Najdi forum

Odnos, kam to pelje?

Pozdravljeni,

Imam eno vprašanje ali pa mnenje.
Imam partnerja s katerim se razumeva. Kadar je on sproščen se imava noro. Ujameva se na marsikaterem področju, se imava rada in tudi rada sva skupaj.
Imam pa izziv. On zelo dolgo spi.
Med tednom je njegov dan od 11.00 do 4.00 zjutraj, čez vikend pa bedi tudi do 5.00 zjutraj in spi do 15.00 popoldan.
Kar mene izčrpava, ker nekako pricakuje, da bom tudi jaz bedela tako dolgo, jaz pa moram zjutraj vstati, da uredim svoje stvari in tudi rada zjutraj vstane, ker so mi jutra všeč… Ko pa zjutraj vstanem, seveda njega moti ropot po stanovanju… luči, tuširanje, oblačenje, priprava zajtrka… zanima me katera ženska lahko s tem živi vsak dan? Naprimer poleti vedno greva v hribe pozno popoldan, ker on spi… pa to niti ni tak problem. Ampak vse se vrti okoli teh ur kdaj on vstane… Nimava otrok ampak kaj bo pa potem, ko bova imela otroka, ga bom vsak dan z dojenčkom čakala, da on vstane in bila tiho zaprta v eni drugi sobi? Bom celo življenje čakala, da on vstane?
Drugače se imava dobro, uživaš en z drugim in imava podobne načine delovanja, pa tudi spanje ne bi bilo tako težko, če bi tudi za vikend obstajal ob 10-11 nekje.

 

Samo prijavljeni uporabniki lahko vidijo priponke.

Spoštovana Malejn,

v vašem kratkem zapisu mi veliko stvari ni jasnih in bi rabila vprašati in izvedeti še marsikaj , zato bom napisala nekaj svojih razmišljanj in pomislekov, ki vam bodo, upam, v pomoč.

Lahko razumem, da ste zaskrbljeni in morda že tudi jezni (??), ker se vajino skupno življenje vrti okrog partnerjevega urnika vstajanja oz. bedenja in vašega prilagajanja in toleriranja takšnega stila življenja. Zelo upravičeno se sprašujete kako živeti s takšnim obrnjenim bioritmom, kot ga ima vaš partner, in kaj to za vas, za vaju oba in morda za družino pomeni na dolgi rok. Sicer niste napisali vajine starosti (domnevam, da sta mlajši osebi, lahko pa se motim) , kaj je razlog, da on tako funkcionira, ali ima kako službo, kjer mora delati na takšen način ali je to zgolj posledica njegove izbire oz. navajenosti na takšen stil življenja že od doma (morda iz časa mladostništva?), koliko časa že traja takšno stanje (ali živi tako že od vajinega poznanstva naprej ali se je medtem kaj spremenilo) kaj vam reče, če poveste, da vam to ni všeč in da si ne želite celo življenje zgolj prilagajati njegovim interesom ter predvsem kaj v tem času ponoči on počne (je morda na internetu, forumih, klepetalnicah ali igra kake igrice, gleda pornografijo oz. druge sporne vsebine, skratka ali izgublja čas ali dela kaj koristnega in če vsega tega ne bi mogel narediti v »običajnem« času…??). Na drugi strani je zelo pomembno ali se on zaveda te svoje »posebnosti« in morda morebitne zasvojenosti in zlasti, če je pripravljen kaj spremeniti glede tega ali mu je tako najbolj lagodno in pričakuje, da bi se morali drugi prilagajati njemu.

Verjamem, da vam je z običajnim bioritmom nemogoče na dolgi rok živeti tako in da se vam tudi ni potrebno toliko prilagajati. Tudi vi imate pravico opazovati jutra in vstajati zgodaj, spati v času po polnoči in ne zgolj hoditi po prstih, da ga ne zbudite in morda spravite v slabo voljo in jezo (ki pa je njegova odgovornost!).

Svetujem vam, da se zelo resno pogovorita, da mu jasno in večkrat predstavite vse svoje pomisleke, strahove in skrbi, da naj vam opiše kako si on predstavlja družinsko in vajino skupno partnersko življenje v prihodnosti, s poudarkom na tem, kako to praktično izvesti ob njegovem načinu življenja. Priporočam vam, da zelo resno razmislite sami pri sebi, če vam je sploh možno ostati v zvezi s takšnim partnerjem, saj boste, če bo on zgolj nadaljeval z dosedanjim načinom življenja, pravzaprav vi živeli sami in boste tudi sami z otrokom, kar pa nikakor ni sprejemljivo in ni v vašo, še manj pa v otrokovo dobrobit.

