vstop v vrtec
Spoštovani!
Zadnje dni me okupira tema vstopa v vrtec. Naivno sem upala, da bo pri tretjem otroku lažje. Ker je pač tretji :). Gre za malčico, staro dobro leto dni. Upali smo, da jo bo pazila babica, ker pa je kar živahna in močna punčka, smo se nato premislili in jo vpisali v vrtec. Bojim se, da je bila to napaka. Pri poslavljanju seveda joka, ko pridem po njo joka. To mi je še nekako “sprejemljivo” in normalno. Vendar tudi spanje ni več OK. Prebuja se, se boji, joka… tudi k babici noče več in tudi pri njej ob poslavljanju joka, pa jo pozna, pozna okolje, babica je topla, nežna, prijazna in umirjena oseba.
Zakaj se mi pojavljajo dvomi? Prva knjiga, ki sem jo prijela v roke na temo starševstva (kar nekaj let nazaj) je bila Znanost o vzgoji. Knjiga navaja študije (nisem preverjala velikost vzorca in metodologije, nekako zaupam, da so to res statistično ustrezne študije). V delu, ki govori o vprašanju varstva pa navaja precej zadev, ki mi po kmečki logiki nekako “pijejo vodo”. Osredotoča se na naše možgane, njihov razvoj … delovanje. Skrb vzbujajoče so mi navedbe, da so z raziskavami otroških možganov ugotovili, da se je “os hipotalamus-hipofiza-nadledvični žlezi trajno spremenila že zaradi kratkotrajnih ločitev otroka od roditelja, ko je za otroka skrbela oseba, ki je ni poznal. Ta sistem za odzivanje na stres odločilno vpliva na to, kako dobro bomo obvladovali stres pozneje v življenju. Zelo ranljiv je za škodljive vplive stresa v zgodnjem otroštvu”. Nadalje navaja, da če se “pri otroku že zgodaj ustvari preobčutljiv mehanizem za odzivanje na stres, bo pozneje v življenju bolj nagnjen k depresiji, anksioznim motnjam, telesnim boleznim, povezanim s stresom, in k zlorabi alkohola”. Študije opozarjajo tudi na negativne vidike celodnevne odsotnosti od doma oziroma staršev, ki so predvsem posledica izločanja stresnega hormona kortizola. “V neki raziskavi so ugotovili, da se je pri 91 % otrok raven kortizola v vrtcu zvišala, pri 75 % otrok pa se je zmanjšala, ko so se vrnili domov. Raziskava zbuja skrb, saj lahko postane odločilen sistem za odzivanje na stres že zgodaj v življenju trajno preobčutljiv. V obsežni metaštudiji pa so dokazali, da je nadpovprečno povišana raven kortizola v času varstva značilna predvsem za otroke, mlajše od treh let“.
Vzgojiteljice imajo v skupini okrog 10 otrok (prej več kot manj). Torej sta 1 – 2 naročji na voljo 10-14 otrokom. Matematično se ne izide… poleg tega morajo poskrbeti tudi za previjanje, hranjenje itd. Otroci tavajo po igralnici in se jokajo. Za določen čas uspejo pritegniti njihovo pozornost, pa potem spet jokajo. Res je šele začetek septembra… ampak resnično me skrbi… tudi ko bodo prenehali jokati … so se resnično “navadili” in jim je v vrtcu OK, ali pa so se “sprijaznili”… tako kot se sprijazni dojenček, ki joče v posteljici pred spanjem, pa ni nikogar k njemu… Ja, saj zaspi… cilj je dosežen – ampak za kakšno ceno? Za ceno spoznanja, da pomoči ni od nikjer in da je prepuščen sam sebi…
