, uživava, si kaj skupaj privoščiva, znava si dati tudi mir. Skratka, lepo nama je. Moja prejšnja veza je razpadla, ker je bivši želel otroke. Oba sva veliko srečnejša v novih vezah.
Stari starši na oba (sploh name) prikrito, ali pa kar močno pritiskajo, da bi morala imet otroke, ker…bo zadnji vlak odpeljal. Ker so ljubki. Ker hočejo samo še to videt preden umrejo. Ker si to vsak normalen človek želi. Ker so shranjevali vse luškane stvari od svojih(pač kazanje copatov in dek). Kako bodo pazili nanje(naj omenim, da so do obstoječih pravnukov zelo grobi, krivda, izsiljevanje, dotikanje, favoritizem, ocenjevanje izgleda, zato so stiki omejeni). Kdo bo skrbel za naju, ko bova stara? Da sva sebična in nehvaležna, ker jih nimava. Tik-tak.
Ker je december čas veselih praznikov, ko kulminirajo družinske napetosti, je babica zabrusila: “Poročila se bosta, saj še otroka ne znata naredit?”
Partner (zelo nekonflikten karakter) pa je vzkipel in ji povedal, da je odobren in v čakalni vrsti za vazektomijo.
Reakcija je bila seveda burna.
Babica je seveda iz sebe in mi grozi, da je ne bo na poroko, da je to kar počneva greh, da sva degeneriranca, meni očita, da nisem ostala s prejšnjim, naj najdem enega, ki hodi v cerkev in končno pridem z normalnim moškim živet v (njeno) hišo (že nekaj let naju poskuša priseliti k sebi v nadstropje in je užaljena)…skratka cela drama.
Odločila se je, da bodo moja družina in prijatelji iz otroštva bojkotirali dogodek, ker sva nesramna. Zaradi njenih spletkarskih fint in nabijanja krivde se bojim, da ji bo res uspelo, da bodo bojkotirali dogodek.
Tistim, ki niso bili prisotni celodnevni provokaciji, ki je privedla do tega, da je vzkipel, je dogodek takoj predstavila, kako je preveč popil, da je grobijan, ne spoštuje žensk, da sem pod njegovim vplivom in je to neko nasilje?
Občutek imam, da ustvarja konflikte. Zameri mu npr, da ji ni dal ključa njegovega stanovanja, ko sva šla na daljše potovanje (takrat sva bila skupaj šele kak mesec). Občasno ga je izključevala iz družinskih kosil in izletov, ker je “moj koruznik”.
Kaj naj? 🙁
Če ne drugega, sem se pa spihala 😀
Lp
Lily
Spoštovana Lily35,
razočarani, prizadeti in jezni ter z bolečino v srcu ostajate po konfliktu, ki se je odvil v teh prazničnih dneh v vaši širši družini. Namesto blagoslova, sprejemanja in razumevanja domačih, ste dobili žalitve, prezir, jezo, očitke in grožnje, da se ne bodo udeležili poroke, dogodka, ki vama veliko pomeni. To vas boli, saj ne želita nikomur nič slabega, pač pa si oba s partnerjem želita le, da bi zmogli domači sprejeti vašo oz. vajino izbiro in vama dovoliti živeti svoje življenje, tako kot si ga želita živeti vidva. Strah vas je in skrbi vas, če bo babica ostala jezna, užaljena in prizadeta in bo svoje nestrinjanje tudi udejanjila, obenem pa za sabo potegnila še druge ljudi in vaju tako prizadela in vama zagrenila poročni dan. Če bi se to morda res zgodilo, je dobro, da vesta, da bo to babica naredila zaradi sebe in svoje stiske (ker ne bo znala in zmogla drugače (čeprav je to seveda ne opravičuje odgovornosti!), in ne zaradi vaju. Ne opravičujem in ne odobravam takšnega vedenja, želim vama samo sporočiti, da to, kar nekdo govori in dela, pove več o njem kot o drugih. Torej, ljudje s tem kar govorimo in delamo, sporočamo o sebi, čeprav se pogosto tega ne zavedamo in se ne