Skupna hiša s taščo in tastom
Pozdravljeni,
Z mozem sva skupaj ze 13let, imava tudi 2 otroka, 4 in 1 leto. Moz ima 35let, jaz 29.
Ziviva v njegovi druzinski hisi oz. moz jo je skupaj s starsi zacel gradit pred priblizno 13 leti, midva sva v svojem delu 5 let, njegovi starsi niso se tu, saj imajo se svoje starse zive in jot z vsaki starostniki, so tudi z njimi problemi.
Naj povem, da je moz zivel s starsi in obemi starimi starsi. Mamini starsi so ziveli v pritlicju in so imeli svoj vhod, mama od oceta pa ima stanovanje nad njiimi, vendar s skupnim vhodom. Jaz pa sem zivela samo s starsi, vendar sem zaradi narave dela svojih starsev veliko bila v varstvu pri starih starsih.
Da preidem na problem, moz bi sedaj, ko so otroci zelel, da jaz nekako zivim, tako kot so oni, ko je bil otrok. Torej, da smo cez dan vsi skupaj, da so vrata nasega stanovanja odprla, da lahko tasca in otroci se igrajo v stanovanju, da cez dan, lahko kuham v njihovi kuhinji, saj imamo tako direkten izhod na teraso in vrt. Sama pa mu pravim, da jaz ne zelim tako, ker tudi tega nisem navajena. Da naj spostuje ze to, da sem prisla zivet k njim, da glede na to, da nimamo lastnega vhoda, se bomo videli vsakdan, ker je to neizbezna situacija, da bodo tocno vedeli, kdaj gremo in kdaj pridemo in se in se. Z vsem tem sem se strinjala in mi ni motece. Ne zmorem pa zivet, tako kot zeli on. Imava svoje stanovanje, kuhala, prala, likala, pocivala, gledala televizijo bom v svojem stanovanju, ne v tascinem.
povejte mi, je moje razmisljanje napacno oz. kako naj se mozu pojasnim, da nr zelim tako zivet, kot so oni. Mnenja sem, da vsaka druzina potrebuje proator in cas zase in druzina smo mi 4, ne se tasca in tast, pa ceprav zivimo skupaj oz. bomo nekoc.
hvala za pomoc.
Spoštovani,
Bi rekel, da v vašem primeru ne obstaja pravilno ali napačno. Če ste se vsi skupaj odločili za tak način sobivanja, je pomembno, da imate dodalen način kako vsakdo izmed vas izraža in uveljavlja svoje želje oziroma kako sklepate kompromise. Torej vprašanje je kako vi izražate svoje želje in zahteve ter kako so te pri drugih (mož, tašča) sprejete. Sprašujete kako naj poveste. Jaz bi rekel – točno tako kot ste tukaj napisali. Ali ste slišani? Koliko ste vešči v upravljanju s konflikti? Konflikt je nujna sestavina odraslega življenja in kvalitetnih odnosov. Tudi z najbližjimi.
Iz psihološkega vidika lahko dodam še to. Zasebno je zelo pomembna. Tako zasebnost posameznika kot zasebnost družine. To običajno pomeni tudi določeno distanco med sekundarno in primarno družino. Kot rečeno, ni moja stvar, da bi sodil prav ali narobe. Ampak če pogledamo vašo situacijo iz vidika psihologije, je vaša želja obdržati del zasebnosti le za vašo sekundarno družino še kako ustrezna. Običajno se že skupen vhod izkaže kot težava. Je pa kot rečeno vedno stvar dogovora. Možno je, da so mož in njegova primarna družina na nekem psihološkem nivoju to, da ste vi pristali na življenje v delu hiše brez lastnega vhoda, razumeli kot privolitev v vse vidike takega skupnega življenja kot si ga predstavljajo oni. V tem primeru vam priporočam, da čim prej skličete sestanek širše družine in poveste to kar ste tukaj napisali. Najprej predstavite pozitivno plat – da so vam člani pomembni in radi tukaj živite, da vam je dragoceno, da se otroci lahko igrajo z babico itd itd, da pa želite doreč nekatere vidike sobivanja, da bi bili vsi zadovoljni. Da so vsi dobrodošli, da pa je vseeno pomembno, da družinica ohrani neko stopnjo zasebnosti. Zato predlagate, da bi od sedaj naprej … tako tako. To pa vnaprej uskladite z možem. Na koncu še enkrat poudarite, da imate vse radi in je.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
če prav razumem, trenutno živite v hiši sami, čez čas se bosta pa tast in tašča preselila k vam oz. v skupno hišo, saj sta lastnika tudi tast in tašča.
Če sedaj tast in tašča živita pri svojih starših, potem bi bilo bolje, da vidva izplačata tasta in taščo in da ostaneta tudi po smrti staršev tam kjer sta.