Kaj menite o navedenem? Vem, da otroku lahko pomagam tako, da pač se popoldan res posvečam njej in njenim potrebam. Jo ponoči tolažim, mirim… vseeno ne vem…če ni to samo gašenje požara, škoda pa vseeno nastaja… Upam, da se bom s pomočjo vašega strokovnega mnenja lažje odločila, da nadaljujemo z vrtcem ali pa pač poiščemo drugo možnost (varstvo doma + moj krajši delovni čas). Vem namreč, da moram biti 100% prepričana, da je otrok sposoben iti v vrtec in da ji vrtec ne bo “škodil” v smislu psihičnega razvoja, sicer bo čutila moje nelagodje in bo to samo še otežilo stvar. No, 100% pa nisem, ravno zaradi zgoraj omenjenega – možnih posledic, ki jih lahko ima zaradi stresa in povišanega nivoja kortizola. No, za povrhu tudi sam kriterij joka pri otroku ni “garancija”, da se ima dobro… knjiga navaja tudi: “Čeprav nekateri starši menijo, da se ima njihov otrok v vrtcu dobro, je raven njegovih stresnih hormonov lahko zelo visoka. Otrok, ki ne joka, se lahko samo na videz počuti dobro, v resnici pa je v stiski. Slovita raziskava, imenovana »test nenavadne situacije«, je pokazala, da so imeli tisti enoletniki, ki niso jokali, ko je njihova mama odšla iz prostora, enako raven stresnih hormonov, kot otroci, ki so jokali. Kar lahko pomeni, da se že enoletni otroci naučijo potlačiti svoja občutja. To je skrb zbujajoče, saj kadar majhni otroci ne pokažejo svoje stiske, zelo verjetno ne dobijo tolažbe, ki jo potrebujejo”.
Vzgojiteljica sicer pravi, da od vseh otrok še najmanj joka in je prav OK (baje se tudi nasmeji). No, glede na frustracije ponoči pa nisem najbolj prepričana, če ni to samo zunanji izgled, v stiski pa je še vedno?
Hvala za mnenje.
Lep pozdrav.
Spoštovana lex,
vašemu zapisu skoraj nimam kaj dodati. Osebno se strinjam z vami in z navedbami iz knjige in vas lahko razumem v vaših skrbeh in dilemah. Ni vam lahko puščati otroka v vrtcu, čeprav jim zaupate, in obenem ostajati v strahovih in skrbeh, potem ko opažate spremembe obnašanja pri otroku. Sama bi na vašem mestu vzela stvari resno in razmišljala in ravnala podobno. Moram priznati, da si tudi strokovnjaki še zdaleč nismo enotni in bi oz. boste dobili lahko zelo različne odgovore, glede na to koga boste vprašali. Že vsak od nas moderatorjev bi verjetno dal drugačen odgovor. Vsak človek poleg neke strokovne profesionalnosti ravna in deluje v skladu s svojo osebnostjo, prepričanji, izkušnjami, pa tudi glede na svoje strahove ali zaupanje… Dejstvo pa je, da še vedno ne vemo kaj točno doživlja vaša malčica. In da to zagotovo najbolje veste in čutite vi, ki sta največ z njo, in najbolj poznate njeno »govorico«.
Senzitivna in skrbna mama ste, ki zelo dobro zaznavate stisko otroka in jo zmorete dovolj dobro potolažiti. Obenem se poglabljate tudi v to, kar literatura oz. znanost navaja o raziskavah in spoznanjih. Sicer vemo kako je s statistiko, vendar je pomembno to, kar bo umirilo vas in vaše strahove. Vi najbolj čutite in zaznavate vašega otroka in nihče ne more bolje vedeti kot vi. Se lahko o teh vaših tesnobah in skrbeh pogovarjata s partnerjem? S prijateljicami in s svojo mamo? Vas razumejo?
Malčica pri enem letu je res še zelo zelo senzitivna in ranljiva in kar se dogaja v obdobju do starosti 3 let je verjetno res ključno za nadaljnji razvoj. Kasneje, ko se že vzpostavi neka psiho-fizična struktura in regulacija čutenj in ko se da z otrokom tudi drugače pogovoriti in lahko več pove tudi z besedami (če mu seveda pomagamo izražati čustva na ta način), ne le z jokom, je že malo drugače. Prepričana sem, da se bodo našli zagovorniki bolj trdih pristopov, češ da se mora otrok navaditi na vse, vendar tu ne gre za razvajanje ali pretirano zaščitništvo, pač pa za opazovanje in čutenje otrokove stiske, ki je sam še ne zmore izraziti.