Prav je, da začnete morda še bolj poslušati sebe, svoje potrebe in interese in se jim ne odrekati in jih zgolj prilagajati partnerju oz. drugim, obenem pa videti kaj je drugi pripravljen narediti za vas.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina, spec.zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka NOVO UPANJE, individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje, Goriška cesta 17 5270 Ajdovščina 030/235 117 [email protected] www.novoupanje.si Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Dolgoročno je takšen vzorec spanja konkretno zelo škodljiv za zdravje, za hormonsko ravnovesje, razvijejo se deficiti, depresija … Že ljudje, ki delajo večizmensko in tudi ponoči (od 22 do 6. ure), so ogroženi, kaj šele tisti, ki so večinoma v nočni izmeni. Dobijo na ta račun tudi več dopusta.
Tukaj sploh ni druge, kot da hodi spat ob bolj človeških urah, vsaj ob polnoči. Vse, kar počne od polnoči do zjutraj, lahko počne tudi dopoldne, računalnik in splet bosta tam tudi čez dan. Poraja se mi drugo podvprašanje. Če živita skupaj in kot kaže, nihče od vaju ne gre vsak dan v službo, je mogoče problem, da enostavno rabi nekaj ur zase in jih lahko stisne le v ta termin. Jaz sem recimo taka. Odkrito ga povprašaj glede tega.

To ni dolgo spanje, to je izrojen in škodljiv vzorec spanja.

nova
Uredništvo priporoča

Jaz bi se pa spraševala, kaj počne tako dolgo v noč? Ker razen, da je na računalniku, si niti ne predstavljam, kaj dela, saj verjetno po lokalih ne hodi ob teh urah, ali pač? In ko je na računalniku, bi me kar zanimalo, kaj počne? Dopisuje ali rajca z drugimi ženskami, igra igrice,…?

Sem bila zelo kratek čas skupaj z moškim, ki je sicer med tednom vstajal zjutraj, šel na delo, vse normalno. A ko je prišel petek, sobota, je bil računalnik in igrice do 5ih zjutraj, tako da naslednji dan od njega ni bilo popolnoma nič. Sama si s takšnim ne bi predstavljala niti živeti skupaj, ker ja, kaj je potem, ko dobiš otroka? Ženska je lepo sama za vse, ker ti tipi v večini ne spremenijo svojih navad, saj se njim to ne zdi problematično.

Nekako so ti že vse napisali, od tega, da je taki ritem na dolgi rok izjemno škodljiv za zdravje in psiho, do tega, da tako ne moreš imeti družine.
Mene pa pri takih in podobnih izpovedih najbolj nekako zbode v oči, ko iz spisa ugotovim, da se ljudje med seboj sploh iskreno ne pogovarjate. Bolj kot same ure bedenja in spanja bi me na tvojem mestu skrbelo, da si za tako enostaven problem šla vprašati na forum, namesto da bi se s partnerjem usedla in iskreno pogovorila, da si tako ne znaš predstavljati živeti na dolgi rok, da tako ne moreta imeti družine in še kaj. Seveda ne moreš imeti otrok tako, da bo on v nedeljo prišel iz postelje šele po kosilu. Otrok ni večno dojenček, ta pravo se začne šele, ko otrok malo zraste, ko so vikendi za to, da se družina druži, igra, da se gre ven na izlet, na sprehode, na obiske itd. Da boš z otrokom ali dvema vsa nervozna cele vikend do 15. ure sama in boš čakala, kaj boste počeli, če sploh kaj, je nesprejemljivo, pa se lahko imata neskončno rada. Tudi za otroke ni to noben zgled. Dokler so dojenčki, je še pravzaprav enostavno, ker takega neumnega početja ne razumejo. Ko so večji, pa začnejo postavljati vprašanja, povedo v šoli kaj o tem, kako doma živijo itd. Kako pa misliš, da bo videti, ko bodo v šoli otroci zjutraj sedeli v krogu, učiteljica bo vprašala, kaj so počeli zanimivega čez vikend, tvoj otrok bo pa povedal, da ti spi cel dan, ker ponoči bedi. Ni to malo hecno? 🙂 Pomisli..

Predvsem pa mislim, da se moraš vprašati, zakaj mu tega nisi sama povedala, da te tako zelo moti in vse ostale dvome. Edino on ti lahko pove, koliko je pripravljen kaj spremeniti.

