Najdi forum

Ima smisel vztrajati?

Pozdravljeni,
odločila sem se, da se obrnem še na vas. Nekako ne vem ali naj odneham in sama sebe pomirim ali naj vztrajam še naprej. Gre za odnos z mojo mamo. Nikoli si nisva bili blizu, vedno so bila neka nihanja, samo tako hudo, kot pa je sedaj še ni bilo. Stara sem 43 let in moram reči, da v svojem življenju še nisem slišala mame, da bi mi rekla, da sem kaj dobro naredila, da sem dobra mama, da je ponosna name ali da me ima rada. Nobene pohvale se ne spomnim. Od meseca maja se ne želi pogovarjati z mano, me ignorira. Ko jo pokličem se mi tako po več dni ne javi in potem zvoni v prazno, ko se po nekaj dneh končno le javi, pa me nadere kaj hočem in da naj ji dam končno mir, pa jo pustim pri miru še to malo časa kar ji je ostalo, da je ona za nas manj kot smet, da je nimam rada, da je imela težko življenje itd…da moja otroka tk nočeta k njej, ker jima ne more kaj kupit pa dat… skratka očitki. Vedno samo očitki, pa laži. Da ona točno ve, ker me pozna, pa me v resnici niti malo ne in to je zelo žalostno. Preprosto ne vem več kje najde takšne laži. Kar nekaj si izmisli in vztraja pri tem, kot da je res. Če ji želim kaj razložit vpije, da je 60 let bila tiho in zdaj ne bo, da bo povedala kar hoče. Dejansko mene sploh ne posluša, ko jo hočem pomirit, ko želim kaj razložit me preglasi in nima smisla, ker sliši vsako tretjo besedo in potem sestavi svojo zgodbo. Začne s tem, da govorim, da laže, ker ona nikoli ni lagala, je pošten človek, zato pa najebe, da ona se do svojih staršev ni tako obnašala…skratka zgodba nima ne repa ne glave. Mene njene besede bolijo, me prizadenejo in moram povedat, da potem jočem ali nekaj časa ne morem funkcionirat normalno. Boli me, ker vem da ne govori resnice, da me niti ne posluša, v njenih besedah je toliko sovraštva in prezira, ne znam opisat. Imam pa dejansko od bližnjih sorodnikov samo še njo, oče mi je umrl pred 10 leti. Je pa od nekdaj takšna, da ona lahko vse pove in sploh ne pazi kaj komu reče, njej pa ne smeš. Najbolj me moti, ker vidi samo negativo…kako je ona imela slabo otroštvo, koliko hudega je dala skozi…ne pomisli pa npr. name, ki sem morda dala več skozi, samo na drug način. Ali da je ravno zaradi tega treba zdaj živeti drugače. Ko ji hočem kaj razložit vse negira, potem pa reče, da je tako vse ona kriva in da naj jo pustim pri miru. Z njo se ne morem nič pogovarjat. Sem razmišljala, da bi ji rekla za strokovno pomoč, pa potem vem, da v tem življenju ne bom obstajala zanjo, niti ne upam tega predlagat njeni osebni zdravnici. Na zunaj pa deluje urejena, nasmejana pozitivna oseba, ko pa je za štirimi stenami se spremeni. Naj povem tudi, da se z nikomer od sorodnikov ne razume najbolje oziroma jo pustijo pri miru. Kot sem omenila imam samo njo, najin odnos, ki ga ni me iskreno boli in uničujem sebe. To vidita tudi otroka in 13 letni sin mi pravi naj jo pustim pri miru. Mene pa boli, še bolj pa me boli, ko ne vem kaj je krivo za tako obnašanje. In ali naj ji dam mir in je ne kličem več ali naj še vztrajam ? Vsakokrat ko jo kličem sem pod stresom in vsakič znava me nahruli. Trpim, ker pravi da ji samo slabo želim, da jo sovražim in da je nimam rada, pa da je ne spoštujem..to ni res. Res pa je, da prav to, kar ona meni govori občutim jaz z njene strani. Kdor me pozna me tolaži, da naj neham, da se je ona sama tako odločila in da skoz igra žrtev. V meni pa je še vedno živa želja, da bi se razumeli, vem pa, da je vedno manj možnosti. V istem kraju živimo, pa smo bolj oddaljeni kot da bi bili v drugi državi… naj rešim sebe, če že nje ne morem?