Ključno je, da tega, kar ste napisali, ne more nihče ovreči in trditi, da to ni pomembno in da preveč »komplicirate«, če hvalabogu za tem že stojijo neke raziskave in znanstvena spoznanja. Dejansko sploh še ne poznamo kako se naša čustva v resnici preko kemično-hormonskih in drugih vplivov zapisujejo v telo in možgane ter kakšne so dolgoročnejše posledice. Osebno verjamem, da verjetno močnejše kot hrana, okoljski vplivi, gibanje ipd., čemur sicer danes dajemo veliko pozornosti. In prav je tako, le da bi bilo res čudovito, če bi se še bolj množično začeli spraševati tudi o čustvenih vplivih na telo in na gradnjo posameznikove psiho-fizične strukture, tako kot vi. Bravo, mami! In blagor otrokom, ki imajo takšne starše.
Lex, zaupam, da se boste skušali odločiti po najboljših močeh in vaših zmožnostih. In se zavedati, da ste naredili vse, kar ste v danem trenutku za svojo malčico največ lahko. Da ste dovolj dobra mama. Će imate še druge možnosti za tako majhnega otroka, jih je morda vredno poskusiti in videti kako in kaj. Ali pa vsaj malo kombinirati glede časa v vrtcu in možnosti starševske tolažbe. Vrtec morda lahko še kako leto počaka, čeprav je kasneje zelo pomembna tudi takšna socializacija in učenje sodelovanja v skupini… Bistveno pa se mi zdi, da boste skušali svoji malčici pomagati ubesediti njena čustva (skrbi te, kajne, vendar bom zagotovo prišla po tebe…, Žalostna si, ko te zapuščam in čutim, da ti je hudo… Je bilo zelo dolgo, ko me ni bilo, kajne? Zdaj sem te pa tako vesela, da te lahko stisnem in sem s tabo… Si me težko čakala? Povej mi kaj se ti je dogajalo… Ali si….? Ni mi vseeno za tvoja čustva, veš… Rada te imam in mislim nate tudi, ko nisva skupaj…) in skušati z dejanji potrditi, da vam bo lahko vedno bolj zaupala. Da ona čuti, da jo čutite.
Ne vem, če sem vam z napisanim svojim mnenjem lahko karkoli pomagala. Odpiram širšo razpravo…
Vse dobro vam želim.
Simptomi, ki jih kaže tvoja hčerkica, pa tudi tvoja občutja na to temo so več kot dovoljšen dokaz, da je nekaj hudo narobe (pa ne v smislu, da je s hčerko ali vzgojiteljicami kaj izjemoma narobe – narobe je to, da tako majhne otroke ločujemo od staršev). Za tako majhnega otroka je vrtec travmatična izkušnja, ker še ne razume, da se boš vrnila ponjo. Ko je v vrtcu v družbi enako čutečih otrok, se povrhu vsega močno kopiči negativna energija separacijske tesnobe, obupa, strahu … Sicer pa si si o vsem tem že obilo prebrala in vse to veš. In nikar se ne pusti zavesti tistim, ki pravijo, kako so oni in njihovi otroci vse to dali skozi in so “danes čisto v redu”. Zelo malo ljudi je “danes čisto v redu”. Še najmanj pa tisti, ki to razglašajo.
Mogoče še nekaj branja. Nikar ne pusti hčerke na cedilu!
Obema iskrena hvala za odgovor. In povezave…. Veliko mi pomeni, da nekdo “razume”. V današnjem času je namreč več tistih, ki zagovarjajo bolj hladen pristop… v smislu, da se bo otrok že privadil… in podajajo izjave v smislu … naš ni imel nobenih težav … težave imajo samo tisti, katerih starši komplicirajo :).
