Prišla sem do točke, ko ne znam več naprej. Drugo leto bo 30 let kar sva poročena, od mojega 16 leta dalje. Živiva v tujini, kjer so se otroci tudi osamosvojili in sva ostala sama. V meni se je pojavil občutek praznine in nisem znala živeti brez obveznosti, dela, skrbi. On je živel naprej, hobiji, služba, nobenih finančnih problemov. Po treh letih sem se postavila na noge, uživam v hobiju ki mi omogoča preživetje, ampak nimam življenja izven tega. Kljub ljudem okoli sebe sem osamljena. Najine poti grejo v svoje smeri, ni skupnih počitnic, ni small talk-a pri kosilu, v bistvu jeva vsak po svoje, odvisno od dela in časa. Spalnice ločene, ker imava drugačno dinamiko spanja in nisva moteča en za drugega. Sama pa sem v stiski in nobenega za potožit, ker imava na zunaj idealno življenje, na vznoter pa sem mrtva. Za mene je to samo še životarjenje in čakanje na to koga prej pobere , da bo lahko drugi živel naprej.
Od začetka sva se skušala pogovarjati, vendar se je vsak pogovor sprevrgel v obtoževanje in kreg, in nato v dneve tišine. Zdaj pa kakor da sva obupala, je samo še tišina.
Srce čuti, da moram oditi, vendar nimam ne s čim ne kam. V Sloveniji nimam drugega kot mamo, po letih odsotnosti ni več prijateljev. Opcija živeti z mamo odpade, ker s tem nisem rešila nič.
Ne vem kaj storiti, ostati v zvezi in skušati živeti po svoje in najti svoj jaz nazaj, ker to kar sem sedaj, nisem senca sebe včasih. Nisem stara, ampak se počutim kot da imam 100 let.
Ali oditi in izgubiti še te ljudi okoli sebe kar jih imam? Dejstvo je, da moram oditi jaz in pustiti vse za seboj, ker njemu odgovarja stanje tako kot je.
Ali to pomeni da sem dvignila roke od razmerja ker nimam več energije vlagati vanj, ali to pomeni da si želim živeti sama ker nikoli v življenju v bistvu nisem?
Vsa leta sem verjela, da se bova postarala skupaj, potovala in skrbela eden za drugega na stara leta... Zdaj pa ko sva dejansko sama in dokaj mlada, ne živiva več .... Kako veš da si dosegel dno??
Od začetka sva se skušala pogovarjati, vendar se je vsak pogovor sprevrgel v obtoževanje in kreg, in nato v dneve tišine. Zdaj pa kakor da sva obupala, je samo še tišina.
Srce čuti, da moram oditi, vendar nimam ne s čim ne kam. V Sloveniji nimam drugega kot mamo, po letih odsotnosti ni več prijateljev. Opcija živeti z mamo odpade, ker s tem nisem rešila nič.
Ne vem kaj storiti, ostati v zvezi in skušati živeti po svoje in najti svoj jaz nazaj, ker to kar sem sedaj, nisem senca sebe včasih. Nisem stara, ampak se počutim kot da imam 100 let.
Ali oditi in izgubiti še te ljudi okoli sebe kar jih imam? Dejstvo je, da moram oditi jaz in pustiti vse za seboj, ker njemu odgovarja stanje tako kot je.
Ali to pomeni da sem dvignila roke od razmerja ker nimam več energije vlagati vanj, ali to pomeni da si želim živeti sama ker nikoli v življenju v bistvu nisem?
Vsa leta sem verjela, da se bova postarala skupaj, potovala in skrbela eden za drugega na stara leta... Zdaj pa ko sva dejansko sama in dokaj mlada, ne živiva več .... Kako veš da si dosegel dno??
Priponke
(32.98 KiB)