izražamo v prvi osebi ednine (jaz to tako doživljam oz. čutim, meni se zdi to tako in tako…). Veliko lažje bi slišala kar vama morda stari starši želijo sporočiti (če skušam po svoje parafrazirati in dodati kako bi se bilo bolj prav pogovarjati s strani starejših do mlajše generacije): da stari starši in morda tudi starši (o njihovih odnosih do vas oz. vaju sicer niste omenjali) zelo težko razumejo oz. ne razumejo vajine odločitve, da ne bosta imela otrok, da ju skrbi, da vama bo morda kasneje kdaj žal, da so oni razočarani, ker si oni želijo (pra)vnukov in so nanje potihem računali, da pa se bodo sprijaznili s tem, kar pač bo, saj imata vidva pravico do življenja na svoj način… Da jim ni jasno kako to, da si ne želita otrok in bi radi od vaju izvedeli kaj vaju je morda tako prizadelo in razočaralo v otroštvu oz v življenju, da si otrok niti ne smeta oz. ne moreta želeti… Tu se odpre žalostno in boleče področje, kjer bi se lahko v spoštovanju in razumevanju vajine stiske pogovarjali ure in ure…. Da se ne zmorejo strinjati z vašimi oz. vajinimi vrednotami (npr. glede vere), ki niso takšne kot si oni predstavljajo, da pa spoštujejo in da jih zanima in želijo izvedeti kakšne pa so vaše oz. vajine vrednote, zakaj so takšne in kakšne razloge imata, da tako gledata na življenje… Da pa bi zmogli pogledati širše, bi bilo seveda potrebno veliko narediti na sebi in svojih prepričanjih in čustvih, tudi s strani starejše generacije…
Vem, da res boli in ostaja ogromno neizjokanih solz, če človek med svojimi najbližjimi ne dobi potrebne sprejetosti, spoštljivosti in iskrenega zanimanja ter dopuščanja svobodnih odločitev (je pa prostor za to na terapiji). Domačih ne bosta spremenila in vsega tega, kar sem vama napisala, najbolj verjetno od njih ne bosta dobila, tako da vam/a ostaja odločitev do kje jim bosta v svojem življenju še dovolila (čustveno) vplivati in kje je meja odnosov, ki vama je še sprejemljiva, da vaju preveč ne boli in vaju preveč ne razsuje…
Vse dobro vama želim.
Saj ti je vse jasno. Babica ima svoje načrte, v katerih ti ne želiš sodelovati.
Če s partnerjem vesta kaj želita, potem se ne naslanjat na žlahto, ki ima drugačne želje.
konec koncev se lahko poročita brez domačega pompa nekje na Kanarskih otokih….
Pa da ne bi slučajno popustila in se vključila v kakšno igirico praznega štuka.
Komot se ne strinjamo s tujimi odločitvami in izbirami, če sta obe strani za, imamo tudi pravico povedati svoje mnenje, nobene pravice pa nimamo vplivati na odločitve, če te v bistvu nikomur ne škodijo …
Težko si predstavljam, da tvoji starši ne bi prišli na tvojo poroko samo zaradi babičinih muh. Zelo verjetno je že njima delala scene in jo dobro poznata. Še manj si predstavljam, da bi lahko vplivala na tvoje prijatelje. Če pa tvojih staršev, bratov, sester res ne bi bilo na poroko samo zato, ker ne nameravata imeti otrok in ker babica rovari proti tebi, potem naj jih bo pa sram in naj bo to tebi znak, da moraš razmisliti, ali se te odnose sploh še splača negovati.
Jaz vem, da ni denarja, da bi moja mama lahko toliko vplivala name, ko bi šlo za odločitve mojih že odraslih otrok.
Pred svojimi se postavi za svojega partnerja. Ne dovoli jim, da ga žalijo.
Hvala za vzpodbudne besede.
Situacija je neugodna, ker po tem izbruhu ne vem, kako se bosta gledala. Oziroma: ali jaz to želim gledati.