Če še malo razmišljam…. Sama menim, da je pomembno ločiti med potrebo otroka in željo otroka. In pri enem letu imajo po mojem mnenju otroci več potreb kot pa želja…. in gre torej za potrebo po bližini starša (poznane osebe), ne pa za željo… Potrebe pa morajo biti zadovoljene za normalen razvoj, kar pa za želje ne velja?!
Punčka je doma tako bistra, vesela, radovedna… Motorično je precej napredna, saj stoji že od šestega meseca in od devetega meseca hodi… Ko jo tako opazujem, se mi zdi tako “močna” in potem me zaskrbi, da kompliciram brez potrebe. V vrtcu bi seveda dobila številne spodbude, dogajalo bi se precej, … ampak… spet… zdi se mi, da se tej potrebi po raziskovanju otrok odpove, če ni zadovoljena potreba po varnosti? In kaj torej dejansko pridobi od “spodbudnega okolja za razvoj”?
Ja, mogoče je kdo sposoben zamahniti z roko in reči… eh… Meni to ne uspe. In v srcu ni pravega miru, ko jo pustim v vrtcu… Po drugi strani pa mi je težko tudi obremeniti babico. Ker pač paziti tako majhnega otroka ni enostavno. Trenutno razmišljamo v smeri, da bi nekako vendarle ostala v varstvu pri babici še eno leto (dlje bo pa res težko), pa da babico razbremenimo tako, da ji več pomagamo pri drugih stvareh.. Babica sicer pravi, da bi jo z veseljem čuvala, bi pa potem res potrebovala pomoč pri drugih opravilih, ki ji ostanejo, ker jih ne more opraviti, ko pazi našo punčko :).
Hvala še enkrat…
Spoštovani,
Upam, da vprasanje ustreza pod to temo. Na vas se obracam z opisom opazanj drugacnega vedenja sina, ki v meni zbuja sum da otrok dozivlja nasilje med sovrstniki ali zlorabo v vrtcu. Ter kako postopati. Oz. ne vem ali je lahko opisano vedenje del razvoja? Sin je star sedak 5 let in pol. Stanje v duzini je urejeno, brez nasilja. Otrok ima dve leti starejšega bratca. Pred priblizno dobrim letom dni je zacel jokati, da noce v vrtec, pred tem je v vrtec hodil brez tezav. Na vprasanje zakaj noce v vrtec, ni znal odgovoriti, po veckratnih vprasanjih je po nekaj casa odgovoril, da ker mora it spat, pa noce spat. Ker drugega varstva nimamo, smo vztrajalo, da gre v vrtec, da pac pociva, ce ne more zaspat, da mora,da zaradi sluzbe ne moremo pelrej ponj, v sluzbo pa moramo, da nam lahko potem kupimo hrano itd . Vsako jutro, ko se je zbudil in tudi zvecer, je naju z možem vprasal, ce danes oz. ko se zbudi, gre v vrtec. In ko smo odgovorili, da gre v vrtec, je zacel jokati, da ne bi sel. Prosil je, da bi bil samo do spanja ali da ga takoj po spanju pridemo iskat. Kar zaradi sluzbe seveda nismo mogli ugoditi. Smo vztrajali, da gre, ga sprasevali zakaj ne zeli, pa ni znal odgovoriti. Smo ga sprasevali, ce mu kdo nagaja v vrtcu, nekako ni znal odgovoriti, enkrat pa je omenil, da mu na igriscu ne pustijo drugi otroci do gugalnice. Vzgojiteljice so na te povedane ugotovitve dejale, da v vrtci niso opazile nic drugacnega pri njemu. Potem je kmalu zacel zavracati obleke, ce mu niso bile vsec. Zacel je sam izbirati katere hlace in katere majice. Hlace je ozbral dvoje, ji jih je zelel nositi, majice prav talo. Te majice pa so bile ena crna in ena temno zelena, obe z motivom bolj groznih dinozavrov (jurasic park). Izbiral je tudi jopice, cevlje… a tam ni bilo toliko usmeritve v temne barve ali bolj grozne motive. Danes se vedno izbira majice, med kratkimi rokavi so tudo svetle majice, med majicami z dolgimi rokavi bolj temne, izbira pa sicer tudi katere budne in cevlje bo nosil, tu ni barvnih posebnosti.
