Ne vem, če si želim otroke
Pozdravljeni,
upam, da sem izbrala pravo temo na forumu. Sem ženska pri 30ih z zelo močno dilemo, ki mi ne da miru.
Trenutno uživam življenje s polno žlico. Našla sem partnerja s katerim je povezanost in ljubezen neverjetna, službo, ki me izpopolnjuje, izobrazbo, skratka vse za kar sem se v 20ih letih “borila”. Veliko je bilo učenja, malo študentskih financ in posledično odrekanja nekaterim stvarem. Vmes sem imela psihično izčrpavajočo zvezo, katero sem uspešno predelala.
Trenutno torej živim življenje s partnerjem že nekaj let. Je moški kakršnega sem si vedno želela. Potujeva, delava, ljubiva, se ukvarjava s športom, hodiva na izlete – skratka uživava.
Problem nastane, ko nanese tema na otroke. On si jih želi, jaz pa ne vem, če je to vloga v kateri si želim biti. Ne dvomim v sposobnost partnerja kot očeta, nasprotno. Mislim, da bi bil odličen oče, meni v oporo in otrokom v zgled in veselje. Težava je v meni.
Nisem ženska, ki se topi ob novorojenčkih, ki bi materinstvo jemala kot posebno poslanstvo in čudež narave, končno sem si ustvarila pogoje, da je moja energija in kvaliteta življenja na vrhuncu.
Ko pomislim, da bi se morala odreči ali pa vsaj omejiti vse stvari v katerih trenutno uživam, me stisne in dilema o materinstvu postaja čedalje večja.
Imam veliko prijateljic, znancev, ki so že starši. Včasih preberem tudi kakšno knjigo, blog…Ob vseh pogovorih me resnično skrbi nekaj stvari:
1.) Velikokrat slišim, kako se odnos po otroku spremeni, da ni več časa za nežnosti, pogovore, malenkosti s katerimi bi odnos s partnerjem rasel ali pa vsaj ohranjal. Svojega partnerja iskreno ljubim in strah me je ob misli, da bi otrok ta odnos “pokvaril”. Vem da boste rekli da se odnos z otrokom poglobi, vendar sem realist in verjamem, da temu vedno ni tako. Ne dvomim v naju s partnerjem, le zavedam se da življenje lahko prinese marsikaj.
2.) Res potem ni več časa za prijatelje, kakšen skok v ženski šoping ali kavo, je res dopust prej napor kot pa počitek? Je res vse tako nemogoče, da se odtujiš od prijateljev in stvari, ki si jih rad počel z njimi?
3.) Lahko pride žensko telo nazaj v formo? Ali res tek ko si mamica pač odpade? Sem dokaj športno aktivna, saj želim telo ohraniti v splošni kondiciji in zadovoljivem izgledu. Ne me narobe razumet – ne pazim na vsak gram in ne štejem kalorij, imam pa pač postavo, za katero moram veliko migati, če želim ohraniti konstantno stanje kilogramov. Je potem še čas za šport?
4.) Je seks res samo še na urnik in bolj rutina kot užitek? Res spolni libido usahne? Po vseh letih, lahko rečem, da končno uživam v spolnosti z moškim, in spet tega ne želim “izgubiti”.
5.) Ne vem, če sem pripravljena vsakodnevno skrbeti za spanje ob pravi uri, umivanje, učenje, najstniške težave in na splošno vsakodnevne skrbi za otroka. Nekaj let sem živela z nečaki, tako da vem, kako izgledajo neprespane noči, jok, zgodnje vstajanje, trma in vse kar spada zraven.
6.) Je res tako težko organizirati družinski izlet, potovanje, hribolazenje?…Vedno, ko poslušam mamice je vse nekako “težko”…preveč organizacije, preveč pakiranja, preveč naporno…Imam ogromno energije za organiziranje tovrstnih zadev, a me zopet skrbi, če se res po porodu spremeniš v tolikšni meri, da ti je vsak premik izven hiše oz.cone udobja preveč? Ali ti potem enostavno ni več do takšnih stvari, ker mati narava poskrbi za to?
7.) Še bolj pa bi me potrlo, če res po tem, ko bi otroka imela, nebi uživala v materinstvu,da bi mi bil otrok odveč, da nebi čutila tiste pristne ljubezni o kateri govori vsaka mama.
Takšna in drugačna vprašanja me obremenjujejo v glavi. Sicer vsaka mama reče da je luštno, a naporno…pa me vedno te naporne zadeve odvrnejo, da bi se v materinstvo sploh spustila in se odrekla življenju, ki ga živim trenutno. Nisem neko razvajeno mestno dekle, daleč od tega. Sem na realnih tleh, izhajam iz povprečne slovenske družine zavedam se vsega kar se dogaja okoli mene. Imam še ogromno ciljev, a ne vem, če je materinstvo eden izmed njih.
Nikoli nisem o tem sanjala, nikoli te želje ni bilo, ne vidim tega kot ženskega poslanstva. Res je, da ne maram velikih sprememb oz.novih vlog. in da je vse to le strah pred neznanim.
Ne vem kako naj dilemo dokočno razrešim, partner ve zanjo, velikokrat sva se o tem pogovarjala, le da on na to gleda iz pozitivne strani in meni, da bi nama skupaj in s pomočjo babic/dedkov vse steklo “gladko” in da je to pač neko drugačno obdobje v življenju, ki pride in mine. Meni pa ta tolažba ni dovolj.Ne vem če sem pripravljena na to obdobje oz.če si ga sploh pristno želim. Zavedam se, da partnerju želje po otroku nimam pravice onemogočiti in upam, da to nekoč nebo težava, ki bi naju (bog ne daj) ločila.