Spoštovani,

če začnem od konca: vaš sin (in vsi tisti, ki vam govorijo podobno kot on) ima prav. Zelo dobro bi bilo, da bi čim prej storili, kot vam pravi, predvsem zato, ker ste kot mama za otroke najmočnejši zgled – in zagotovo nočete biti zgled žrtve, mame, ki ne zna poskrbeti zase; nasprotno, otrokoma želite z zgledom pokazati, da bosta tudi onadva nekoč lahko kos tudi čustveno najnapornejšim izzivom. Mama, ki se počuti kot smet, ker se ne zmore odpovedati uničujočemu odnosu, je ena slabših stvari, ki lahko doletijo vaša otroka.

Ampak če bi mogli, bi to seveda že storili, zato je prav (in tudi smiselno), da se najprej posvetite svojemu notranjemu otroku, tisti punčki, ki živi globoko v vas in že več kot štiri desetletja čaka, da jo bo mama … preprosto imela rada. Tako kot po naravnih zakonih pripada vsakemu otroku. Strahovita krivica je, če otrok (ki ni zahteval, da se rodi, ampak se je rodil, ker je bila to odločitev staršev) tega ni deležen. Govorim o krivici, ne o krivdi. Vam se je zgodila in se vam še godi krivica, vendar je vaša mama (blago rečeno) nematerinska zaradi kompleksnega spleta okoliščin (najbrž tudi ona ni rasla v optimalnih razmerah). Ampak vi ste rasli v ravno tako težkih razmerah, pa vseeno niste postali negativni in neempatični. Zakaj?

Ta razlika je ključna: pomembno je, da ste vi – v nasprotju z materjo – učljivi. To je verjetno posledica sklopa številnih dejavnikov, ki jih ne poznam; a ta hip je pomembno, da imate ta dar (ki ni dan vsakemu!). To pa pomeni, da se iz stvari, ki se vam v življenju dogajajo, lahko učite, da zato ne ponavljate napak, da zato rastete in se razvijate. Zdi se, da ste se naučili že marsičesa, zdaj pa vam je ostal ‘izpit’, ki je doslej verjetno najzahtevnejši (in z malo sreče tako težkega ne boste več doživeli): posloviti se od iluzij, ki jih gojite v zvezi s svojo materjo.

Kot inteligentna in razgledana odrasla ženska razumsko veste, da vam slovo od teh iluzij, neskončne žalosti in globokega hrepenenja že dolgo glasno trka na vrata. Kaj trka – razbija in buta, da vse hrešči. Veste, da je vprašanje v naslovu vašega pisma retorično. Veste, da nima smisla vztrajati. Trpite, ker vam razum (in okolica) govori eno, čustva pa nekaj popolnoma nasprotnega. In to, kar sem tu imenovala ‘čustva’, je gosto spletena mreža čustvene zlorabe, ki ste jo z materine strani trpeli vse življenje, ta zloraba pa deluje tako, da so stresni hormoni, ki preplavljajo vaše možgane, ko gre za pogovor z materjo (ali tudi le razmišljanje o njej), kot droga. Dobesedno. Zasvojitvena dinamika, nič manj naporna kot pri heroinu. (Globoko zasvojen človek drogo lahko sovraži, a brez nje ne more. Ampak z garanjem se je mogoče izviti tudi iz zasvojenosti z drogo. Ali iz nefunkcionalnega odnosa.) Ko ste se rodili, sta se v vaših možganih namreč spojili dve nasprotujoči si podobi: 1. mati = najpomembnejša oseba, zaradi nje sploh lahko preživim, torej me gotovo mora imeti rada, in 2. prav ta oseba z dejanji, besedami in vsem vzdušjem, ki jo obdaja, kaže, da me nima rada. Tako nastane v otroku strahovit notranji konflikt in otrok ga običajno (tudi vi ste ga) ‘razreši’ tako, da krivdo prevzame nase. In vse življenje poskuša storiti nekaj, da bi mama dejansko postala Mama. Kar se seveda ne zgodi.

Zato je pomembno, da se zaveste nečesa: na to, kakšna je vaša mati, nimate nobenega vpliva. Zato lahko storite karkoli, ona bo reagirala zgolj in samo iz sebe. Kot veste, vaši ‘pozitivni’ poskusi niso obrodili sadov. Tudi ‘negativni’ jih ne bodo. Če vas bo odrezala, vas bo zato, ker takšna pač je, in ne zaradi kateregakoli vašega dejanja ali besed. (Morda vas ne bo odrezala, če ne bo našla drugega ‘gostitelja’, s katerim se bo lahko čustveno hranila. Ampak gostiteljica nočete več biti, če vas prav razumem?) Resnično – nobenega vpliva nimate nanjo.

