Nemogoče biti sama
Zdravo, tudi jaz sem v svojem odnosu s partnerjem dosegla dno. Imava 2 otroka, bližava se 40 letom in ujeta sem v iskanje rešitve, saj je moj partner velik lažnivec in egoist. Pred mano skriva prav vse finance, pošto, plačilne liste, denar imava strogo ločeno, vsak pol plačujeva vse, tudi dopust si plačam svoj del sama….hodi okrog, včasih tudi med odmorom v službi, kje in kaj počne ne vem.Telefon non stop zaklenjen, kodo redno spreminja, če ga kdo kliče je največkrat nervozen, se nahitro javi in pravi da se slišita jutri, ko bo več časa…imam občutek da bi lahko slišala preveč. Do žensk nasploh nima dobrega mnenja, češ z nami so sami problemi, ženske pač rade sitnarijo ali pa če me slučajno doma zaloti, da ne delam,se takoj začne nasmihati češ samo jamraš kako delaš potem pa takole na off.Dokazov da bi imel drugo nimam kljub temu da je imel pred mano dosti žensk, tudi tako, ki je bila v zvezi.Do mene je hladen, se me ne dodatke, poljubi, jaz tudi, sploh si ne želim njegove bližine. Edino kar pri njemu cenim je, da je dober oče,to mu tudi povem, on meni, da sem dobra mama nikoli, prej obratno, daj ne kriči, kaj si glasna. Grozno sem mu moteča, kar je očitno, a zanimivo da ko ga prosim naj odide iz hiše, naše družinske hiše, torej last mojih staršev, tega ne naredi. Enkrat mi je celo rekel naj mu jaz najdem ustrezno stanovanje, tak kot je, bo najbrž želel da mu ga plačam. Ne znam biti jasna in glasna naj odide,ker ima dovolj poniževanja in obtoževanja, očitno čuti, da si tako želim ne ostati sama, da raje živim z njim nesrečna, da me ko pravim pojdi ne jemlje resno. Kako naj si v glavi odmislim strah biti sama, vzeti hčeram očeta, ki ga občudujejo. Hvala.
Ženske se boste morale nehat slepit, kako fajn očete ste svojim otrokom zrihtale. Če je njegovo vedenje res takšno kot ga opisuješ, potem je to resno motena oseba in že zaradi tega ne more biti tudi dober oče. Pa če tudi bi bil. Če se vidva ločita bo on še vedno oče, nehaj fantazirat, da boš otrokoma vzela očeta. Vzame ga samo smrt.
Vse te tvoje navedbe kažejo samo na to, da si res nesposobna prevzeti odgovornost za svoje življenje in ga prelagaš na otroka, ki zlaganost vajinega zakona še kako občutita.
Oče, ki ponižuje mater, je pa res fajn oče. Si sploh predstavljaš stisko otrok, ki čutita to poniževanje in se počutita ravno tako ponižana kot ti, pa samo zato ker se ti delaš, da nič ni, ne moreta nič narediti?
Najbrž ti ni treba posebej razlagat, da ima ta človek vsaj še eno žensko poleg, če ne več.
Očitno mu je dovolj udobno pri tebi, pa malo uživa, ko te tako psihično uničuje, sicer bi že zdavnaj šel. Pa boljše ne dobi (dobre že vedo, zakaj ga nočejo, razen morda za seks).
Postopek je pa tak, da mu predlagaš sporazumno prekinitev zveze. Če so bo dalo pogovarjat, se dogovorita in neseta sporazum na sodišče.
Če pa se bo še naprej delal neumnega, pa vložiš tožbo na sodišče, kjer bosta potem dorekla morebitna izplačila, njegov odhod, skrbništvo, če sta otroka še mladoletna.
Spoštovana Nežna,
iz vašega zapisa je čutiti jezo na partnerja, pri katerem ste že uspeli prepoznati poteze egoizma, torej skrbi izključno zase, omenjate pa tudi izmikanje, prikrivanje in skrivanje, nepripravljenost sočutja, zaupanja in spuščanja čustveno blizu, kar mu verjetno predstavlja neko ogroženost in strah. Tudi vi omenjate čustveno in telesno distanciranost in odtujenost, ko živita pravzaprav vsak v svojem svetu, stanujeta in nekako funkcionirata pa (še) skupaj. Takšen (ne)odnos med vama zagotovo ni nastal pred kratkim, pač pa je to rezultat daljšega procesa, morda tudi že od začetka, kar pa v zaljubljenosti pogosto spregledamo. Poleg vsega, kar se je dogajalo in zgodilo med vama, pa vsak od vaju prinaša tudi močne podlage zelo podobnih čustev iz izvorne družine. Če povem po domače, tisto, kar vas pri njem (pa tudi njega pri vas) tako ekstremno moti in jezi ali pa skrbi, boli oz karkoli že čutimo, vam (mu) je zelo dobro poznano že iz otroških in mladostniških dni, čeprav smo takrat lahko to nekam potisnili. Torej zelo močna čustva, pogosto nesorazmerna z dano situacijo, imajo vedno podlago v naši preteklosti, v sedanjem trenutku pa butnejo na dan kot akumulirana, naložena iz vseh let in odnosov doslej, in to običajno do nekoga, ki si ravno vsega v celoti ne zasluži (partner ali otrok) . Naša naloga je s temi čustvi nekaj storiti, jih prepoznati, ubesediti, razmejiti kaj spada v sedanjost in kaj (in kam) v preteklost , se zavedati njihove zelo močne energetske podlage in včasih tudi nerazsodnosti glede upravljanja z njimi in funkcionalne pomiritve. Na učenju novega, odraslega in odgovornega upravljanja s svojimi čustvenimi stanji, imamo vsi dovolj dela.
