Sprememba
Dober večer, sem že krepko v srednjih letih, živim sama z mladoletnim otrokom. Z njegovim očetom sva se po več letih bivanja sporazumno razšla, odnos se je vmes izčrpal, postajala sva si odtujena, imava popolnoma različen life style in interese. Resnično zaljubljena vanj nisem bila nikoli, sva pa imela na začetku kar nekaj skupnih ciljev, prijateljev in aktivnosti. Otrok je zahteven, pretirano živahen, impulziven, trmast, pogosto se je kje poškodoval, se zapletal v konflikte. Sedaj je lažje, je večji, bolj dojemljiv, lažje se pogovoriva ter dobivam občutek, da se razumeva. Vmes mi je razpadla še primarna družina (smrt mame, ki mi je sicer precej pomagala), za krajše obdobje sem izgubila službo, bila dlje časa poškodovana itd. Od vsega sem bila izčrpana in sem se morala krepko truditi, da sem obdržala motivacijo in »glavo nad vodo« ter si čez čas priznala, da trpim in da moram narediti korenito spremembo. Najprej pri sebi, da nisem več drugim »na voljo«, da delam vsem povprek usluge, jim urejam zadeve, se razdajam za prazen nič; sama pa dobivam bore malo v zameno. Postala sem oprezna, negotova, s precej manj žara in »drive-a« kot nekoč. Še vedno aktivna, veseli me tudi kar nekaj stvari, relativno družabna, a sem postala kar nekako »potegnjena vase«. Kot da bi bila vedno na preži, kaj neki me bo izza hrbta spet doletelo. Preveč sem se prilagajala drugim, poskušala »ugajati«, bila sem »pridna punčka«, ki se ni znala dobro uveljaviti. Ki so jo načeloma »imeli radi«, le spoštovali je niso. Tako sem npr. vpisala študij, ki mi ni bil pisan na kožo, zato sem kasneje študirala še vzporedno. Kljub temu še zmeraj delam v poklicu, ki ne nudi izziva in se v sebi jezim. Rada bi presekala rutino, skočila bi med nove izzive, ki jih korak za korakom pripravljam že nekaj časa, a me vendar še zmeraj nekaj »drži nazaj«, pregledujem različne možnosti in okoliščine, tuhtam in se ustavljam ob ovirah ter nekako potihem pričakujem, da mi bo kdo stal ob strani, me podpiral in imel rad. Počutim se prazno, neipolnjeno, kot da sem izgubljala čas za nepomembnosti in da svojega smisla nisem dosegla, čeprav tudi uspehov ni manjkalo. A kot da nisem na pravi poti, da izgubljam energijo in čas in cepetam na mestu. Podobno je tudi v odnosih, ljubezni. Po razhodu z bivšim partnerjem sem se trikrat zapovrstjo, povsem naključno, zelo močno zaljubila, kot še nikoli poprej. Te izkušnje so me pretesle od glave do pet in zaznamovale, nisem se več prepoznala. Zelo boleče so bile, ogromno čustev so absorbirale, še zlasti, ker sem bila odprta, ranljiva in naivna. Vsi trije so bili približno moje starosti, a v zvezah, in vsi so mi tudi vračali zanimanje in odkrito flirtali, resnega odnosa in povabila pa ni bilo. Počutila sem se, kot da bi me želeli imeti za ljubico, za nekaj »za zraven« in v ključnih trenutkih sem se ustrašila, postala nesamozavestna, se zakrčila, naredila korak nazaj, in si nisem predstavljala, da bi bila z nekom intimna, brez da bi ga bolje spoznala. To do sedaj ni bil moj stil. Ne razumem natančno, zakaj se mi sedaj to dogaja, te platonske ljubezni, ki bolj spominjajo na najstniške. Občutek je, kot da vrtim iste kroge, čas pa medtem mineva. Mi lahko svetujete, kako bi našla svojo pot in mir ?
Spoštovana,
tako kot ste svojo situacijo opisali, imam občutek, da se že kar zelo dobro poznate in da ste na dobri poti, da najdete odgovore na vprašanja, ki se vam porajajo. Ampak z veseljem bom zapisala nekaj misli kot odmev na vaše razmišljanje.
Vašemu občutku nuje, da naj se vendar že nekaj »pametnega« zgodi, naj se že vse postavi na svoje mesto (»izgubljam energijo in čas«, »čas pa medtem mineva«), bi postavila nasproti vprašanje: Kako pa bi bilo, če se vam ne bi nikamor mudilo? Če bi se vam zdelo, da čas mineva natanko v pravem tempu in da odgovori in rešitve prihajajo … ob pravem času? Če bi dopustili, da se spočijete in zacelite, saj tudi to potrebuje svoj čas?
Če vzameva najprej vašo službo: pišete o novih izzivih, ki jih korak za korakom pripravljate že nekaj časa. Vam se zdi, da preveč tuhtate, kdo drug bi dejal, da je odlično, da se tako skrbno pripravljate in ne skačete v neznano brez premisleka. Sem pa zelo dobro slišala vaše pričakovanje, da bi vam kdo stal ob strani, vas podpiral in imel rad. Morda je čas, da ta »pridna punčka« odraste in se zave, da je teh premikov povsem zmožna sama; vendar pa morate vi kot odrasla ženska svojemu notranjemu otroku znati ponuditi vso podporo, sočutje in ljubezen, ki so nekje umanjkali. Psihoterapija je, recimo, takšno učenje zrelega, odraslega odnosa, v katerem zmoremo oboje: poskrbeti za svoje odrasle kot tudi otroške potrebe. Sami. Saj veste – ko se v svoji družbi počutimo odlično in ne osamljeni, smo šele pripravljeni za kakovosten odnos.
Kar naju pa pelje v drugi del vaših dilem: ljubezen. V življenju, kot dobro vemo, ne poteka vse po načrtih – sicer pa, kje piše, da bi moral človek biti noro zaljubljen samo kot najstnik? Potem bi bilo življenje po dvajsetem strašno dolgočasno … Da ste si »dovolili« te zaljubljenosti, govori o tem, da ste pač kasneje doživeli tisto, česar prej niste, kar vas je obogatilo, in ne prikrajšalo (če se vi odločite gledati tako). Da ste živi, zelo živi! In v stiku s svojimi čustvi. Da ste ostali na platonski ravni, pa govori o tem, da znate dobro poskrbeti zase in vendarle zavarovati svojo ranljivost, pa tudi, da se spoštujete. Torej nič več pridne punčke, super. Doživeli ste, da ste zanimivi kar za tri moške, obenem pa dobro veste, da si želite celostnega odnosa. In zdaj … bi ga radi imeli takoj, se mi zdi. Kar je tako zelo človeško in vzbuja občutek (do katerega bi bila sama zelo skeptična), da čas odteka v prazno.
V resnici čas nikamor ne odteka, pač pa se vaša energija izgublja (ali pretvarja v jezo in utrujenost namesto v aktivnost), medtem ko je vaš motor »v leru«, vi pa izmenično pritiskate na plin in na zavoro. Prepričana sem, da je res samo vprašanje pravega vpogleda, ko boste prestavili v prvo in speljali. Kot rečeno, kak psihoterapevtski pogovor bi vam dobro del, da preverite, kateri so strahovi, ki vas držijo nazaj in vas utrujajo.
Držim pesti za vas, da se odprete novim znanjem in spoznanjem,
srečno,