To spoznanje je za vsakega otroka strašno boleče. Vendar ste najhujše že doživeli – in preživeli. Če se vas bo mama res ‘odrekla’, boste samo (končno) ozavestili, da njeni v resnici sploh nikoli niste bili. Kajti če bi bila v vašem otroštvu ljubeča, takšna, kot jo opisujete, pa bi postala šele kasneje, bi vi kljub temu imeli čustveno doto, nekaj, na kar bi se lahko oprli. Tako pa sami pravite: »Nikoli si nisva bili blizu.« In to, kar se z njo dogaja zdaj, je res zrelo za strokovno oceno (lahko gre za psihopatologijo, pri kateri lahko zdravnik veliko pomaga). Vendar je tu problem v vas – »niti ne upam tega predlagat njeni osebni zdravnici«. Ko boste zbrali pogum za ta ali podoben korak, boste vedeli, da ste že zelo na konju!

Kako pa preživeti soočanje s takšnim spoznanjem? Vi ga lahko, vaš notranji otrok pa je in bo še vedno ranjen, prizadet, potreben sočutja. Potrebujete torej en zelo človeški, zelo zelo varen odnos, v katerem boste to izgubo lahko predelali. Zato vam toplo priporočam terapijo, ki pomaga, da je predelovanje hitrejše in padci mehkejši. Preberete lahko tudi več mojih odgovorov na zelo podobno temo, kot je vaša, tule Vaš link, v rubriki Matere in hčere; v njih je tudi polno informacij, kaj koristnega lahko o tem preberete. Spodbujam vas k branju, študiju, delu na sebi – v (spo)znanju je resnično moč.

Srečno in lepo pozdravljeni,

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

Hvala za vaše besede.
Veliko mi pomeni vaš odgovor in prepričana sem bila, da bo v takšnem stilu, ker bi podobno tudi sama komu svetovala. Je pa težava v tem, da drugače reagiraš in ravnaš, ko si čustveno vpleten.
Dejansko me je moja mati skoraj 35 let čustveno tlačila in poniževala. Zato sem tudi zelo hitro šla od doma v razmerje z moškim, ki je bil patološko ljubosumen in sem njegove izgrede pošteno plačala. Naredila sem skoraj vse, samo da bi bila deležna tiste nekaj ljubezni, ki je nisem dobila od staršev in starih staršev. Hvala bogu sem pobrala gene od svojih babic (to jaz pravim) in se nisem vdala. Prehodila sem trnjevo pot, da sem se osvobodila bivšega partnerja, da sem se sama z dvema otrokoma postavila na noge. In da nisem padla temveč garala, da sem naredila fax, dobila dobro službo in moram reči, da dobro delam… in mislim, da tudi to gre mami v nos. Z otrokoma živim sama, nimamo pomanjkanja, nimamo pa vsega. Imamo pa osnovno in lahko si privoščimo dopust, izlet.. in še kaj. Za to sem delala in se borila kljub polenom, ki so mi jih potiskali pod noge. Tudi prežvnine oče ne plačuje temveč le-to dobim od sklada, to pa veste da je malo. Hvala bogu sem spoznala prijatelja, ki mi pomaga, me razume, mi svetuije in odpira oči v teh težkih trenutkih… tudi sama sem pred leti poiskala pomoč, da sem se začela cenit in spoštovat. In od takrat grem samo še navzgor. Res da počasi a vztrajno. Samo pri mami pa padem na izpitu…bolj se trudim bolj me pohodi… in tega ne želim več dopuščat. Tudi do otrok se čudno obnaša, namesto da bi izkoristila čas ko je z njima ali se pogovarja z njima, izkoristi da se o meni laže. Zato jiva niti ne silim, da gresta k njej. Sem jima rekla, da naj ji rečeta, da ju pokliče in pove kdaj ima čas, da prideta do nje. težko je, vem pa da bom morala sprejeti odločitev, saj tako ne gre, niti nima smisla. Pred vsakim klicem sem nervozna, razdražena, srce razbija kot noro. Tako da sem potem kar srečna če se ne javi… žalostno a resnično, potem čez 5 dni pa se, pa dobim porcijo za nazaj in naprej… Hvala – gremo naprej, prebrala bom vaš zapis…
Samo ena opomba. Ne govorim jaz, da sem smet, to meni govori moja mama, da je za nas smet.

nova
Uredništvo priporoča


Se opravičujem za svojo površnost. Ampak fino, da se ne počutite kot smet.