Z dragim sva prišla na idejo, da greva s par najbližnjimi pred matičarja, na oddih, šele potem pa bo načrtovana fešta, brez obreda, na katero naj pride, kdor bo dobre volje in naju podpira. Nisva ekshibicionista, ki bi se morala pred celo žlahto kazat, neka mlada zaljubljenca pa tudi ne.
Lahko rečem, da so nas te finte in manipulacije vse močno zaznamovale. Koga pa ne bi? Verjetno terapija ne bi škodila, a dejansko imava celo življenje urejeno mirno in odmaknjeno, ne čutim potrebe po spremembah. Rada sem teta otrokom, ki so starejši od 6, 7 let, svojih si nisem želela, celo z vsakim letom manj. Bližina dojenčkov in malih mi pač ne odgovarja. Kolegice in sorojenci to spoštujejo in mi ne turijo malih ali pa se malo pohecajo na moj račun. Seveda brez žalitev.
Finančnih in stanovanjskih težav (malo na srečo, malo po lastnih zaslugah) nimava. Da bi se selila, mi ne pade na kraj pameti, so nekateri že poskušali, pa ni šlo.
Resno sem razmišljala o popolni prekinitvi stikov, ker včasih ti odnosi utrujajo, iztrošijo, slaba in nehvaležna bom pa obveljala ne glede na vse, če se tako odloči. Dogodek me je pretresel, ker sem bolj “introvertirana? zasebna?” in nisem bila pogosto deležna teh izpadov, ker sem veljala za “pridno”. Ko sem bila mlajša sem njenim presojam in zgodbam verjela, no kako na te situacije gledam zdaj, vidim, da ni bilo vse tako črno-belo. Je že uspela pokvariti nekaj krstov, pogrebov, odnosov. Ampak se tolažim s tem, da bi pred 10 leti tudi pri meni kaj takega dosegla in da smo ljudje pač malo neumni, sploh če smo vpeti v slabe dinamike in so stvari predstavljene kot so. Če koga ne bo, ne bom zamerila, ker nisem bila nič boljša, ljudje pa rastemo, se razvijamo in enkrat odletimo iz te centrifuge.
Na bolj pozitivni noti, besede dragega: “Moj one ni magična svetilka in kmalu ne bo duha, ki bi mogel tej ženski uresničevati želje.” 😀
Vse je že napisano, tudi o popolni prekinitvi stikov si že razmišljala (točno to bi ti najprej svetovala tudi jaz), zdaj je samo na tebi, da se odločiš in enostavno teh ljudi ne povabiš na poroko. Ne da se sekiraš, kako bo, če pridejo ali kako bo, če ne pridejo. Ne! Enostavno jim direktno povej, da niso vabljeni, ker takih ljudi na svoj najlepši dan ne rabiš ob sebi. Če imaš toliko odločnosti in poguma, seveda. Če nimaš, pa začni delati na sebi, ker ti prav ti ljudje kažejo ogledalo, kako si neodločna in kako si dovoliš, da te obsojajo. Kažejo ti ogledalo, ki ti pravi: poglej, kako se ne postaviš zase, poglej, kako si obremenjena, kaj si kdo misli, kje imaš samozavest in svoj jaz.. Kako ne vidiš, kaj je pomembno in vse ostalo odrežeš iz svojega lepega življenja. Če sta vidva brez vsakega dvoma odločena, da bosta brez otrok, vaju to, kaj drugi mislijo, ne sme prizadeti. Niti ne smeta imeti potrebe po tem, da komu kaj razlagata, pojasnjujeta, se opravičujeta.. Zakaj? Saj niso niti toliko inteligentni ali zreli, da bi se vsaj potrudili razumeti. Ne, ker nočejo, ker vidijo samo pol metra pred seboj, ostalo jih ne zanima.
Odločitev je seveda vajina.
Jaz sem opravil vazektomijo in lahko povem samo vse dobro. Priporočam.
Pred posegom sva dobila 3 otroke (pred mojim 30im letom).