Pogovarjala sem se tudi s svojo mamo. Tudi ona je mnenja da so otroci super in da v življenju potem nikoli nisi sam. Meni pa to ni dovolj velik razlog…v živlenju je zame toliko stvari, da ne vem, če bi bila samota sploh težava. Na pomoč otrok, ko bom stara niti ne računam.
Torej…kakšen nasvet? Cinične pripombe mi žal ne bodo v pomoč. Bom pa vesela kakšne podobne zgodbe, izkušnje, preobrata, ki mi bo dal neko novo upanje in nov pogled na celotno zmedo.
Hvala
Spoštovani,
To kar doživljate kot zmedo in dvom – ne vem, če si želim otroka – je pogost notranji konflikt. Značilnost notranjih konfliktov je, da jih doživljamo kot zelo neprijetne. Kot bi bila oseba zataknjena na mestu in bi jo ena sila vlekla levo druga desno, sama pa se ne more odločiti. Dejansko gre za to, da si en del vas želi otroka, drugi del vas pa ne. Take konflikte v svetovanju pogosto rešujemo. Pomembno je, da res dobro razumemo tako tisti del vas, ki otroka želi, kot tisti, ki je proti. Včasih je že to dovolj, da klient reče: »Aha, zdaj razumem obe sili, ki me vlečeta na različne konce, in se lahko odločim kam bom šel.« To lahko raziskujete tudi sami. Malo se poglobite in na list zapišite kaj bi rekel tisti del vas, ki hoče otroka in kaj tisti del, ki je proti. Saj, argumente proti ste že podrobno zapisali. Zapišite še argumente za. Iz vašega zapisa zvemo kaj vas odvrača od materinstva, ne zvemo pa zakaj sploh razmišljate o otroku. Ali zato, ker se tako pričakuje? Ker si to želi partner? Ker si nekje globoko želite, da vaši dobri geni nadaljujejo življenje tudi po vaši smrti? Ker pač tako čutite? …
Vsi ljudje smo v enem delu sebe majhni otroci. Kot bi en del nas bil majhen otrok, recimo mu notranji otrok. Za malčke rečemo, da so pripravljeni za prvi razred osnovne šole, takrat ko zmorejo 45 minut brez odmora tolerirati frustracijo (dolgočasen pouk). To pomeni, da lahko dajo za ta čas na stran svojega notranjega otroka. Podobno rečemo za žensko, kdaj je pripravljena imeti otroka. Takrat ko zmore narediti to isto kot prvošolček, samo da ne za 45 minut do naslednjega odmora, ampak za kakšni 2 leti in pol. Naravno je, da mama da na stran svojega notranjega otroka za čas simbioze s svojim otrokom. Ta čas torej ne skrbi za svojega notranjega otroka, ampak za svojega dojenčka. Simbioza se začne krhati že tam po 1. letu starosti in takrat lahko mama že počasi kombinira skrb tako za pravega otroka kot za svojega notranjega otroka. To poudarjam, ker vaše točke 1 – 7 kažejo na strah vašega notranjega otroka, da bo ostal brez:
– Partnerjeve ljubezni/nežnosti
– Časa za svoje prijatelje, šoping, uživaškega dopusta
– Telesne lepote
– Dobrega seksa
– Rednega spanca in svobode zaradi obveznosti
– Izletov
– Da ne bi imela svojega otroka rada, ampak bi bila nanj mogoče celo ljubosumna kot npr starejša sestra, ki z mlajšo sestrico dobi konkurenco?
Skratka, vsi vaši našteti strahovi/pomisleki so nekako otroško obarvani, po drugi strani pa popolnoma utemeljeni. Na koncu gre za vprašanje vrednot. Kaj nam je bolj pomembno? In ljudje smo svobodna bitja tako, da se lahko odločimo za eno ali drug pot. Večina ljudi je strukturiranih tako, da so njihovi otroci za njih najvišja vrednota. Celo bolj kot njihovo lastno življenje, kaj šele kot par let nerednega spanca ali malček trebuščka :). Nismo pa vsi tako strukturirani in to je normalno. Pa še nekaj. Samo en način je, da lahko veš kako pomembni so ti lastni otroci. To je, da svoje otroke sploh imaš.
Torej, če vas res skrbijo sam naštete stvari in ni v ozadju kakšnih globljih skrbi, bi rekel tako. Ja, vsega tega bo manj do otrokove starosti nekaj let. Potem pa lahko vse to dobite nazaj.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Tudi sama sem bila dolgo časa popolnoma nezainteresirana za otroka, imeti ga, ali pa tudi ob pogledu na tuje malčke, kar neki, prej moteči, kot luštni.
Nekje proti 30tim pa semi je zazdel to prav izziv, biti mama, pravzaprav vse, od nosečnosti, poroda, dojenja, skrbi zanj.
V bistvu sem sicer ogromno brala, zanimalo me je vse, hkrati pa sem pristopila k temu, kot zvedav otrok, brez nekega kompliciranja in strahov.
Ampak čutila sem, da sem pripravljena.
Morda je temu potem sledilo, ali pa tudi čisti slučaj, da je vse potekalo izredno enostavno, od nosečnosti, do poroda in potem še naprej.
Prva leta s hčerjo sem neizmerno uživala.
Šele pri drugem otroku, sinu, je bilo težje, ker se niti približno ne moreš drugemu toliko posvetiti, kot prvemu, ki je pač takrat edini.
A pustimo to, naj ti odgovorim, na tvoja vprašanja, ki te skrbijo.
1.) dejansko je najin odnos po roj.otroka postal boljši, oba sva si otroka želela, otrok ni bil problematičen, tako da sva oba bila komot in smo kar vsi uživali.
Kar se je sfižilo se nama je veliko kasneje in otrok, tudi drugi, nimata kaj dosti veze s tem, da sva se razšla.