Hvala, da ste situacijo še malo bolj osvetlili. Res ste borka in popolnoma sem prepričana, da vam bo uspelo. In vesela sem za vas, da je ob vas moški, ob katerem se lahko tudi sprostite, zmehčate, spočijete. Kar pa zadeva izpite – saj veste: tudi na faksu vseh ne naredimo v prvem roku (vsaj jaz jih nisem zmeraj 😉 – ampak če jih ponavljamo, se nam znanje toliko bolj usede.

V enem od odgovorov v linku navajam to knjigo, a jo bom, ker se mi zdi tako zelo uporabna, še enkrat. Danu Morrigan: You’re Not Crazy, It’s Your Mother. Kdove, koliko ženskam je že rešila kvaliteto življenja, prepričana pa sem, da ga je mnogim tudi dejansko podaljšala.

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

Draga edinka,

pozdravljena, tudi jaz sem edinka. 🙂 Tak odnos je menda značilen za narcisoidne osebnosti, obstaja dobra knjiga V objemu narcisa, ampak menda že ta, predlagana s strani Jane, opisuje, kako je biti hči narcisoidne matere. Zares je pomembno, da prebereš vsaj eno od teh, da boš razumela, ZAKAJ je ona takšna. Jaz sem imela takšno babico, ki me je kot otroka veliko čuvala (preko nje sem se naučila takega vzorca), nakar sem dobila takega tasta in namesto, da bi se človeku ognila v velikem krogu, me je jezilo, zakaj je takšen in ugotovila, da mi je to nekako nekoč bilo “domače”, da se zapletem v konflikt s takim “norcem”. Ker to so tipično taki ljudje, ob katerih se vsakič znova vprašaš “pa kdo je tu nor, za boga milega”. In seveda niti si, ampak on na drugi strani. Taki ljudje se smilijo sami sebi, drugim vzbujajo slabo vest, si izmišljujejo, napletajo neke zgodbe, ne zaupajo, vsiljujejo svoje mnenje, hočejo ukazovati… Če ne upoštevaš, kot on veli, si seveda najslabši in ga s tem grozljivo žališ. Nekako tako gre, da iz tebe naredi bedaka in največjega krivca, on je pa revež. Če padeš v vlogo žrtve, si soodvisen v takem odnosu, igraš svojo vlogo. Če si zdrav, se takega odnosa ne greš in enostavno izstopiš iz te igre “napadalca in žrtve”. Oseba na drugi strani namreč, kot je napisala Jana, brez gostitelja (“žrtve”) ne more igrati te igre. Takim ljudem se reče tudi čustveni vampirji. Dokler mu igraš žrtev, bo on tvoj vampir. Ko izstopiš, si pozdravljen.
Zdaleč nisi edina, ki je mama preprosto ne more imeti rada, saj verjetno tudi nje nihče ni imel rad, iz prazne vreče je včasih težko kaj vzeti. Torej ti mama ni imela kaj dati, ker ji nihče ni nič dal in ker se ni imela od koga naučiti. Mi imamo danes večje možnosti za to, da postanemo boljši ljudje. Imamo knjige, terapije, forume, smo inteligentnejši in učljivi. Oni niso bili in se ne morejo spremeniti, niti se nočejo. Na terapijo ne bo pristala, ker je tudi to, da ne verjame, da je bolna/motena, del simptomov te njene bolezni oz. motnje. Prej včasih niso vedeli za motnje, torej nihče taka človeka ni ocenil kot motenega. Danes to vemo, imamo knjige, lahko greš na pogovore in se rešiš. Da ne boš tega vzorca “žrtve” dala naprej svojim otrokom, to je namreč potem slaba karma, ki jo bodo nehote in nevede prevzeli ter se čez 20 ali 30 let spraševali, zakaj trpijo v odnosih. Če že kličeš mamo in se pustiš, da te prizadene, tega vsaj ne počni pred otroki, pred njimi bodi pokončna in pogumna. Tudi joči ne pred njimi, naredi to, ko si sama. Ni hujšega za otroka, kot gledati skrušeno mamico in ni lepšega, kot imeti srečno, veselo mamico. Mamica drža otroku pomaga pri samozavesti, otroci so naše ogledalo. Če ne moreš takoj čez noč prekiniti tega toksičnega odnosa z mamo, potem vsaj otroci naj ne vedo o tem nič.

Hvala tudi vam za odgovor. Moram povedati, da svoje mame sedaj nisem poklicala skoraj dva tedna. Ni mi lahko vsak dan se spomnim nanjo, v duši me malo boli, a grem naprej, ker drugače ni šlo. Otrokoma rečem naj jo pokličeta in jo. Včasih se jima oglasi, drugič ne. Ko ji rečeta naj pokliče nazaj ali ko ima čas da prideta do nje, ona ne pokliče. Pri prijateljih se pa joče, kakšna sem, da sem najslabša od vseh, ki jih pozna in je spoznala v svojem življenju. To boli. Valjenje krivde na mene, sam svojih napak pa ne vidi. Niti za korak ni prišla bližje ali da bi pokazala zanimanje. Ni mi lahko, samo to je še najbolje saj zdravega odnosa ne bova nikoli vzpostavili.