Vajin partnerski odnos je morda že zdavnaj zamrl, s čimer sta se nekako sprijaznila oba, starševski odnos pa ostaja in bo ostal, tudi če se bosta vidva razšla. Otrokom ne morete vzeti očeta, saj on je oče in si bo tudi po morebitnem razhodu sam pisal očetovsko držo do otrok. Tako kot vi materinsko. Omenjate, da je dober oče, o čemer konkretno sicer niste nič napisali, tako da tega ne morem presojati, lahko pa rečem le, da je dober starševski odnos običajno močno odvisen od partnerskega odnosa in sodelovanja, sicer se ta dinamika hitro nezavedno prenese k otrokom.
V naslovu ste zapisali, da si nikakor ne predstavljate živeti sama in da vam je to nekaj nemogočega. Zakaj pa? Kaj vse je ovira? Verjamem, da se vam po glavi podi veliko različnih misli, dvomov, skrbi, predstavljanja, prepletanja in preigravanja različnih situacij v stilu, »kaj pa če…«, ki pa imajo vse močno telesno podlago strahu. Zato bi se bilo potrebno začeti ukvarjati s strahovi in jih izčiščevati. Najboljše s terapevtsko podporo. Dokler imajo strahovi takšno moč nad vami, to on nehote čuti in ve, da ne mislite resno, ko ga prosite (ne pa odločno zahtevate), da gre. Nikakor se vam ni potrebno ukvarjati z njegovim stanovanjskim problemom, to je njegova odgovornost. Verjetno pa boste morali razdeliti del skupno ustvarjenega premoženja tudi njemu, s čimer se bo ukvarjalo sodišče in druge inštitucije. Pomembno bo, da boste prišli do odločitve o sebi, o tem kako želite živeti v prihodnosti, do stika s svojo jezo in odločnostjo, s svojim dostojanstvom, potem se bo pa morda situacija pri partnerju celo obrnila, ko bo on želel ostati z vami in se boste vi odločali, če je to za vas še pot. Seveda pa vama obema ostaja tudi partnerska terapija.
Vse dobro vam želim.
Takole poletje je mimo in s partnerjem sva narazen že dobra dva meseca, vmes na nekaj terapijah, neuspešno.
Odločila sem nadaljevati s terapijo tudi sama ker vem da imam nahrbtnik s preteklosti in bi ga rada odvrgla.
Lažje diham in partnerja ne pogrešam, saj mi dejansko ni nudil nobene varnosti ali opore.
Sva v postopku dodelitve otrok, imela jih bova oba, tu pa nastane problem, otroka jočeta ker sta rada pri očetu, a ne ponoči, spanec jima predstavlja nočno moro in tako vsem skupaj velik problem…kako to rešiti…sploh si ne predstavljam kako bo to šlo, ko bodo otroci primorani ostati pri očetu cel teden.
Hvala za vaš odgovor.
Čisto irelevantno je ali ima še koga ali ne, kar za res šteje je, kakšen je do vas in to kar ste opisali je nesprejemljivo v partnerskem odnosu….
Če si že itak vse plačujete sami, intime ni,niti želje po temu, kaj vam bo potem tak partner, samo za nižanje samopodobe, oziroma tistega kar je še od te samopodobe ostalo. Zdi se, da vaš partner ne premore ljubečega odnosa, močno dvomim, da je dober oče, kajti dober oče se tako ne bi obnašal, ker s svojim obnašanjem vpliva tudi na deklice. Tudi če je do neke meje dober oče deklicam, je za vas še vedno zelo slab pa še plus resnično parazitira na vašem imetju. Lepo pojdite do odvetnika, ki vam bo svetoval, kako naj se ga rešite….tudi če vam to ne uspe, bo vsaj videl, da ste ga spregledali. Čim prej ga odslovite, da boste lahko na novo zaživeli s kom drugim, kajti nesrečna ženska nikomur ne more biti v navdih… ste mladi, uspelo vam bo.
Tako, da se začneš imeti rada in nehaš to dopuščati… Tako, da se začneš zavedat, da si tudi otroci ne zaslužijo gledat in čutit take odnos, ki jima ustvari predstavo o družini, tako, da se zaveš, da srečna mama je tudi boljša mama, tako, da si daš priložnost, da spoznaš moškega, ki bo do tebe tak, kot si želiš…
Vedno pravim, da če ženska vztraja v nesrečnem odnosu ji očitno še ni dovolj hudo, sicer bi kaj naredila. Čakaš, da bo še huje?