Razumem sorodnike in razumem vaju. Bi pa priporočal, da res dobro premislita. Zdaj se vama to zdi dobra rešitev. Kaj pa ko bosta v starosti? Sam namreč komaj čakam vnuke in direndaj ko bomo vsi skupaj. Nič ne odtehta občutka ob rojstvu otroka in spremljanje otroštva ter odraščanja. Nič!
Zato vama polagam na srce, da pošteno premislita, vendar mora biti odločitev kakršna že bo vajina. Samo vajina in ne zaradi pritiskov drugih.
Midva sva stara okrog 42 in 40 najmlajši je 12 in uživava sedaj. Otroci so precej samostojni in so lahko nekaj dni sami. Vendar sta vidva ta vlak že zamudila. Jaz ne bi spremenil nič v svojem življenju. Naredita tako, da bosta čez 20let razmišljala podobno.
Lep pozdrav
Kot da bi brala svoje pisanje izpred parih let, le da pritiski s strani moje druzine niso bili tako hudi, se zdalec pa ne na taksnem nivoju. Pri partnerju pa kar. No, in razlika je se ta, da je moz zelel otroka. In to ne s katero koli ampak z mano, ker ni zelel da bi bil otrok glup. Karkoli ze je s tem mislil. Za mano je precej premozenja, po meni in mozu bi, v primeru, da ne bi imela skupnih otrok, dedovali razni bratranci in sestricne, ki jih ne maram. In sem popustila, celo zdravit sem se sla, ker ni slo vse gladko.
Te zanima, kako je? Imam 5 mesecnega dojencka, hudo poporodno depresijo, ki ne popusca kljub terapiji. To pa kljub temu, da imam “prost izhod” vsak vecer po 18h neomejeno, da dete tudi moz hrani, previja, uspava, se ukvarja. Zdejle ze vidim, kako se bodo usule kritike name, da sem kukavicja mati, da mi nic ni hudega in da je materinstvo kul. Meni ni, je hormonski in custveni roller coaster, vsakodnevna tesnoba, jok, strah. Sej je na forumih o ppd veliko o tem napisano, tudi s strani zensk, ki so si otroke zelele. Otrok je strasanska preizkusnja za odnos in velika zrtvovanja zahteva. Najbrz naju bodo puritanci tukaj oznacili za razvajenca, a mi gladko dol visi. Sama sem imela cvetoco kariero v mednarodni firmi, perspektivo, denar, zadolzitve, cudovit zakon, hobije. Sem samotarka in ni mi bilo tezko sami potovat; sluzbeno in privat. A ves kaj mam danes? Dosezek dneva je, ce odgovorim na 1 mejl, grem v trgovino ne da bi dete upilo na ves glas, cele dneve sem zaprta v stanovanju. Ppd me dusi, hromi, lomi. Kot pes na ketni cakam moza, da lahko kam grem. Ponavadi moram kaj kupit za otroka, vcasih se brezciljno vozim in si domisljam, da grem na sluzbeno pot. Ali pa smucat. Sej gremo naslednji teden. Ampak na 3 ure dojim. Pijana sem od ppd in se niti ne veselim. Te zanima, kje so babice, dedki? Ena je poskodovana, pa hodi na neko alternativo, ki ji ne pomaga namesto da bi vzela naklofen in odnesla tega vraga, ki si ga je do solz zelela. Druga je cele dneve v sluzbi. Bottom line, nobenga ni bliz in ne bo ga niti pri tebi. Ne jaz ne moz nimava bratov in sester, da bi imela necake, ki bi prevzeli to breme…ti pa! Zato se pa nocoj lepo napravi in uzivajta z mozem se zame..zabavajta se, ljubita, neznanka s foruma vama casti penino hahaha! Kje so tisti casi…le kje! Poklon tvojemu partnerju za tako junaski korak! Pejta se na maldive porocit…tle pa zurka kasneje…kogar ne bo pa itak vesta kam spada. Zlahta je le strgana plahta!
Pozdrav z druge strani!
Kot prvo,bravo za pogum da se znate postaviti po robu.
