Torej patnerja s katerim sva v zvezi dobrih šest let čaka zahtevna operacija, pri kateri obstaja ziriko, da pride do komplikacij, ampak je pa hkrati njegova edina opcija, da si izboljsa kakovost življenja. Zadeva je takšna, da sva do poletja zivela v stanovanju, cez poletje pa v hiši ki sva jo zadnjih šest let skupaj obnavljala, je sicer v lasti njegovega očeta, ki tukaj nikoli ni živel, jo je pa s pogodbo o dedovanju dal pisati na mojega partnerja, vendar moj partner postane uradni lastnik šele po smrti očeta. Pogodbo so podpisali pred šestimi leti v zacetku najine zveze. Hisa je bila potrebna temeljite obnove, saj je zaprta stala 15 let in se v tem casu vanjo ni vlagalo nicesar. Obnavljava jo po zmožnostih teh sest let midva. Letos smo se odlocili, da se selimo vanjo in tako uradno zaživimo skupaj. Pred tem sva bila z partnerjem prijavljena na vsak svojem naslovu. On na naslovu hise jaz v stanovanju skupaj z svojim otrokom, ki ga imam iz prejsnje zveze. Skupnih otrok nimava. V casu najine zveze sem dozivela dva spontana splava. To me je mocno zaznamovalo. Odlocitev za selitev je padla tudi zaradi tega, ker nisva vec zmogla dvojnih stroskov. Jaz sem sicer zaposlena redno za nedolocen cas vendar prejemam minimalno plačo, on je od letos polno upokojen kljub mladosti zaradi bolezni in prejema skromnih 350 evr penzije. Se pravi gre levji delez iz mojih sredstev. S partnerjem sva bila dogovorjena, da bova sklenila nek dogovor ki bo scitil mene in otroka pred morebitnimi vplivi njegove druzine v primeru da gre kaj narobe na operaciji glede na naravo bolezni. Na podlagi dogovora sem se odlocila za selitev v hiso. Partner je obljubo dal tudi mojemu ocetu , ki ga skrbi za najino prihodnost. Zadeva je taka da sem jaz vrnila stanovanje nazaj, partner pa je zacel iskati nenehne izgovore da bova ze sla do odvetnika in se dogovorila kako in kaj. No do dogovora v pisni obliki ni prislo. Pocutim se izigrano ogoljufano, hkrati se sprasujem ali je to sploh to. Mislim da je partner egoist , ki mu je vseeno kaj se zgodi z menoj in otrokom, on je svoje dosegel in v primeru da gre kaj narobe jaz ostanem brez strehe nad glavo. Prihrankov nimam za nakup stanovanja kreditno pa z svojo placo tudi nisem sposobna vec. Partner sicer ves cas zagotavlja da bo vse ok in da naj ne delam panike brez potrebe. Ocita mi zakaj sem negativna, jaz pa iskreno sem izgubila zaupanje vanj. Drugace se dobro razumeva sva kompatibilna, sva imela iste cilje vseskozi ampak pri tej zadevi me je grdo izigral. Strah me je prihodnosti, sploh zaradi tega ker se mi zdi da se mi ponavlja zgodba izpred 10 let ko sem ostala sama z otrokom brez strehe nad glavo in sem se zelo tezko pobrala po taksni preizkusnji in ponovno zaupala moskemu.

Spoštovani,

Hmm, razmišljam kako bi odgovoril oziroma kaj bi vam koristilo. Na vašo zgodbo lahko pogledamo iz več vidikov.

V vsaki partnerski vezi je tako, da nekatere stvari štimajo, nekatere pa ne. Vprašanje je, koliko huda je ta stvar, ki ne štima. Pravite nekako, da je bilo 6 let fino, potem pa je partner prekršil sklenjen dogovor, vas izigral in postal egoist. To je nenavadno. Običajno se tako ravnanje ne pojavi kar naenkrat. Ali se partner že prej kdaj ni držal dogovorov in je ravnal pretirano sebično? Če se je tako ravnanje pojavilo šele zdaj v situaciji s hiši, bi bilo dobro razumeti razlog, da je prav takrat prekršil dogovor? Taka vprašanja vam lahko pomagajo videti ali je to njegovo ravnanje enkraten dogodek ali pa lahko tako vedenje pričakujete tudi v prihodnje.
Drugi vidik bi bil lahko tale. Prispevate k obnovi hiše, ki ni vaša. In ne samo, da ni vaša, tudi partnerjeva ni. Ima sicer pogodbo, da jo bo on podedoval. Jaz nisem pravnik, ampak sprašujem se, ali se lahko na pot partnerjevemu lastništvu še pojavijo prepreke? Recimo prekinitev pogodbe o dedovanju zaradi nehvaležnosti ali pritožba ostalih dedičev. Sprašujem se, kako to, da ste vlagali v nepremičnino, ki je bila veliko korakov od vaše? Poleg tega prispevate levji delež za sprotno življenje. Kako to? Lahko, da imate za to objektivne razloge, lahko pa tudi kakšne globlje. Takole na prvi pogled vaše delovanje deluje nekoliko naivno, oziroma daje videz kot, da se počutite nekako odvisni od drugih. Zato raje malce naivno verjamete v njihovo dobro, da bi na koncu le oni poskrbeli za vas. Ali ste res odvisni od drugih? Ali pa lahko poskrbite zase in za svojega otroka? Ali se počutite dovolj pomembni, da enostavno postavite pogoje in zahtevate svoje? Na vaš občutek odvisnosti od drugih nakazuje tudi vaš komentar, da je dal partner besedo vašemu očetu. Kakšno vlogo ima oče v vašem življenju?

Veliko vprašanj sem zapisal. Nekako moj splošni vtis je, da je vaše doživljanje situacije ustrezno in dvomi o partnerju utemeljeni. Lahko pa svojo pozicijo pomaknete nekoliko proti bolj odrasli. To bi pomenilo malo manj vere v samo-dobre ljudi in bolj odraslo ter samozavestno uveljavljanje svojih interesov.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić