Med.Over.Net

Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: Jana Lavtizar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

Podoživeta travma, negativno občutki, čustvena odmaknjenost ...

Default avatar

izgubljena_luna

Pozdravljeni. Moj problem je morda na prvi pogled nekoliko nenavaden in za marsikoga težko razumljiv, morda celo smešen, zame pa prava muka. Čez noč se je v meni nekaj obrnilo, spremenilo in ne vem točno, kaj naj s tem zdaj počnem. Veliko vem o psihologiji, terapijah, tudi na partnersko terapijo sem hodila z možem (s katerim v pogovorih lepo sodelujeva in je odprt za vse, tukaj res ni problema). Ampak tega "pojava" sedaj pa mi ne more pomagati rešiti nihče, mu je pa zelo hudo, ko me gleda. Mislim, da sem v tem čisto sama in resnično je vsak dan muka.
Najprej nekaj besed o zgodovini odnosov, ki so v razširjeni družini problematični. Sedem let smo živeli v kraju, od kode prihaja moj mož in tam smo bili izpostavljeni precejšnjim dramam z njegovima staršema, ki sta bila vse prej, kot kaj dobrega. Od vsiljevanja in neuvidevnosti (po rojstvu otroka sploh nismo mogli normalno shajati z njimi, ker so bili res obupni), po drugi strani brezbrižnosti (tako smo vsaj na zunaj doživljali) in ena sama igra, nič pristnega, da sploh ne veš, kdo je kaj.. Še bi lahko naštevala in napisala celo knjigo, pa to ni zdaj namen. Tiste probleme sva takrat konkretno prežvečila in bila prepričana, da so predelani. Skratka, po sedmih letih sva sklenila, da se od tam preselimo v kraj, bližje mojim staršem, kamor lahko dava otroka brez skrbi kdaj v varstvo in se nekako dosti bolje razumemo. Ne družimo se pretirano veliko, seveda ne živimo skupaj, ko pa se vidimo, je vse ok, nihče v nikogar ne sili, nudimo si pomoč, če treba, smo nekako uvidevni in spošljivi, tako da lepo vozimo te medgeneracijske odnose.
Ko smo se odselili, sva torej oba zadihala, čutila sva svobodo, končno sva daleč stran, stvari sva poskušala pozabiti oziroma pustiti za seboj. Njegovega očeta je vmes kap, tako da nepremičen leži v bolnici, ampak iskreno povedano se nekako zaradi vseh slabih dejanj nikomur pretirano ne smili. Smo pač iskreni, ne hlinimo nekaj, česar ni. Tašča je na zunaj postala bolj znosna (razen kakšni čudnih pripomb, ki ne pustijo hudih posledic ali pa se jih ne zavedamo). Na terapijah in preko astrološkega svetovanja sva sicer več krat dobila informacijo, da naj bi bila ravno ona tista glavna čustvena vampirka in manipulantka (ki ga je na koncu izpila), da je delovala skozi njega, on naj bi bil samo kot neka lutka in tisti, ki je deloval na zunaj, pritiskal in bil na videz "žleht". Temu trenutno še težko povsem verjameva, veva pa, da je sigurno vsaj nekaj resnice tudi v tem. Tašča namreč od vedno igra nemočno potlačeno žensko, ki je morala ubogati moža, biti običajno tiho, ni odločala o ničemer itd. Včasih smo videli tudi njen drugačen obraz, predvsem pa je velika igralka in je nihče ne pozna zgleda dovolj dobro. Vsekakor je materialistka, da je ni in tega ne more skriti. Kaj absolutna resnica, še danes ne vemo točno. Kdo je kriv ali odgovoren za kaj, je težko razčleniti. Morda imamo tasta celo malo krivici za najslabšega, kaj pa vem ... Mož v glavnem ne more k njemu na obisk oziroma noče, ker mu je naredil preveč hudega.
Skratka, preselili smo se od tam, bili smo srečni, mirni. Mislili smo, da je vsa ta saga za nami, da smo rešeni teh problemov. Potem pa en dan, nič hudega sluteč, moj mož naloži svojo sliko v ta program, ki je zdaj tako priljubljen, ki ti postara obraz in lahko vidiš, kakšen bo najverjetneje človek zgledal, ko bo starejši. Ko sem zagledala sliko, mi je postalo skoraj dobesedno slabo, saj je na tisti sliki moj mož skoraj izrezan tast - njegov oče. Torej človek, ki smo ga težko gledali, ki je res povzročil veliko slabega in tudi mož se je zaradi pogleda na sliko počutil slabo. Tiste poteze odslikavajo toliko slabega in hudega, da sva bila oba v šoku. Najhuje zdaj je to, da jaz tega prizora, te slike, ne morem dati iz glave in dejansko sem se čustveno odmaknila, kot da v njemu vidim samo še njegovega groznega fotra. Pred tem sem v njemu videla samo njega, ki je drug človek, druga duša, boljši in drugačen v vseh pogledih, ker dela na sebi in dejansko me nič kaj ne spominja na nikogar drugega. Razen vizualno zaradi malenkosti. Ker sem mu odkrito povedala, kaj se je mi je zgodilo in kako se sedaj počutim, kako me je odneslo stran, je seveda žalosten, jaz pa prazna in izgubljena, ker ne vem, kaj naj s temi občutki delam?