2.) ne ni res. Dopust ni bil noben napor, ampak kot pravim, nisva nič kaj komplicirala.
Glede prijateljev je vedno čas, res pa je, da te avtomatično povezujejo bolj tisti, s podobnimi interesi, torej se zna zgodit, da te bo nehote vleklo v družbo tistih z otroci, čeprav sama osebno nikoli nisem bila blazno zainteresirana o tipično dojenčkastih pogovorih, o papicah, plenicah in kakcih, kdaj je šla spat, kako se doji ipd.
Pomoje čisto individualno, odvisno kdo so tvoje prijateljice, kdo si ti, kaj vas zanima, povezuje.
Če pa misliš na kakšne žure do jutranjih ur, pa verjetno ne bo šlo. Ampak, če hrepeniš po takih žurih, potem itak še res nisi pripravljena na otroka. 😉
3.) Lahko. Sploh ti svetujem dojenje prvih 6 mesecev, ker pokuri praktično nazaj vse, kar si nabereš do poroda. In spet, samo eno pravilo, ne komplicirat, potem je dojenje super komot, nobenih flašk in praškov in vstajanj ponoči ti ni treba pripravljat. Skoraj pol leta ti ni treba razmišljat o prehrani otroka.
4.) Ne, nobena rutina ne rata, niti libido ne pade. To je spet “zgodba” žensk ali moških, kjer je seks bil že v osnovi “orožje” za dosego nekih skritih namenov, obdržati moškega ipd.neumnosti.
Če sta iskrena zdaj, oba pribl.podobnih seksualnih apetitov, potem otrok ne spremeni seksualnega odnosa, niti libida.
5.) Glede spanja seveda prve mesece ali leto ne moreš pričakovat nek ritem kot do sedaj. Odvisno kako si tudi navajena, jaz sem bolj nočni tip že od šolskih dni, in tudi službo imam tako, da mi spanje ob različnih urah ni delalo preglavic.
Spala sem, ko pač sem, včasih vzameš otroka, ga priklopiš nase in zaspita oba, včasih enako narediš čez dan. Skratka, manj si zategnjen, bolj si fleksibilen, lažje je.
6.) Nič težje ni. Spet odvisno, koliko si komot, sta komot in koliko komplicirata.
Otrok ni iz stekla in napol božansko bitje. Nič hudega se mu ne bo zgodilo, če ne bo non stop absolutno znotraj rutine in tako kot piše v priročniku. Spat na minuto točno, dojit na minuto točno, previt na minuto točno ipd. Nikjer ne piše, da sta vidva tista, ki se mu morata absolutno prilagajat in če ne , bo konec sveta ali otroka.
Manj bosta komplicirala za vsako malenkost, bolj bo zadovoljen z vama in manj bo tudi sam kompliciral.
7.) Pomoje ni bojazni, da pristne ljubezni ne bi čutila, ker ti že hormoni ob stiku z njim pomagajo, da boš čutila povezavo z otrokom. Že to je poseben občutek, ko ga gledaš in ne moreš dojet, da je to bitje, kar “tvoje”.. 🙂
Potem je pa vedno nekaj novega, hecni so, in zabavni, vse je novo, ti se učiš od njega, on ob vaju.
Bojazen bi morda bila upravičena, če bi sama bila čustveno hudo okvarjena, kakšen psihopat , kar se mi pa po pisanju zdi, da si daleč od tega. 😉
Vse kar je potrebno razmislit, ali si sploh otroka želiš, ali ne. Tako nasplošno, ti sama, od znotraj, brez partnerjevih nagovarjanj, vpliva okolice ipd.
Če si ga želiš, ampak ne še takoj, naj te ne zagrabi panika. Pri 30tih imaš še čas, in potem raje uživajta nekaj let še v dvojini, kot nekaj hitet na vrat na nos, in to je popolnoma ok.
V vsakem primeru je in si ok, kakorkoli se že odločiš.
Pomembno je, da je želja, če/ko se odločiš TVOJA lastna, ne od partnerja, ne zaradi let, ne zaradi okolice, družbe itn.
Upam, da sem ti morda malo olajšala odločitev, ali vsaj v razmislek… 😉
Uh, ne bom tako sistematično odgovorila kot Lea.
Najlepšo postavo v celem življenju sem imela po prvem porodu. Zredila se nisem pretirano in sem bila v par mesecih na isti teži, so se mi pa med nosečnostjo lepo okrepile trebušne mišice.
Ker sem rodila prva od prijateljic, sem bila malo odmaknjena od običajnega klepetanja z mamicami o plenicah, dojenju, kakanju, spanju … pa malo bolj na tekočem z ženskimi zadevami. S prijateljicami sem se seveda dobivala, pri enem otroku to ni niti najmanjši problem.
Šef je bil vedno živčen že dva tedna pred dopustom in je prišel z njega vidno izmozgan. Mislila sem, da je to normalno. Ko smo tudi mi začeli dopustovati družinsko, mi sploh ni bilo jasno, zakaj mu je dopust taka muka.
Partnerstvo se zaradi otroka seveda spremeni, in to zelo. Oba se morata kar nekaj časa v celoti prilagoditi otrokovemu ritmu, tu ni druge, to tako je. Hkrati se pa partnerja zaradi otroka povežeta na čisto nov način – odgovorna sta za življenje neke osebe, brez njiju ta oseba lahko tudi umre. Nekatere ta nova skupna odgovornost poveže do konca, tisto kar je prej v dvoje mogoče še manjkalo, nekatere pa odpelje narazen. Če sta oba pripravljena na otroka in oba skrbita zanj, če ne boš tečna control freakovska komplikatorska mama, se boste imeli v troje luštno, da bo kaj. Ni lepšega od prvih otrokovih nasmehov in globokega pogleda dojenčka s tistimi nezemeljsko velikimi, bistrimi, prodornimi očmi.
