Različna

Pozdravljeni,

zanima me še kakšno drugo mnenje oziroma pogled na situacijo. S partnerjem sva skupaj že 11 let in imava enega otrok. Že pred prihodom otroka nisva bila usklajena, imela sva skupne hobije, kar naju je povezovalo, vendar poglede, potrebe pa popolnoma različne. Sama sem hodila že 2x na terapije-12 terapij, nazadnje slabo leto nazaj, saj izhajam iz družine kjer mama ima mejno narcistično motnjo, oče bil odsoten, pri mami so bili tudi vedenjski znaki alkoholizma, kar se je potem tudi razvilo v alkoholizem na stara leta, tako da to sem in še ozaveščam in delam na spremembah.

Med nama so se stvari zaostrile ob prihodu otroka, bila in še sva sama, malo sva se oddaljila, saj razen kakšne sosede za kakšne pol ure otroka ne vzame nihče v varstvo in s tem tudi nimava več skupnih interesov-šport, ker skupaj tega ne moreva več početi, on je sicer zadovoljen saj pravi da imava dovolj časa zase in da njemu je ok, ko sva zvečer pred televizijo sama. Meni pa to ni dovolj in to sem mu tudi povedala.

Na terapiji sem ugotovila kako vse sprejmem, vsa čustva ki niso moja, dejanja, vse sem nase sprejemala in potem se je nabiralo in enkrat eksplodiralo (tudi nad partnerjem po krivici). Začela sem vsaj približno ločit kaj so moja in tuja čustva, kje je moja in tuja odgovornost, da ne sprejmem več toliko tujih čustev in odgovornosti.

Ampak glede partnerja pa nimam več ideje, ko se pogovarjava ga vprašam, kako me je razumel (tako sem se na terapiji naučila), ko vidim da drugače razume kot želim povedati, ga vprašam kako razume določeno besedo in povem tudi svoje dojemanje in sem ugotovila, da si razlaga besede in pomene popolnoma drugače in enostavno ne znam več povedati tako, da bi me dojel in dojel kaj mu želim sporočiti. Pri njemu se vklopijo obrambni mehanizmi in je kot da bi zidu govorila. On pravi da mi čustva pokaže z dejanji, jaz pa tega ne čutim, jaz si želim, da bi mi povedal, da sem v čem v njegovih očeh dobra on pa pravi, da mi to pokaže, vendar tega ne čutim. Ne vem več, ampak zdi se mi kot da sva prišla do konca neke poti, vsaj jaz ne vidim neke rešitve, za moje prošnje in želje je gluh. Vse kar predlagam je takoj NE iz njegove strani, ampak zanimivo, da pa se trudi na drugih stvareh, dam primer: rečem da si želim na tortico, njegov odziv takoj NE, ko se skregava kasneje pa mi ponuja, da bi šla na tortico. In vedno enako. Ne vem ali je to znak da je bolje da greva vsak svojo pot ali se da še kaj narediti?

Spoštovani,

ko pravite, da se ob partnerju, ko se mu vklopijo obrambni mehanizmi, počutite, »kot da bi zidu govorila«, bi vas vprašala, koliko vas ti občutki spominjajo na vzdušje, kakršno je zaznamovalo vaše domače odnose: oče je odsoten, oseba z mejno ali narcisistično motnjo pa tako ali tako ne zmore empatije, saj vidi samo sebe in je to edino, kar jo v resnici zanima. Vas torej razumem, da se ob tem »zidu« počutite skrajno frustrirano, nerazumljeno in tudi nezačuteno, ampak bi vas rada spomnila, da to še ni znak, da morata iti vsak svojo pot.

Narediti se da še ogromno, seveda pa morata biti za to oba zainteresirana. Vi ste to, kar ste izvedeli na terapiji, začeli prenašati v prakso, kar je super. Če pa partner ni hodil na terapijo (iz vašega pisma razbiram, da ne), ne morete pričakovati, da bo to, kar je jasno vam, jasno tudi njemu. In tudi če je hodil – pač ni bilo dovolj. In tudi vi imate še bogato pot učenja pred sabo.

Naj ilustriram s primerjavo. Če se pri športu poškodujemo in gremo potem desetkrat na fizioterapijo, super, ampak potem nam terapevt natanko razloži, kaj moramo delati še doma. In če je poškodba hujša, trajajo tudi fizioterapije (in druge terapije) še veliko dlje, pa vse ne gre, kot bi si želeli, in moramo poskušati še s čim, toplice, kiropraktik, vztrajnost, disciplina … dokler ne pridemo spet v formo. In športniku ne pride na misel, da bi nehal na primer po xxx terapijah, če pa telesa še vedno ne more uporabljati, kot ga je pred poškodbo. Preneha takrat, ko čuti, da je spet vse v redu – pa še takrat ve, da mora biti na nekatere stvari bolj pozoren. In tudi mu ne pride na misel, da bi se zdravil sam ali da bi računal, da se bo s časom že nekako vse uredilo. Razume, da mu bo najbolje in najhitreje pomagal terapevt, ki je po možnosti izvedenec ravno za športne poškodbe – najbolj pa seveda lastna zainteresiranost za napredek.

In ravno tako je z odnosi. V šolah tega predmeta še ni, niti »krožki« za to ne obstajajo, srečo imajo otroci, ki se lahko učijo ob zgledu staršev, a vemo, da takih ni veliko. Ne le vi, tudi vaš partner nosi iz otroštva poškodbe, ki se niso pravilno zacelile.

Morda kak psihoterapevt obljublja uspeh v rekordnem času, ampak po mojih izkušnjah si je za »saniranje kroničnih poškodb« treba vzeti čas. Niso nastale v treh mesecih in v treh mesecih njihove posledice ne morejo kar izginiti, čeprav lahko doživimo že veliko izboljšanje in olajšanje. To ne pomeni, da moramo leta in leta hoditi na terapijo, vendar se moramo zavedati, da to ni nekaj, kar bomo opravili in odkljukali in potem do konca življenja »imeli mir«. Morda si bomo med dvema ciklusoma vzeli pavzo, morda se bomo odločili za skupinsko terapijo, morda bomo obiskovali skupino za pare. Možnosti je res veliko. Povabite partnerja; če vam želi ljubezen zares pokazati z dejanji, je to odlična priložnost. Drugače pa seveda nadaljujte z delom na sebi. Resda se počutite nerazumljeni, ampak prepričana sem, da se prav tako počuti tudi on. Starša sta in toliko lahko še odkrijeta in toliko dobrega naredita zase in za otroka. Zakaj ne bi dva čisto v redu človeka živela bolje, saj si to zaslužita!

Lep pozdrav in srečno naprej,