Cez poletje letos je ostal doma. Takrat smo opazili da se skriva, ko se preoblaci v kopalke. Da se boji, da ga kdo drug razen mi v druzini, vidi v spodnjicah, kaj sele nagega. Septembra smo ga ponovno vkljucili v vrtec, ki je tokrat z drugimi vzgojitelji in v enoti, ki je dislocirana od enote kjer je prej obiskoval vrtec, a z istimi sosolci. In prvi mesec je ponovno jokal, da noce v vrtec. V tem vrtvu se pred spanjem morajo preobleci v pižamo – hlace, kar ni zelel; sedaj ze od septembra nosi pod hlacami se kratke hlace, da spi v kratkih hlacah, da se ni treba sleci do spodnjic. Zadnja dva meseca pa hodi v vrtec ponovno brez tezav, brez joka ali prosenj, da ne bi sel.
V istem obdobju prejšnjega leta vrtca je tožil v obdobju dvakrat po 3 mesece, vmes tudi ni tozil, da ga boli trebuh, grlo in glava. Zdravnik ni opazil nic, tudi gastrolog ob pregledu fizicnih znakov in vprasanj ni opazil nic. Poleti letos so te bolečine izginile, je nehal tozoti o tem, sem pa res mu poleti zacela dajati probiotike, ki jih se vedno uziva, in sem resitev povezovala s tem. Zadnje dni pa so me razni prispevki v medijih spodbudili, da razmisljam o tem in ne vem ali in kako se otroka sprasevati o tem, predvsem pa kaj mu povedati, da bi spregovoril v kolikor ima kaksno stisko, ali pa mislite, da je mogoce, da ni neke posebne stiske /travme, da je to del razvoja, da bo to minilo?
Ze v naprej najlepsa hvala za odgovor in morebitni nasvet.
Lp Tanja
Spoštovana Tanja L,
najprej se vam opravičujem za čakanje na odgovor. Pozorno spremljate dogajanje v zvezi s sinovim upiranjem povezanim z vrtcem in dobro se mi zdi, da ste uspeli veliko stvari opaziti in nekaj drobnih stvari izvedeti tudi od sina. Ne vem na kakšne prispevke v medijih ste mislili in kaj vam je dalo misliti oz. kaj vas je prestrašilo in zasejalo dvome. Dobro je, da ste se zamislili in skušate biti še bolj pozorna mama, ki zazna otrokovo stisko in mu jo skuša pomagati pomiriti in ustrezno izraziti. Omenjate svojo stisko, da ne veste na kakšen način otroka spraševati, da bi vam povedal več, v čemer vas lahko razumem, ker res ni enostavno, če nimate takšne osebne izkušnje. Majhen otrok namreč res ne zna oz. ne zmore sam povedati kaj se mu dogaja (dokler ga ne naučimo izražati čustev ne le z vedenjem, pač pa z besedami), otrok le čuti in doživlja s celim telesom nelagodje ob različnih dogodkih. Potrebuje pa, da mama in oče oz. odrasli ob njem skušajo ugotoviti ( z ugibanjem, predlaganjem in spraševanjem) kaj doživlja in čuti in kako mu je ter mu pomagati pomiriti stisko, poiskati rešitev in dajati čustveno podporo.