Moram pa dodati, da tako kot Lein otrok tudi moj ni bil kompliciran, dobrovoljček, z vsem zadovoljen, zdrav, zelo kmalu tudi lepo spal ponoči …
V resnici bi te moralo neprimerno bolj od vsega skrbeti, ali bo nosečnost potekala brez večjih zapletov in bo otrok zdrav.
saj razumem v čem je dilema. Če ne boš rodila, boš ostala brez tega moškega.
sedaj pa ne veš, kaj je večje zlo.
Če prav razumem, tvoj zlati dečko smatra, da so otroci v glavnem od žensk, če bo pa še to problem, bodo pa stari starši poskrbeli za otročad.
Edina rešitev je, da začneš rojevati, skrb za otroke pa preložiš na njega. Potem boš imela čas za šport, kofetkanje in šopingiranje.
Meni se zdi, da si v dilemi, ker nočeš izgubiti partnerja. Glede na to, da si sedaj na vrhuncu svojega življenja in se tudi počutiš srečno, ne vidiš se pa v vlogi matere, itak vse pove. Če nisi 100%, da si želiš otroka, bolje da ga nimaš. Sploh pa ne zato, da bi obdržala partnerja. Niso vsi za otroke, pa ne samo moški, tudi ženske ne in s tem ni nič narobe.
Problem je samo, če si partnerja želita drugih stvari. Ti verjetno potovat, on imeti družino. Ampak takole bom rekla, otrok ni hec, ko ga enkrat imaš, se tvoje življenje definitivno spremeni. Zato pa če nimaš tega nagona in želje, si ne delaj škode. Moški pridejo in grejo, otroci pa ne.
Meni se pri dvomih o tem ali imeti otroke ali ne bolj porajajo vprašanja zdravstvenega vidika.
In sicer, mnogo žensk zaradi nosečnosti dobi krčne žile (skoraj vse moje sorodnice in zato je verjetno, da tudi jaz). Poznam ženske, ki so postale zaradi nosečnosti in poroda urinsko inkontinentne. Potem poznam tudi, da so imele zaradi nosečnosti težave z jetri, itd itd.
Druga stvar je, da ti sicer naredijo teste, zdaj že vse mogoče, ampak za vse bolezni in sindrome ti jih ne. Torej, kaj če bi se mi rodil bolan otrok? Videla sem že toliko mam, katerim se potem življenje dobesedno podredi skrbi za otroka, ki se je rodil z razvojnimi motnjami. Očetje se v veliko primerih lepo odstranijo, mame pa skrbijo same, do konca življenja, kar se mi ne zdi fer.
Vključno s sabo (2 otroka), ne poznam mam ali nosečnic z okvajenimi jetri, krčnimi žilami, inkontinenco (če ni ravno rodila desetkrat).
Še strij nimam, pa sem imela res ogromen trebuh in tudi otroka nista bila ravno majhna novorojenčka.
To je kar nekaj, “kaj pa če”..sindrom. Izgovor, da nič ne naredimo, da ne živimo. Da ne čutimo.
Strah te je ČUTITI, in ne to, kaj bi se lahko zgodilo z otrokom.
Kaj pa če te jutri zbije avto?
Kaj pa če ti ravnokar celice mutirajo v rakave?
Kaj pa če..kaj pa če..
Tako se lahko samo zapreš v omaro in tam preživiš do konca svojih dni.
To nima nobene veze z življenjem!
Življenje samo je dejansko smrtno nevarno; vsak dan!
Vse in edino, kar je stalnica tega življenja so spremembe.
Danes imaš ultra zvočne preglede, amniocentezo, in še druge preglede, pa se še vedno lahko zakomplicira pri samem porodu.
Lahko pa ni nič od tega. In je vse ok.
Lahko je pa kasneje kaj narobe.
Lahko tudi ti zboliš.
Vse to so čeji, ki te zamrznejo in postaneš robot.
Ne čutiš nič več in vegetiraš.
Tako živijo strahopetci, zombiji.
Takoh poznam pa kar nekaj.
Z otroci in brez otrok. 😉
V tvojem opisu se zelo najdem glede življenja oz življenjskega stila, ki ga trenutno živiš, saj sem sama tako življenje živela v 20ih, torej super zveza, delo ki sem ga oboževala, šport, potovanja, prijatelji, skratka na vrhuncu. Zdaj imam otroka starega skoraj 4 leta in zelo pogrešam življenje kot sem ga imela prej, in ja, zame je (bil) dopust velik napor, tudi telo se je spremenilo, edino seks je zame postal večji užitek kot prej, za partnerja zelo malo časa, celo krizo sva imela, prilagajanje ipd. Ampak nekako se mi zdi, da če želiš imeti otroka moraš skozi to, to vzameš v zakup in zelo dober odgovor je dal terapevt, da vse to kar si imel prej dobiš nazaj, ko je otrok star nekaj let. Iz lastnih izkušenj ti lahko povem, da zdaj dobivam nazaj svoje življenje in telo. Še toliko težje je skozi to takim osebam, ki imamo/smo imeli zelo aktivno življenje pred otrokom, marsikomu se življenje oz stil s prihodom otroka ne spremeni bistveno, meni osebno se je, vsak večer sva hodila na sprehode skupaj s partnerjem, kolesarila skupaj, potovala, se ogromno pogovarjala ipd, vsega tega zdaj ni več ali je veliko manj, ampak ..počasi dobivava nazaj., Ker je otrok samostojnejši, ne rabi več toliko nege ipd.