Vem, da večina ljudi tega ne bo mogla razumeti in tolažba v smislu "saj je samo slika, saj je samo freska", meni zdaj niti malo ne pomaga. Ti občutki in vse to, kar se je pojavilo, izvira iz globin in je nerazumljivo na razumni ravni, tukaj logika ne deluje. Šla sem celo na karmično diagnostiko, ena terapija seveda ne more narediti čudeža, bom vztrajala dlje, ampak resnično se bojim, da bo to ostalo in ne bom mogla nazaj. Da se bom bala, da se bom mož spreminjal v pojavo njegovega očeta, ki odseva toliko slabega in se bom zbujala ob tej sliki. Če ne bi bila tako dolgo izpostavljena in vpletena v spletke in drame, če ne bi tiste žlehtnobe občutila na svoji koži, se mi to ne bi zgodilo. Tako pa nekako zgleda nisem predelala in sem sedaj dobesedno doživela travmo. Tako se vsaj počutim, ker me je čisto odneslo in ne morem nehati misliti na to. Terapevtka mi je celo omenila, da naj bi s to dušo (tastovo) jaz imela v nekem prejšnjem življenju tak odnos, da se mi gnusi, ampak resnično ne vem, kaj naj s temi podatki delam, ker mi bolj škodijo, kot koristijo. Šli sva skozi meditacijo sproščanja jeze in zamere, pa mi očitno ni pomagalo dovolj. Ne vem niti, od kod izvira vse to. Predvsem pa ne vem, kako naj se nazaj povežem z možem, ki je krasen človek in mi je vedno v oporo. Nikoli ni bil proti meni, vedno na moji strani, o čemer večina ženska samo sanja. Nikoli se nisem borila proti njegovim sama, ko so bili vsiljivi in neuvidevni, vedno je ščitil nas tri. Vedno mi je verjel, da nekaj ni ok, čeravno je bil vajen takih odnosov in ni videl enako kot jaz, vsaj od začetka ne. Skozi terapijo sva se veliko naučila in se povezala (takrat, pred nekaj leti, ko sva hodila).
Enostavno ne vem, kako to preboleti in pozabiti, prečistiti to temo in zamere ... Razumsko ne gre, ker mi je vse jasno, ampak čustva delajo po svoje, nezavedno in brez moje volje.
Default avatar

JanaLavtizar

Spoštovani,

hvala, da ste spregovorili o temi, ki je zelo pomembna in bo pomagala še komu. Vaš problem sploh ni nenavaden (v resnici podobno stisko, kot jo opisujete vi, iz lastne izkušnje pozna marsikdo), še manj smešen, na srečo tudi nerešljiv ni, predvsem pa je pomembno, da se zaveste, da v njem – če se seveda odločite za to – niste sami. Vem, da doživljate, kakor da ste – delno je to gotovo tudi posledica večletnih nefunkcionalnih odnosov z moževimi starši – vendar v resnici niste; lahko dobite pomoč, delček je boste morda našli tudi na tem forumu.