Tako ste omenjali težavo it spat v vrtcu, ko si tega ne želi, kar zanj predstavlja frustracijo. V tem, da vseeno mora it spat in sprejeti, da ni po njegovo, je za otroka določena mera psihičnega pritiska oz. nasilja v najširšem smislu. Pomeni, da otrok verjetno doživlja jezo, razočaranje in morda tudi strah ali žalost, (ta čustva mu je dobro ubesediti), še posebej, če ni upoštevan in slišan v tem, kar doživlja. Otrok lažje sprejme situacijo, ne le če mu pojasnimo stvari (moramo it v službo…), pač pa ko čuti, da razumemo in čutimo njegova čustva (razumem, da si jezen in vem, da je težko it spat, če nisi zaspan oz. če nočeš iti….Glej, pravilo v vrtcu je takšno, da gredo vsi spat in zato je prav, da greš tudi ti, lahko pa takrat samo počivaš, božaš medvedka…Mi boš pa popoldan vsak dan lahko povedal kako ti je bilo it spat v vrtcu in te bom skušala razumeti…, pa tudi kako ti je bilo tisti dan biti v vrtcu….). Podobno lahko otrok doživlja kot frustracijo oz. določeno obliko psihičnega pritiska tudi pravilo, da mora it spat v pižami, pojesti kosilo ipd, pa tudi ko mu kak sovrstnik zabrusi kako pripombo oz. ga ne sprejema ali se mu posmehuje ali pa se preprosto primerja in se ob njem počuti manjvrednega (npr. kakšne grde hlače ima; da ima prijateljeva majica lik iz risanke, njegova pa ga nima,;da mu ne dajo žoge; da ga ne spustijo na igrala; da nočejo sedeti z njim; da mu ne posodijo kolesa; da nekdo noče biti prijatelj z njim, da ne ve kako navezati stik s sovrstnikom/co itd.…). Skratka, otrok se lahko čuti nemočen v socialnih stikih oz. ob nesprejemanju oz. ob postavljanju meja in ga je dobro v tem okrepiti in opolnomočiti. To pa ni tako enostavno, ker je večplastno in zelo povezano s samopodobo, zaupanjem vase in asertivnimi vedenji (postavljanjem zase). Dobro se je pogovarjati z otrokom o vsem, kar se je dogajalo v vrtcu in ga spraševati ali mu je bilo nekaj všeč ali ne, ali mu je bilo prijetno ali ne, ali ima to rad ali ne, in povedati še svoje mnenje ali kako svojo (po možnosti predelano) izkušnjo, ko smo bili v vrtcu, iz česar si otrok sčasoma ustvari svoje mnenje, svoj stil oblačenja, občutek, da on izbira in nadzira kaj bo oblekel, da je upoštevan, podprt in da sme še naprej krepiti določena vedenja… Da ve, da je vreden, sposoben in da pripada. Hkrati pa je pomembno, da ne gleda zgolj samo nase, pač pa tudi na to kako je komu drugemu, da se nauči sodelovati, sočustvovati, razumeti vzroke in posledice svojega ravnanja…. Najti pravo ravnotežje med vsem tem je kar umetnost! Skratka, ogromno enih stvari je, ki se jih mora otrok naučiti in veliko je vsakodnevnih situacij, v katerih se ne znajde in so lahko drugačne kot doma, ali pa zelo podobne in prav zato v njih lahko ostaja ponovno sam… Opisala sem nekaj primerov, ki vam morda lahko nakažejo kako smer, sicer pa je še veliko stvari.
Iz vaših opisanih situacij težko rečem, da gre za kake zlorabe, lahko so čisto normalne razvojne situacije, ko doživlja npr. občutke sramu (da se ne želi sleči pred drugimi), vendar pa je dobro stvari toliko časa preverjati in raziskovati, da boste lahko vi mirni. Ne glede na to, pa je važno, da imate z otrokom dober stik, zaupen odnos, da vam lahko pove in vas zanima kako mu je (sprašujte, ugibajte- npr. ali se tako počutiš, si mislil na to…), da otrok čuti, da vam je mar za njegovo počutje in da mu v resnici želite pomagati, predvsem v situacijah, ki so zanj čustveno še pretežke. Še glede bolečin, osebno mislim, da otrok morda lahko čuti tudi telesne bolečine v prebavnem traktu, glavi itd, ko doživlja stres, torej, ko so določena čustva premočna in/ali prepogosta in ostaja s tem čustveno sam ter se ne čuti sposobnega za spoprijemanje s situacijami oz. ko se jim ne more izogniti… O tem opolnomočenju otroka sem pa že tudi pisala zgoraj…
Pomembno je tudi, če se lahko vidva z možem pogovarjata o teh situacijah, kako je vam oz. vama obema kot staršema in kako je sinu in kako sta vidva kot otroka doživljala in reševala takšne situacije…
Vse dobro vam želim.