Enega sem poznala takega, nezdravljenega shizofrenika, ki je celo noc norel, ker so ga temne sile napadalein, ni spal nič ponoči. Če je to ta tip, ti čestitam da si ga tako dolgo prenašala – cca. 3 leta. Heh. Jaz sem šla takoj, da lahko v miru spim. Tablete, terapija, psihiater marsikaj uredi, tudi spanje.

Iz prve roke povem, da je to zelo slabo. Sem bila na tem. Sem kupila tudi super silence pralni stroj, ki je z notranje strani oblecen s filcem), pa je bila problem voda, ki je tekla po cevi. Ne vem, kaj sem takrat razmisljala, da sem se odlocila za otroka z njim. Zgodbe, ki so se dogajale za stirimi stenami, bom raje obdrzala zase. Ko je bil otrok star 7 let, sva se odselila. Poslusaj sebe, ne nas, ampak ce bi jaz bila takrat pozorna na to, kjer tebi ze sveti rdeca luc, bi zakljucila ta odnos mnogo, mnogo prej …
Srecno!

Midva z možem sva tudi glede tega kot noč in dan (on jutranji, jaz nočni ptič). To, da je on že ob 20.00, najkasneje 21.00 pred televizijo zaspal in zjutraj hitro štrenčil okoli, me je vedno motilo. Jaz sem namreč bila budna do najmanj 00.00 ali 01.00 zjutraj in bi potem malo dlje spala. No sedaj od kar imava otroke (3 – skupaj sva že 19 let) mi je pa to zelo zelo všeč. Jaz dežuram z otroci zvečer in ponoči, on pa se zjutraj prej zbudi in pošlihta otroke (previje, nahrani, obleče), ki se zbudijo že ob 7.00). Ko je moj čas pa dobim kavico v posteljo in včasih še kaj za jest. Tako da to ni tako slabo, če sta si partnerja različna.

Pozdravljeni.
Rada bi vam zaupala svojo zgodbo in prosila za nasvet. Stara sem 28 let, partner prav toliko, skupaj sva skoraj 2 leti. Ker sva iz različnega konca Slovenije se je fant lani oktobra odločil, da bo eno leto živel pri naši družini (poleg mene sta še mati in oče) in delal preko študenta. Sama sem brezposelna in v iskanju službe. Prišel je z namenom, da bova več skupaj, da nekaj zasluži, da si bova lahko začela skupaj nekaj ustvarjati. Že kmalu so se pričele težave, saj je iz svoje družine bil navajen dobiti, kar je želel. Najprej si je kar prilastil avto, ki naj bi ga starši (pro)dali meni (odplačala ga bom, ko bom dobila službo), ampak to težavo smo rešili šele, ko je vmes posegel oče, saj mene in mojih prošenj ni poslušal. Povedati moram, da sem imela nekaj let težave z alkoholom in si kot noben odvisnik tega nisem želela priznati. Ko pa zaradi te težave nisem dobila službe, sem se odločila, da grem na zdravljenje. Še pred tem mi je fant velikokrat postavil ultimat, da on tega ne bo prenašal. Odločila pa sem se samo zaradi sebe, zaradi svoje prihodnosti. Zdravljenje mi je dalo veliko, tudi domači so mi rekli, da sem se zelo pozitivno spremenila, več dam na sebe, bolj sem prepričana vase, ne držim več v sebi, če me kaj teži. Tako da se držim abstinence, berem tudi veliko knjig o osebnostni rasti. Zato tudi vse skupaj s fantom malo težje prenašam. Naj povem, da ima on kar nekaj težav. Prva od njih je odvisnost od športnih stav (v januarju je za to zapravil preko 1200€, iz preteklosti še plačuje mami, ki je zanj vzela kredit, da odplača vse njegove dolgove). Ima tudi obsesivno kompulzivno motnjo in je to velikokrat izgovor, da kakšne stvari ne more storiti (zaradi OKM ne more pomiti posode, pospraviti sobe, oprati avta, ker nikoli ni dovolj čisto zanj). Jemlje AD, ki vplivajo na zmanjšan libido, ampak glede tega sva se dogovorila, da se bo potrudil, če bom kdaj imela potrebo in je on ne bo imel. (Čeprav preko porno strani potem redno poskrbi zase-mi je jasno to po količini robčkov v košu v sobi).