Drugo kot drugo..Poročita se lahko na matičnem uradu,imata samo nekaj ljudi ki jim zaupata na poroki in to je to.
Kar se pa odnosev tiče,jaz bi se seveda pogovorila.Če pa ne zaleže pa ja prekineš stike in to je to.
Ne sekirajte se zato kar pravijo.Konec koncev usodo in življenje vaše pišete vi in ne drugi.
lp
Če sta se tako odločila, naj bo tako. Živita v pravljici, ki pa ne bo večna, kot si predstavljata. Če prekineš stike z domačimi, na koga se obrneš, ko pride do težav, lahko bolezen, kakšen “klik” partnerja ali karkoli? Komu se boš zjokala, če se ti karkoli zgodi, kar ne bo “uživanje”? Kaj bo, če se nekomu od vaju spremeni miselnost in si bo zaželel družine?
oh ja moja babica je podobna. energetski psihični vampir ji rečem. vse hoče met pod kontrolo pa se ji upiramo. sama zdej živim na drugem koncu Slovenije s partnerjem že 10 let. letos sem zanosila in ko je zvedela to je mislila da bomo vsi skp pršli živet k njej v stanovanje. to napako sta nardila moja starša v mladosti in se posledično tudi zaradi njenga vmešavanja ločila ko sem bila še otrok. takim ljudem je treba vedno znova postavljati meje da se ti ne vmešavajo v življenje. moja babica je žal y svojim obnašanjem dosegla to, da ji določene stvari preprosto več ne povemo.
Draga mamica,
najprej – brez skrbi – ne bom te obsojala, daleč od tega. Povedala ti bom, da se pravzaprav zelooo najdem v tvojih besedah. Dobrih 7 let nazaj sem rodila, sicer sem si jaz otroka zelo želela, ampak… nisem vedela, kaj me čaka! Prvo nosečnost sem prekinila zaradi hude depresije, druga se je končala spontano, šele v tretje je uspelo, ampak me je pa takoj po porodu udarila poporodna depresija. Vsaj pol leta sem žalovala za prejšnjim življenjem, vse ostalo je bilo skoraj tako, kot je pri tebi. S tem, da smo mi takrat živeli 200 km stran od mojih staršev, ki bi z veseljem pomagali in čuvali, pa so bili predaleč stran (smo pa zato šli čez vikend vsaka dva tedna tja, da sem si oddahnila od enoličnih dnevov). Tašča in tast pa sta bila bolestno vsiljiva in neuvidevna, tako da smo se jih morali izogibati, čeprav sta stanovala samo 2km stran. Rezultat: pogosto sem bila sama in osamljena, utrujena in bil mi je dolg čas. Pred tem sem imela vse zelo podobno, kot ti: službo, potovanja, zabavo, super odnos s partnerjem, stike s prijateljicami. Po rojstvu otroka sva bila s partnerjem en čas kot dva cimra, tudi jaz sem doma kot pes na verigi čakala, da stopi skozi vrata, da prevzame otroka. Ker je dober oče in je vedno vse naredil, mi je bilo dosti lažje. Da bi imela enega smotanega tipa, ki bi prišel domov in se vrgel na kavč pred tv, bi zblaznela menda. Ampak tudi to se enim ženskam dogaja, tako da bodi srečna, da imaš fajn moža bo sebi.