Spoštovani,
Iskreno najlepša hvala za vaš odgovor in zelo pomembne ter uporabne smernice. Sem si vzela se nalo časa za opazovanja otroka preden vam se zahvalim in odgovorim ter v tem času sem izvedela, da sta mu letošnje šolsko leto dva sovrstnika v vrtcu menda nekajkrat slekla hlače in ga šlatala za ritko. Upor za preoblačenje v vrtcu verjetno izvira iz tega. Je baje povedal vzgojiteljici in sedaj se menda to ne dogaja več. Je pa verjetno vztok se kje drugje, ker se je zacel skrivat pred drugimi, ko se preoblaci, že konec prejšnjega šolskega leta, pri prejšnji vrtčevski skupini.
Imam občutek, da ima res, ker je manjši in ker je tudi doma mlajši bratec, zaradi svoje fizične slabše moči, slabšo samopodobo, dvomi v svojo moč pred večjimi od sebe in se ne zna postaviti zase.
Bom hvaležna za še vaš kakšen nasvet ali usmeritev za literaturo, ki bi naju starša znala usmeriti kako sina usmeriti kako naj se spopada s podobnimi situacijami in okrevi svojo samopodobo. Sama sem se usmerila na knjigo Skupaj premagujmo travme in stres od Petra A. Levina.
V tem času smo se na temo o tem kako nastane otrok pogovarjali tudi s starejsim 7 letnim sinom. Med pogovorom mi je zaupal, da mu je sosolec božal lulčka da mu večkrat želi, da mu je tudi povedal, da naj neha, pa kar želi. Sem mu rekla, da sem vesela in da je prav, da mi je zaupal, da ni z njim nic narobe, ter da ker to ne zeli, da naj mu ne dovoli vec, naj se ne boji upreti, da njegovega lulcka se lahko dotika samo on sam in nihče drug. Da je to njegov intimni del in velja, da se teh delov ne dotikamo tako ne mi pri drugih, kot tudi drugi ne pri nas. Razen, ce so zravem starši in gre ta pregled pri zdravniku. Ne vem ali sem ravnala prav. Sprasujem se tudi ali so taksna raziskovanja med sovrstniki v teh letih del normalnega procesa razvoja oz. kako usmeriti otroka pri tej temi?
Že v naprej se vam najlepše zahvaljujem za vaš odgovor,
Tanja
Spoštovani, Tanja L,
aha, tole so pa lahko že bolj resne stvari. Zelo dobro je, da ste začeli raziskovati dogajanja z vrstniki v vrtcu oz. šoli in se več pogovarjati s sinovoma, ki sta vam zaupala svoje izkušnje. Bravo mami, da sta vam uspela povedati! Razumem vašo zaskrbljenost in zmedo, saj ni enostavno znotraj vsega tega prepoznati normalnih razvojnih pojavov in morda začetkov spolnih zlorab. Prav je, da se z obema vedno znova pogovarjate na podoben način kot ste zastavili pogovore. Dobro bi bilo, da se v pogovore z njima vključi tudi oče in da se vidva kot partnerja pogovarjata med sabo. Pomembno je, da se boste o raziskovanju spolovil in temu kako se otrok ob tem počuti pogovarjali z vsakim otrokom posebej in na njemu primeren način. Posebno pozornost namenite temu kako mu je (neprijetno, sram, strah, si ne želi… in mu potrdite, da je v redu, če mu ni do tega) in ga opremljajte in opogumljajte, da vam vsakič pove kako je bilo danes (ali so ga tudi skušali sleči, otipavati, božati…) oz. da vam vedno pove, ko mu bo karkoli neprijetno (tudi, ko se ne znajde v drugih situacijah, ko mu kdo kaj vzame, skrije ali mu kaj očita, se mu posmehuje itd.). Pomembno ga bo spodbujati in opogumljati predvsem v tem kako se mu je uspelo zoperstavljati tistim fantom, ki to poskušajo, in ga predvsem krepiti v tem kaj lahko reče