Tašča je želela enako ureditev. Vsak dan je ne glede na uro, obiske itd. uletavala v stanovanje kar tako. Jaz sem bila navajena samostojnosti mi je to načenjalo živce. Vse skupaj je pripeljalo do hudega spora med vsemi vpletenimi. Tašča se je počutila odrinjeno in mi je zamerila, zato je poskušala narediti vse, da bi proti meni obrnila moje otroke in moža. Na koncu sva bila pred ločitvijo, otroci pa s travmami.
Rezultat je bila selitev. Ampak tudi selitev ni popravila vsega. Tašča pritiska na moža, mož ga pije, odnosi so skrhani.
Zato, če veš da to ni to, bo boljši prvi odkrit pogovor kot pozno ukrepanje na nož.
Tako kot je g. Drčić rekel: zasebnost je pomembna, ampak koliko jo bodo preostali člani družine upoštevali pa je vprašanje.
Glede na to, da so živeli skupaj njeni, njegovi in njuni pa se nihče ni pobil medseboj je wau. Pri nas so bili uničevanje osebnih mej drugih, nenehno izzivanje drame in kratenje zasebnosti, družinski športi.
Mislim, da ni “problem” živeti tako, če je prisotno medsebojno spoštovanje zasebnosti (z vseh strani!):
Npr. Da se ne vpletajo v spore med vama (npr. o vzgoji otrok, dvignjeni WC desko itd.), da ne ukazujejo (npr. Kater detergent za perilo moraš uporabiti), da ne vdirajo v tvojo zasebnost (npr. Komentarji o tvojem spodnjem perilu)… Če spoštujejo tvojo avtonomnost in integriteto tvoje družine, potem je lahko zelo super življenje – 24/7 varstvo otrok, ne skrbi te kaj bo z otroci, če je na cesti prometna nesreča, da je npr. TV kviz družinski dogodek, ni potrebno plačevati doma za ostarele, delitev gospodinjskih opravil npr. Tast pokosi travo, tašča skuha kosilo, mož gre po nakupih, ti v miru popraviš po bajti.
Res je lahko pravljično življenje – ČE JE DOVOLJ SPOŠTOVANJA ZASEBNOSTI.
Po 13ih letih verjetno poznaš njegove starše in stare starše dovolj dobro, da veš koliko bodo vdirali, možu pa jasno izrazi, da moraš imeti svoj zasebni prostor, ki je off-limits za ostale. Glej tudi, da ne bosta šparala na “samostojnem pohištvu” (v kontekstu, saj bo mami kuhala, ne potrebujeva štedilnika, ne potrebuješ ključavnice), ostalo pa po tvoji presoji. Po 13ih letih gradnje hiše je res malo nedostojno reči “premislila sem se”, da pa določite “off-limits” prostore za vsakega člana družine pa je razumljivo.
Vem, da se butasto sliši, ampak že če imaš večjo omaro v katero se lahko zatečeš pred prepirom, je zlata vredna (jaz še vedno iščem svoj safe-space). Zmenite se za off-limits prostore zate, za vaju, za otroke… Seveda, če si prepričana, da bodo spoštovali osebnostne meje.
Veliko sreče in upam, da sem dala dober nasvet.
Zasebnost je ali pa je ni. To da vi želite zasebnost je popolnoma normalno, ne zdi se mi normalno pa da bi živeli na tak način, ki ga opisujete. Rešitev je samo strukturiran pogovor z možem. Če želi več stikov se lahko naredi skupna kosila enkrat na teden recimo. Ali pa kava po kosilu, pikniki. Ne pa vse skupno. A na wc grejo tudi skupaj? Pa ko sexata vam tudi zraven svetijo? Neka meja mora biti in glede na to, da jo očitno imajo (ker sklepam da ne delate teh dveh zadev skupaj) jo lahko tudi premaknejo za vas. Če se imate tako radi, da bi oni kar živeli skupaj, potet vas imajo tudi tako radi, da bodo spoštovali vašo željo. Kaj bi mož rekel, če bi še vaše starše povabili? Bi mu bilo ok živeti na tak način? Ali pa prijatelje? Jaz sem živela par let s kolegi v stanovanju pa bi še sedaj. Tako sem navajena, kje je problem? A me razumete? Druga rešitev je da prosite za pomoč taščo oz. tasta. Tistega, ki je v drugo hišo priseljen. Naj še on/ona predstavi svojo izkušnjo. Verjetno se je moral/a kar prilagoditi pa mogoče bi bili na vaši strani, če iz srca poveste, da vam to ni ok. Če še to ne pomaga hodite po hiši nagi. Pa me zanima koliko časa se bo nenajavljeno prišlo v stanovanje. Ne se kregat ker se potem začne z upori. Vse lepo, kot z otrokom. Mislim da se tu ne smeste prilagajat. In meje določit takoj.
