Ali res ne rabi dotikov, nežnosti?
Spoštovani!
S partnerjem sva v zvezi 8 let in imava 2 otroka. Zanima me, če sem jaz neumna ali se v ozadju nekaj dogaja. Začelo se je pred dobrim letom. Zbolel in poginil nam je psiček na katerega je bil on navezan. Preboleval je tako, da me je čisto odrinil od sebe. Ponavadi je prišel iz službe, dal slušalke v ušesa in se popolnoma odmaknil v svoj svet.
Kmalu zatem sem zanosila. On drugega otroka ni želel, zato je nosečnost težko sprejel. Takrat sem ga dokončno izgubila. Ni bilo več dotikov, niti poljuba, kakšnega pogovora. Le, ko je namigoval na spolni odnos se je drugače vedel ampak, če sem bila drugače povsem nepomembna za njega, mi tudi do seksa ni bilo.
Pa ga vprašam zakaj je tako in mi reče da mu je zdaj čudno, da sem noseča in da bo pozneje vse ok. Sem vedela, da ne bo. In res ni. Še vedno se me izmika, sva brez kakršnega koli telesnega kontakta. Pogovarjava se le splošne stvari. Če načnem pogovor o naju se ga vedno izogne.
To je delal že prej, ampak sem ga vedno prepričala da sva se pogovorila, zdaj pa več ne gre.
Ko sem vprašala zakaj se niti več ne poljubiva in objameva, je bil njegov odgovor, če to res potrebujem in če mi je to res tako pomembno?!? Za mene zveza brez tega ne obstaja.
Čeprav drugega otroka ni želel, ga je lepo sprejel. Z njim se dosti ukvarja. Skuha nam, počisti, pomaga mi skopat otroka. Otroka ima zelo rad in se z njima precej ukvarja. Če nas kdo od zunaj opazuje bi rekel, da nam nic ne manjka. Ampak med nama je vse mrtvo.
Dvomim, da lahko sploh kdo funkcionira brez bližine drugega, vsakdo se rad počuti ljubljenega. Zato se bojim, da se nekaj dogaja v ozadju. Nevem kaj. Razen, da je dosti na telefonu, ne opazim druge spremembe. V sluzbi ni dlje casa, vedno pride takoj domov.
Zato me zanima, ali lahko res človek živi brez dotikov, brez občutka ljubljenosti?
Je sploh kakšna rešitev za naju?
Vem, da se bova mogla resno pogovoriti ampak ne vem kako ga do tega pripraviti.
Res sem že čisto obupana. Rada bi se samo počutila ljubljeno.
Kakšen nasvet?
Hvala.
Spoštovana EnaŽalostna,
lahko razumem vašo žalost in občutke odrinjenosti, neljubljenosti, morda tudi že nezadovoljstva in jeze. Ker ste verjetno senzitivna oseba,ki ji dotiki, pozornost, nežnost in izkazovanje naklonjenosti s pogovori in ljubečimi dejanji zelo veliko pomenijo, še toliko močneje občutite pomanjkanje le teh. Res vam mora biti težko in boleče tako živeti in se upravičeno sprašujete kaj vse to govori o vajinem odnosu. Omenjate, da se partner v zanj bolečih situacijah, ki jih doživlja (izguba psa, nepričakovana nosečnost…), umika v nek svoj svet (brskanje po telefonu), se distancira in na ta način skuša pomiriti svojo stisko. Vajin način oz. strategija soočanja s stisko je zelo različen, pogojen z različnimi dejavniki, med katerimi ima zelo pomembno vlogo prepoznavanje vzorcev, ki sta jih prinesla iz izvornih družin in odločitev za spremembo. Zato vama priporočam partnersko terapijo, če bi bil pripravljen iti tudi partner, sicer pa lahko greste na terapijo tudi sami ( priporočam relacijski družinski model terapije).
Težko bi rekla, da obstaja kak človek, ki ne potrebuje nežnosti in sočutja, bližine in naklonjenosti, tudi spoštljivih dotikov in objemov, vendar takrat ko je on na to pripravljen. To je res neka naravna človeška potreba, vendar pa smo verjetno zaradi ranjenosti v otroštvu na točno teh področjih, lahko razvili določene strahove, sram, jezo, bolečino, žalost… Torej neka čustva, ki jih je bilo zaradi nepomirjenosti in ostajanja otroka samega z njimi, potrebno sčasoma potlačiti, odrezati in zaščititi z obrambnimi mehanizmi (distanca, izogibanje, umikanje, prekrivanje, zmanjševanje pomembnosti, zamera…). V situaciji čustvene osamljenosti in strahu pred izgubo stika oz. bližine, skušamo nekateri iskati stik s povečano pozornostjo, s takšnim ali drugačnim siljenjem v drugega, morda s preusmerjanjem pozornosti na druge objekte (otrok, živali, delo, internet…) ali pa z umikanjem in zapiranjem vase… To je povezano predvsem z najglobljo navezanostjo otroka na starše in se nam lahko prebuja v partnerskih odnosih kot čustvena odtujenost, ostajanje na površini in pogovoru o tehničnih in vsakodnevnih stvareh, sobivanje, vendar ostajanje vsak v nekem svojem svetu, strah pred bližino oz. intimo, ne-odnosi…
Kako vse to počasi prepoznavati, razumeti, izčistiti, se pogovarjati, iskati stik s sabo in drugimi, si dovoliti čutiti in rasti…? S tem in še marsičem se ukvarjamo na terapijah. Lahko vas oz. vaju zgolj povabim in spodbudim, vsak sam zase in vidva kot partnerja pa sta tista,ki se bosta ali pa ne odločila za nekaj novega…
Vse dobro vam želim.