ali stori, na koga naj se obrne, kako se sme postavljati zase ipd. NI dovolj, da otroku rečemo le, da naj mu pač ne dovoli, če pa tega ne zna oz. ne zmore, saj se mnogi otroci ne bodo ustavili in ga ne bodo upoštevali, morda ga bodo lahko izsiljevali dalje, sam pa se bo čutil nemočen, podobno kot še za kake druge stvari. Vendar tu gre za njegovo telo in je še stopnja nasilja oz. zlorabe več. Pomembno je, da čuti v vas oporo ( da mu verjamete, da mu poveste kaj mu ne sme biti sprejemljivo in ga krepite v načinih kako naj si pomaga…) in da ve, da ga boste zaščitili in se po potrebi, če bi se stvari stopnjevale, pogovorili z vzgojiteljico, s starši teh otrok, s šolsko/vrtčevsko svetovalno službo itd. Vsekakor bi se bilo dobro o tej temi čim prej pogovoriti z vzgojiteljicami in jih opozoriti, da so še posebej pozorne in spremljajo, se pogovarjajo z otroki in ukrepajo, ko zaznajo kaj takega ( pri vsakem preoblačenju oz. slačenju v wc-ju, garderobi, spanju itd.) oz. vašemu otroku pomagajo krepiti lastno telesno integriteto. Je pa zelo pomembno tudi kako je z upoštevanjem njegovega mnenja tudi sicer doma,če reče, da ne ali ga morda silite, da vedno vseeno naredi neko stvar kljub temu, da ne želi… Pomembno bo ugotavljati in spraševati kako se počuti kot mlajši bratec in mu s posredovanjem v težjih situacijah med njima dajati vedeti kako si lahko pomaga, kaj je prav in njegova odgovornost, kaj pa bratova.
Svetujem, da si preberete zelo dobro spletno publikacijo: Preprečevanje in prepoznavanje spolnih zlorab otrok – od Društva za nenasilno komunikacijo https://www.drustvo-dnk.si/images/publikacije/2017-preprecevanjeinprepoznavanjespolnihzlorabotrok.pdf.
Priporočam branje Priporočene literature tega foruma čisto na vrhu https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=140&t=6850553, izpostavila pa bi še Margot Sunderland: Znanost o vzgoji, Daniel Siegel: Celostni razvoj otroških možganov, Daniel Siegel:Vzgoja brez drame, Daniel Siegel: Vihar v glavi, Maria Montessori: Skrivnost otroštva, Sabina Jurič Šenk: Kako najti moč za samopomoč…
Vse dobro vam želim.
Tukaj se meni prižiga še en alarm, in sicer, da gre pri teh fantkih, ki nadlegujejo tvoja sinova, za spolno zlorabljene otroke. To, da “nadlegujejo” druge, je namreč lahko znak spolne zlorabe (omenjeno je tudi na linku, ki ga je posredovala gospa Dimec Bratina).
Samozadovoljevanje oziroma odkrivanje užitkov na svojem telesu je sicer nekaj normalnega in je sploh zelo izrazito v predšolski dobi, dogaja se brez zadržkov. Pozneje se to vedenje umiri in otrok se začne zavedati, da je to nekaj, kar se ne počne v javnosti. Mislim, da je treba sprožit to debato z vzgojiteljicami in učiteljicami – bolj kot na tvojega otroka bi morale biti pozorne na te dečke z neprimernim spolnim vedenjem do drugih.
Spoštovani,
Najlepša hvala, ne veste kako sem vam hvalezna za vase nasvete! Naceloma pustimo sinu, da se doma lahko odloca, da je veliko stvari lahko po njegovo tudi ce mi predlagamo drugace. Za nekaj stvari pa tudi ne popustimo, odvisno od vsebine. Bomo pa sedaj se bolj pozorni na to. Hvala tudi za literaturo, bomo proucili in skusali najti na teh osnovah in na podlagi vasih usmeritev pravo pot.
Se enkrat hvala in tudi vam vse dobro zelim,
Tanja