Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Partnerska in družinska posvetovalnica Daljša fizična odsotnost od otrok

Daljša fizična odsotnost od otrok

Pozdravljeni.

Lansko leto sem 2 tedna po rojstvu mlajše hčere izvedela, da sem zbolela za rakom. Po peklenskem obdobju smo s pomočjo staršev in seveda moža vse skupaj prebrodili in po pol leta sem izvedela, da je bolezen v remisiji. Veliko sem bila v bolnici in večkrat hčera ( dojenčica in 2.5let stara punčka) nisem v živo videla (le preko kamere) tudi po nekaj dni, vendar sem mi, ko sem na vse skupaj gledala nazaj, ni zdelo, da bi to na njima pustilo kakšne vidne posledice. Sedaj pol leta po remisiji se mi je bolezen ponovila in celo nekoliko napredovala, tako da me čaka mnogo bolj agresivno in dolgotrajno zdravljenje, kot prvič. Že v prvem ciklu me je popolnoma “sesulo”, tako da sem v bolnici že skoraj dva tedna in ne izgleda še, da bi šla kmalu domov. Deklice (sedaj stari 1leto in 3.5let) sta me med tem časom 2krat na hitro obiskali (več nisem zmogla, saj sem bila po kemoterapiji zelo šibka), sicer pa se vsak dan slisimo po videokameri. Vedno ko sem z njima poskušam biti pozitivna in starejši hčeri, ki že vse skupaj nekoliko razume, razložiti, da me morajo zdravniki najprej pozdraviti, nato pa bomo spet lahko skupaj, skratka pred njima iz tega ne delam drame in tudi ko se slisimo po telefonu obe zgledata zadovoljni in veseli, starejša me sicer vpraša, če sem že zdrava, vendar ji moj odgovor, da potrebujem še nekaj časa, zadostuje in se normalno z menoj pogovarja o ostalih stvareh. Ker je pred mano še kar nekaj ciklov, nekako iz preteklih izkušenj pričakujem, da bo takih dni in tednov še precej, predvsem pa se bojim transplantacije kostnega mozga, kjer bom morala ostati v popolni izolaciji 1-2meseca, torej brez kakršnega koli fizičnega stika s hčerama. Zanima me ali to na njima kljub res veliki podpori mojega moža, staršev in prijateljev, ki jima posvetijo njihov čas, lahko na dolgi rok podzavestno pusti kakšne posledice? Ali to lahko vpliva na naš odnos v prihodnosti in kako pravzaprav v tem obdobju življenja otroka sploh delujejo možgani? Je lahko kaj, kar v tem obdobju, ko me ne bo in bodo možni stiki le prejo telefona, naredim oz. pripravim, da bi olajšala mojo odsotnost.

Zahvalajujem se že v naprej,

K.

Pozdravljeni,

Tako kot ste že sami ocenili, tudi jaz mislim, da vaša odsotnost ne bo imela večjih posledic pri hčerkah. Pri starejši sploh, ker je že iz obdobja simbioze. Simbioza z mamo traja tam nekje do dveh let in pol, vrhunec simbioze je tam okrog sedmega meseca, potem pa se otrok že pričenja oddaljevati od primarnega objekta. In tako kot sami dobro sklepate, ta simbioza, stik s skrbnikom (običajno mama, ni pa nujno) vpliva tudi na razvoj možganov in psiholoških struktur. Pri mlajši hčerki je pa tako – otroci so veliko bolj robustni, kot se nam včasih zdi. Pri svojem delu srečam primere, ko je bil na primer klient kot enoletni otrok daljše obdobje sam v bolnišnici. To ima v odraslosti za posledico težave, ker globoko v sebi nosi temeljni občutek nevarnosti in strah, da bo zapuščen. To je zato, ker je bil proces rahljanja simbioze grobo prekinjen. Kar je logično, ker so za otroka v tistem obdobju skrbele medicinske sestre. Veliko je bil pa prepuščen sam sebi in so posledice logične. Vendar tudi to uspešno rešuje s pomočjo psihoterapije . No, pri vas je pa tako, da mama bo nekaj časa odsotna, vendar ima mlajša hčerka možnost si izbrati dodaten objekt za simbiozo – torej še nekoga, ob katerem se bo počutila brezpogojno ljubljena in varna. Te posledice, o katerih sprašujete, so dejansko posledice strahu dojenčka, da so ga zapustili in da lahko umre. Torej neke nianse sigurno bo mlajša hčerka odnesla, ker je mama le tisti prvi objekt simbioze. Ampak to ni nekaj, kar bi motilo njeno odraslo življenje ali vaše odnose z njo kasneje. Če vas skrbi, da hčerka ne bi imela več rada vas ali vi rada hčerke, naj vas ne. Seveda hčerka lahko pokaže spremembe v navezanosti na vas, če 2 meseca ne bo v stiku z vami. Vendar se to potem v določenem času spet vse vzpostavi nazaj. Pa tudi če bi mlajša hčerka zaradi vaše situacije razvila opaznejše posledice v smeri tako imenovane ne-varne navezanosti, lahko to kasneje korigira v svetovalnem procesu. To ni nič dramatičnega. S tako obliko navezanosti živi četrtina populacije.

Zdaj ko razmišljam … iz vaše situacije večkrat izide ena druga težava. To, da se otroci staršem smilijo – v smislu, mamica je bolna, že tako jim je dovolj težko – in potem zaradi tega opustijo tisti manj prijeten del vzgoje – discipliniranje, reguliranje vedenja npr. s kaznijo ali grožnjo s kaznijo. Torej, dobro je, da hčerke dobijo jasna, starosti prilagojena, sporočila, da jih ima mamica rada in da na daleč skrbi za njih. Da jih ima brezpogojno rad tudi oče in še kdo iz družinskega kroga. Da pa morajo ubogat skrbnike, pospravit igrače, da so risanke omejene. To velja za starejšo, za mlajšo seveda ne še. Torej, če skrajšam, imejte jih brezpogojno radi, pohvalite jih kadar je ustrezno in kaznujte kadar je to ustrezno.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

*** mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt *** m: 031 336 452 *** e: [email protected] url: revitacenter.si

New Report

Close