Za program, ki postara obraz, sem slišala, celo videla enega teh postaranih obrazov in moram reči, da je ta videz nedolžna zadeva kar naporen zalogaj za občutljivejše duše! Včasih ni najbolj modro skušati pokukati v prihodnost. Vendar to seveda radi počnemo – skušamo gledati v prihodnost in tudi v preteklost, to je nadvse človeška lastnost. Nekaterim in v nekaterih primerih to koristi, drugim bolj škodi kot ne. Zato je tudi ključno, da se na kakršnikoli terapiji ali svetovanju počutimo varno. Če čutite, da je nekaj za vas (za vaše možgane) prenaporno, preveč, morda raje počakajte, se umirite, prečutite in potem nadaljujte po občutku. Vse vas bo počakalo :)

S stališča relacijsko družinskega psihoterapevtskega modela, po katerem delam, lahko rečem, da za travmatičen dogodek, ki ste ga doživeli, zadošča že to, da ste s tastom sobivali sedem let (torej tudi če ne bi vedeli ničesar o morebitnih prejšnjih življenjih in povezavah). Lahko tudi rečem, da se popolnoma strinjam s tistimi, ki so vam razlagali vlogo tašče v vsej družinski dinamiki. Skratka, vse potrebne podatke imate, da lahko mirno verjamete svojemu občutku, da ste zares živeli v škodljivem ozračju. In ob pogledu na možev postarani obraz je vaša reakcija v resnici zelo normalna, pa če je še tako mučna. V vaših možganih je nekje nastal spoj med sliko (mož) in vsebino (tast). In ker možgani delujejo tako, da nas skušajo po najboljših močeh zaščititi pred tistim, kar dojemajo in si razlagajo kot nevarnost, ste se od moža nehote čustveno odmaknili. To govori samo o tem, da proces celjenja po ranah, ki ste jih dobili v tisti nefunkcionalni skupnosti, še vedno poteka. Ko ste se odselili, ste seveda bili srečni, zadovoljni, olajšani, končno ste zaživeli in zadihali, pa še z vašimi starši imate dovolj dobre odnose. Ampak v globini se rane še niso zacelile.

Dobra novica je, da se celijo in da bo še bolje. Pomembno je, da uporabite t.i. dvojno zavedanje: da se zavedate, da je mož malce podoben tastu (in morda mu bo na starost še bolj), vendar to NI tast, ni ista oseba, podobnost je le zunanja. To je nekaj, kar morate (dobesedno) vedno znova prijazno in nežno povedati svojemu notranjemu otroku – tistemu delu sebe, ki so ga travmatizirajoči odnosi z moževo družino najbolj prizadeli.

Dobra novica je tudi ta, da vaša odmaknjenost od moža ne bo trajala večno, da bo šok izzvenel. Pomagalo pa vam bo, če se boste z možem o tem pogovarjali (morda bi mu prišli prav tudi naši odgovori), mogoče pa podelili svojo stisko še s kom. Kajti res, ko o problemu spregovorimo, izgubi veliko moči. Pa še nekaj: v tem občutljivem obdobju bi na vašem mestu stike z moževimi starši kar najbolj omejila, pa brez slabe vesti.

