Pozdravljeni! a
Ne vem, ali to spada sem ali ne… pa vseeno pisem. Sem ze pisal o par tezavah v najinem zakonu, zdaj pa me mori se to..
Skratka; Zena je po 12 letih skupnega zivljenja se vedno prevec povezana s svojo primarno druzino. S tem mislim, da se dnevno po telefonu s svojo mamo pogovarja vsaj uro, zaupa ji vse nase druzinske tezave (svojih ne, ceprav ima veliko na vesti), ker smo skoraj sosedi vedno ko je moznost visi pri njih. To mi je potozil tudi sin, ki pravi, da vedno ko gredo ven na sprehod gredo k babici. Naj povem, da je otrokom pri babicah dovoljeno vse, kar jaz ne dovolim… Cele dneve igrajo igrice na telefonih, gledajo tv… to ne bi bilo tako motece ce ne bi bilo dejstva, da je njihov stric (brat od zene) mocno zasvojen z igricami in socialno zaostal zaradi tega. Ampak, moje mnenje pri njih ne steje… se vec.. zena me obsoja, da jim tudi jaz kdaj dovolim risanke gledat… ??? Otroci so… Poleg tega moramo vedno na vsak dopust z njenimi starsi… kako to izgleda? Grozno! Vse se odlocajo oni z zeno vred,.. ko jaz zelim kaj ni posluha. In po vseh teh letih sem se zacel umikat. Kamorkoli gremo sem raje sam s sabo. Zdaj je pa to tezava ker sem kao slab oce ker se umikam… 🙁 A nimam ne besede ne dovoljenja da vzgajam svoje otroke.. Kako naprej?

Spoštovani eventius,

lahko razumem, da vas prevelika navezanost žene na svoje starše oz. morda predvsem na mamo, zelo moti, boli in jezi, saj gre za očitno nerazmejenost med vajino družino in njeno izvorno družino. Da ne bo pomote, nič ni narobe, če se odrasli dobro razume s svojimi starši, če jim lahko zaupa svoje stiske, se obrača nanje in lahko računa na njihovo pomoč v težkih situacijah, vendar pa se je pomembno zavedati meja in svoje odrasle drže in odgovornosti za odnose tudi v svoji družini (torej za izgradnjo pristnega zakonskega odnosa s svojim možem in za dobre odnose s svojimi otroki), ki zaradi tega odnosa nikakor ne smejo biti prikrajšani. Ko mladi odrasli odide od doma, tako fizično, kot predvsem tudi čustveno, je pomembno, da ga starši »spustijo« in mu dovolijo, da si ustvari svoje življenje in svojo družino, kar pomeni, da ne pričakujejo prevelikega ukvarjanja z njimi in ne želijo mladega odraslega uporabiti za svoje potrebe (torej, ker jih »potrebujejo« za delo ali družbo, za izpovedovanje svojih čustev ali za zapolnitev dolgčasa ali karkoli drugega, kar je v interesu staršev in ne mladega odraslega oz. ga to ovira v osamosvajanju in ustvarjanju svoje družine oz. odnosov z drugimi….). Če se to »dovoljenje staršev« in čustvena razmejenost ne zgodi, nastopi mnogo težav, kakor ste jih opisali. Od skupnih dopustov do nepovezanosti med vama kot partnerja in kot starša, ki bi zmogla skupaj učinkovito postavljati meje.

Bistveno je, da verjetno vidva nista med sabo povezana tako kot bi bilo potrebno, da bi se lahko vidva najprej sama med sabo dogovarjala kam boste šli in kdaj in koliko časa boste namenili čemu in kako bosta vzgajala otroke,,, Tu bi vama priporočala partnersko terapijo. Če žena ne bi hotela sodelovati, pa vas spodbujam, da se morda sami odločite za individualno terapijo, saj lahko tudi vi s svojo drugačno držo spremenite marsikaj, še posebej, ko bi se čustveno okrepili in izboljšali samopodobo in predvsem razumeli s čim sami morda prispevate, da se zaplet še bolj zavozla…

Vi se verjetno počutite odrinjeni in odveč, pogosto morda tudi razočaran, jezni, prizadeti in užaljeni, ko se žena preveč nekritično poveže s svojimi starši, z vami pa ne. Težava, ki jo vidim, je da vaše umikanje v samoto, tako od žene kot od otrok, ne bo prineslo želenega rezultata, pač pa kvečjemu še večjo odtujenost, prepire, zamere in odmik še na drugih nivojih. Pomembno bi bilo začeti govoriti o tem kako se počutite in kaj si želite in pričakujete, pa tudi skušati razumeti kaj se dogaja ženi in kaj ona s temi obiski in klepeti pri starših sporoča… Verjetno bi tudi vam rada povedala marsikaj, pa vam očitno še ne zmore… ali pa se vi umaknete ali ujezite še prej, preden se bi sploh lahko srečala v pogovoru in čutenjih… Skratka, z obeh strani bi bilo dobro (najlažje s strokovno pomočjo) delati na sebi in na odnosih.

Vse dobro vam želim.