Skratka kakorkoli se boš odločila vedi, da nobena stvar ni večna in vse mine, vsaka odločitev pa sabo prinese dobre in manj dobre plati. Toliko, to je bilo zelo iskreno in vem da drugače kot od mnogih mam, ki trdijo, da se jim je življenje spremenilo na lepše, je dobilo smisel, da je vse odvisno kako kompliciraš ipd. Pri meni ne, bi mi pa bilo žal , da nebi bila mama in izkusila tudi to izkušnjo v življenju , ki me je čez noč prisilila odrasti in postati (še bolj) zrela, na kar sem zelo ponosna in ima tudi lepe plati.
Jaz bi tudi potrebovala malo spodbude. Pri meni je dilema mnogo bolj pereča. Otroke obožujem, obožujem nečake, otroke od prijateljic. Rada jih čuvam, se z njimi igram, itd. Problem pa tiči v meni, kot deklica sem bila spolno zlorabljena in se nosečnosti, poroda in na sploh vsega kar s tem pride bojim. Milijon stvari mi gre po glavi in se mi zdi lažje, da v tem primeru otrok ne bi imela, čeprav bom prikrajšana. To ni normalen strah, ampak konkretno krčevit. Prebrala sem veliko literature, da take zenske tudi tezko zanosijo, splavijo, ker se telo temu upira, da je smiselno to povedati zdravnikom, da s tabo ravnajo drugace. Dvomim, da kdo temu verjame, sploh pa tega nobeden ne ve in tudi ne zelim, da kdo izve. Zato so tudi vprasanja ljudi, zakaj se nimas otrok, grozljiva in me spravljajo v obup.
Ne vem vec kaj naj naredim, vcasih se mi zdi, da bi bilo boljse, ce me ne bi bilo in se mi s takimi stvarmi ne bi bilo treba ukvarjat. Vsi zivijo lepo zivljenje s svojimi druzinami, jaz pa imam v ozadju vedno vsako minuto to stvar, ki lebdi nad mano kot crn oblak, vsak lep trenutek je onesnazen zato.
Prebrala sem tudi, da ce mama tega ne predela, lahko otrok kaze take znake. Ne zelim, da bi moj otrok trpel. Mogoce je res boljse, da nimam otrok, ceprav mi bo vedno zal in ne vem ce ima smisel, da potem sploh zivim. Vem da tako razmisljanje ne pelje nikamor, vem vse stvari razumsko, ampak razumem ljudi, ki ne zmorejo vec. Dokler sam nisi na tem, ne ves, ker nikoli ne bom imela normalnega zivljenja. Ne glede na to, kam grem, s kom grem, v srecnih trenutkih, ta stvar nikoli ne izgine. Sem pa v zacaranem krogu, ker si na paihoterapijo ne upam, ker vem, da bi se mogla s tem soociti pa se ne zelim, tudi s storilcem se ne bom nikoli soocila, v nobenem primeru, vem pa da samo tako lahko dokoncno predelas.
Sem se razgovorila, dejstvo pa je, da si otrok zelo zelim ampak jih na napisano ocitno nikoli ne bom imela, dvomim, da bom kdaj zbrala pog…
Spoštovani,
Najprej naj povem, da mi je žal, da ste tako dolgo čakali na odgovor. Razlog je moja pomanjkljiva organizacija. Zdajle so me kolegice opozorile na mojo napako. Vaše pismo je zelo pomembno – kot tudi vaša zgodba. Super, da ste se razgovorili.
Razmišljam na katerem koncu bi začel …. Mogoče najprej to, da so vaše reakcije, strahovi in pomisleki popolnoma pričakovani in glede na vašo izkušnjo normalni. Vaši strahovi vas na nek način varujejo, da ne bi še kdaj doživeli kaj podobnega. Del tega je tudi, da se izogibate vsega, kar bi lahko spominjalo na zlorabo, ki ste jo doživeli (nosečnost, vprašanja o otrocih, psihoterapija, soočenje s storilcem …) Te reakcije so zelo neprijetne, ampak imajo določeno logiko. Vprašanje pa je koliko je ta logika funkcionalna zdaj v odraslosti in koliko moti kvaliteto vašega življenja. In pomemben del psihoterapije je videti in razumeti to logiko. Nikakor ne drži vaš stavek, da lahko oseba samo preko soočenja s storilcem dokončno predela travmo. Če sploh gre za travmo. Otroci spolno zlorabo doživijo zelo različno. En otrok bo recimo tako dejanje doživel kot popolno grozo, kot nekaj česar njegova psiha ne more predelat, torej kot travmo. To bo imelo popolnoma drugačne posledice kot pa recimo pri drugem otroku, ki pa lahko v tistem trenutku to dejanje doživi celo kot prijetno. Vem, da se čudno sliši. Ampak če recimo otrok hrepeni po bližini in dotikih potem pa pride dedek in deklico boža, ji govori prijetne besed ter jo tako lahko pripravi skoraj do česarkoli. Tak otrok pa ne bo doživel travme, ampak bo recimo šele v najstniških letih razumel, da je bilo tisto nesprejemljivo dejanje. Pogosto potem ti otroci sebe vidijo kot umazane, nevredne, poškodovane … nimajo pa travme. Torej otrokovi zaključki po spolni zlorabi so lahko zelo različni in v odvisnosti od tega tudi teče psihoterapija. Če bi vas v okviru psihoterapije kdo silil, da se soočite s čimerkoli, bi bila to velika strokovna napaka. Moja vloga je slediti klientu samo v smeri, ki jo sam določi, ter s tempom, ki ga sam določi. Vi ste tisti, ki se odločate ali boste živeli s trenutno logiko naprej ali pa jo boste spremenili. In lahko jo spremenite – brez ponovnega doživljanja travme – v mirnem, prijetnem, sproščenem in seveda varnem okolju. Je pa vsak človek svoboden in tako se lahko tudi odločite še naprej ostati v notranjem konfliktu med:
– Hočem živet bolj polno in imet otroke ter
– Hočem se izognit neprijetnostim in trudu ter najraje kar izginiti ali pa da bi težave same izginile ali pa pač živeti tako celo življenje.