Lep pozdrav in kar pogumno naprej,
Jana Lavtižar, spec. ZDT,
zakonska in družinska terapevtka

[email protected]
040/523-787
www.janalavtizar.com
Default avatar

Karman56

Moj moz ne mara moje mame
In ze kot mladi mi je gov da upa da ne bom podobna njej. Jz pa sem vedla da bom.ker sem cist njena.
Ennkrat je bil cist zivcn ko sem ostrigla hcerko na kratko in je bila izrezana moja mami.
Komi je cakal da ji lasje zrastejo.
No zdaj pa sem stara 47 itak podobna mami.
Ampak moz tega sploh ne opazi ker ziviva pac skupi ker me vsak dan vidi in pac ne opazi.tko da mislim da bo pr tebi enako. Sploh ne bos opazila.
No lahko pa si da tvoj moz barvne lece not pobrije glavo in pusti brke.
Bo cist drug haha.
Ce tast nima brade naj si jo pusti sin ful potez se skrije.
Aja.
Moj starejsi sin
Si se je tud postaral s to aplikacijo
Jaoooo izrezan moj fotr,ki nas je mlatu ko norc in nimam glih nekih lepih spominov.
Ampak ker me stari ne gane vec. Mi je vseeno ce mu bo podoben. Konckoncev je njegova bil fotr lep moski.
No to ti pisem da ne bos mislila da se sam teb dogaja. Zdej s to aplikacijo ogromno ljudi sezuje ko vidjo ljudi v svojih najljubsih ki jih ne marajo. Ja je sok.

Ampak mine ko si reces.
Ma ko jebe vse skupi
Mej se
Pozdravcek se gospej jani lavtizar...a ste faca res..lubcka
Default avatar

izgubljena_luna

Gospa Jana, najlepša hvala za odgovor. Sva hodila pred leti k vam na pogovore, mogoče se še spomnite. :) Še vedno se veliko krat spomnim vaših besed, ki me pomirjajo, da lažje razumem, kaj se dogaja v odnosih. Taka terapija je res naložba za celo življenje. Škoda, ker malo ljudi to ve, nama je zelo pomagalo.

Vaš odgovor me je ponovno zelo pomiril, točno to sem rabila. Najprej zato, da vidim, da ni to nič čudnega, pa tudi zato, da si znam razložiti, zakaj in kaj se je sploh zgodilo. Ker si nisem znala razložiti, kako sem lahko moža in tasta naenkrat samo zaradi ene slike tako povezala. Kot da sta naenkrat oba ista oseba, ne dva karakterno zelo različna človeka, kot v resnici sta. Resnično sem doživela šok in zadnje dneve že čutim, da počasi malo popušča. Se je pa zbudila tesnoba v grlu, ki ne popusti, to bom poskušala rešiti z bioresonanco, ki mi je že nekoč pomagala. Tesnobo razumem, ne znam je pa pomiriti. Dolgo časa sem imela mir in bila prepričana, da so rane pozdravljene. Zgleda bom morala še malo dela vložiti v to.
Default avatar

JanaLavtizar

Spoštovana izgubljena_luna,

ker ste tukajle anonimni, ne morem vedeti, kdo ste oz. sta :) Bom pa zelo vesela, če mi to napišete na mejl, ker se bom potem seveda lahko spomnila :)

Veseli me, da je malo že pomagalo. Tudi tesnoba je zagotovo v tem istem paketu prebolevanja dogodka oz. dogajanja, ki ste ga doživeli kot travmatično. Pred časom sem naletela na zelo učinkovito samopomoč pri tesnobi, namreč EFT - tapkanje. Sama za tapkanje nisem usposobljena, sem ga pa že s pridom uporabljala, tako da ga lahko samo priporočim. Če želite konkretnejši napotek, me pokličite.

Lep pozdrav!
Jana Lavtižar, spec. ZDT,
zakonska in družinska terapevtka

[email protected]
040/523-787
www.janalavtizar.com

Moderatorji

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka
JanaLavtizar
Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka
JernejaDimecBratina
dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.
Sabina_JuricSenk
mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt
Uroš Drčić