Zakaj ti pravzaprav sploh pišem? Da ti povem, da to obdobnje mine! In da je moja punčka iz tečne cmerave posrane male štruce zrasla v tako krasno, lepo in pametno punco, ki me vsak dan nauči kaj novega, da mi je pravzaprav žal, da nisem znala uživati z njo, ko je bila dojenček. Pa tako sem ponosna nanjo! Kako je nadarjena za vse živo, kako prikupno govori, kako se smeje na vsa usta… Cuker mali, še diši kot en piškot, tako bi jo stiskala, še zdaj, pa je že stara 7 let. 🙂 Če bi takrat, ko se je rodila, vedela in vsaj za trenutek občutila, kako sem bom kasneje zaljubila vanjo in kako bo osmislila moje življenje, koliko mi bo dala vsega, kar ti lahko da samo otrok.. Otrok, ki te najbolj iskreno na svetu pogleda in reče: “mamica, kako si lepa!” Ko veš, da ti tega nihče ne bo rekel bolj iskreno, kot tvoj otrok. Tudi rasti in zoreti začnemo zares šele z otrokom. Otrok je tvoje ogledalo, tvoja senca, tvoj odsev, tvoj odmev, od njega se učiš, kako postati boljša oseba, kako predelati potlačene travme in najti radost v srcu. Ko se zjutraj pred odhodom v vrtec prepiraš s pomanjšano verzijo sebe in vsake toliko slišiš svoje besede iz ust malega pametnjakoviča, kako ti da misliti in koliko te nauči, če le hočeš … Kdo na tem svetu ti bo dal vse to, če ne tvoj otrok?
Pa še nekaj.. Ravno poporodna depresija je neke vrste čas, ko se podzavest močno odpre in prihaja ven vse, kar smo nekoč nekam globoko potlačili. Če bi mi takrat znal kdo povedati, da v resnici ne gre za to, da nočem otroka in da te male štruce nimam rada, da so to občutki, ki so bili v meni že prej in so s prihodom otroka samo toliko bolj bruhnili na površje.. bi mi bilo neskončno lažje! Pa ne si misliti, da mi je bilo kaj lažje, kot tebi zdaj. Prazaprav sem bila prepričana, da to nikoli ne bo minilo, da bo večno tako. Obljubim ti, da bo prišel dan, ko ti bo celo žal, da si kdaj pomislila, da ti je žal, da si se odločila za otroka. Kar ne pomeni, da ni prav, da zdaj, ko je hudo, pošteno poveš, kako čutiš. Samo blesav bebec brez izkušenj te bo obsojal, za tiste ti je pa tako vseeno.
Skratka, poskušaj si zamisliti, kako bo nekoč, ko bo dojenček zrasel, lepo. Kako se boš lahko z njim igrala, kako ti bo odpiral obzorja, kaj vse lahko z otrokom počneš in koliko lepše je potem vse tisto. Otroci še znajo videti lepoto v majhnih stvareh, biti neskončno srečni in hvaležni za igračko ali sladkarijo, ki stane samo 2 eura. Znamo to tudi odrasli, pošteno se vprašaj? Znaš občutiti to? Verjetno težko, ker odrasli to pozabimo, otroci nas pa lahko spet spomnijo. Pokažejo nam, kako biti prisoten v trenutku, namesto z mislimi v pretekloti ali prihodnosti.
Obljubim ti, da boš prišla do točke, ko boš najbolj na tem svetu hvaležna, da imaš otroka. 🙂
Kot bi brala sebe. Identicno!
Nikoli nisem cutila nekega materinskega cuta, ali kaksne ljubezni do otrok sploh. Ce kaj, so mi sli na zivce. Potem sem se porocila. Z mozem sva bila ze pred poroko skupaj dobrih 10 let. Ze prej sva se pogovarjala o otrocih sicer, a nic resnega. Po poroki sva imela izpolnjene vse pogoje- lastno stanovanje, sluzbi za nedolocen cas… kot bi v druzbi rekli- “manjka samo se otrok”. Sva se o tem veliko pogovarjala, moz si ga je neprimerno zelel bolj kot jaz. No, bila sva ze tudi bolj pozna v letih, pa oh in sploh koliko zgodb, da se baje vsem zenska omehca srce ko rodijo svojega otroka in da se s tem rodi tudi materinski cut. No, bo ze drzalo, torej poskusimo, sigurno se bo ta cut vzbudil tudi pri meni. No, pa se ni!