Izbira je vaša. Moja vloga je, da jasno povem, da je žogica v vaših rokah, da pa vam hkrati ponudim možnost, da težavo rešite brez nevarnosti, ki ste jih našteli. Če in kadar bi se pač za to odločili. Tako, da dobrodošli kadarkoli .
Še par dejstev. Ne drži, da vsi živijo lepa življenja. Verjamem, da je tako videti iz vaše perspektive, ampak verjemite, da je v ozadju teh slik ogromno strahov, tesnobe, skrbi, jeze. Vsi s sabo nosimo vrečo sranja iz otroštva. Tako je. Tudi spolne zlorabe v otroških in mladostniških letih so veliko bolj pogoste kot kaže družba navzven. Sam s klienti večkrat delim tudi svoj črn oblak. Vaš otrok ne bo čutil nobenih posledic tega, kar ste doživeli vi. To kar ste prebrali, so traparije. Seveda bo skopiral nekatere vzorce, nikakor pa ne bo nič trpel v zvezi s tem. Večkra omenite, da bi včasih najraje kar izginili, da nima smisla živeti brez otrok. Torej, še kako smiselno je živeti tudi brez otrok. To izhaja in samega temelja naše narave. Če bi kdaj razmišljali o samomoru ali ga načrtovali, obiščite urgentno psihiatrično pomoč. Tudi mene lahko karadkoli pokličete. Če se ne bom oglasil takoj, bom vrnil klic.
Toliko ob tej priliki. Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Sama niti ne vidim tvojega vprašanja kot “imeti ali ne imeti otroka”, ampak kot “živeti ali životariti” (ne glede na to, ali boš kdaj imela otroka, ali pa ne). Tema otroka je le tisti “semafor”, ki ti je začel bliskati z rdečo lučjo in se na prvi pogled zdi, da je problem, da zdaj ne veš, ali lahko pelješ skozi križišče ali ne. V resnici pa je problem, zakaj semafor sploh bliska z rdečo lučjo namesto z rumeno. Ko dobiš ta odgovor, je pot naprej jasn(ejš)a.
Nujno je, da to zlorabo predelaš v varnem in usposobljenem okolju in odnosu, torej v psihoterapiji. Ne gre za to, da bi se soočila s storilcem (nekateri se želijo, potem ko že zadeve predelajo, drugi ne). Soočiti se moraš s sabo. Ravno s tistim, kar si opisala, da se ne želiš soočiti – ampak v resnici se s tem soočaš vsak dan. Vsak dan se boriš s tem in vsak dan imaš črn oblak nad sabo. Bežiš na mestu in samo vedno bolj utrujena postajaš, ubežiš pa ne. To je tako kot če bi imela v roki trn in okoli že gnojno in bi rekla, nočem ga izdreti, ker se nočem soočiti z vsem tem gnojem in vso bolečino. Obenem pa s to roko vsak dan kam nehote trkneš – in takrat zaboli do kosti! In čez čas roko nehaš uporabljati, da ne bi več kam zadela z njo, in si kakor človek brez roke! Če ta primer apliciram na tvojo zgodbo, torej : grozljiva travmatična izkušnja (spolna zloraba) je v tebi, zagnojena, boli, ves čas trkaš ob njo oz. ona v tebe, najbolje bi bilo, da sama sebe “nehaš uporabljati” (ne boš se “uporabila” v vlogi matere, izražaš tudi še resnejše težnje, da se “nehaš uporabljati” na splošno, željo, da te ne bi bilo!). In tako kot bi ti manjkala roka, ti (še bolj) manjka zdrava samopodoba, občutek varnosti, občutek lastne vrednosti, ljubljenosti itd. itd. Vendar ni treba, da tako tudi ostane. Še enkrat: poišči dobrega psihoterapevta, stori to zase, nihče drug ne more tega storiti zate ali namesto tebe. Bodi sebi najboljša prijateljica. Naučiti se moraš biti ljubeča do sebe. To je dolga pot, prvi korak pa je – poleg zavedanja, da imaš težavo, – psihoterapija.
Travma se lahko prenaša genetsko, zato ti dam prav v tem smislu, da ne želiš tvegati in prenesti česa na otroka. Spet pa: ni treba, da tako ostane. Možgani so celo v poznejših letih še vedno sposobni sprememb. Če delaš, če se ukvarjaš s tem, če razdelaš, če torej presekaš ta gordijski vozel obupa, tesnobe in občutkov nevrednosti, v katerem si se znašla. Misel na otroka je v bistvu misel na ozdravitev, ki bo boleča (ampak brez nje bo vse skupaj še bolj boleče, predvsem pa se ne bo nikoli končalo). Je misel na tvojega notranjega otroka, majhno deklico, ki kriči v tebi, da ji končno že pomagaj, da ji daj besedo, da jo potolaži …
Za začetek, če še nisi pripravljena na psihoterapijo, si preberi knjigo Pogum (Sanja Rozman). To ni le poljudno strokovna knjiga na “tvojo” temo, ampak vsebuje tudi resnično zgodbo o grozljivi spolni zlorabi s strani staršev idr. sorodnikov, ki se je deklici vlekla leta in leta, o prav tako grozljivih posledicah in kako se je nato s terapijo začela korak za korakom, ne da bi se še sploh vsega zavedala, vleči iz lastnega črnega oblaka …
Vse dobro ti želim!