Najbolj pa me moti ta njegov egoizem. Vedno je najpomembnejši samo on, njegove težave, njegovi projekti. Ko sem mu to omenila, mi je rekel,da je vedno bil vajen skrbeti samo zase in za koga pa bo poskrbel, če ne zase. Še ko sem priznala svojo odvisnost, je rekel, da on tega ne bo prenašal, da je za njega preveč naporno. Nikoli ga nisem za nič prosila naj mi kupi, ker sem sama navajena skromnosti in sem kar varčna oseba. Sam pa zase zapravi skoraj vse, kar zasluži. Vse bi dal za svoje potrebe (čevlji, napitki za prečiščenje telesa, kozmetika) in ko sem mu omenila, da s tem bo težko kaj privarčeval, mi je rekel, da zase si pa mora nekaj privoščiti. Vendar teh stvari je kar precej. Ko sem mu jaz rekla, da sem svoj del zdravljenja opravila, zdaj je na vrsti pa njegova odvisnost, me je napadel, da naj ga ne probam omejiti v tem, saj bo s tem zaslužil za najino stanovanje in za to, da nama bo lahko privoščil vse najboljše, zgradil hišo itd. Jasno pa se zavedam, da to ni mogoče. Njegov brat ima pod nadzorom njegove finance, saj če ne bi v tem efektu odvisnosti lahko zapravil popolnoma vse. Ena izmed stvari pa je tudi njegova ležernost oziroma po domače lenoba. Pri nas živi in ne stori popolnoma ničesar. Živimo na vasi, imamo njivo, vrt, ampak njemu se zdi brez smisla, da bi »prčkal« po vrtu in gre raje na tenis. Razumem, da si je potrebno vzeti čas za hobije, ampak glede na to, da vsi v družini nekaj storimo pri hiši, bi se lahko tudi sam potrudil in vsaj vprašal ali potrebujemo pomoč, ne pa da se obnaša kot gost v hotelu. To sem mu večkrat že omenila, vendar naletim na gluha ušesa. Pravi, da on v življenju namerava uživati, hoditi na kavice, tenis. V gospodinjstvu pa mi bo pomagal, ko bova imela svoje stanovanje. Skupaj nisva niti še dve leti in že zdaj komaj čaka, da »uteče« na tenis, sam na kavico itd.

Zadnjič sva zjutraj spila kavo skupaj, nato je takoj šel na tenis,s kolegom na pijačo in nato direktno v službo in se vrnil domov zvečer. Ko sem mu rekla, da bi si želela malo več časa preživeti z njim, mi je rekel, da sem mu s tem teženjem uničila popoln dan. S to izjavo me je zelo prizadel, da v njegovem popolnem dnevu mene ni zraven. Razumem, da si mora vzeti čas zase, tudi jaz to potrebujem, ampak ko mu rečem, da si želim malo več njegovega časa, me zabije, da to je zato, ker nimam službe, nimam nobenih projektov, hobijev (tečem, berem, pečem, rada hodim, dobivam se s prijateljicami, tako da hobijev mi ne manjka). Vsak moj stavek zna obrniti tako, da na koncu izpadem jaz tista, ki sem kriva. Če rečem, da si želim več časa z njim, mi reče, da nimam hobijev. Če ga nekaj prosim naj naredi in to ne naredi, mi reče da se nisem jasno izrazila. Včasih mi vse skupaj meji že na narcizem.

Tudi ko gre obiskati svojo družino, mi že vnaprej pove, da bova bolj malo na vezi, da ne bo uporabljal veliko telefona. Ko pa je pri nas, je na telefonu po cele dneve in igra igrice, stave, gleda tenis, facebook itd. Zato se res sprašujem a se samo meni dozdeva, da mu nisem ravno prioriteta kot trdi, ali mu dejansko nisem in so ga same besede. On je z besedami zelo dober, velikokrat mi pove, da me ima rad, da bi zame vse naredil, da sem mu prioriteta, ampak meni so pomembna dejanja. To sem mu velikokrat povedala, ampak me zna z besedami nekako spreobrniti, da mu nasedem. Sem precej potrpežljiva in imam visoko toleranco, ampak počasi mam teh njegovih obljub dovolj (manj bom igral stave, več časa bom s tabo itd.). A sem res tako zahtevna ali kaj je narobe? Imam ga rada, z mano je bil, ko mi je bilo težko ob smrti brata, jaz z njim v težkih časih, ampak zadnji mesec se resno sprašujem ali je to to, kar si želim od partnerja. Se opravičujem za tak roman in hvala vam za nasvete.
Lep dan.

Spoštovana PikaBe!

Najprej bi vam rada čestitala za vašo odločitev za zdravljenje svoje zasvojenosti z alkoholom in za vzdrževanje abstinence. To kaže na to, da ste pogumni in močni, da ste si dovolili vse to priznati, se zdraviti in se učiti nadaljevati življenje brez te substance. Ne vem, če ste se že odločili hoditi tudi na skupino AA oz. podobne podporne skupine, kar vam oz. vama obema priporočam.