Nosecnost je bila noro naporna. Ne telesno, ampak psihicno. Hormoni so mi tako podivjali, da nisem vec vedela kdo sem in kje sem. Loteval se me je obup, brezvoljnost, ze v nosecnosti sem pravzaprav zapadla v depresijo. In potem po porodu- katastrofa. Dolg, tezak porod, po prihodu domov pa… prvi mesec je se slo, ko je bil moz doma, potem pa sem ostala sama. Cisto sama. Nobene pomoci od kogarkoli, ker pravzaprav niti nimam koga blizu. Osamljenost, monotonost, nenaspanost, kar naprej to hranjenje, dojenje… plus tega se je mali prve 4 mesece drl nonstop, dneve in noci. Spanja podnevi mi se danes ne poznamo, to bitje ima energije oh in sploh. Zna izmozgat ze do 12.00 ure dopoldne. Zamotiti se sam ne zna, je treba, da se nonstop nekdo ukvarja z njim. Ni rad v vozu, ne v avtu, ne nikjer. Tudi, ko se je naucil sam sedeti, ni bilo nic boljse. Mi je bilo razlozeno, da je pac zelo zahteven dojencek. Mamice ki imate dojencke, ki cez dan spijo, se znajo sami igrati in so nasplosno dobrovoljcki- ne veste kaj imate! Jaz sem s tem mojim bitjem vsak dan zivcna razvalina, ker ze 10mesecev ne delam drugega, kot buci buci, glej kaj je to, pa ono, pa poslusam sitnarjenje ze od 7 zjutraj dalje. Ne morem, enostavno ne morem se vec ukvarjati cele dneve samo z otrokom. Nimam casa niti za normalen obrok, kaj sele kaj drugega. Da o tem, da grozno trpi tudi moj zakon, sploh ne govorim, ker pri takem otroku drugega kot nonstop zivcen dejansko ne mores biti. Od vseh custev poznam samo se jezo, razocaranje in obup. In tesnobo. Ne poznam nobenega veselja vec, nimam nobenega interesa, ne vidim svetle prihodnosti in niti ne vem vec kdo sem. Vse moje zelje in potrebe sem potlacila nekam globoko na dno. Vse kar si dopustim, so sanje. Ko ponoci v tisini sanjam, kako grem v hribe, ki sem jih obozevala. Kako grem ob reko in poslusam sumenje vode. Kako vstanem ob 6.00 samo zato, da ne zamudim kaksne minute precudovitega dne. Kako se ob najvecjem snezenju odpravim na dooooolg sprehod. Da, to sem (bila) jaz. Clovek, ki je zivel za naravo, ki se je tako veselil vsakega dne, da ga je vcasih komaj docakal. Danes pa… mene vec ni.
Tudi jaz hodim na terapije pa… ah, enostavno mislim, da v zivljenju nikoli vec ne bom srecna. Zal.
Avtorica posta tebi pa- kakrsnokoli odlocitev bosta ze sprejela, vama zelim vso sreco (in ja, trenutno vama prav zavidam, svobodo in vse skupaj 🙂 uizvajta!!).
Draga mamica, tudi zate mi je hudo, ko berem, kako čutiš. Si si prebrala moj prejšnji odgovor? K tistemu, kar sem že napisala, bi zate dodala še tole:
Ko rečeš, da sta imela vse in ko si misliš “pa kaj mi je tega treba bilo?”, se potolaži, da cona udobja nikoli ne pomeni nič dobrega. Življenje nas včasih pusti, da malo počivamo, ampak potem nam naloži spet nove izzive in naloge, ker tukaj nismo zato, da bi stagnirali. Trdno verjamem, da imamo dušo in da je ta duša prišla na Zemljo po izkušnje, da raste, se razvija in dosega vedno višjo raven zrelosti. Misliš, da je smisel inkarnacije, da dobiš službo za nedol. čas, kupiš avto, stanovanje in se poročiš? Ni. Žal. To je tako, kakor da bi šel na dopust in bi hotel ostati tam, v hotelu, za celo življenje. Bi živela tako do smrti? V coni udobja, brez izzivov, brez padcev in vzponov (ker vsakič, ko se vzpnemo, gremo še višje kot prej!), bi tako živela? Tvoj