Mogoče pa je zanka le v izrazoslovju? Drugače si ne znam razložiti tega: “Pogosto potem ti otroci sebe vidijo kot umazane, nevredne, poškodovane … nimajo pa travme.” Ker tak pogled nase je ravno posledica travme … Mogoče razumeva besedo travma vsak po svoje? Hvala za pojasnilo.
Pozdravljeni Ilonina,
dobro vprašanje. Travma je poseben psihološki pojav, ko psihološki aparat nekaj doživi kot tako grozno, da tega ni sposoben predelati, razrešiti, se umakniti na varno itd. Takrat se kot obrambni mehanizem del osebnosti (del jaza) na nek način odcepi od integriranjega dela osebnosti in ta odcepljeni del potem moti kvaliteto življenja kot npr. pri posttravmatskem sindromu. Kot ste sami napisali. Lahko pa da je otroku božanje dedka po spolovilih v otroštvu celo prijetno. Torej tega otrok ni doživel kot nekaj ogrožajočega, ni prišlo do nobene odcepitve in s tem do nobene travme. Tak otrok čisto lepo živi, dokler ni dovolj star, da lahko bolj odraslo sodi to dejanje. Zakaj to poudarjam? Ravno zaradi pogostih občutkov lastne krivde, ki jih omenjate. In splošno prepričanje, da posledica spolne zlorabe mora biti travma krepi ravno te občutke krivde. V smislu – “evo, nekaj tako groznega, meni je bilo pa celo prijetno. To ne more pomeniti drugega kot, da je z mano nekaj hudo narobe. Da sem pokvarjen, umazan, ničvreden. Če bi bil normalen, bi takrat doživel travmo in grozo.” Zato za osebe s tako izkušnjo posebej poudarjamo nasprotno sporočilo. “Ne, normalno je, da takrat niste doživeli nobene groze in nobene travme. Ja, kot odrasli gledamo na tako dejanje kot skrajno zavržno. Vendar pa je normalno, da kot otrok tega niste vedeli. Nihče ne. In normalno je, da vam je bilo mogoče celo prijetno. Zaradi tega niste ne umazani, ne pokvarjeni. Ste čisto normalna, dobra oseba brez travme.”
Je to odgovor na vaše vprašanje? Sklica na kak strokoven članek prav na to temo ne poznam. Ta interpretacija izhaja direktno iz teorije osebnosti in praktičnih izkušenj. Bi pa tudi mene zanimal kak konkreten vir, če ga boste kdaj zasledili. Je pa najbrž tudi malo delikatno pisati na ta način, ker lahko bralci hitro zastrižejo z ušesi. V smislu – “Kaj!? Pišeš, da spolna zloraba ni grozna??” Seveda ne pravim tega, ampak strokovanjaki moramo stvari pogledat take kot so, da lahko bolj koristimo klientu. Čeprav so mogoče na prvi pogled nenavadne ali celo ‘politično nekorektne’. Moramo empatično razumeti kako je dejanje doživljal otrok takrat in kaj je na podlagi tega zaključil o sebi, drugih, svetu. Ne smemo projecirati lastnih odraslih vrednostnih sodb nanj.
Lep pozdrav in čestitke za vse koristne odgovore bralcem 🙂
Uroš
Ce ne bos hotela otrok te bo partner tako ali tako kmalu zapustil in si nasel drugo, ki mi bo z veseljem rodila ponos-njegove potomce. Na zacetku so vsi pametni kako bodo pomagali, ko pride otrok si pa za vse sam. Ne zna previjat, nahranit ga pa itak ne more, edino ce je na adaptiranem mleku.
Nosecnost se nekako kar gre, ceprav teka ne mores kontrolirat, tudi ce nisem hotela jesti sem morala ker sem se drugace kar tresla. Zredila sem se 25kg, goodbye fitness in vse ostalo, pri vadbah je treba zelo zelo paziti zaradi diastaze rektusov (priporočam da si o tem kaj preberes), tudi po porodu ne smes pol leta izvajati kakih pretiranih vaj in bognedaj teka! Bos imela probleme na starost.
No pa se k tvojim točkam:
Res hoces vedeti iskreno?
Zacne se ze v porodnisnici, ko dobis strucko po 20 urah poroda in komaj zivis pa mores kar naenkrat se za nekoga skrbeti. Se na wc ne mores vec sam. Jaz sem se pocutila kot da se dusim. Z hcerko se kar nekaj casa nisva mogli povezati, verjetno je bil kriv sam porod. Potem se zacne: tezave z dojenjem, pades tako ze v depresijo ko ti nic ne gre od rok, pocutis se nesposobnega ker otroka se previt ne znas. Prides domov, ce imas sreco imas babice ki ti pedenajo ali pa si za vse sam. No potem se zacnejo sprehodi in kavice. Vsak dan se dobis s prijateljicami (ki imajo otroke ker drugega se itak nimas za pogovarjat) tako da casa za kofetkanje je ogromno. No ce imas varstvo se ti pri kakem letu spet zacne zivljenje, das otroka k babici pa gres na kaksen zur. Dopust? Ce hoces dopust vzami zraven koga ki bo skakal cel teden po plazi in lovil otroka, pa se naporno ga je hranit in cele dmeve z zlico letati za njim in mu kuhati zelenjavo in zdravo hrano. Vse se pac vrti okoli tega. Tako da dopust je bolj tako tako.. Najhuje je ko otroci zbolijo, takrat si zivcna razvalina in umiras od skrbi pa tudi ce ima samo 37 vrocine, pa isces varstvo pa neves a bi ga peljal na urgenco ali kaj. Moras biti pol zdravnika. Pa odvajanje od plenic, pa odvajanje od dude. Pa ko prides iz sluzbe in komaj zivis pa moras poskrbeti se za malo bitje, pa ko nimas 5 minut na dan mira da bi se ulegel na kavc in dal vse 4 od sebe. Cel dan si animator svojim otrokom, jih vozis okoli, prirejas igrice itd. Pa bognedaj da ti zbolis, z 40 vrocine moras kuhati otroku in se z njim igrati itd. No najlazje je se z dojenčkom dokler ne plazi, potem se na kavo ne mores v miru. Ampak ko dopolnijo 3 leta so pa carji. Takrat pa uzivas in si vesel da imas otroka in te samo se zabava. Si pripravljena oziroma imas podporo v domacem okolju?