Iz vašega pisma je zaznati zrele poglede ob hkratnem dvomu vase, tako da bi vas rada podprla v tem, da sledite svojim občutkom, svojim doživljanjem in si vedno bolj verjamete. Ko sprašujete ali sem res tako zahtevna, ali je kaj narobe z mano, vem, da nekje v sebi dobro veste, da ni z vami nič narobe in da niste preveč zahtevni, morda ste še premalo, da dopuščate takšna partnerjeva ravnanja (njegova zasvojenost s stavami, morda tudi s pornografijo, izgovori in premalo sodelovanja v gospodinjstvu oz. pri hiši, ki resda ni vajina, vendar potem zelo verjetno ne bo bistveno drugače, čas in denar za vse drugo kot za vas oz. za vaju…). Morda vas te stvari začenjajo že kaj jeziti, morda vas pa šele bodo, da boste lahko postavili meje vam sprejemljivega. .

Spodbujam vas v nadaljevanje dela na sebi in prepoznavanju na kakšen način ste morda še pripravljeni peljati partnerstvo naprej in na kakšnega ne več. Verjamem, da tako kot do sedaj res nimata dobrih možnosti za srečno in na dolgi rok za oba zadovoljujočo in uspešno zvezo. Vprašanje je kaj je on v resnici pripravljen narediti (ne obljubljati, pač pa izpeljati): Partner zna očitno zelo dobro poskrbeti zase, kar v osnovi ni narobe (in se lahko od njega začnete učiti več tega tudi vi pri sebi), vendar je pomembno tudi kaj je pripravljen narediti za vas, koliko se je sposoben vživeti in začutiti vas in vaše potrebe, vaše stiske.

Vendar se mi zdi še pred vsem tem najbolj pomembno, da se on sam reši svoje oz.svojih zasvojenosti in sprejme odgovorno držo za svoje življenje. Dokler tega on ne bo pripravljen in sposoben narediti iz sebe in zase (kakor ste se odločili vi) ter spremeniti svojega življenja, toliko časa za vas tam žal sploh ni nobenega pravega prostora. Zasvojenost je namreč zelo kompleksna in zahteva poleg odločitve, tudi sprejemanje odgovornosti in strokovne podpore ter osebnostno rast in stalno delo na sebi.

Zelo težko je živeti s človekom, ki je egoističen in narcisističen in je navajen, da se svet vrti okrog njega in zanj. Običajno oni tega ne vidijo kot problem oz. osebnostno motnjo, je pa toliko težje njihovim partnerjem. Poleg zvračanja odgovornosti in krivde na partnerja (dokler jo ta sprejema, ker ne verjame dovolj vase) običajno takšni ljudje pri sebi niso pripravljeni narediti kaj veliko in tudi dolgoročno najbolj pogosto ostajajo v neodrasli in neodgovorni, zasvojenjski drži. Pa še to, če je tako že na začetku skupnega življenja, bo sčasoma samo še slabše, saj če se že na začetku človek ni pripravljen potruditi in se pokazati v najboljši luči, kdaj se sploh bo?

Dobro razmislite kaj vam odnos z njim daje in kaj in koliko vzame, ter predvsem če ste pripravljeni živeti na tak način. Če vam je odločitev pretežka, pa tudi sicer vam bo dobrodošlo, da si lahko pomagate s terapevtsko podporo. Če bosta ostala skupaj, pa se mi zdi sploh nujno, da bi šla oba na partnersko terapijo. Odločite se tako, kot bo za vas najbolj prav.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina, spec.zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka NOVO UPANJE, individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje, Goriška cesta 17 5270 Ajdovščina 030/235 117 [email protected] www.novoupanje.si Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Pogovor. To je potrebno. Jaz sem tudi ponočeval, ker sem potreboval sproatitev po službi in otrokih. Žena je pa šla zgodaj spat in me ni šmirglara. Je samo zahtevala od mene da se ukvarjam z otroci, lo pridem domov po 10h šihtu. Po tem sem rabil vsaj nekaj ur sprostitve da imam mir. Torej do 00 ali 02 zjutraj. (Vstajam ob 7h). Ob vikendih sem izkoristil pomanjkanje spanca. Do popopldan. Vse zaradi nje. Sedaj sem ločen in vsatajam ob 6h zjutraj tudi, ko imam otroke. Mogoče je potreben samo pogovor.

Objava čaka odobritev
Objava čaka odobritev
Objava čaka odobritev
Objava čaka odobritev

New Report

Close