ego bi odgovoril z da, tvoja duša pa ne. Ker duša ne rabi materializma, duša rabi, da se naučiš ljubiti, pa ne samo sebe ali moža. To si se že naučila, zdaj moraš sprejeti še otroka. Ker je tvoj, ker te rabi in ker boš nekoč neskončno ponosna nanj. Prvo leto je lahko obupno težko, pa vleče se, ampak že drugo leto bo lažje, ti boš šla v službo, mali v vrtec, vse bo drugače.. Ko bo star 6 ali 7 let, bo pa življenje z njim že pravi luksus. Ne takoj obupati in se vdati v usodo “nikoli več ne bom srečna”. Ja kaj pa je eno leto v primerjavi s celim življenjem?? S tem, da – pazi! – otrok bo nekoč odrasel, odšel bo od doma.. Da ne boš takrat pretakala krokodiljih solz. :))
Sicer pa.. dajte no, mamice, ne tako jamrati, vsako materinstvo je pesem zase. Če nisi najbolj pocukrana mamica v mestu, še ne pomeni, da nisi dobra mati. Lahko boš otroku kasneje dala dosti boljše temelje za naprej, kot ena druga mamica, ki zdaj trdi, da je že od poroda strašno zaljubljena v svojega sončka. Pa čeprav se dere in hoče vso pozornost. To so pač hormoni in verjetno tudi sama kot otrok nisi prejela od staršev dovolj ljubezni. Malo premisli, od kod taki občutki, na kaj te spominja tvoj otrok? Si bila kot otrok srečna, si imela ljubeče starše, so ti dali dovolj svoje pozornosti, so te sprejemali v celoti, si čutila doma varnost in hkrati dovolj svobode, da se izraziš? Si imela vse to? Nisi? Kaj je bilo tako hudega ali žalostnega, da ti tvoj otrok sedaj vzbuja toliko ene žalosti? Od kod imaš to? Zakaj ne moreš vsaj malo uživati v objemu s svojim otrokom? Zakaj gledaš nanj kot na neko bitje, ki samo hoče to in rabi ono? A se ne moreš z njim sam objeti in začutiti ljubezni? Zakaj ne, kje je ta ljubezen, sploh imaš sebe kaj rada? ……. Jaz sem si ta vprašanja postavila prepozno, ker mi nihče ni znal pomagati, ko sem se prvo leto počutila slabo. Prijateljica, s katero sva skupaj “vozičkali”, je bila tako navdušena nad njeno punčko, jaz pa vsa depresivna in utrujena. Seveda, njen otrok je jokal kot mačka mijavka, pa še to bolj potiho. Moja je pa takoj, ko kaj ni bilo prvo sekundo, sprožila tako sireno, da sem mislila, da bo vsa pljuča ven vrgla. Njena je ležala v vozičku in spala, moja ni hotela biti v košarici niti en dan, smo jo kar prodali. Ko je bila dovolj velika, sem jo vozila v lupinici, pa še tam je večji del kričala kot jesihar. Še v tistem “rukzaku” za dojenčke ni bila popolnoma zadovoljna.
Veš kaj mene najbolj streznilo in kako sem si najbolj dokazala, da imam svojega otroka v resnici rada? Ko sem pomislila, kaj bi bilo, če bi se ji kaj zgodilo! In da bi dala vse, da moj otrok ostane živ in zdrav za celo življenje. Ker vse ostalo lahko nekako preživim. Pomisli malo …
Draga avtorica, prav sta storila. Če ne čutita, da hočeta otroke, je boljše da jih nimata. Bosta sebi in naslednjim generacijam prizanesla.
Kot drugo je pa to zelo dobro obdobje, da prepucata ljudi v svojem življenju. Prava družina je tista, ki te sprejme takšnega kot si in ti želi vse dobro.
Če je nekdo iste krvi, še ne pomeni, da so prava družina. Svetujem, da se oddaljita od njih in zaživita življenje kot vama je namenjeno. Na bruhanje mi gre, ko poslušam druge, kako se družina, predvsem tisti, ki malo preveč hodijo k mašam, vtikujejo v druge. A sami nimajo pospravljenega podstrešja niti pod razno.