Odlicno razmisljate. Razumem v cem je (bil- morda ze razresen) problem. Tudi danasnja druzba omogoca zelo izpopolnjeno zivljenje brez otrok. Ce imate prevec radi sebe in sebe vedno postavljate na prvo mesto ter tega nocete spremeniti, potem je za vas boljse, ce se za ta korak zaenkrat se ne odlocite. Otrok vam bo predstavljal oviro. Ker ja, vse je res. Ce hoces biti dobra mama, zaposlena zenska, partnerka, je hudicevo tezko. Ampak tule je ampak – ko gledas majhno bitje (ne govorim samo o dojencku, ampak potem o malcku ter otorku), kako je samostojno bitje, ki ima npr, cisto enak okus za glasbo kot oce in mamin talent za metanje na kos, obenem pa samostojno razmislja in te v fazi govorjenja dveh besed preseneti z resitvijo problema, ki tebi ne pade na pamet…to so samo delcki necesa norega. In novega. Drugacnega. Seveda, vse od starega zivljenja ostane, lahko se gre na vecerje, lahko za vikend v gore brez otrok, lahkoob vecerih na tek. Seveda. Ampak zgodi se nekaj drugega- zelis si, da bi otrok lahko tekel s tabo, ker ga pogresas. Vse ima drug prizvok, drugo noto. Seveda je bilo zlato tisto obdobje, ko pomislim nazaj. Boljse. Ampak ga ne bi zamenjala. Ker sedaj ima zivljenje preprosto globlji smisel. Vseeno mi je, ce brez otrok nor. postanem lastica multinacionalke, ta cilj mi je brezvezen v primerjavi z materinstvom. Zato, ce na to niste pripravljeni, niste pripravljeni. Ce nikoli ne boste, pac ne boste. Glavno je, da partner ve in da se strinjata o odlocitvah. Srecno.
Sama sem imela podobno situacijo.. Sem totalno ne čustven, hladen človek (na žalost), brez posebnega navdušenja nad otroci, sama sebi dovolj…
Pa se je vseeno zgodilo in prišel je naraščaj. Nosečnost ni bila nič posebnega, kot je to mogoče za tiste bolj čustvene mamice, ko odštevajo dneve do rojstva.. Ko pa sem zagledala tisto malo bitje, se je vse obrnilo. Dokler sa tega ne boš doživela, te nobena beseda ne bo prepričala, da je to možno. Pa vendarle… Ko dobiš otroka za nekaj trenutkov pozabiš na vse o čemer si sedaj pisala… Potem pa, če si aktivna oseba uskladis vse in počneš vse kar želiš, s tem da se prilagodi razmeram in starosti otroka… Če pa si smotan, pa se ti zgodi vse, kar si napisala zgoraj 🙂
Moj dobronamerni nasvet: za začetek lahko posvojita enega kužka iz zavetišča. Hranjenje, treniranje, sprehodi so podobni starševskim dolžnostim. Poglejta kako vama bo šlo če bosta začutila da vaju skrb za novo bitje ne osrečuje potem otrok ni dobra odločitev. Govorim iz izkušenj jaz sem zanosila zelo mlada nepričakovano. Splavit nisem želela. Bila sem slaba mati. Otroka nisem zdravo prehranjevala, nisem se dovolj z njim ukvarjala, velikorat sem si želela samo stran od vsega in bila sem tudi samomorilno nastrojena. Otrok me je vsakodnevno gledal kako jokam. Poskrbela sem za njegove osnovne potrebe, ga razvadila z telefonom. Edino dobro kar sem mu dajala je bilo veliko objemov, poljubčkov in vsak dan po večkrat na dan besede imam te rada. Nisi ti kriv da sem takšna. Poporodna depresija, brez službe, finančna stistka, slab agresiven partner, nepredelane travme iz otroštva. Po 5 letih sem spakirala kufre in šla. Škoda na otroku je že narejena sedaj se trudim hodim terapevtki skrbim za otroka dobro tako kot bi mogla že prej. Vsak dan čutim.slabo vest in utrujenost ker dajem vse od sebe da bi popravila prejšnje krivice ki sem jih otroku naredila. Čutim pa tudi blaženost. Ker mi moj otrok vloženo ljubezen vrača v 100 kratni meri. Ko se zjutraj zraven njega zbudim mo reče mami ti si lepa princeska. Mami imam te rad. Njegov objem je balzam za dušo. Moj otrok je meni rešil življenje zaradi njega sem se v 6 letih spremenila v novo boljšo pridno in močno osebo. Ja je zelo naporno imeti otroka. Ampak če si na to pripravljen in po pisanju sledeč si ti uspešna intiligentna in čustveno razgledana mlada ženska bi moralo biti starševstvo zate blaženost. Spoznala sem že veliko staršev ki prav uživajo ko imajo majhne otroke. Poskusita najprej z psom če vama bo to šlo dobro ni skrbi zakaj ne bi poskusila tudi z otrokom. Pa še to: ja imela ga boš rada. Enostavno je tvoj in začutiš do njega takšno neverjetno ljubezen da zaradi njega vedno znova boriš tudi če je življenje še tako hudo. Srečno.