Draga “edinka”,

tvoji občutki, da ti je hudo (ker je ne moreš poklicati ipd.), povedo o tebi med drugim tudi to (vsaj jaz sem tako razbrala), da si kljub taki mami, kot jo imaš, sposobna ljubezni. Če bi bila apatična ali brezbrižna, se te bolečine niti ne bi zavedala in bi ti delala težave v obliki kakšnih bolezni. Tako pa kljub vsemu, kar ti je mama naredila, še očitno čutiš toliko ljubezni, da ti je mar zanjo. Hudo bi bilo, zares hudo, če bi ti bilo na zunaj vseeno. Ker pod apatijo je potlačena jeza, pod njo pa huda zamera in bolečina. Taka je vsaj moja izkušnja. Dokler si v stiku z ljubeznijo, je to zdravo in dobro. Lahko jo izjočeš, počistiš sproti. Če bi se tako zablokirala, da ne tega ne bi zmogla, bi imela resen problem. Na daljavo ji lahko pošiljaš ljubezen, ker po njenem vedenju sodeč, je ona ne čuti niti do sebe, kaj šele do drugih. Njej je šele hudo, ki se vrti v začaranem krogu prepričanja, da so za njeno nesrečo krivi drugi in ne vidi tvoje ljubezni, je ne sprejme. Sama je ne zmore čutiti, ker je prekrita s temno zaveso strahu na podlagi bog ve kakih težkih izkušenj, prepričanj, duševnih motenj.
Bi ti pa svetovala, da otrokom ne govoriš, naj jo pokličejo. To po mojem skromnem mnenju ni prav, ker jih s tem učiš (na nek način, mogoče se motim!) klačeplazenja. Ona vsa negativna, včasih se jima niti ne oglasi, ne drži obljube, da bo poklicala oz. sama nikoli ne pokliče, daje na zunaj vtis, da ji niti malo ni mar za vas.. Tvoja otroka pa jo kličeta in čakata, kdaj ji bo postalo mar. Kot ti čakaš in čakaš, kdaj te bo končno imela rada. In mogoče je tvoj smisel v vsej tej agoniji, da enostavno SPREJMEŠ to dejstvo, da ti ona ljubezni ne more dati, ker je nima. Kot duše se bojda vsi med seboj globoko ljubimo, tukaj na zemlji pa igramo vloge, da dobimo take in drugačne (tudi izjemno težke in boleče) izkušnje, da rastemo. Verjemi, da te njena duša nekje globoko ima rada, poskusi biti s tem zadovoljna. Pokazati ti pa tega ne zna, ne zmore, ker tudi njej nihče ni (starši). Ne znam si predstavljati, kako more biti težko celo življenje prositi mamo za malo ljubezni, ampak očitno je to tvoja naloga, da sprejmeš situacijo tako, kot je. Bodi srečna, da imaš dva otroka, da sta živa in zdrava, pa da lahko delaš in ljubiš. Freud pravi, da je to znak duševnega zdravja – ko lahko delaš in ljubiš. Ne boš verjela, koliko ljudi hodi po svetu, ki tega niso vedno zmožni početi. Taki potem pristanejo(mo) na antidepresivih, antipsihotikih, pomirjevalih, ki sprožijo krog stranskih učinkov, ki so včasih hujši od simptomov ipd. Dokler si v stiku s svojimi pristnimi čustvi, si še super.
Lahko pa mami tudi pišeš pisma, ki jih potem pošlješ ali pa ne. Lahko ji v pismih napišeš, kako jo imaš rada, kako te boli njeno vedenje, kako si želiš njene ljubezni, ji želiš samo dobro, kako je hudo, ko ona vidi v tebi toliko slabega. Papir stvari prizemlji, nekako pomaga, sem že poskusila. Tako pismo lahko potem skuriš in pepel splakneš v stranišče, tudi pomaga pri čiščenju čustev. Ali pa ji pošlješ, saj slabše ne more biti, kot je. Ampak če ji pošlješ, naj bo to pismo, ki izpoveduje ljubezen, ker druga v takšen odnos nima smisla vnašati. Pismo za izlivanje jeze in zamere je bolje skuriti.
Srečno!

New Report

Close